Opravilna št.: |
U-I-252/99 |
Objavljeno: |
OdlUS XI, 63 | 11.04.2002 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2002:U.I.252.99 |
Akt: |
Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 28/2000 in 64/01), 3. čl. |
Izrek: |
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 28/2000 in 64/01) se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Ker je pobuda za oceno ustavnosti zakona o žrtvah vojnega nasilja očitno neutemeljena jo je Ustavno sodišče zavrnilo. |
Geslo: |
Načelo enakosti pred zakonom. Žrtve vojnega nasilja. Sklicevanje na prejšnjo odločbo Ustavnega sodišča. Načela socialne države. Polje proste presoje zakonodajalca. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 14. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 26. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-252/99-9 11. 4. 2002 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Kržan iz Ljubljane na seji dne 11. aprila 2002 sklenilo: Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 28/2000 in 64/01) se zavrne. Obrazložitev A. 1. Pobudnica se je rodila v nemškem delovnem taborišču 13. 5. 1945, torej tik pred koncem druge svetovne vojne. Ker torej ni preživela v taborišču vsaj tri mesece, kot zahteva 3. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN), ji pristojni organi ne priznavajo položaja in pravic žrtve vojnega nasilja. 2. Pobudnica izpodbija 3. člen ZZVN, ker tudi od otrok, rojenih v času in razmerah prisilnega ukrepa iz 1. in 2. člena, zahteva kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja trimesečno trajanje tega prisilnega ukrepa. Zatrjuje, da bi zakonodajalec moral upoštevati čas, ko je mati, sama žrtev vojnega nasilja, takega otroka nosila. Razlaga, da zakonodajalec v takih primerih diskriminatorno zahteva pravzaprav šest mesecev trajanja prisilnega ukrepa: tri mesece, da postane žrtev vojnega nasilja mati, nakar še tri, da dobi enak status tudi novorojeni otrok. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-64/97 z dne 7. 5. 1998 (Uradni list RS, št. 39/98 in OdlUS VII, 78), izdano na njeno pobudo, in meni, da zakonodajalec te odločbe ni spoštoval. 3. Pobudnica trdi, da je zaradi obrazložene vsebinske pomanjkljivosti 3. člen ZZVN v neskladju z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah iz leta 1948 - slednjega ne pojasni natančneje. Smiselno predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi neskladje z Ustavo in zakonodajalcu naroči, da izpodbijani člen tako dopolni, da bo to neskladje odpravljeno. B. 4. Kako je z ustavnosodno presojo pobud, kakršna je obravnavana, je Ustavno sodišče obširneje obrazložilo v svojem sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19). Na obrazložitev tega sklepa, zlasti v točkah 11 do 17, se tudi tokrat sklicuje, da bi ne bilo nepotrebnega ponavljanja. Hkrati pa jih povzema v naslednji točki tukajšnje obrazložitve. 5. V posebnem varstvu žrtev vojnega nasilja ne gre gledati poravnavanja dolga države žrtvam in ne apriornega upravičenja posameznika nasproti državi, marveč temelji to varstvo na solidarnosti kot enem od temeljnih načel socialne države. Ustava zakonodajalcu naroča, naj to posebno varstvo uredi, prepusti pa mu široko polje svobodnega odločanja o vsebini, obsegu in kriterijih te nove kategorije znotraj celote socialnega varstva in v mejah družbenih zmogljivosti. Zakonodajalcu je med drugim prepuščeno, katere tipične dejanske stanove vojnega nasilja izmed vseh, ki jim je bila večina ljudi med vojno izpostavljena, bo štel za take, da zaslužijo posamezniki, ki so jih takrat preživljali, zdaj posebno varstvo, kaj bo štel za najkrajše še upoštevno trajanje takih dejanskih stanov ter kakšne zgodovinske meje bo postavil pri opredeljevanju vojnega nasilja za pojem vojne kot trajajočega dogajanja. 6. Ustavnosodna presoja ZZVN mora biti zaradi tega omejena zgolj na vprašanje, ali je zakonodajalec za svoje odločitve imel razumne razloge in ali zakonske norme niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je Ustava posebno varstvo žrtev vojnega nasilja ukazala. 7. Takih neustavnosti izpodbijanemu 3. členu ZZVN zaradi pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pobudnica, ni mogoče očitati. Ustavno sodišče se ne more spuščati v vprašanje, ali bi bilo primerno in sprejemljivo, če bi zakonodajalec priznal status žrtve vojnega nasilja tudi v primerih takega dejanskega stanja, za kakršnega se zavzema pobudnica (1. točka te obrazložitve). Toda očitno je, da tega od zakonodajalca nobena ustavna določba niti neposredno niti posredno ne terja. 8. Ustavno sodišče vnovič opozarja, da pravilno razumljeno ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne preprečuje, temveč celo narekuje različno zakonodajno obravnavanje objektivno različnih dejanskih stanov. Zakonodajalec je imel med drugim razumne razloge za to, da je trajanje svetovne vojne zamejil z datumom 15. 5. 1945, kakor tudi za to, da je kot najkrajše trajanje vojnega nasilja določil tri mesece in da je primere onstran omenjenega datuma in primere, ko trajanje ni doseženo, obravnaval drugače. Enako razumne razloge je imel, ko za primere, kakršen je pobudničin, ni določil česa posebnega niti glede datuma konca vojne, niti glede trajanja nasilja. Razlagi pobudnice o tem, da naj bi zakonodajalec po krivem zahteval od primerov, kakršen je pobudničin, dvakrat po tri mesece trajanja prisilnega ukrepa, ni mogoče pritrditi: tudi za otroka, rojenega v taborišču, velja enak pogoj treh mesecev trajanja. Kršitve načela enakosti pred zakonom po vsem obrazloženem ni. 9. Upravičenja do statusa žrtve vojnega nasilja, pa tudi upravičenja iz tega statusa, niso ena od človekovih pravic. Ne glede na to, kaj natančneje ima pobudnica v mislih, ko zatrjuje kršitev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, je že zaradi tega jasno, da za tako kršitev ne gre. 10. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-64/97 ni argumentov za sedanjo pobudo iste pobudnice. Z omenjeno odločbo je sodišče ugotovilo zakonodajno napako in naložilo zakonodajalcu, da neskladje z Ustavo, ki je zaradi tega nastalo, v roku odpravi. Pobudo za presojo določbe 3. člena ZZVN, ki jo pobudnica izpodbija tudi zdaj, je sodišče že takrat zavrnilo, čeprav ob nekoliko drugačnem zakonskem besedilu in zato iz drugačnih razlogov. C. 11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam- Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Wedam- Lukić ter sodniki Ribičič, Testen in Ude. Sodnica Wedam-Lukić in sodnik Ribičič sta dala odklonilni ločeni mnenji. P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča, ki se mu pridružujeta sodnika Testen in sodnik dr. Ude
Primer je enostaven. Pobudnica meni, da ni v skladu z Ustavo, ker ji Zakon o žrtvah vojnega nasilja ne priznava statusa žrtve, ker se je rodila v taborišču prepozno. Po Zakonu mora prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajati najmanj tri mesece, pobudnica pa se je materi, ki je bila v taborišču, rodila komaj nekaj dni pred koncem vojne. Z argumenti pobudnice se moram strinjati. Res je sicer, da Državni zbor ni hotel sprejeti spremembe, ki bi izrecno priznavala status žrtve vojnega nasilja vsem otrokom, rojenim v taboriščih. Toda to po mojem mnenju še ne pomeni, da Ustavno sodišče ne bi moglo z interpretativno odločbo[1] ugotoviti, da je skladna z ustavo takšna razlaga zakona, po kateri se šteje, da otrok, rojen v taborišču, izpolnjuje z zakonom določen pogoj za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja (trimesečno bivanje v taborišču).[2] Tako bi izločili iz pravnega sistema tisto razlago zakona, ki ni skladna z ustavo, ne da bi (z razveljavitvijo) škodovali drugi, z ustavo skladni razlagi oz. uporabi zakona. Na prvi pogled je očitno, da je v konkretnem primeru pobudnica, kot nerojen otrok, prebivala (najprej v materinem telesu in po rojstvu izven njega) v taborišču več kot tri mesece. Takšna ugotovitev Ustavnega sodišča bi bila skladna z Ustavo, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, je pa tudi edino sprejemljiva z vidika enako(pravno)sti[3] ljudi, da niti ne govorim o pravičnosti in človečnosti. Prav tako je treba upoštevati, da je bila otrokova mati v taborišču in da nikakor ni mogoče izhajati od tega, da prisilni ukrep, ki je učinkoval na mater, ni učinkoval na še nerojenega otroka v zadnjem trimesečju nosečnosti, torej v obdobju neposredno pred rojstvom[4]. Morda ni nepomembno tudi to, da takšna odločitev ne bi mogla imeti kakšnih negativnih precedenčnih učinkov, v obliki velikega števila podobnih primerov in pomembnejše materialne obremenitve države in s tem davkoplačevalcev. Kolikor je razlog za nasprotovanje takšnemu, po mnenju večine sodnikov, preširokemu tolmačenju Zakona, pretirano poseganje v polje zakonodajalca, je treba upoštevati, da ne gre za politično vprašanje, ampak gre za tolmačenje, ki gre izrazito v korist človekovih pravic, za katerih varovanje je Ustavno sodišče (1. člen Zakona o Ustavnem sodišču) izrecno pristojno in mu posebej zavezano. Tema o tem, ali ima nerojen otrok, pod pogojem da se rodi živ, lahko kakšne pravice, je odprta od Starega Rima naprej, ki je priznaval nerojenemu otroku dedno pravico. Profesor dr. Marijan Pavčnik poudarja na podlagi stališča pokojnega profesorja dr. Stojana Cigoja (Komentar obligacijskih razmerij, I, Ljubljana, 1984, s. 550): "Sodobna teorija se zavzema za to, da bi bil nasciturus omejeno pravno sposoben tudi v odškodninskem pravu." in meni, da je prepričljivo zavzemanje za zavarovanje pravic še nerojenih otrok.[5] Nasciturus je lahko, pod pogojem, da se rodi živ, legitimiran, da prek zastopnika vloži tožbo za poškodbe, ki jih je utrpel med nosečnostjo ali med rojstvom, še nerojenemu otroku je mogoče postaviti skrbnika, pripoznanje očetovstva je možno že pred rojstvom otroka itd. Znan je poskus, da bi umetno ohranjevali pri vegetiranju mrtvo žensko zato, da bi zarodek dozorel do te stopnje, da bi bil sposoben samostojnega življenja izven materinega telesa. Skratka, interesi in pravice še nerojenega otroka so lahko predmet različnih pravnih postopkov, in so to danes bolj, kot so bile včeraj in bodo jutri bolj, kot so danes. Menim, da bi v tretjem tisočletju Ustavno sodišče lahko naredilo zelo majhen in nadvse upravičen korak naprej pri priznavanju pravic nerojenemu otroku, za katerega se zavzemam v tem ločenem mnenju, zato sem glasoval proti Sklepu o zavrnitvi pobude, ki jo je vložila Marija Kržan, rojena 13. maja 1945 v nemškem delovnem taborišču. dr. Ciril Ribičič Franc Testen dr. Lojze Ude Opombe: [1]Po stališču Franca Testena je interpretativna odločba smiselna takrat, kadar se želi z ustavo neskladno uporabo izpodbijane norme indirektno izločiti iz pravnega reda: "Izreki interpretativnih odločb praviloma ugotavljajo odsotnost protiustavnosti ene od možnih razlag predpisa." Po avtorjevem mnenju se takšne odločbe približujejo razveljavitvenim, njihova nevarnost pa je, da na skriven način posegajo na polje, rezervirano za zakonodajalca. (Ustavno sodstvo, CZ, Ljubljana, 2000, s. 238, 239) [2]Pobudničin položaj bi rešila npr. interpretacija: "Določba 3. člena ZVZN ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da zahteva po najmanjšem nepretrganem trajanju prisilnega ukrepa ne velja za osebe, ki so bile rojene staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi (tretji odstavek 2. člena), morajo pa to zahtevo izpolnjevati starši takšne osebe". [3]Ugotovitvena odločba bi lahko izhajala od tega, da je pobudničin položaj do te mere soroden s položajem drugih upravičenecev, npr. otrok, ki so živeli v taboriščih tri mesece, da je protiustavno Zakon tolmačiti tako, kakor da zoper njo prisilni ukrep ni trajal tri mesece. [4]Seveda se zavedam, da o pravicah nerojenih otrok (rights of unborn child) največkrat govorijo nasprotniki umetne prekinitve nosečnosti in zagovorniki "pro life" teorije, ki zagovarjajo stališče, da je nasciturus samostojno človeško bitje, od spočetja naprej. Vendar želim opozoriti, da veliki spopad med pristaši in nasprotniki umetne prekinitve nosečnosti, nima neposredne zveze s konkretnim primerom. Pri njem namreč ne gre za prvo, temveč gre za zadnje, tretje trimesečje nosečnosti, ko je še nerojen otrok že sposoben samostojnega življenja izven materinega telesa in ima realne možnosti, da preživi, tudi če se rodi kot nedonošenček. [5]dr. Marijan Pavčnik, Teorija države, CZ, Ljubljana, 1999, s. 96, op. 10. Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam-Lukić Glasovala sem proti sklepu, s katerim je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Prepričali so me namreč argumenti, ki jih je v razpravi navajal sodnik dr. Ribičič, ki se je zavzemal za izdajo interpretativne odločbe. Menim, da je interpretacija, za kakršno se je zavzemal v razpravi in ki jo je nato obrazložil v svojem odklonilnem ločenem mnenju, v skladu s pravili razlage, ki jih pozna pravna stroka in da je tudi v skladu z Ustavo. Zavedam se, da za izdajo interpretativne odločbe to ne zadošča, temveč mora Ustavno sodišče ugotoviti, da bi bila vsaka drugačna razlaga v neskladju z Ustavo. Kljub temu, da ta vidik ni bil dovolj razčiščen, pa mi je razmišljanje sodnika Ribičiča vzbudilo tolikšen dvom v pravilnost večinske odločitve, da zanjo nisem mogla glasovati. Dr. Dragica Wedam-Lukić |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Marija Kržan, Ljubljana |
Datum vloge: |
05.07.1999 |
Datum odločitve: |
11.04.2002 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US21365 |
