Opravilna št.: |
Up-107/99 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 54-I/2002 in OdlUS XI, 122 | 23.05.2002 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2002:Up.107.99 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 129/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cgp 795/97 z dne 31. 3. 1998 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg180/95 z dne 23. 6. 1997 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 129/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cgp 795/97 z dne 31. 3. 1998 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg180/95 z dne 23. 6. 1997 se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Ker iz odločbe Višjega sodišča vendarle izhaja, da je sodišče zahtevek presojalo po vsebini, pritožnicama v konkretnem primeru ni mogla biti kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zavrnilo. |
Geslo: |
Ustavno sodišče, delni sprejem ustavne pritožbe. Dedovanje, poslovni delež. Civilni postopek, ugotovitvena tožba. Pravica do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 23. čl. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 6. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-107/99 26. 2. 2002 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopata B. B. B. in C. C. C., ki jo zastopa dr. Č. Č., ter D. D. D. in E. E. E. iz Z., ki jo zastopa skrbnik za poseben primer dr. F. F., vse pa zastopa G. G., odvetnik v V., na seji senata dne 26. februarja 2002 s k l e n i l o: 1. Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 129/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cgp 795/97 z dne 31. 3. 1998 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. VIII Pg 180/95 z dne 23. 6. 1997 se ne sprejme. 2. Ustavna pritožba B. B. B., C. C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 129/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cgp 795/97 z dne 31. 3. 1998 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, oddelka za gospodarsko sodstvo, št. VIII Pg 180/95 z dne 23. 6. 1997 se sprejme v obravnavo. O b r a z l o ž i t e v 1. Sodišče prve stopnje je kot nedopustno zavrglo tožbo tožeče stranke z ugotovitvenim zahtevkom, da spada v zapuščino tudi nerazdelna terjatev prvo tožeče stranke A. A. do prvo tožene in drugo tožene stranke v višini 39 600 000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je navedlo, da je ugotovitvena tožba dopustna samo, če je tako določeno s posebnimi predpisi, kar v konkretnem primeru ni, ali če ima tožnik kakšno pravno korist od ugotovitve pravice ali pravnega razmerja še pred zapadlostjo dajatvenega zahtevka. Ker je v konkretnem primeru dajatev za plačilo odškodnine že zapadla, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ugotovitvena tožba ni dopustna. Opozorilo je tudi, da bi bila sicer za odškodninski zahtevek legitimirana samo prva tožeča stranka A. A., ker edino ona kot gospodarski subjekt lahko zahteva povrnitev škode zaradi dejanja nelojalne konkurence. Zato naj bi druga in tretja tožnica ne bili legitimirani za vložitev tožbe, ker se nobena od njiju ne ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Druga in tretja tožnica po mnenju sodišča prve stopnje nista legitimirani za vložitev tožbe v imenu prve tožnice niti kot dedinji pravne osebe A. A. v zapuščinskem postopku. Po oceni sodišča med sodediči (v konkretnem primeru med drugo in tretjo tožnico in med drugim tožnikom v pravdi) v trenutku zapustnikove smrti nastane skupnost, ki traja do razdelitve dediščine. Sodediči pa lahko tožijo ali so toženi samo vsi skupaj. Ker so si interesi dedičev v tem primeru nasprotni, bi moral tožiti začasni skrbnik zapuščine, ki bi ga postavilo zapuščinsko sodišče. Po mnenju sodišča so predpisi o dedovanju specialnejši od predpisov o gospodarskih družbah, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe, da bi gospodarsko družbo v sporu proti poslovodji lahko zastopala večinska družbenika. Pritožba prve tožnice A. A. je bila zaradi nepravilnega zastopanja zavržena, pritožbi druge in tretje tožnice pa sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni. Ob tem je Višje sodišče pojasnilo, da bi smela tožnica vložiti ugotovitveno tožbo o obsegu zapuščine le na podlagi napotitve na pravdo s strani zapuščinskega sodišča, vendar pa sporna terjatev ne spada v zapuščino, ker je zapadla šele po zapustnikovi smrti. Po mnenju Višjega sodišča tožniki tudi ne morejo dokazati, da bi ugotovitev sporne terjatve lahko zanje pomenila kakšno korist, ki je brez ugotovitvene tožbe ne bi mogli doseči. Terjatev je namreč zapadla, zato lahko tožeče stranke vložijo dajatveno tožbo. Tudi revizija je bila zavrnjena kot neutemeljena, vendar iz nekoliko drugih razlogov, kot sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je opozorilo, da predstavlja predmet dedovanja samo poslovni delež gospodarske družbe in ne gospodarska družba kot pravni subjekt. A. A. po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ne more uveljavljati terjatve na podlagi napotila na pravdo s strani zapuščinskega sodišča, ker ni dedič. Sodišče je ob tem potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugi dve tožnici nimata pravnega interesa za ugotovitev sporne terjatve, saj lahko to po predpisih o nelojalni konkurenci uveljavlja samo gospodarski subjekt, to je A. A. 2. Druga in tretja tožnica v ustavni pritožbi navajata, da imata podlago za zastopanje prve tožnice v določbah 42., 416. in 439. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZGD). Kot dedinji poslovnega deleža prve tožnice v pravdi naj bi imeli tudi samostojen pravni interes za ugotovitve sporne terjatve. Opozarjata tudi, da naj bi bila ugotovitev terjatve pred delitvijo zapuščine edino pravno sredstvo, ki pred delitvijo zapuščine pripada dedičem za varstvo njihovih interesov, in da naj bi bilo po sodni praksi dedičem dovoljeno vložiti takšno ugotovitveno tožbo tudi brez posebnega napotila zapuščinskega sodišča. S tem naj bi bila po navedbah ustavnih pritožnic z zavrženjem ugotovitvene tožbe vsem trem tožnicam v pravdi kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). Druga in tretja tožnica tudi opozarjata, da sta v zapuščinskem postopku predlagali postavitev začasnega skrbnika, o čemer pa sodišče od 25. 11. 1993 do vložitve ustavne pritožbe dne 22. 4. 1999 še ni odločilo, s čimer naj bi jima kršilo pravico do sojenja v razumnem roku. 3. V zvezi s pritožbo prve ustavne pritožnice A. A. Ustavno sodišče ugotavlja, da se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sklepi kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sklepe ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sklepom v delu, ki se nanašajo na zavrženje tožbe A. A., ni mogoče očitati. Ker je sodišče to tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, presoja legitimacije za vložitev te tožbe v tem primeru sploh ni več relevantna. 4. Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine prve ustavne pritožnice, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. 5. Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo druge in tretje ustavne pritožnice v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene pritožnikove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila ustavnima pritožnicama s tem, ko je sodišče njuno tožbo zavrglo, kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. 6. Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku v zapuščinskem postopku, ki ga uveljavljata druga in tretja ustavna pritožnica, pa Ustavno sodišče opozarja, da niso predmet tega postopka, zato o njih v tem postopku ne more odločati. 7. Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prvega odstavka 54. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Dragica Wedam- Lukić ter člana dr. Ciril Ribičič in Franc Testen. Namestnica predsednika senata dr. Dragica Wedam-Lukić Up-107/99 - 23. 5. 2002 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. in B. B. B. iz Ž., ki jo zastopa skrbnik za poseben primer dr. C. C., vse pa zastopa Č. Č, odvetnik v Z., na seji dne 23. maja 2002 o d l o č i l o : Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 129/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cgp 795/97 z dne 31. 3. 1998 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg180/95 z dne 23. 6. 1997 se zavrne. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Sodišče prve stopnje je kot nedopustno zavrglo tožbo tožeče stranke z ugotovitvenim zahtevkom, da spada v zapuščino tudi nerazdelna terjatev prve tožeče stranke A. A., d.o.o., Ž. (v nadaljevanju A. A.), do prve tožene in druge tožene stranke v višini 39 600 000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je navedlo, da je ugotovitvena tožba dopustna samo, če je tako določeno s posebnimi predpisi, kar v konkretnem primeru ni, ali če ima tožnik kakšno pravno korist od ugotovitve pravice ali pravnega razmerja še pred zapadlostjo dajatvenega zahtevka. Ker je v konkretnem primeru dajatev za plačilo odškodnine že zapadla, je sodišče prve stopnje ocenilo, da ugotovitvena tožba ni dopustna. Opozorilo je tudi, da bi bila sicer za odškodninski zahtevek legitimirana samo prva tožeča stranka A. A., ker edino ona kot gospodarski subjekt lahko zahteva povrnitev škode zaradi dejanja nelojalne konkurence. Zato naj druga in tretja tožnica ne bi bili legitimirani za vložitev tožbe. Druga in tretja tožnica pa po mnenju sodišča prve stopnje nista legitimirani za vložitev tožbe niti kot dedinji pravne osebe A. A. v zapuščinskem postopku. Višje sodišče je pritožbo druge in tretje tožnice zavrnilo. Ob tem je pojasnilo, da bi smeli tožnici vložiti ugotovitveno tožbo o obsegu zapuščine le na podlagi napotitve na pravdo s strani zapuščinskega sodišča, vendar pa sporna terjatev ne spada v zapuščino, ker je zapadla šele po zapustnikovi smrti. Tudi revizija je bila zavrnjena kot neutemeljena, vendar iz nekoliko drugačnih razlogov, kot sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je opozorilo, da predstavlja predmet dedovanja samo poslovni delež gospodarske družbe in ne gospodarska družba kot pravni subjekt, sporna terjatev pa je terjatev prvotožnika, ki pa v obravnavanem sporu ni bil pravilno zastopan. 2. Ustavni pritožnici sta v ustavni pritožbi navedli, da imata kot dedinji poslovnega deleža prve tožnice samostojen pravni interes za ugotovitev sporne terjatve. Opozarjata tudi, da je ugotovitev terjatve edino pravno sredstvo, ki pred delitvijo zapuščine pripada dedičem za varstvo njihovih interesov, in da je po sodni praksi dedičem dovoljeno vložiti takšno ugotovitveno tožbo tudi brez posebnega napotila zapuščinskega sodišča. Tako naj bi jima bila z zavrženjem ugotovitvene tožbe kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). 3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-107/99 z dne 26. 2. 2002 ustavno pritožbo v delu, v katerem sta jo vložili druga in tretja tožnica v pravdi, sprejelo v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in nasprotnima strankama v pravdi. Na navedbe iz ustavne pritožbe je odgovorila samo nasprotna stranka D. D. Navedel je, da sporna terjatev ne spada v zapuščino, ker je nastala po zapustnikovi smrti, in predlagal, naj Ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči na javni obravnavi. B. 4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pri ugotavljanju, ali izpodbijani sklepi posegajo v ustavne pravice pritožnic, je Ustavno sodišče na podlagi zatrjevanj, da je sodišče z zavrženjem ugotovitvene tožbe pritožnicama odvzelo pravno varstvo, izpodbijane odločbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. 5. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) ne pomeni le pravice do postopka in sodne odločitve, temveč pravico do meritorne odločitve.[1] Zakon sicer lahko določi posamezne procesne predpostavke, s katerimi pogojuje obveznost sodišča, da v sporu meritorno odloči, vendar je treba tako procesno predpostavko šteti za omejitev pravice do sodnega varstva. Vsaka omejitev pravice do sodnega varstva, ki jo določa zakon, ni nujno nedopustna. Takšna je, če ne ustreza načelu sorazmernosti.[2] V zvezi s pravico do sodnega varstva je opozoriti tudi, da Ustavno sodišče praviloma ne presoja materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločb, temveč samo v primerih, kadar nezakonitost obenem pomeni protiustavnost. Tako Ustavno sodišče v zadevi najprej presodi, ali ima sporno pravno stališče tudi ustavnopravno komponento.[3] Ta ustavnopravna komponenta je podana, če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava o procesni legitimaciji ali pravnem interesu tožbo zavrže, s čimer stranko prikrajša za vsebinsko odločitev o njenem zahtevku.[4] 6. Dediči imajo na podlagi predpisov o dedovanju pravni interes za ugotovitev, da je določena terjatev del zapuščine ne glede na to, ali jih je sodišče na pravdo napotilo s posebnim sklepom. Takšno tožbo na ugotovitev, da sporna odškodninska terjatev spada v zapuščino, sta v konkretnem primeru vložili tudi ustavni pritožnici, ki sta svoj pravni interes opirali na to, da sta dedinji, in ne na to, da sta družbenici v gospodarski družbi, katere delež je predmet dedovanja. Sodišče prve stopnje njune tožbe zato ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo odločiti o njeni utemeljenosti. Prvostopenjsko sodišče se z vprašanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka ni ukvarjalo. Vendar pa iz odločbe Višjega sodišča izhaja, da je zahtevek presojalo tudi po vsebini, saj je v obrazložitvi izrecno navedlo, da zahtevku tudi sicer ne bi bilo mogoče ugoditi, ker terjatev, ki je nastala po zapustnikovi smrti, ni del zapuščine. Vrhovno sodišče pa je v svoji odločbi navedlo, da je predmet dedovanja samo poslovni delež gospodarske družbe in ne gospodarska družba kot pravni subjekt, sporna terjatev pa je terjatev prvotožnika (torej družbe A. A.). Ker iz obrazložitev odločb Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da pritožnici s svojim zahtevkom tudi sicer ne bi mogli uspeti, jima v konkretnem primeru ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave samo zaradi tega, ker o tem ni bilo odločeno v izreku. Zato je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zavrnilo. 7. Predloga nasprotne stranke v pravdi za razpis javne obravnave Ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in tudi ni drugih razlogov, ki bi utemeljevali razpis javne obravnave. C. 8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Franc Testen. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi za in z enim proti. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić Opombe: [1] Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice na primer v zadevi Philips proti Grčiji, Series A, Vol. 209, str. 21, v zadevi Sveti samostani proti Grčiji, Series A, Vol. 301, str. 37, v zadevi Fayed proti Združenemu kraljestvu, Series A, Vol. 294-B, str. 49-50. Temu stališču sledi tudi sodna praksa Ustavnega sodišča: na primer odločba št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001, Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 110. Glej tudi Galič A., Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1998, polobjava, str. 95. [2] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001, Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 110 ter št. U-I-157/00 z dne 28. 6. 2001, Uradni list RS, št. 57/01. V slovenski pravni teoriji Galič A., 1998, str. 95. [3] Galič A., 1998, str. 103, op. 362. [4] Primerjaj tudi pri Galič A., 1998, str. 114 in nasl. Up-107/99 7. 6. 2002 Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča V odločbi, proti kateri sem glasoval, se strinjam z naslednjo ključno ugotovitvijo Ustavnega sodišča (točka 6): "Sodišče prve stopnje njune tožbe zato ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo odločiti o njeni utemeljenosti." Ne morem pa se strinjati z ugotovitvijo v isti točki, ki se glasi: "Ker iz obrazložitev odločb Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da pritožnici s svojim zahtevkom tudi sicer ne bi mogli uspeti, jima v konkretnem primeru ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave samo zaradi tega, ker o tem ni bilo odločeno v izreku. Zato je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zavrnilo." Prepričan sem namreč, da bi Ustavno sodišče moralo v izreku odločbe ugotoviti kršitev, do katere je prišlo zaradi napačnega ravnanja prvostopnega sodišča. Ustavno sodišče večkrat niha med zavrnitvijo ustavne pritožbe in razveljavitvijo sodne odločbe, s katero je bila pritožniku kršena kakšna ustavna pravica. Tako je bilo tudi v tem primeru. Za takšen in podobne primere je po mojem mnenju najbolj na mestu vmesna, kompromisna odločitev, po kateri bi Ustavno sodišče v izreku sicer ugotovilo kršitev, ne bi pa razveljavilo odločbe. Te možnosti se Ustavno sodišče izogiba do skrajnosti, celo v primerih, v katerih po zelo dolgih razpravah ena in druga skrajna rešitev ne dobita večinske podpore. Prepričan sem, da je takšen apriorno odklonilen odnos do ugotovitvenih odločb škodljiv. Še posebej v tem primeru, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da bi moralo prvostopno sodišče o pravici pritožnic odločiti v izreku, samo pa o tej kršitvi ne spregovori v izreku svoje odločbe, temveč šele v obrazložitvi odločbe, ki je ustavno pritožbo zavrnilo. O tem, v katerih primerih se mi zdijo ugotovitvene odločbe smiselne in o drugem, še bolj spornem vprašanju (ali bi lahko Ustavno sodišče v primerih, ko ugotovi kršitev pravic, prisodilo pritožnici pravično zadoščenje) sem obsežneje pisal v Pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Up-134/97 (z dne 27. marca 2002), katerega argumentacija je deloma aktualna tudi v tem primeru. V zadevi Up-134/97 ni bila smiselna razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, ker je pritožnica celotno kazen že prestala, v zadevi Up-107/99 pa do razveljavitve ni prišlo zaradi ocene, da pritožnici "tudi sicer ne bi mogli uspeti" in razveljavitev "samo zaradi tega, ker o tem ni bilo odločeno v izreku" ne pride v poštev. To je verjetno res, ni pa nobenega prepričljivega razloga, da o nesporno ugotovljeni napaki prvostopnega sodišča Ustavno sodišče ne bi izreklo svojega stališča v izreku ugotovitvene sodbe. Dr. Ciril Ribičič |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
23.04.1999 |
Datum odločitve: |
23.05.2002 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US21500 |
