Opravilna št.: |
Up-207/99 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 65/2002 in OdlUS XI, 266 | 04.07.2002 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2002:Up.207.99 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 72/99 z dne 15. 4. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 188/98 z dne 2. 6. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97 z dne 3. 11. 1997 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 72/99 z dne 15. 4. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 188/98 z dne 2. 6. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97 z dne 3. 11. 1997 se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Obdolženec mora imeti v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri zadostnosti takšne možnosti je treba ovrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja, in naravo tega zaslišanja. Ustavni pritožnik je imel možnost zaslišati oba oškodovanca v preiskavi, ta možnost pa je po svoji naravi v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo ima na glavni obravnavi. Zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni neposredno zaslišalo obeh oškodovancev zaradi njunega slabega zdravstvenega stanja, temveč je le prebralo zapisnik njunega zaslišanja v preiskavi, ni kršilo pritožnikovih pravnih jamstev v kazenskem postopku. Če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza eksplicitno ali implicitno ne šteje za relevantnega v okviru kriterijev iz odločbe št. Up-34/93, mora ustavni pritožnik v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala. Ker ustavni pritožnik tega ni storil niti v zahtevi za varstvo zakonitosti niti v ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnik med kazenskim postopkom temu kriteriju ni zadostil. Zato mu z zavrnitvijo predloga za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja, ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. |
Geslo: |
Pravna jamstva v kazenskem postopku. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Načelo proste presoje dokazov. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 8., 3. al. 29. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. 59. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-207/99 4. 7. 2002 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 4. julija 2002 o d l o č i l o: Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 72/99 z dne 15. 4. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 188/98 z dne 2. 6. 1998 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97 z dne 3. 11. 1997 se zavrne. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedene sodbe, s katerimi naj bi mu bila v kazenskem postopku kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave. Obdolženec je bil pred Okrožnim sodiščem v Kranju obsojen, da je vlomil v zaklenjeno ročno prenosno blagajno oškodovancev, si iz nje prilastil 3 800 DEM in s tem storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo njegove zagovornice zoper sodbo zavrnilo, deloma pa je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in mu izrečeno pogojno obsodbo spremenilo v kazen štiri mesece zapora. Njegova zagovornica je zoper sodbo Višjega sodišča vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo v delu, ki se je nanašal na premoženjskopravni zahtevek oškodovancev, kot neutemeljeno pa jo je zavrnilo v delu, ki se je nanašal na zahtevo za razveljavitev sodbe. Ustavnemu sodišču pritožnik predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, ji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje ali pa o zadevi samo odloči. 2. Pritožnik navaja, da si je ves čas kazenskega postopka prizadeval, da bi sodišče na glavni obravnavi poleg ostalih dokazov dovolilo tudi neposredno zaslišanje obeh oškodovancev, ki sta bila spričo neobstoja neposrednih dokazov o njegovi krivdi zelo pomembni priči. To mu ni uspelo, ker je sodišče uporabilo določbo 340. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) in le prebralo njuni izpovedbi, ki sta ju podala v preiskavi pred zaprošenim sodnikom v Kopru. Zaradi krajevne oddaljenosti in s tem povezanih stroškov se zaslišanja niti obdolženec niti njegov zagovornik nista udeležila. Štela sta namreč, da bosta v primeru vložene obtožbe pričam lahko zastavila vprašanja na glavni obravnavi. Sodišče je zavrnilo tudi obdolženčev dokazni predlog za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja in svoje ugotovitve podal v zapisniku. 3. Senat Ustavnega sodišča je dne 28. 3. 2002 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. 4. Skladno z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Ljubljani in Okrožnemu sodišču v Kranju. Nobeno izmed sodišč na ustavno pritožbo ni odgovorilo. 5. Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/97. B. - I. 6. Prva kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo zatrjuje ustavni pritožnik, se nanaša na dejstvo, da je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo njegov predlog, da bi neposredno zaslišalo oba oškodovanca, namesto tega pa je prebralo zapisnik z zaslišanja v preiskavi, ki se ga obdolženec in njegov zagovornik nista udeležila. 7. V zvezi s pravico vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave), je Ustavno sodišče v odločbi št. Up- 34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih. Vendar pa imamo pri odločanju o tej ustavni pritožbi opraviti s primerom, ko teh kriterijev ni mogoče uporabiti. Izjave obeh oškodovancev so bile v kazenski postopek pripuščene z odločitvijo preiskovalnega sodnika, da zasliši oba oškodovanca, in z odločitvijo obravnavnega senata, da se z izjavami s tega zaslišanja seznani kot z relevantnim dokaznim gradivom. Obdolžencu tako ni več treba dokazovati, da so izjave obeh oškodovancev pravno relevantne. 8. Konkretni očitek ustavnega pritožnika meri drugam. Ravnanje obravnavnega senata ter Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta to ravnanje potrdili, je treba presojati z vidika pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, mogoče pa ga je najti v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Ta v točki d) tretjega odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Skladno z 8. členom Ustave se EKČP uporablja neposredno. 9. Ustavno sodišče se je v zvezi s točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP seznanilo s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. To je v obrazložitvi v primeru Kostovski proti Nizozemski zapisalo, da uporaba zapisnikov o izvedbi dokazov v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju z omenjeno določbo EKČP, če so ob tem spoštovane pravice obrambe. Te med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja.[1] 10. ZKP v 1. točki prvega odstavka 340. člena omogoča izvedbo posameznega dokaza tako, da se na glavni obravnavi zgolj prebere zapisnik o izpovedbi priče tudi v primeru, če zaslišana oseba zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne more priti ali zelo težko pride k sodišču. Ta sicer izjemna možnost, ki jo je glede na izkazano zelo slabo zdravstveno stanje obeh oškodovancev v konkretnem primeru uporabilo prvostopenjsko sodišče, predstavlja enega izmed upravičenih in neizogibnih odstopov od načela neposrednosti v kazenskem postopku. Ne glede na to pa je obdolžencu treba omogočiti, da zaslišuje obremenilne priče, kakor mu to zagotavlja pravno jamstvo iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. 11. Ustavnemu pritožniku torej mora biti dana možnost , da zaslišuje oba oškodovanca v zvezi z izjavami, ki sta jih dala. Ta možnost mu je bila dana s tem, da je bil med preiskavo vabljen na njuno zaslišanje pred zaprošenim preiskovalnim sodnikom v Kopru. Tega zaslišanja se, kot sam zatrjuje, ni udeležil spričo krajevne oddaljenosti in s tem povezanih stroškov ter prepričanja, da bo njuni pričevanji lahko izpodbijal med ponovnim zaslišanjem na glavni obravnavi. 12. Pri presoji zadostnosti takšne možnosti je Ustavno sodišče izhajalo iz dveh kriterijev: realne možnosti, da se obdolženec udeleži tega zaslišanja, in narave tega zaslišanja. 13. Glede prvega kriterija je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil ustavni pritožnik na preiskovalno dejanje pred zaprošenim sodnikom Okrožnega sodišča v Kopru ustrezno in pravočasno vabljen, pa se ga ni udeležil niti ni predlagal njegove preložitve, npr. zaradi kakšnih subjektivnih, a objektivno opravičljivih razlogov. 14. Razloga, ki jo za neudeležbo navaja ustavni pritožnik, sta neupoštevna. Ustavni pritožnik niti med kazenskim postopkom niti v postopku pred Ustavnim sodiščem ni izkazal, zakaj bi bilo zanj osebno odpotovati v kraj zaslišanja obeh prič, na katero je bil pravilno vabljen, nemogoče oziroma zvezano z drugimi večjimi tveganji in nesorazmernimi težavami. Prav tako ni upošteven drugi razlog, namreč da bosta ustavni pritožnik in njegov zagovornik v primeru, da bo do obtožbe prišlo, pričam lahko neposredno zastavljala vprašanja na glavni obravnavi. Skladno z veljavno koncepcijo kazenskega postopka in v njegovem okviru preiskave je ta med drugim namenjena zbiranju dokazov, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami, ter dokazov, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo (drugi odstavek 167. člena ZKP). Obdolženec, ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti. 15. V zvezi z drugim kriterijem je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta obdolženec in njegov zagovornik po četrtem odstavku 178. člena ZKP lahko navzoča pri zaslišanju prič. Po sedmem odstavku istega člena lahko priči postavljata posamezna vprašanja. Poleg tega imata pravico zahtevati, da se glede posameznega preiskovalnega dejanja (v konkretnem primeru zaslišanja obeh oškodovancev) v zapisnik vpišejo njune pripombe glede njegove izvedbe, prav tako pa lahko predlagata izvedbo posameznih dokazov (v konkretnem primeru npr. soočenja med obema oškodovancema, njuno soočenje s policistom, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja ipd.). Možnost zasliševati pričo v zvezi z izjavami, ki jih je dala, in sicer izpodbijati njihovo verodostojnost, kot je v preiskavi dana obdolžencu in njegovemu zagovorniku, je glede na v slovenskem pravnem redu uveljavljeno mešano koncepcijo kazenskega postopka po svoji naravi v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo imata na glavni obravnavi. 16. Glede na povedano v 13., 14. in 15. točki te obrazložitve je možnost, ki jo je imel ustavni pritožnik za zasliševanje in za izpodbijanje izjav obeh oškodovancev, šteti za zadostno. Zato v konkretnem primeru s tem, da prvostopenjsko sodišče ni neposredno zaslišalo obeh oškodovancev, temveč je le prebralo zapisnik njunega zaslišanja v preiskavi, ni kršilo pritožnikovih pravnih jamstev v kazenskem postopku. B. - II. 17. Druga izmed kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo zatrjuje ustavni pritožnik, se nanaša na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja in je svoje ugotovitve podal v zapisniku. Iz ustavne pritožbe je smiselno razbrati, da mu je bila po njegovem mnenju tudi s tem (tj. ne le z opustitvijo neposrednega zaslišanja obeh oškodovancev na glavni obravnavi) kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. 18. Iz kazenskega spisa izhaja, da je zagovornica ustavnega pritožnika na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem dne 3. 11. 1997 predlagala, naj se zasliši policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja. Menila je, da si v kazenskem postopku z zapisnikom, ki ga je policist sestavil po ogledu, ni mogoče pomagati, prav tako pa se ji je zdelo nenavadno, da policist na blagajni, v katero je bilo vlomljeno, ni našel prstnih odtisov. Policist tudi ni izmeril odprtine, ki nastane, če se okno odpre (obramba je namreč nakazovala možnost, da bi storilec v prostor, kjer se je blagajna nahajala, prišel skozi priprto okno, ne pa skozi sicer zaklenjena vrata, katerih ključ je v kritičnem času imel le obdolženec, tj. ustavni pritožnik). Zagovornici se je zdelo čudno, da v zapisniku ni omenjena kuverta, v kateri se je denar nahajal. Na kuverti naj bi bilo specificirano, koliko denarja in v kakšnih bankovcih je v blagajni, v katero je bilo vlomljeno, sploh bilo, na podlagi česar naj bi oškodovanca ugotovila, da je bil denar vzet in koliko ga je bilo vzetega. 19. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog zavrnilo. Zavrnitev predloga je obrazložilo v sodbi. V njej pravi, da nejasnosti in pomanjkljivosti v zapisniku ne obstajajo, policist pa ob morebitnem zaslišanju ne bi mogel pojasniti več, kot je ugotovil ob ogledu in zapisal v zapisniku. Na drugem mestu v obrazložitvi sodbe je še navedlo, da storilec v prostor ni mogel priti skozi priprto okno, saj iz zapisnika o ogledu izhaja, da sta bili polici na zunanji in notranji strani okna prašni in brez sledov, ki bi kazali na to, da je nekdo skušal v spalnico priti skozi okno. 20. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je zagovornica ustavnega pritožnika v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policista navedla, da je nenavadno, da na balkonski ograji in na tleh ni nobenih sledi, čeprav je obdolženec tam za oba oškodovanca vsak dan zalival rože. Posebno vprašanje naj bi predstavljala kuverta, saj te ni in je niti zapisnik o ogledu na omenja, čeprav naj bi iz specifikacije na njej izhajalo, koliko denarja v njej manjka. V zapisniku naj bi bilo tudi govor o prstanu, ki je izginil (in ki kasneje v obtožbi ni zajet). 21. Višje sodišče je na te pritožbene navedbe odgovorilo, da se trditve o kuverti niso pričele pojavljati šele na sodišču, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je oškodovanka policistu povedala, da je bila v blagajni skupaj z denarjem tudi kuverta, ta kuverta pa je po izpovedbi oškodovankinega sina ostala v banki, ko je oškodovanka tam položila denar, ki je po tatvini ostal v kuverti. Na druge pritožbene navedbe, ki so se nanašale na potrebnost zaslišanja policista, drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo. 22. Zoper sodbo Višjega sodišča je zagovornica ustavnega pritožnika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policista je navedla, da bi ta moral nujno razjasniti trditve o kuverti, na podlagi katere oziroma zapisov na njej je bila ugotovljena vsota ukradenega denarja. 23. Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugodilo. Štelo je, da se obramba v tem delu na strinja z dokazno oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, zato s tem napada ugotovljeno dejansko stanje, kar ni predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. 24. V zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist, je Ustavno sodišče v že navedeni odločbi št. Up- 34/93 sprejelo naslednja stališča: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. 25. Iz obrazložitev sodb prvostopenjskega in Višjega sodišča je razbrati, da po njunem mnenju obramba ni zadostila tretjemu in četrtemu kriteriju iz odločbe št. Up-34/93, namreč pravni relevantnosti dokaza in verjetnemu izkazu te pravne relevantnosti. To je razvidno predvsem iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da v zapisniku o ogledu ni nejasnosti, da po njegovem mnenju policist ne bi mogel pojasniti nič dodatnega, kar bi bilo relevantno za izrek sodbe, pa tudi iz logičnega opiranja na zapisnik pri utemeljevanju dokazanosti nekaterih relevantnih dejstev. Višje sodišče je pojasnilo, zakaj šteje pritožbene navedbe v zvezi s kuverto, v kateri naj bi se nahajal ukradeni denar, za nerelevantne. Glede drugih pritožbenih navedb, ki utemeljujejo relevantnost zaslišanja policista, je Višje sodišče zapisalo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, iz česar je razumeti, da tudi druge navedbe obrambe Višjega sodišča niso prepričale, da bi bila izvedba takšnega dokaza pravno relevantna. 26. Zagovornica ustavnega pritožnika je v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer izpodbijala zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje policista, vendar ga je v celoti oprla na vprašanje obstoja kuverte, v kateri naj bi se nahajal ukradeni denar. Pri tem ni v ničemer konkretno izkazovala, zakaj naj bi bilo razlogovanje Višjega sodišča napačno in naj bi bil zato dokaz pravno relevanten. 27. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 (ki je priložen) implicitno postavilo kriterij, po katerem je odločati v primeru, ko posamezno sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza eksplicitno ali implicitno ne šteje za relevantnega v okviru kriterijev iz navedene odločbe št. Up- 34/93, ustavni pritožnik pa v ustavni pritožbi navaja, da mu je bilo s takšnim ravnanjem kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave. V takšnem primeru mora ustavni pritožnik v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. 28. Ker ustavni pritožnik tega ni storil niti v zahtevi za varstvo zakonitosti niti v ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnik skozi kazenski postopek ni zadostil kriteriju, po katerem bi moral s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost predlaganega dokaza. Zato mu niti z zavrnitvijo predloga za zaslišanje policista, ki je opravil ogled kraja kaznivega dejanja, ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. 29. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavnemu pritožniku z izpodbijanimi sodbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, je ustavno pritožbo zavrnilo. C. 30. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk . Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Čebulj in Ribičič. Sodnik Ribičič je napovedal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Fišer pa pritrdilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić Opomba: [1]Zadeva Kostovski proti Nizozemski, sodba z dne 20. 11. 1989, Publ. ECHR A no. 166, par. 41. Up-207/99- 4. 9. 2002 Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča "Z drugo besedo, kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan. Ker je verjetnost o dokaznem predlogu stranke pravzaprav verjetnost o verjetnosti (dokaza), nima nikakršnega smisla predpisovati abstraktna pravila o tem, kolikšna ta verjetnost mora biti, da bi zavezovala sodišče k sprejemu dokaznega predloga. To je stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča " (Iz točke 15 Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-34/93, soglasno sprejete na seji 8. junija 1995) 1. Odločba v zadevi Up-207/99 ugotavlja, da pritožniku niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je njegovo ustavno pritožbo zavrnilo. S takšno odločitvijo se ne morem strinjati. Menim, da bi morala sodišča sprejeti dokazni predlog pritožnika o zaslišanju oškodovancev in dokazni predlog o zaslišanju policista. Šlo je namreč za zaslišanje najbolj pomembnih obremenilnih prič. Načelo domneve nedolžnosti, načelo neposrednosti ter načelo "v dvomu v korist obdolženca" govorijo za to, da bi redna kazenska sodišča morala ugoditi prizadevanju pritožnika, da lahko navzkrižno zasliši tako oba oškodovanca kot policista. V Ustavi je izrecno zapisano pravno jamstvo, po katerem je obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (29. člen). To jamstvo ima posebno težo in poseben pomen za položaj obdolženca v kazenskem postopku. Gre za temeljno sestavino načela "enakosti orožij". Ustava namreč v izhodišče pravnih jamstev v kazenskem postopku postavlja "popolno enakopravnost" med obdolžencem in državo. [1] Še bolj konkretna od Ustave je Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki izrecno določa kot jamstvo obdolženca v kazenskem postopku "da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič" (6. člen). To pa seveda ne pomeni, da 29. člen Ustave glede na nekoliko bolj splošno formulacijo (izvajanje dokazov v obdolženčevo korist) ne bi zajemal tudi zasliševanja obremenilnih prič. Poleg tega se konvencijske določbe v Sloveniji neposredno uporabljajo.[2] 2. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da so zoper pritožnika govorili le posredni dokazi. Onemogočanje, da bi obdolženi navzkrižno zaslišal ključne obremenilne priče, je potemtakem še hujši poseg v njegove pravice. Z vidika načela neposrednosti ni odveč poudariti, da so tudi sodniki o krivdi pritožnika odločali, ne da bi videli in slišali ključne obremenilne priče. O njihovih izpovedbah so se seznanili izključno posredno, z branjem zapisov o njihovi izpovedbi v preiskavi. To velja ravno za tiste priče, na katerih izpovedi sloni odločitev o krivdi pritožnika in glede katerih je pritožnik navajal posebne razloge, zaradi katerih jih želi zaslišati. 3. Čeprav je pritožnik v pritožbi zoper prvostopno sodbo Okrožnega sodišča, s katero mu je bila izrečena pogojna kazen, očital sodišču nekritičnost pri oblikovanju zaključkov o krivdi, opozarjal na možnost pomote in na nezadostnost posrednih dokazov, ker na glavni obravnavi nista bila zaslišana oškodovanca in policist, je Višje sodišče v Ljubljani ne le zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika, temveč celo spremenilo razsodbo v njegovo škodo (na podlagi pritožbe okrožne državne tožilke). Tako je bil pritožnik obsojen na štiri mesece zapora, ki jih je v letu 1999 že prestal. 4. V zahtevi za varstvo zakonitosti je pritožnik zatrjeval, da j bila Sodba Višjega sodišča nepravilna in nezakonita, ker so bile kršene določbe kazenskega postopka, ki se nanašajo na izvajanje dokazov na glavni obravnavi. Pritožnik pojasnjuje, da se zaslišanja oškodovancev v fazi preiskave ni udeležil tako zaradi oddaljenosti Kopra, kjer je zaslišanje potekalo, kot tudi zato, ker je bil prepričan, da bodo obdolžitve na njegov račun opuščene še pred glavno obravnavo in zato, ker je upravičeno pričakoval, da bo oškodovanca lahko zasliševal na glavni obravnavi, če bo do nje prišlo. Čeprav se je skliceval na načeli ugotavljanja materialne resnice in neposrednosti, opozarjal na neenak odnos sodišča do predlogov obtožbe in obrambe in na to, da "ni imel možnosti postavljati vprašanj najpomembnejšim pričam", je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena. Po mnenju Vrhovnega sodišča "zadošča za potrebe kazenskega postopka prečitanje izpovedb obeh prič, podanih pred preiskovalnim sodnikom v teku kazenske preiskave" in ne gre za kršitev načela neposrednosti, če preiskovalec in oškodovanca niso bili zaslišani na glavni obravnavi. Pri tem niti pritožnik niti Vrhovno sodišče ne omenjata izrecnega jamstva o zaslišanju obremenilnih prič, ki ga obdolžencu zagotavlja Evropska konvencija. 5. V ustavni pritožbi je ponovno poudarjeno, da sodišča kljub zahtevam pritožnika niso omogočila neposrednega zaslišanja najpomembnejših obremenilnih prič, čeprav ni šlo za predloge, ki bi bili dani zaradi poskusa zavlačevanja, temveč za to, da se zagotovi izvajanje ključnih dokazov v pritožnikovo korist. Po stališču pritožnika so sodišča preveč zlahka in premalo premišljeno uporabila izjemno možnost, ki jo daje določba 340. člena ZKP. Gre za določbo, ki po prepričljivem pritožnikovem mnenju "terja posebej premišljeno uporabo, v duhu ustavne norme (29. člen Ustave RS)". S takšno argumentacijo pritožnika se moram strinjati. Gre namreč za določbo, ki je izjema od pravila neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi, ki ni pomembno le z vidika spoštovanja jamstev, ki jih ima obdolženi, temveč tudi z vidika odločanja sodišča o krivdi. Slednje je toliko bolj pomembno takrat, ko gre za ključne priče obtožbe in izključno posredne dokaze. 6. Ne morem se strinjati z vsebino in načinom sklicevanja Odločb Ustavnega sodišča na dosedanjo prakso Ustavnega sodišča. Odločba namreč na podlagi in z izrecnim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča iz 1995.leta (Up-34/93), ki je citirana na začetku tega ločenega mnenja, poskuša prikazati, češ da gre v konkretnem primeru za nadaljevanje ustaljene prakse Ustavnega sodišča, zakoličene pred sedmimi leti. Prepričan sem, da temu ni tako. Odločba Ustavnega sodišča pomeni odločilno spremembo citiranega stališča Ustavnega sodišča tako, da bistveno ožje razlaga ustavne in konvencijske določbe o jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Ne glede na to, ali se nekdo strinja s sedanjim, spremenjenim stališčem Ustavnega sodišča, je po mojem mnenju napačno, da se Odločba sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča, ki je bila razveljavila sodbe v konkretnem primeru zato, ker obdolženec ni uspel s predlogom za izvedbo dokaza, povezanega z njegovim alibijem. Ta odločitev izpred sedmih let torej ni imela in ni mogla imeti namena, ki mu ga pripisuje nova Odločba: " je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih" [3]. 7. Tudi, če bi bilo citiranje drugačno, bi imel pomisleke zoper tovrstno uporabljanje že sprejetih stališč Ustavnega sodišča, ki precedenčno zavezujejo, v novih odločbah. Obstoji namreč nevarnost, da bi Ustavno sodišče s tovrstnim sklicevanjem postopno pletlo mrežo novih oz. dodatnih pogojev in kriterijev, ki morajo biti podani, da bi obdolženec sploh lahko uveljavljal z ustavo, konvencijami in zakoni določena jamstva v kazenskem postopku. Stvar je že itak zelo občutljiva zato, ker gre za ustavno vsestransko varovan ustavni položaj obdolženca v kazenskem postopku. Toliko bolj pa bi bilo to delikatno v primeru, ko bi pogoji in kriteriji bili uporabljeni kot dodatne omejitve, temelječe na širokem tolmačenju možnih posegov v človekove pravice in na restriktivni razlagi ustavnih pravic [4]. Za kaj takega Ustavno sodišče nima ustavne podlage: ne le kot organ, ki je po Zakonu o ustavnem sodišču dolžan skrbeti za ustavnost ter varovanje človekovih pravic (ne pa za njihovo omejevanje|), ampak tudi zaradi izrecne določbe Ustave, ki zavezuje tudi Ustavno sodišče in se glasi: "Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri." (5. odstavek 15. člena). To mora veljati tudi za razlago in uporabo konvencijskega jamstva obdolženca, da v kazenskem postopku priče, ki ga bremene, lahko navzkrižno zasliši. 8. Trditev v Odločbi, da je bila tožniku dana možnost, da zaslišuje obremenilne priče v skladu s pravnim jamstvom, ki mu ga zagotavlja Evropska konvencija, ni prepričljiva. Pritožnik se ni udeležil zaslišanja v od Kranja precej oddaljenem Kopru, ker je utemeljeno in na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku domneval, da bo oškodovanca lahko navzkrižno zaslišal na glavni obravnavi, če bo do nje sploh prišlo. Presenetljiva odločitev razpravnega sodišča, da oškodovanca na glavni obravnavi sploh ne bodo zaslišani, je bila seveda sprejeta šele naknadno, in sicer potem, ko se oškodovanca (iz zdravstvenih razlogov) nista udeležila glavne obravnave. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča, je senat "po posvetovanju sklenil, da se takšnemu predlogu obrambe ne ugodi, saj meni, da je za ugotovitev dejanskega stanja zadoščalo branje izpovedb obeh prič, zaslišanih pred zaprošenim preiskovalnim sodnikom v Kopru". Na podlagi poznavanja ureditve v Zakonu o kazenskem postopku pritožnik take odločitve resnično ni mogel predvideti. To še toliko bolj, ker bi se sodišče bilo lahko odločilo, da ponovno zasliši oškodovanca po zaprošenem sodniku, da bi s tem omogočilo pritožniku, da jima zastavlja vprašanja, kar je pritožnik (kot podrejeno, če ne bi prišlo do zaslišanja na glavni obravnavi) tudi izrecno predlagal. Ko je sodišče odklonilo še pritožnikov predlog o zaslišanju policista, se je izjema od načela neposrednosti, ki jo sicer dopušča Zakon o kazenskem postopku, prelevila v pravilo, vsaj kar zadeva kazenski postopek v konkretni zadevi. 9. Po mojem mnenju Ustavno sodišče ne bi smelo izraziti strinjanja s stališčem rednih sodišč in se v celoti priključiti kritiki pritožnika, češ da sta njegova razloga za neudeležbo zaslišanja v Kopru v fazi preiskave "neupoštevna" in da obdolženec, ki "zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami" (t. 14). V tem delu Odločba po mojem mnenju močno spominja na odločitev instančnega sodišča v sistemu rednega sodstva, namesto da bi se omejila na vprašanje, ali, in v kakšni meri, so bile pritožniku kršene z ustavo določene pravice. Ni naloga Ustavnega sodišča, da bi sodilo ustavnemu pritožniku, njegova naloga je, da ugotovi, ali so bile v kazenskem postopku kršene njegove pravice. Tudi, če se Ustavno sodišče ne bi odločilo za razveljavitev izpodbijanih sodb, bi lahko s primernejšimi formulacijami v manjši meri zagovarjalo napadene odločitve rednih sodišč. Primernejše bi bilo, če bi Odločba govorila o tem, da razlogi, ki jih je navajal pritožnik, "niso bili zadostni", in da bi namesto ocene, da sodišče ni kršilo pritožnikovih jamstev v kazenskem postopku (t. 16) sprejelo oceno, da poseg v njegov položaj in pravice ni bil tolikšen, da bi bila zadostno izkazana kršitev pritožnikovih ustavnih pravic. 10. Kadar gre za omejujočo razlago in uporabo z Ustavo in Evropsko konvencijo predpisanih jamstev, mora biti Ustavno sodišče zaradi precedenčnega učinka njegovih odločb še posebej previdno in natančno. Pri tem ne gre samo za nevarnost, da bo Ustavno sodišče v vseh prihodnjih podobnih primerih kriterije in omejitve iz Odločbe upoštevalo kot podlago za zavrnitev novih ustavnih pritožb (kar se v obravnavanem primeru že dogaja), ampak tudi za (po mojem mnenju napačno) usmerjanje sodne prakse rednih sodišč. Vrhovno sodišče v svojih publikacijah [5] in na druge načine opozarja sodnike na stališča Ustavnega sodišča. Pri tem seveda omejujoča stališča Ustavnega sodišča niso podvržena ustavnosodni presoji, kot to velja za zakone in podzakonske predpise in šele Evropsko sodišče za človekove pravice bi lahko ugotovilo, da so z odločbo Ustavnega sodišča vzpostavljeni kriteriji v neskladju z Evropsko konvencijo: "Če sodnik dokazni predlog zavrne, zavrne tudi obdolženčevo ustavno pravico. Oboje, zagovornikov predlog in sodnika zavrnitev predloga morata biti natanko protokolirana. To omogoča kasnejšo pritožbo zaradi (bistvenih) kršitev kazenskega postopka in morebitno vlogo na Evropsko sodišče za človekove pravice. (Glej npr. Luca v. Italija, 27. 2. 2001, Application No. 33354/96)." [6] Osebno menim, da podzakonski predpis, morda pa celo zakon, ki bi določil pet kriterijev, ki jih omenja Odločba in morajo biti izpolnjeni, da bi bilo sodišče dolžno ugoditi predlogu obdolženega za izvedbo dokaza, ne bi uspešno prestal presoje ustavnosti in zakonitosti takšne rešitve pred Ustavnim sodiščem. [7] 11. Drugostopenjsko sodišče je z ugoditvijo pritožbi okrožne državne tožilke in izrekom nepogojne kazni, še poslabšalo položaj ustavnega pritožnika. Sodišča so mu štela kot obremenilne okoliščine to, da dejanja ni priznal, da naj bi odstranil sledove svojega dejanja, duševno prizadetost (poskus samomora), ne da bi upoštevala, da je vse to lahko tudi izraz tega, da pritožnik sploh ni storilec očitanega mu dejanja. Če je prvostopno sodišče vsaj v izreku kazni pokazalo določen dvom in negotovost glede krivde pritožnika, ko se je odločilo za pogojno kazen, je pritožbeno sodišče ravnalo pristransko, ko je na podlagi pritožbe tožilke spremenilo kazen v nepogojno, ni pa v ničemer upoštevalo pritožnikovih zahtev po dodatnih zaslišanjih. 12. Obdolženec bi moral biti glede na načelo domneve nedolžnosti v kazenskem postopku čim bolj svoboden pri predlaganju dokazov v svojo korist. Ne bi smel biti v položaju, da mora dokazovati svojo nedolžnost. O krivdi mora sodnika prepričati tožilec, v dvomu pa naj bi sodišče izreklo oprostilno sodbo. V konkretnem primeru sodišča, namesto, da bi zagotovila obdolžencu enakost orožij, deprivilegirajo obdolženca z odločitvami, ki onemogočajo izvedbo njegovega dokaznega predloga o zaslišanju ključnih prič obrambe. 13. Ne morem se strinjati z oceno, da je možnost, ki jo imata obdolženec in njegov zagovornik v preiskavi, da sta navzoča in zastavljata vprašanja in zahtevata soočenje prič "v vseh bistvenih potezah podobna možnosti, ki jo imata na glavni obravnavi". Zaslišanje v fazi preiskave, katere temeljni namen je zavarovanje dokazov, je bistveno različno od zaslišanja na glavni obravnavi. Bistvena razlika je tudi v tem, da postavljanje dodatnih vprašanj poteka pred preiskovalnim sodnikom, ne sodečim senatom, kar je pomembno z vidika načela neposrednosti. Poleg tega se lahko šele naknadno, po končani preiskavi, pojavijo sporna vprašanja, ki jih želi razčistiti obdolženec (npr. nasprotja v izjavah prič, potreba po soočenju prič zaradi teh nasprotij itd.). V konkretnem primeru bi lahko pritožnih predlagal dodatno zaslišanje oškodovancev (in policista) celo, če bi bil prisoten na predhodnem zaslišanju v fazi preiskave. Tudi zato stališče, da je obdolženec imel možnost zaslišati oškodovanca in ni potrebno slediti njegovemu predlogu, da ga zasliši na glavni obravnavi [8], ni prepričljivo. 14. Iz navedenih razlogov menim, da bi moralo Ustavno sodišče ugotoviti kršitev pritožnikove ustavne pravice o izvajanju dokazov v njegovo korist in konvencijske pravice o zasliševanju obremenilnih prič. Glede na to, da je šlo za očitno in usodno kršitev, v tem primeru ne bi bila dovolj samo ugotovitev te kršitve (za kar sem si neuspešno prizadeval v nekem drugem primeru, kjer je pritožnica tudi že prestala kazen [9]), temveč bi bila nujna razveljavitev obsodilne sodbe in ponovno sojenje. Slednje bi lahko privedlo tudi do oprostilne sodbe. dr. Ciril Ribičič Opombe: [1] ""Enakost orožja" naj bi obstajala med obdolžencem na eni ter državo (izvršilno vejo, policijo in tožilcem) na drugi strani." (dr. Boštjan M. Zupančič, Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. dr. Lovro Šturm), FPDE, Ljubljana, 2002, s. 315.) [2] Profesor dr. Ljubo Bavcon (Nova ustavna ureditev, Pravna fakulteta, Ljubljana 1992, s. 44) poudarja, da sta pomembni zlasti dve varovalki glede na pogosto kratke in lapidarne ustavne določbe o človekovih pravicah: Zakoni morajo biti skladni z mednarodnimi pogodbami (8. člen Ustave), Ustave pa ni mogoče razlagati kot da priznava pravice "v manjši meri, kot to izhaja iz omenjenih mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah" (15. člen Ustave). [3] Po mojem mnenju je najpomembnejše stališče citirane Odločbe iz 1995. leta, da "je stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča", da izvede pravno relevantne dokaze, ki so predlagani s potrebno stopnjo verjetnosti. Slednja mora biti po stališču Ustavnega sodišča bistveno manj kot gotovost in več kot samo golo zatrjevanje. Dejansko stanje mora biti ugotovljeno popolnoma in pravilno. Dokaz mora biti izveden, če je vsaj verjetno relevanten, razen če je očitno, da ne more biti uspešen in je vložen z namenom zavlačevanja postopka. Ker v konkretnem primeru temu ni bilo tako, je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev ustavne pravice pritožnika iz tretje alineje 29. člena Ustave, po kateri mu je "zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist" in to ne le z odločitvijo prvostopnega, temveč tudi drugostopnega in Vrhovnega sodišča. Zato je odločitve vseh sodišč Ustavno sodišče razveljavilo. Logika in odločitev Ustavnega sodišča iz 1995. in 2002. leta sta po moji sodbi bistveno različni, različne so tudi posledice oz. učinek prve in druge odločbe. [4] Ko govori o nepopolnem izvajanju predpisov navaja Matjaž Hanžek, da se v Sloveniji srečujemo z "ne vselej dovolj restriktivnimi razlagami možnosti posegov v človekove pravice, ali pa zožujočimi razlagami določb o pravicah ljudi". (Letno poročilo 2001, Varuh človekovih pravic, Ljubljana 2002, s. 6) [5] V Sodnikovem informatorju, št. 10/2002 na str. 12, so povzeta stališča Ustavnega sodišča iz Odločbe št. Up-11/00 ravno glede petih kriterijev, ki naj bi bili odločilni za to, ali naj redno sodišče izvede nek dokaz, ki ga predlaga obdolženec v kazenskem postopku ali ne: "Ustavno sodišče je iz obrazložitve sodb vseh treh sodišč razbralo, da po njihovem mnenju obramba ni zadostila 3. in 4. kriteriju, namreč pravni relevantnosti dokaza in verjetnemu izkazu te pravne relevantnosti..." (podčrtano v originalu). Redna sodišča torej kriterije iz odločb Ustavnega sodišča uporabljajo podobno, kot če bi bili dodatni kriteriji vgrajeni v Zakon o kazenskem postopku. [6] Dr. Boštjan M. Zupančič, nav. delo, s. 317. [7] "(1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen." (t. 24). Opozoril sem že, da po mojem mnenju teh in takšnih stališč ni opredelilo Ustavno sodišče v Odločbi št. Up- 34/93, temveč pozneje, pri čemer je napačno razlagalo to odločbo. [8] "V fazi glavne obravnave mora biti dana obrambi vsaka možnost samodejne dokazne iniciative ter seveda dosledne replike na tožilčeve dokaze in dokazne predloge." (dr. Boštjan M. Zupančič, nav. delo, s. 315, 316). [9] V pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Up 134/97 z dne 27. marca 2002 sem se zavzel za to, da bi bila v primerih, ko razveljavitev sodbe ni mogoča ali pa ni smiselna, najboljša rešitev, da Ustavno sodišče z ugotovitvijo kršitve da pritožnici moralno zadoščenje, s prisojenim pravičnim zadoščenjem pa tudi materialno. Uporaba takšne možnosti bi lahko bistveno skrčila število vlog na Evropsko sodišče za človekove pravice. Up-207/99 24. 9. 2002 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja I. 1. V tej zadevi je Ustavno sodišče v celoti zavrnilo ustavno pritožbo pritožnika, ki je zatrjeval, da so mu bile v kazenskem postopku kršene pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. čl. Ustave. Z odločbo in njeno obrazložitvijo se strinjam, vendar se mi je zdelo primerno, da iz razlogov, ki jih bom navedel v nadaljevanju, nekatere pomembne točke odločbe dodatno utrdim in morebiti preprečim drugačno (napačno) uporabo ali interpretacijo te odločitve. 2. Obravnavana zadeva spada v skupino odločitev US, ki se nanašajo na dokazno pravo kot relativno samostojno disciplino znotraj kazenskega procesnega prava. Že takoj na začetku je zato treba opozoriti, da je dokazno pravo pri nas, podobno, kakor v večini drugih držav na kontinentu in nasploh v državah, ki imajo uzakonjen t.i. mešani kazenski postopek, razmeroma slabo razvito in o njem komajda lahko govorimo, zlasti če ga primerjamo z državami, ki uporabljajo adversarni kazenski postopek. Zato je razumljivo, da odločitve s tega področja, po eni strani, nerazvito stroko pogosto šele oblikujejo, obenem pa (iz istega razloga) vzbujajo pozornost med praktiki in v strokovni javnosti (pomislimo le na kompleksno problematiko ureditve izločanja nedovoljenih dokazov, če omenim le enega izmed najbolj znanih primerov s tega področja iz zadnjega časa). 3. Ne glede na pomisleke nekaterih, ki menijo, da je dilema med kazenskim postopkom, ki bo učinkovit, in kazenskim postopkom, ki bo zagotavljal visoke standarde varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če že ne popolnoma nesprejemljiva, pa vsaj namišljena, se ni mogoče odreči zahtevi, da morajo biti rešitve uravnotežene. Zlahka si je mogoče zamisliti procesni zakon, ki bo zagotavljal "uspešno izvedbo" [1] kazenskega postopka na račun človekovih pravic, pa bo zaradi tega za družbo nesprejemljiv; najbrž ni treba posebej razlagati, zakaj. Toda nič manj nesprejemljiva ne bi bila, po mojem prepričanju, ureditev, ki bi na račun visokih standardov pri zagotavljanju človekovih pravic, povzročala popačene rezultate. To velja, kot rečeno, za kazenski postopek v celoti, za dokazno pravo pa še prav posebej, saj je od njega odvisen eden izmed pomembnih delov sodne odločbe, namreč njena dejanska podlaga. Iskanje uravnoteženih, seveda z Ustavo skladnih rešitev, je najprej naloga zakonodajalca in potem rednih sodišč; nepomembno pa ni niti za US, ko to pri odločanju o ustavnih pritožbah v posamičnih primerih presoja, ali je do kršitve ustavne pravice (že) prišlo ali (še) ne[2]. Določanje meja in kriterijev (v obeh smereh) je neizogibna in zakonita sestavina njegovega odločanja. II. 4. V ta splošni okvir je treba umestiti obravnavani primer. Pri prebiranju odločbe bomo najprej zlahka ugotovili, da je sestavljena iz dveh delov, ki ju je treba obravnavati ločeno, saj rešujeta povsem različna vprašanja, ne glede na to, da se nanašata na isto kazensko zadevo in da oba, kot rečeno, posegata na področje dokaznega prava. Še manj je lahko povezovalni element dejstvo, da se odločitev v obeh delih izteče neugodno za ustavnega pritožnika. Tudi okoliščina, da dokazi v kazenskem postopku v obeh spornih delih niso bili izvedeni neposredno, ni povezovalna: v prvem delu je ključna, v drugem povsem nepomembna. 5. Prvi del odločbe (B.-I.) se ukvarja z vprašanjem kako daleč seže načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov, ki ga obdolžencu (poleg zakona) zagotavlja zlasti točka d) tretjega odst. 6. čl. EKČP. Drugi del odločbe (B.-II.) se ukvarja s pravico izvajanja dokazov v korist obdolženca, ki je zagotovljena s 3. alinejo 29. čl. Ustave in se giblje, kakor bomo videli, znotraj okvirov, ki jih je že razmeroma zgodaj opredelilo US. 6. V prvem delu je poleg argumentov, ki jih je US že zapisalo v obrazložitvi, treba dodati še eno sporočilo: stranka, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki jih zakon daje (in concreto udeležba pri zaslišanju priče v preiskavi), ne more iz svoje opustitve potegniti koristi. V obravnavanem primeru je bila obramba pravilno povabljena na zaslišanje oškodovancev pred zaprošenim sodiščem v drugem kraju, vendar se ga po svoji presoji, ne da bi bila niti prisiljena ali zavedena[3] ali da bi se ga iz objektivnih razlogov ne mogla udeležiti (gl. zlasti 13. in 14. tč. obrazložitve), ni udeležila. Če je do tega prišlo iz razlogov, ki njene opustitve ne upravičujejo, mora računati na neugodne posledice svoje odločitve. Vzroki so lahko povsem objektivni (hudo bolna priča v času med zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom, vendar pred glavno obravnavo, umre), ali tudi ne (zaradi neudeležbe pri zaslišanju v preiskavi obramba v izpovedbi priče ne zazna negotovosti, nejasnosti, neprepričljivosti ali podobnega). Takšna logika je sicer bolj znana v adversarnih postopkih, vendar nikakor ni mogoče trditi, da ni sprejemljiva tudi v postopku, ki velja pri nas. Nasprotno, naša procesna zakonodaja jo pogosto uporablja in zgolj za primer naj omenim, da spadajo semkaj primeri, ko je ugovore v postopku mogoče uveljavljati le do določenega trenutka, pogosto omejene z objektivnimi in subjektivnimi roki, na istem nivoju, nadalje, delujejo zahteve po formalni in materialni izčrpanosti pravnih sredstev in pod. Ni mogoče dopustiti, da bi smele stranke v postopek "vgrajevati tempirane bombe", ki bi jih kasneje aktivirale z neslutenim razdiralnim učinkom, kaj šele da bi to počele tako, da ne bi uporabljale pravic, ki jim jih daje zakon[4]. 7. V tem delu je, nadalje, US povsem pravilno opozorilo, da je neposredno izvajanje dokazov pravilo, posredno pa izjema. Tudi to sporočilo je treba poudariti. Ne delam si utvar, da se glavne obravnave v našem kazenskem postopku včasih spremenijo iz naroka za neposredno izvajanje dokazov v duhamorno - in seveda nič kaj kontradiktorno - prebiranje spisa, ki je nastal v predhodnem postopku. Vzroki za to gredo od čisto sistemskih (zasnova našega postopka) do povsem banalnih (slaba disciplina procesnih udeležencev). Toda med tema dvema skrajnima vzrokoma leži pogosto tudi nespoštovanje zakona (in Ustave) s strani sodišč. Primeri, ko je dopustno ti. posredno izvajanje dokazov so izjeme napram pravilu neposrednega izvajanja dokazov in že zaradi tega jih je treba razlagati ozko. Poleg tega daje zakon sodišču še druge možnosti (neposredno zaslišanje priče po sodniku - članu sodečega senata ali preiskovalnem sodniku) in ne zgolj branja izpovedbe, ki jo priča dala v predhodnem postopku. Vse te možnosti je treba uporabljati po tehtnem premisleku glede na stanje stvari v vsakem posamičnem primeru, z izrazito prednostjo do variant, ki bolj spoštujejo načelo neposrednosti, v primerjavi s tistimi, ki ga marginalizirajo. 8. Sodišče je torej v tem delu zavrnilo ustavno pritožbo zato, ker ni ugotovilo kršitve točke d) tretjega odst. 6. čl. EKČP, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili izpolnjeni pogoji za izvedbo dokazov v korist obdolženca (3. alineja 29. člena Ustave); to vprašanje je, obdolžencu v korist, že rešilo prvostopenjsko sodišče, ko je oba oškodovanca povabilo kot priči na glavno obravnavo (gl. 7. tč. obrazložitve). Pa tudi če bi US o tem vprašanju moralo odločati, bi si hipotetično drznil postaviti tezo, da ustavni pritožnik ne bi mogel uspeti, saj ni izkazal, katero zanj ugodno odločilno dejstvo bi na ta način dokazoval[5]. Posplošeno zatrjevanje, da bi to " prispevalo k ugotovitvi materialne resnice, kar bi bilo vsekakor v korist obdolženca." je premalo. Če bi ga sprejeli kot kriterij za izvajanje dokazov v kazenskem postopku, bi izbrali neuravnoteženo rešitev, ki bi povzročila neutemeljeno dolgotrajne dokazne postopke. 9. To se mi je zdelo potrebno dodati v obravnavanem primeru, v katerem je US, kot rečeno, popolnoma pravilno ugotovilo, da do kršitve načela neposrednega izvajanja dokazov ni prišlo, in sicer predvsem iz previdnosti, da odločitve ne bi kdo razumel kot kakršnokoli zapiranje škarij v korist variant, ki pomenijo odstopanje od tega načela. III. 9. V drugem delu se odločba US nanaša na vprašanje izvajanja dokazov v korist obdolženca. Izhodiščno normo v tem pogledu predstavlja tretja alineja 29. čl. Ustave. Ta je zastavljena tako široko in odprto[6], da se problem njenih meja ali dometa zastavlja zelo očitno. ZKP, in tu se velja vrniti na uvodoma zapisano ugotovitev o nerazvitosti dokaznega prava v našem prostoru, nima ustreznih določb (=kriterijev) na podlagi katerih bi bilo mogoče pravilno (ne preozko, ne preširoko) odločiti o dokaznih predlogih obrambe. Zato ni presenetljivo, da je pred US razmeroma zgodaj soočilo z nalogo, da mora določiti okvire tretje alineje 29. čl. Ustave[7]. 10. Kriteriji, ki jih je v obeh citiranih odločbah postavilo US, so ustrezni in na splošno uporabni za vse primere, ki jih pokriva tretja alineja 29. čl. Ustave. Pri tem ne sme motiti, da se je v obeh precedenčnih primerih odločanje US izteklo obdolžencu v korist. Popolnoma pravilno, saj je šlo v obeh primerih za dokazovanje dveh pravno relevantnih dejstev, ki neposredno in odločilno vplivata na ugotovitev obdolženčeve kazenske odgovornosti; v igri sta bila alibi in (ne)prištevnost. Stališča, ki jih je postavilo US, je treba postaviti na pravo mesto v dokaznem pravu: nekatera so načelne narave (odločanje o izvajanju dokazov je v pristojnosti sodišča, prosta presoja dokazov; v bistvu v tem delu ne gre za kriterije), dva kriterija sta izločilna, eden pa pomaga reševati nejasne situacije obdolžencu v korist. Če obrambi ne uspe izkazati obeh izločilnih kriterijev (npr. predlagani dokaz ni relevanten ali ni izkazan s potrebno stopnjo verjetnosti), potem z dokaznim predlogom ne bo uspela. Tu ne gre za nobeno (neodmerjeno) strogost, zoprnjevanje obrambi v kazenskem postopku ali postavljanje nepremagljivih ovir. Daleč od tega, gre za spoštovanje vnaprej določenih pravil o tem, kaj mora obramba storiti, če hoče, da bo njen dokazni predlog uspel. Če temu ne bi bilo tako, bi dokazni postopek razpadel, enako bi se zgodilo kazenskemu postopku v celoti. Še več, zašli bi v nevarnost sodniškega voluntarizma, saj bi se o izvajanju dokazov odločalo "po občutku", če se ne bi zgodilo še kaj slabšega in bi z dokaznimi predlogi uspevali predvsem bolj glasni, nastopaški in trmasti, namesto tistih, ki imajo prav. 11. Kriteriji, ki jih je postavilo US, so namenjeni predvsem praksi. Sami po sebi so nevtralni, saj ni mogoče reči niti, da so obrambi v korist niti da so ji v škodo. Obrambi določajo parametre njenega delovanja, sodiščem pa njihovega odločanja. Tako jih je treba razumeti in uporabljati[8]. 12. Stališča US glede izvajanja dokazov korist obrambe, ki v obeh izhodiščnih odločbah niso bila zapisana natanko tako, kakor se sedaj navajajo (gre za povzetek in racionalno okrajšavo), vendar pa, po mojem globokem prepričanju, vsajena v dokazno pravo, popolnoma ustrezajo tistemu, kar je sodišče tedaj odločilo in želelo povedati. Nedvomno jih je mogoče brati in interpretirati na različne načine (zlasti če ne upoštevamo okvira, v katerem delujejo) in dati večjo težo zdaj enemu, zdaj drugemu delu (to še posebej velja za tiste dele, ki so bolj načelni)[9]; ostaja dejstvo, da jih je US v konkretnem primeru uporabilo pravilno in enako, kakor v številnih primerih pred obravnavanim. 13. Če se po nekoliko bolj teoretičnem ekskurzu za trenutek ozremo še po konkretnem primeru, bomo ugotovili, da je ustavni pritožnik v tem delu (predlog za zaslišanje kriminalista, ki je opravljal ogled kraja storitve kaznivega dejanja in sestavil zapisnik o ogledu) kot razlog za njegovo zaslišanje navedel, da njegov " zapisnik poraja številna vprašanja " Zgolj to in nič drugega| Ali je v tem primeru US lahko reklo kaj drugega, kakor da ni izkazal pravne relevantnosti dokaza, ki ga je predlagal? Če bi reklo karkoli drugega, bi neutemeljeno odstopilo od svoje ustaljene prakse; ni treba posebej pojasnjevati, da za kaj takega ni bilo nobenega razloga. 14. Iz vsega tega jasno izhaja, da tretja alineja 29. čl. Ustave ni bila kršena. US s svojim odločanjem v tem primeru v ničemer ni postrožilo kriterijev, ki jih je postavilo. Kaj takega iz odločbe ne izhaja in to tudi v tem delu ne more biti njeno sporočilo. Odločanje US je ostalo v celoti znotraj tistega, kar je o popolnoma enakih ali zelo podobnih vprašanjih odločilo in povedalo že velikokrat. S primerjavo, ki je lahko tudi sporna, bi rekel, da je odločba v tem delu zanesljivo manj precedenčna[10], kakor v prvem. d. Zvonko Fišer Opombe: [1] Sintagmo sem moral dati v narekovaj, saj jo večkrat (seveda napak) uporablja tudi naš ZKP. [2] Da ne bo nesporazuma: to mutatis mutandis seveda velja tudi v postopku za presojo ustavnosti določb kazenske procesne zakonodaje. [3] Takšno situacijo si je težko zamisliti, vendar bi bilo o njej mogoče govoriti npr. tedaj, ko bi se sodišče vnaprej odločilo, da priče ne bo zaslišalo neposredno na glavni obravnavi. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj se je sodišče šele, ko je procesna situacija nastala (priči na glavno obravnavo nista prišli, se opravičili in pojasnili razloge za to), uporabilo eno izmed možnosti, ki mu jih daje zakon: konec koncev niti ustavni pritožnik ne zatrjuje, da bi šlo v tem pogledu za kakršnokoli zlorabo. [4] Zgolj mimogrede: dejstvo, da se stranke pogosto ne udeležujejo procesnih dejanj v preiskavi, je eden izmed vzrokov za krizo preiskave in s tem kazenskega postopka v celoti. Namesto, da bi se nekatera sporna vprašanja razjasnila že v preiskavi, ali ključne sporne točke v preiskavi izostrile, se to dogaja šele na glavni obravnavi. Zoper veljavni koncept kazenskega postopka imamo lahko utemeljene ugovore, toda dokler velja, ga je treba spoštovati. [5] Popolnoma se zavedam spekulativnosti takšnega razmišljanja. Zanj sem se odločil zgolj zaradi primerjave z drugim delom odločitve. Tamkaj, kot bomo še videli, pritožnik v resnici ni uspel prav zato, ker ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal relevantnosti predlaganega dokaza. [6] "- da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;" Gramatikalno razumevanje bi pomenilo, da mora biti obdolžencu vselej in brez kakršnihkoli omejitev omogočeno, da doseže izvajanje dokazov, ki so mu (po njegovi oceni) v korist. Prepričan sem, da ni treba posebej dokazovati neustreznosti in nesprejemljivosti takšne razlage. [7] Z odločbama Up-13/94 in Up-34/93, obe z dne 8. jun. 1995, prva OdlUS IV, 128, druga pa OdlUS IV, 129. [8] Čeprav se sodniki pogosto pritožujejo, da nimajo ustreznih kriterijev, na podlagi katerih bi odločali o dokaznih predlogih, je, vsaj zame, presenetljivo, da se redko poslužujejo tistih, ki jih je določilo US. Drznil bi si postaviti tezo, da se to ne dogaja zato, ker so ti kriteriji do obrambe prestrogi, temveč kvečjemu nasprotno, številni menijo, da obrambi še vedno puščajo preveč prostora za izigravanje in zavlačevanje. [9] Toda to velja tako rekoč za vsako človeško misel. [10] Ker se nanaša na situacijo in na pravni problem, o katerem US še ni odločalo. |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
06.08.1999 |
Datum odločitve: |
04.07.2002 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US21629 |
