Opravilna št.: |
Up-338/02 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 08.07.2002 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2002:Up.338.02 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 533/2002 z dne 7. 5. 2002 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 533/2002 z dne 7. 5. 2002 se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Ker predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe, ki jih določata prvi in drugi odstavek 51. člena ZUstS niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. |
Geslo: |
Predhodno izčrpanje vseh pravnih sredstev kot procesni pogoj za vložitev ustavne pritožbe. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. al. 1. odst. 55. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-338/02-8 11. 7. 2002 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 533/2002 z dne 7. 5. 2002 se zavrže. Obrazložitev 1. Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjsko sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo pritožnikovega zagovornika za izločitev dokazov z dne 26. 3. 2002. Pritožnik je navedel, da mu obtožnica očita storitev treh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem odstavku 311. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ), dveh kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje po prvem odstavku 387. člena KZ, dveh kaznivih dejanj posredovanja pri prostituciji po prvem odstavku 186. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ. Ker naj bi bili posnetki in prepisi njegovih telefonskih pogovorov pridobljeni na nezakonit način, je na glavni obravnavi predlagal izločitev teh dokazov in drugih dokazov, pridobljenih na njihovi podlagi. Prvostopenjsko sodišče je predlogu ugodilo, drugostopenjsko pa ga je zavrnilo. 2. Pritožnik meni, da je izčrpal vsa redna pravna sredstva in da glede na naravo stvari ustavna pritožba ni prezgodna. O izločitvi dokazov naj bi bilo nemogoče oziroma nesmiselno (pri tem opozarja na dolgotrajnost sodnih postopkov) razpravljati šele v pritožbenem postopku glede glavne stvari. Smisel izločitve naj bi bil namreč prav v tem, da protipravno pridobljeni dokazi ne dosežejo sodečega senata. Poleg tega naj bi vsebinska odločitev o ustavni pritožbi odgovorila na pomembno pravno vprašanje, ali je neobrazložena odredba preiskovalnega sodnika lahko zakonita pravna podlaga za poseg v posameznikovo ustavno pravico in za uporabo tako zbranih dokazov v kazenskem postopku. 3. Po pritožnikovem mnenju stališče drugostopenjskega sodišča, da so odredbe preiskovalnega sodnika in še posebej odredba z dne 18. 5. 2001 dovolj obrazložene, ni sprejemljivo. Utemeljeni razlogi za sum bi morali biti artikulabilni in specifični, to pa naj bi ne izhajalo iz obrazložitve odredb. Stališče drugostopenjskega sodišča glede odredbe z dne 21. 5. 2001 naj bi bilo nejasno. Iz izpodbijanega sklepa naj bi tudi ne bilo razvidno, zakaj ni treba izločiti dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi spornih odredb. Z navedenim naj bi bili kršeni načela pravne države (2. člen Ustave), pravna jamstva v kazenskem postopku iz četrte alineje 29. člena Ustave in pravica do zasebnosti (37. člen v zvezi s 35. členom Ustave). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ustavni pritožbi je priložil še prvostopenjski sklep in predlog za izločitev dokazov z dne 26. 3. 2002. B. 4. Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta za pritožnika nastale nepopravljive posledice. 5. Zoper odločitev sodišča glede izločitve dokazov pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Presoja o tem, ali so bili v kazenskem postopku predlagani ali izvedeni dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi tako pridobljenih dokazov, je sestavni del presoje, ki jo mora opraviti sodišče prve stopnje pred izrekom sodbe. Morebitne kršitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem je dovoljeno uveljavljati v pritožbi zoper sodbo (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in v zahtevi za varstvo zakonitosti (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). 6. Prav tako niso podane predpostavke za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68) opozorilo, da je smisel zahteve po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe med drugim ta, da se Ustavnemu sodišču omogoči kar največja zanesljivost presoje. To je namreč v zapletenih ustavnopravnih vprašanjih mogoče doseči le, če kot zadnji razsodnik v zadevi razpolaga s popolno argumentacijo sodišč, predvsem pa Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi. Poleg tega je funkcionalnost Ustavnega sodišča mogoče zagotoviti le v primeru, ko drugi državni organi, ki odločajo pred njim, opravijo svoj del naloge. Odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev je zato dopustno le izjemoma. Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso očitne, tj. take, da bi bila izključena vsaka razumna možnost drugačnega sklepa (tako že v sklepu št. Up-62/96), obravnavani primer ni tak. 7. Zoper pritožnika je bil z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 20. 3. 2001 odrejen ukrep nadzora telefona, ker naj bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da pritožnik izvršuje kaznivo dejanja ponarejanja denarja po 249. členu KZ. Z odredbami z dne 4. 4., 19. 4., 18. 5., 21. 5., 23. 5., 12. 6. in 14. 6. 2001 je bil ukrep bodisi podaljšan bodisi razširjen na novo telefonsko številko ali glede novega kaznivega dejanja. Bistveni pritožnikov očitek gre obrazložitvi teh odredb z vidika obstoja utemeljenih razlogov za sum glede kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil ukrep odrejen. Pritožnik izvzema le tiste odredbe, s katerimi je bil ukrep razširjen le na novo telefonsko številko, tj. odredba z dne 4. 4., 23. 5. in 12. 6. 2001. 8. Prvostopenjski sklep zavzema stališče, da - odredba z dne 18. 5. 2001, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje po 311. členu KZ, - odredbi z dne 21. 5. in 23. 5. 2001, kolikor se nanašata na kaznivi dejanji po 186. členu in po 311. členu KZ in - odredba z dne 12. 6. 2001, kolikor se nanaša na kazniva dejanja po 186. členu, po 311. členu in po 387. členu KZ, glede obstoja utemeljenih razlogov za sum niso ustrezno obrazložene. Odredba z dne 20. 3. 2001, ki se nanaša na kaznivo dejanje po 249. členu KZ, in odredba z dne 15. 6. 2001, ki se nanaša na kazniva dejanja po 186. členu, 311. členu in 387. členu KZ, naj bi bili ustrezno obrazloženi. 9. Drugostopenjski sklep zavzema stališče, - da je odredba z dne 18. 5. 2001 zadovoljivo obrazložena glede kaznivih dejanj po 249. členu in po 311. členu KZ. Dejstvo, da kaznivo dejanje po 311. členu KZ ni bilo navedeno v izreku odredbe, ni odločilno. Odredba pa ni obrazložena glede kaznivega dejanja po 186. členu KZ, vendar obtožba glede tega kaznivega dejanja ne temelji na dokazih, pridobljenih s to odredbo, - da so odredbe z dne 21. 5., 23. 5. in 12. 6. 2001 zadovoljivo obrazložene glede kaznivih dejanj, ki so zajeta z odredbo z dne 18. 5. 2001. Sklicevanje na odredbo z dne 18. 5. 2001 glede obstoja utemeljenih razlogov za sum je dopustno. Odredbe pa niso obrazložene glede kaznivih dejanj po 186. členu in po 387. členu KZ, vendar obtožba glede teh kaznivih dejanj ne temelji na dokazih, pridobljenih s temi odredbami. 10. Izhajajoč iz navedenega in iz tistega, kar kot sporno izpostavlja ustavna pritožba, bi bilo za odločitev o zadevi najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali so odredba z dne 18. 5. 2001 in posledično vse odredbe, izdane do vključno 12. 6. 2001, glede kaznivega dejanja po 311. členu KZ obrazložene v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Da bi pritožnik dosegel želeni rezultat, tj. izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi omenjenih odredb, bi bilo treba pritrdilno odgovoriti še na nadaljnje vprašanje. Gre za to, ali neustrezno obrazložena odredba o prisluškovanju sama po sebi pomeni, da je uporaba dokazov, pridobljenih na podlagi take odredbe, v nasprotju s katero izmed ustavnih pravic. 11. Že na prvo vprašanje je vsako izmed sodišč, ki sta doslej nanj imeli priložnost odgovoriti, odgovorilo različno. Zgolj na podlagi ustavne pritožbe in prilog ni mogoče zanesljivo sklepati o utemeljenosti kateregakoli izmed stališč. Kršitev določb ZKP torej ni očitno izkazana. Nadalje ni dvoma, da je drugo vprašanje pomembno in zahtevno ustavnopravno vprašanje, na katero upoštevaje rešitve v tujih pravnih redih[1] ni možen le en odgovor. Tak sklep posredno izhaja tudi iz ustavne pritožbe. V nasprotnem primeru ga namreč pritožnik ne bi bil izpostavil, saj je prvostopenjski sklep nanj odgovoril v skladu z njegovimi pričakovanji, drugostopenjski pa se z njim ni ukvarjal. Ker ne gre zgolj za ustavnopravno vprašanje, temveč je najprej treba odgovoriti na vprašanje, kako je ZKP uredil sankcioniranje protipravno pridobljenih dokazov, je tudi prav, da se do vprašanja najprej opredeli Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi. Nenazadnje "predmet" ustavne pritožbe niso več domala vsi dokazi, na katerih temelji obtožba zoper pritožnika (kar je bil eden od razlogov za ponovno odločitev prvostopenjskega sodišča o predlogu za izločitev dokazov), temveč le nekateri izmed njih. 12. Ker predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe, ki jih določata prvi in drugi odstavek 51. člena ZUstS niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. C. 13. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnica Škrkova je dala pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata dr. Zvonko Fišer Opomba: [1] Glej npr. Šugman, Sistem kazenskopravnih dokaznih prepovedi in zapovedi kot merilo razmerja moči med posameznikom in državo, doktorska disertacija, Ljubljana, 1999, str. 240 in nasl. Up-338/02 12. 7. 2002 Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk 1. V predmetni zadevi sem glasovala za sklep z dne 11. 7. 2002, s katerim je "kazenski" senat Ustavnega sodišča na seji dne 8. 7. 2002 zavrgel ustavno pritožbo A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 533/2002 z dne 7. 5. 2002 zaradi neizčrpanja pravnih sredstev. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi državnega tožilca ter spremenilo sklep Okrožnega (razpravljajočega) sodišča tako, da je zavrnilo predlog obd. A. A. za izločitev dokazov. 2. Ne strinjam pa se v celoti z obrazložitvijo sklepa o zavrženju, za katerega sem glasovala. Glede na to, da gre za procesni sklep o zavrženju zaradi neizčrpanja pravnih sredstev, se mi zdi nepotreben zadnji stavek v tretji točki obrazložitve, da je pritožnik ustavni pritožbi priložil tudi prvostopenjski sklep. Ta namreč ni bil izpodbijan v ustavni pritožbi. Posledično se mi zde povsem nepotrebne tudi točke 7, 8 in 9 obrazložitve, ki analizirajo odredbe o prisluhih. Nikakor pa se ne morem strinjati z vsebino desete in enajste točke sklepa o zavrženju ustavne pritožbe. V njih se senat Ustavnega sodišča takorekoč loti vsebinske presoje sklepa Okrožnega sodišča, ki kot je bilo ugotovljeno zgoraj, sploh ni bil predmet ustavne pritožbe, in z ustavno pritožbo izpodbijanega sklepa. S tem Ustavno sodišče v bistvu poseže na vsebinsko področje presoje glede ocene obrazložitve odredb o prisluhih, ki je zaupano rednim sodiščem in jo morajo tudi sama opraviti. 3. V predmetni zadevi sem se zavzemala za obrazložitev, ki odgovarja sklepu o zavrženju, da namreč Ustavno sodišče le odgovori, katere procesne predpostavke v ustavni pritožbi niso podane. V danem primeru je to preuranjenost ustavne pritožbe. To še toliko bolj, ker je ustavni pritožnik vložil ustavno pritožbo pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. Pri v ustavni pritožbi izpodbijanem sklepu gre namreč za izvedbo dokazov, ki je sestavni del presoje, ki jo mora opraviti sodišče prve stopnje pred izrekom sodbe. Morebitne kršitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem pa je dovoljeno uveljaviti v postopku s pritožbo zoper sodbo (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Dokler torej te presoje ne opravi tudi drugostopenjsko sodišče v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ni mogoče šteti, da so zoper odločitve sodišč, ki zadevajo izločitev dokazov v kazenskem postopku, sploh izčrpana redna pravna sredstva v smislu prvega odstavka 51. člena ZUstS. Izjemna predčasna obravnava ustavne pritožbe je dovoljena le pred izčrpanjem izrednih, ne pa tudi pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. To je Ustavno sodišče povedalo v Up-62/96 (OdlUS V, 68), na katerega se predmetni sklep sicer sklicuje v šesti točki obrazložitve. Ustavno sodišče je v sklepu Up-62/96 zapisalo, da se procesni predpostavki v drugem odstavku 51. člena ZUstS presojata kumulativno. Ena od teh predpostavk so razlogi za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe, druga pa predhodno izčrpanje rednih pravnih sredstev. Ker torej ustavni pritožnik rednih pravnih sredstev ni izčrpal, mu več kot na to v sklepu o zavrženju ne bi bilo treba odgovoriti. dr. Mirjam Škrk |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
04.06.2002 |
Datum odločitve: |
08.07.2002 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje |
Dokument: |
US21584 |
