Opravilna št.: |
U-I-64/99 |
Objavljeno: |
OdlUS IX, 275 | 16.11.2000 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2000:U.I.64.99 |
Akt: |
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 66/2000- obv. r.), ZDen), 1. odst. 9. čl. |
Izrek: |
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 66/2000 obv.r.) se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Poprava krivic z določitvijo možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov je dejansko obveznost države, za izpolnitev katere, v okviru tretjega odstavka 42. člena ZDen, obstaja tudi stvarna možnost. Podlaga za določitev nove možnosti le pri vračanju podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov torej niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena, zakonodajalec pa je za določitev take ureditve imel razumne in stvarne razloge, tako da mu ni mogoče očitati nerazumnosti in nepovezanosti s predmetom pravnega urejanja. |
Geslo: |
Načelo enakosti pred zakonom. Denacionalizacija, vračanje nadomestnega premoženja. Denacionalizacija, vračanje nadomestnih kmetijskih zemljišč. Denacionalizacija, načelo vračanja v naravi. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 14. čl. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), 5. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 26. čl. |
Opomba: |
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, Uradni list RS, št. 43/95 - OdlUS IV,67. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-64/99-13 16. 11. 2000 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Srečka Gorenjaka iz Celja na seji dne 16. novembra 2000 s k l e n i l o : Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 66/2000 obv.r.) se zavrne. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev pobude z navajanjem, da je bilo prejšnjima lastnikoma (ena od solastnic naj bi bila pobudnikova mama) nacionalizirano zemljišče s poslovnimi objekti, ki so bili na željo takratne občine porušeni, na zemljišču pa zgrajena stanovanjska stolpnica. V postopku denacionalizacije naj bi upravna enota, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, zastopala stališče, da je v obravnavani zadevi možna vrnitev nacionaliziranega premoženja le v obliki odškodnine, za plačilo katere je zavezan Slovenski odškodninski sklad (sedaj Slovenska odškodninska družba). Pobudnik pa meni, da bi zakonodajalec moral tudi v takih primerih omogočiti vračanje nadomestnih stavbnih zemljišč in poslovnih prostorov. 2. Pobudnik izpodbija 9. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen-B), ki dopolnjuje 27. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen), vendar iz utemeljitve pobude izhaja, da je sporna le določba prvega odstavka navedenega člena, ki se nanaša na vračanje nadomestnih kmetijskih zemljišč. Ker naj bi taka ureditev omogočala vračanje nadomestnega premoženja le eni kategoriji denacionalizacijskih upravičencev, naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). 3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. B. 4. ZDen-B je z izpodbijano določbo res določil vračanje nadomestnih kmetijskih zemljišč v primerih, ko upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi (obvezna razlaga prvega odstavka 27. člena ZDen). Zakonodajalec je s to določbo določil novo možnost vračanja, če obstajajo ovire za vrnitev kmetijskih zemljišč in gozdov v naravi, saj je bila po prejšnji ureditvi v takih primerih možna le denacionalizacija v obliki odškodnine. Ustavno sodišče pa tudi tokrat ponavlja, da pravilno razumljeno načelo enakosti pred zakonom ne izključuje oziroma ne preprečuje različnega normativnega obravnavanja, kadar gre za objektivno različne dejanske stanove, temveč tako razlikovanje nasprotno logično narekuje. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. 5. Pobudnik pravilno ugotavlja, da naj bi se krivice popravile tako, da bi se upravičencem premoženje vrnilo v naravi (2. člen ZDen). Le če to ni mogoče, pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjih ali v denarju. ZDen za vsako vrsto premoženja v okviru navedenih oblik denacionalizacije določa tudi možne načine vračanja podržavljenega premoženja ob upoštevanju opredelitve zavezancev po 51. členu ZDen. Nekateri izmed teh načinov dejansko pomenijo vračanje drugega premoženja in ne tistega, ki je bilo podržavljeno (npr. vračanje nepremičnin namesto podržavljenega kapitala ali vračanje podržavljene nepremičnine z vzpostavitvijo deleža na kapitalu pravne osebe, ki ima podržavljeno nepremičnino med svojimi sredstvi). Zakonodajalec je pri določitvi oblik in načinov denacionalizacije upošteval dejanske možnosti, pravna razmerja in položaje, ki so obstajali v času uveljavitve ZDen. Glede na to je določil tudi razloge, zaradi katerih vračanje v naravi ni mogoče. 6. Tudi za določitev nove možnosti vračanja v naravi le pri vračanju podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov podlaga niso bile okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Izpodbijana ureditev bi bila lahko v neskladju le z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Tega izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati. Za določitev take ureditve je imel zakonodajalec razumne in stvarne razloge, tako da mu ni mogoče očitati nerazumnosti in nepovezanosti s predmetom pravnega urejanja. Ustavno sodišče je že pri presoji ustavnosti 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju: ZLPP), na podlagi katerega so postala kmetijska zemljišča in gozdovi državna lastnina, med drugim upoštevalo, da je olajšanje izvedbe denacionalizacije legitimni cilj zakonodajalca (odločba št. U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995, Uradni list RS, št. 43/95 in OdlUS IV, 67). Navedena določba ZLPP je namreč povečala krog zemljišč, iz katerega lahko zajema Sklad kot denacionalizacijski zavezanec. Omogočanje vračanja nadomestnih zemljišč nedvomno pomeni olajšanje izvedbe denacionalizacije, obenem pa je taka ureditev tudi v skladu s temeljnim načelom denacionalizacije, tj. načelom vračanja v naravi. 7. Tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pred izpodbijano novelo ni mogel vračati nadomestnih zemljišč, če vračilo v naravi ni bilo mogoče. Vendar je njegov položaj drugačen od položaja drugih zavezancev, saj je opredeljen kot zavezanec, ker gospodari z zemljišči, ki so v lasti države. Poprava krivic z določitvijo možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov je torej dejansko obveznost države, za izpolnitev katere v okviru tretjega odstavka 42. člena ZDen obstaja tudi stvarna možnost. Država pa ne razpolaga z ustreznim obsegom drugih nepremičnin, tako da bi obstajale stvarne možnosti za določitev obveznosti vračanja nadomestnih nepremičnin, če podržavljenih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Naknadna določitev vračanja drugega nadomestnega premoženja, kadar vračilo v naravi iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče, bi zato pomenila, da bi zakonodajalec brez utemeljenega razloga obveznost poprave krivic naložil osebam, ki jih 51. člen ZDen ne določa kot zavezance za vračilo. Možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov so torej dejansko drugačne od možnosti vračanja drugih vrst nadomestnega premoženja. Neobstoj stvarnih možnosti za nadomestno vračanje stavbnih zemljišč in poslovnih prostorov pa sam po sebi ne preprečuje določitve take možnosti za vračanje kmetijskih zemljišč in gozdov. 8. Zato izpodbijana ureditev ne krši načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo. C. 9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k : Franc Testen Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja 1. V navedeni zadevi je pobudnik izpodbijal 9. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), ki dopolnjuje 27. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Izpodbijal je določbo prvega odstavka 9. člena ZDen-B, ki se nanaša na vračanje nadomestnih kmetijskih zemljišč. Ker ureditev iz prvega odstavka 9. člena omogoča vračanje nadomestnega premoženja (nadomestnih zemljišč) le eni kategoriji denacionalizacijskih upravičencev - upravičencem do kmetijskih zemljišč ne pa tudi upravičencem do stavbnih zemljišč - naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). 2. Ustavno sodišče je na seji dne 16.11.2000 pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V sedmi točki obrazložitve svojega sklepa je Ustavno sodišče kot razlog, zaradi katerega izpodbijana ureditev ne krši načela enakosti pred zakonom in s tem kot razlog za zavrnitev pobude, navedlo: "Tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pred izpodbijano novelo ni mogel vračati nadomestnih zemljišč (kmetijskih - op. J.Č.), če vračilo v naravi ni bilo mogoče. Vendar je njegov položaj drugačen od položaja drugih zavezancev, saj je opredeljen kot zavezanec, ker gospodari z zemljišči, ki so v lasti države. Poprava krivic z določitvijo možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov je torej dejansko obveznost države, za izpolnitev katere v okviru tretjega odstavka 42. člena ZDen obstaja tudi stvarna možnost. Država pa ne razpolaga z ustreznim obsegom drugih nepremičnin, tako da bi obstajale stvarne možnosti za določitev obveznosti vračanja nadomestnih nepremičnin, če podržavljenih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Naknadna določitev vračanja drugega nadomestnega premoženja, kadar vračilo v naravi iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče, bi zato pomenila, da bi zakonodajalec brez utemeljenega razloga obveznost poprave krivic naložil osebam, ki jih 51. člen ZDen ne določa kot zavezance za vračilo. Možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov so torej dejansko drugačne od možnosti vračanja drugih vrst nadomestnega premoženja. Neobstoj stvarnih možnosti za nadomestno vračanje stavbnih zemljišč in poslovnih prostorov pa sam po sebi ne preprečuje določitve take možnosti za vračanje kmetijskih zemljišč in gozdov." 3. Proti zavrnitvi pobude sem glasoval zaradi tega, ker me razlogi, navedeni v citirani točki obrazložitve, niso prepričali - še najmanj pa toliko, da bi lahko glasoval za zavrnitev pobude kot očitno neutemeljene. Zakaj? 4. Kot prvo - Državni zbor je bil pozvan k pojasnitvi razlogov za takšno ureditev. Razlogov torej, ki predstavljajo tisto podlago, na kateri bi lahko Ustavno sodišče utemeljilo svojo odločitev. Vendar Državni zbor tega ni storil. Ustavno sodišče je poiskalo razlog samo namesto Državnega zbora. Ta razlog se v obrazložitvi sklepa o zavrnjenju pobude nazadnje skoncentrira v stavku: "Možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč in gozdov so torej dejansko drugačne od možnosti vračanja drugih vrst nadomestnega premoženja." Morda, vendar ne zadosti argumentirano. 5. Res je, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pred izpodbijano novelo ni mogel vračati nadomestnih (kmetijskih) zemljišč, če vračilo v naravi ni bilo mogoče. Vendar, pravi Ustavno sodišče, je njegov položaj drugačen od položaja drugih zavezancev, saj je opredeljen kot zavezanec, ker gospodari z zemljišči, ki so v lasti države. Prav - ampak ta zemljišča, s katerimi gospodari in so v lasti države, niso samo kmetijska zemljišča| Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je v začetku leta 1993 "podržavil" tudi nezazidana stavbna zemljišča. V tretjem odstavku 14. člena je namreč določil, da se za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu Zakona o zadrugah, 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (na katerega se sklicuje tudi šesta točka obrazložitve sklepa o zavrnitvi pobude) in po tem členu (torej po prvem in drugem odstavku 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorskega izvedbenega načrta (po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995, Uradni list RS, št. 68/95 in OdlUS IV, 104: če ni veljavnega prostorskega izvedbenega akta) oziroma ni izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč. Del teh zemljišč (nezazidanih stavbnih zemljišč|) je prešel v last občin, del pa v last Republike Slovenije. Ker se štejejo za kmetijska zemljišča, z njimi gospodari (upravlja in razpolaga) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Glede na to, ni nobene ovire, da bi zakonodajalec z izpodbijanim prvim odstavkom 9. člena ZDen-B določil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov tudi za vračilo nadomestnih stavbnih zemljišč, kot je to storil za kmetijska zemljišča. Na ta način tudi ne bi, kot pravi Ustavno sodišče, "brez utemeljenega razloga obveznost poprave krivic naložil osebam, ki jih 51. člen ZDen ne določa kot zavezance za vračilo". Storil bi natanko tisto, kar je storil glede vračanja kmetijskih zemljišč. 6. Edini zame sprejemljivi razlog za zavrnitev pobude bi bil ta, da Sklad, tudi če bi bil določen kot zavezanec za vračanje nadomestnih nezazidanih stavbnih zemljišč, dejansko ne bi mogel vračati teh zemljišč, ker bi jih bilo v Skladu v primerjavi z zahtevki nesorazmerno malo, zaradi česar bi bili lahko v neenak položaj spravljeni sami upravičenci do vrnitve stavbnih zemljišč. Vendar s podatkom, koliko je nezazidanih stavbnih zemljišč, s katerimi gospodari Sklad, Ustavno sodišče v času odločanja ni razpolagalo. Zato sem glasoval proti. Dr. Janez Čebulj |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Srečko Gorenjak, Celje |
Datum vloge: |
08.03.1999 |
Datum odločitve: |
16.11.2000 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US20486 |
