Opravilna št.: |
U-I-45/99 |
Objavljeno: |
OdlUS X, 207 | 06.12.2001 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2001:U.I.45.99 |
Akt: |
Zakon o plačevanju posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga (Uradni list SFRJ, št. 63/80) Odlok o blagu, za katero se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991 (Uradni list SFRJ, št. 83/90, 6/91, 8/91, 9/91, 13/91, 22/91, 38/91, 40/91 in 46/91 ter Uradni list RS, št. 33/91-I) |
Izrek: |
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o plačevanju posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga (Uradni list SFRJ, št. 63/80) in za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o blagu, za katero se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991 (Uradni list SFRJ, št. 83/90, 6/91, 8/91, 9/91, 13/91, 22/91, 38/91, 40/91 in 46/91 ter Uradni list RS, št. 33/91-I), se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Zaradi zastaranja pravice do izterjave z odločbo naložene obveznosti tudi morebitna razveljavitev ali odprava predpisa, na podlagi katerega je odločba izdana, ne bi spremenila pravnega položaja pobudnice. Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. |
Geslo: |
Izkazani pravni interes kot procesni pogoj za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi pobude. Izterjava, zastaranje pravice do izterjave. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 25. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-45/99 6. 12. 2001 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Aravto, d.d., Gornja Radgona, ki jo zastopa Andrej Toš, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 6. decembra 2001 sklenilo: Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o plačevanju posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga (Uradni list SFRJ, št. 63/80) in za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o blagu, za katero se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991 (Uradni list SFRJ, št. 83/90, 6/91, 8/91, 9/91, 13/91, 22/91, 38/91, 40/91 in 46/91 ter Uradni list RS, št. 33/91-I), se zavrže. Obrazložitev 1. Pobudnica je v izkaz pravnega interesa priložila leta 1998 izdano odločbo, s katero ji je bilo na podlagi izpodbijanih predpisov naloženo plačilo davščine. Navedla je, da je Zakon o plačevanju posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga (v nadaljevanju Zakon) za določitev vrst blaga, za katero se plačuje posebna davščina, in za določitev višine davščine pooblastil Zvezni izvršni svet. Ta je tako v Odloku o blagu, za katero se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991 (v nadaljevanju Odlok), opredelil blago in določil 7,5% stopnjo posebne davščine, ki se obračuna od carinske osnove. Ker pobudnica meni, da je bistvo opredelitve davkov, carine in drugih dajatev, ki jih skladno s 147. členom Ustave predpisuje država z zakonom, opredelitev osnove in stopnje dajatve, zatrjuje neskladje izpodbijanih predpisov z načelom demokratičnosti iz 1. člena Ustave (ker lahko izvršilna oblast deluje le na podlagi in v okviru zakona, ne pa tudi na podlagi lastnih predpisov), z načeli pravne države iz 2. člena Ustave (po katerih pravna razmerja med državo in državljani urejajo zakoni) in z načelom delitve oblasti iz 3. člena Ustave (ker je določanje nalog države funkcija zakonodajnih organov, funkcija izvršilnih pa je izpolnjevanje teh nalog). Prav tako meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju z legalitetnim načelom (drugi odstavek 120. člena Ustave), ker upravni predpis v vsebinskem pogledu ne sme izražati ničesar, kar ne bi imelo izrecnega temelja v zakonu, in v neskladju z načelom usklajenosti pravnih aktov (153. člen Ustave), saj morajo biti podzakonski predpisi v skladu z zakoni, splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi, ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. 2. Ustavno sodišče je v postopku preizkusa pobude (prvi odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) pobudnico pozvalo, naj sporoči, ali je odločba, s katero izkazuje pravni interes, že postala pravnomočna in ali je bila že izvršena. Ker se je izpodbijani zakon na podlagi 188. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - CZ) prenehal uporabljati s 1. 1. 1996, medtem ko je Odlok na podlagi Odloka o podaljšanju veljavnosti Odlok o blagu, za katero se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1991 (Uradni list RS, št. 33/91-I), veljal do 31. 3. 1992, je bil namreč vprašljiv njen pravni interes. Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča glede 24. člena ZUstS (gl. npr. sklep št. U-I-368/98 z dne 8. 7. 1999, OdlUS VIII, 179), pravni interes obstaja, če bi morebitna razveljavitev ali odprava izpodbijanega predpisa pobudnikov pravni položaj izboljšala. 3. Pobudnica je v odgovoru pojasnila, da odločba zaradi vloženih pravnih sredstev še ni postala pravnomočna ter da tudi še ni bila izvršena. Prav tako je priložila kopije vloženih pravnih sredstev ter odločbe, izdane na njihovi podlagi. 4. Iz prilog je razvidno, da je obveznost za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev nastala najkasneje 2. 12. 1991. To pomeni, da je od dneva, ko je nastal carinski dolg, že preteklo deset let. Zaradi tega je pravica do izterjave z odločbo naložene obveznosti, skladno z določbo tretjega odstavka 56. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in nasl. - v nadaljevanju CZ76), ki se uporablja, ker gre za postopek, začet pred 1. 1. 1996,(1) zastarana. Določba tretjega odstavka 56. člena CZ76(2) se namreč glasi: "Pravica do izterjave carine je v vsakem primeru zastarana, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine." Ker zaradi zastaranja od pobudnice ni več mogoče zahtevati izpolnitve z odločbo naložene obveznosti, tudi morebitna razveljavitev ali odprava izpodbijanega predpisa, ki predstavlja podlago obveznosti, ne bi spremenila pravnega položaja pobudnice. Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo zavrglo. 5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnika Fišer in Testen sta dala pritrdilni ločeni mnenji. Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj Opombi: (1)Po določbi prvega odstavka 182. člena CZ se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. (2)Povsem enako je zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga urejeno tudi v tretjem odstavku veljavnega 157. člena CZ. Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja V obeh navedenih zadevah, o katerih je Ustavno sodišče odločilo na seji dne 6.12.2001, sem glasoval proti zavrženju pobud. Sodišče je v obeh zadevah pobudi zavrglo, ker naj bi pobudnica ne imela več pravnega interesa. Pobudnica je izpodbijala predpise, na podlagi katerih ji je bila naložena obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Pravni interes naj bi po stališču Ustavnega sodišča izgubila, ker je "pravica do izterjave carine zastarala", zato "ker od pobudnice ni več mogoče zahtevati izpolnitve z odločbo naložene obveznosti, tudi morebitna razveljavitev ali odprava izpodbijanega predpisa, ki predstavlja podlago obveznosti, ne bi spremenila pravnega položaja pobudnice". S takšnim stališčem se ne strinjam. Z zastaranjem obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej. Če jo dolžnik izpolni, jo veljavno izpolni, zato ne more zahtevati nazaj plačanega zneska, češ da je plačal obveznost, ki ne obstaja. Če obveznost še naprej obstaja, potem pobudnica po mojem mnenju ima interes za oceno predpisa, na podlagi katerega je ta nastala. Le z morebitno razveljavitvijo ali odpravo takšnega predpisa bi dosegla, da obveznost ne bi več obstajala, oziroma bi zanjo nastopil položaj, kot da obveznost nikoli ni obstajala. Vprašanje obstoja ali neobstoja obveznosti pa ni vprašanje teoretične narave, ki na pobudničin pravni položaj ne more vplivati. Po mojem mnenju lahko vpliva. Primer, ki sem ga navedel v razpravi o pravnem interesu na seji sodišča, je primer javnega naročila. Ni namreč jasno, ali pobudnica lahko kandidira v postopku javnega naročila glede na določbo Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/01, člen 41), po kateri mora naročnik izločiti ponudnika, ki "ni poravnal davkov, prispevkov in drugih obveznih dajatev", kar mora ponudnik izkazati s potrdilom, da jih je poravnal, ki ga izda pristojni organ. Če bi Ustavno sodišče v obrazložitvi sklepa o zavrženju sprejelo stališče, da v primeru zastaranja pravice do izterjave plačila davkov, carin in drugih javnih dajatev ne gre za civilno zastaranje, kar bi pomenilo, da se obveznost ne spremeni v naturalno, temveč da ugasne, bi se tudi sam strinjal, da pobudnica nima pravnega interesa. Vendar Ustavno sodišče tega ni storilo. dr. Janez Čebulj Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Testena, ki se mu pridružuje sodnik dr. Fišer Soglašam s sprejeto odločitvijo. Zaradi pomislekov, ki jih je na seji in potem v ločenem mnenju izrazil sodnik dr. Čebulj, pa se mi zdi potrebno, da povem svoje stališče glede pravne narave zastaranja po Zakonu o davčnem postopku - ZDavP. Zakon res govori o zastaranju, vsebine tega pravnega pojma pa ne opredeljuje: ne pove, kakšen je pravni položaj davčnega zavezanca potem, ko pride do zastaranja (le iz četrtega odstavka 97. člena se da posneti, da po izteku zastaralnega roka ni mogoče več uveljaviti pravice do odmere in izterjave davka). Zakon se tudi ne sklicuje na to, da bi bilo treba (za razlago vsebine pojma zastaranje) smiselno uporabiti kakšen drug predpis. Pri davkih gre za denarne obveznosti, zato se kot predpis, ki ureja podobne primere na prvi pogled res ponuja Zakon o obligacijskih razmerjih, ki zastaranju posveča cel oddelek v IV. poglavju (čl. 360 do 393). Če bi se tudi za davčne obveznosti uporabljale določbe ZOR, bi zavezanec res tudi še po izteku zastaralnega roka dolgoval, davčni organ pa obveznosti le izterjati ne bi mogel več (367. člen ZOR). V takšnem primeru bi dejansko davčni organ brez vsake časovne omejitve lahko vztrajal, da ima davčni zavezanec neporavnane obveznosti. Takšna razlaga pa bi popolnoma izničila vsak smisel določb o zastaranju pravice (države) do odmere in do izterjave davka. Država bi namreč kljub temu, da je njena pravica zastarala, imela učinkovito sredstvo, da s posredno prisilo uveljavi svojo terjatev. Kakšne posledice bi imelo takšno stališče, če naj velja tudi za primere iz prvega odstavka 96. člena ZdavP, si je sploh težko predstavljati (davčni zavezanec bi na primer ne mogel dobiti potrdila o tem, da ima plačane davke, tudi če bi davčni organ uveljavljal obstoj davčne obveznosti izpred več kot pet let, ki je sploh ni nikoli odmeril|). Globlji razlog za to, da določbe ZOR o zastaranju niso neposredno uporabne tudi glede zastaranja davčnih obveznosti, pa je v tem, da si pri obligacijskih razmerjih stojita nasproti udeleženca v prirejenem razmerju, pri davkih pa posameznik in oblast. Temu so prirejene tudi nekatere - sicer skope - določbe o zastaranju v ZDavP, ki jasno kažejo, da je zastaranje pravice, da oblast izterja davek, nekaj drugega kot zastaranje obligacijske obveznosti. Tu mislim zlasti na določbo četrtega in petega odstavka 97. člena ZdavP. Po četrtem odstavku kljub ustavitvi teka zastaranja (ustavitev je po svojih pravnih učinkih analog pretrganju zastaranja po ZOR) pravice ni več možno uveljaviti, ko preteče dvakratni zastaralni rok. Peti odstavek pa določa absolutni zastaralni rok. Oba instituta sta nezdružljiva z instituti, povezanimi z zastaranjem po ZOR. Tudi tam po prenehanju razloga za pretrganje - enako kot po ZdavP po prenehanju razloga za ustavitev teka zastaranja - začne zastaranje teči znova, vendar po ZOR ni nobene določbe, ki bi omogočala nastanek zastaranja ne glede na obstoj razlogov za njegovo pretrganje. Tu je položaj upnika kot enakopravnega udeleženca obligacijskega razmerja varovan mnogo močneje kot položaj upnika - države v davčnih razmerjih. Tak položaj upnika veruje tudi določba 367. člena ZOR: zastaranje naj njegovo pravico prizadene le toliko, kolikor terjajo razlogi pravne varnosti - če ni pravočasno in dovolj skrbno poskrbel za uveljavitev svojih terjatev, ne more začeti spora (lahko ga pa neomejeno dolgo nadaljuje). Ureditev po ZDavP pa v tej točki ne sledi logiki zastaranja v ZOR, marveč logiki zastaranja v kaznovalnih predpisih: Kazenski zakonik in Zakon o prekrških vsebujeta analogne določbe: če država v določenem času ni bila sposobna začeti in dokončati postopkov, ki (si) jih je sama predpisala, naj preneha njena pravica, da nadleguje posameznika. Pa ne le s tem, da ga sodno preganjati ne more več, ampak tudi s tem, da ga ne šteje več za svojega dolžnika (npr. tako, da mu zato, ker ji ga ni uspelo pravočasno obsoditi, ne bo izdala potrdila o tem, da ni bil kaznovan). Franc Testen dr. Zvonko Fišer |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Družba Aravto, d.d., Gornja Radgona |
Datum vloge: |
16.02.1999 |
Datum odločitve: |
06.12.2001 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje |
Dokument: |
US21167 |
