Opravilna št.: |
U-I-220/99 |
Objavljeno: |
OdlUS XI, 175 | 12.09.2002 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2002:U.I.220.99 |
Akt: |
Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01) (ZOdv), 5. in 7. tč. 1. odst. 25., 1. in 3. odst. 27. in 51. čl. |
Izrek: |
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. in 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 27. člena in 51. člena Zakona o odvetništvu se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Predpisovanje enoletne obvezne prakse pri odvetniku za osebe, ki želijo opravljati odvetniški poklic je dopustno in stvar ocene primernosti in izkustvenih spoznanj zakonodajalca. Ustavno sodišče je že presojalo pobudo za oceno ustavnosti 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Ker pobudnik ne navaja ničesar novega, kar bi lahko vplivalo na drugačno presojo, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za oceno ustavnosti določbe tretjega odstavka 27. člena ZOdv, se pobuda v tem delu zavrže. |
Geslo: |
Pravni interes (kot procesna predpostavka ustavnosodnega postopka). Upravni postopek, postopek vpisa v imenik odvetnikov. Načelo enakosti pred zakonom. Načela pravne države. Enako varstvo pravic. Pravica do sodnega varstva. Domneva nedolžnosti. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 2., 14., 22., 23., 27., 130., 157. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 25., 2. odst. 26. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-220/99 - 17 12. 9. 2002 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Avguština Vuka iz Lendave, ki ga zastopa Aksentije Ristić, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 12. septembra 2002 sklenilo: 1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. in 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01) se zavrne. 2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 27. člena in 51. člena Zakona o odvetništvu se zavrže. Obrazložitev A. 1. Pobudnik izpodbija 5. in 7. točko prvega odstavka 25. člena, prvi in tretji odstavek 27. člena in 51. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Določbo 5. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv izpodbija, ker zahteva od oseb, ki želijo opravljati odvetniški poklic, da imajo eno leto praktičnih izkušenj pri odvetniku, ne da bi imeli možnost pridobiti prakso v tem obsegu kje drugje, in ker po njegovem mnenju zakonodajalec brez stvarnih razlogov postavlja za začetek opravljanja odvetniškega poklica strožje pogoje kot za sodniško funkcijo. Za sodnike se zahteva triletna praksa po opravljenem pravniškem državnem izpitu, za odvetnike pa štiriletna praksa, čeprav naj bi šlo glede strokovnih pogojev za vsebinsko enaka razmerja. S tem naj bi zakonodajalec kršil načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14.člena Ustave), pravico do svobodne izbire zaposlitve oziroma poklica (49. člen Ustave) in splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave). Ker zakonodajalec za že navedeno razlikovanje ni imel pravne podlage, ne gre pa za opravljanje javnopravne funkcije, je po mnenju pobudnika taka določba tudi v nasprotju z 2. členom Ustave. Po mnenju pobudnika naj bi bila v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi 7. točka prvega odstavka 25. člena in prvi odstavek 27. člena ZOdv, ker ne določata kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, katero obnašanje je tisto, ki opravičuje sklepanje, da nekdo ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica. Pobudnik izpodbija tudi določbo tretjega odstavka 27. člena in 51. člen ZOdv. Meni, da je določba tretjega odstavka 27. člena ZOdv v neskladju s 27. členom Ustave. Po mnenju pobudnika pred pravnomočnostjo sodbe ne morejo za posameznika nastati škodljive posledice, še zlasti pa ne izven okvirov tretjega odstavka 15. člena Ustave. ZOdv naj bi bil v neskladju z 2. in 22. členom Ustave, ker ne vsebuje postopkovnih določb, ki bi zavarovale posameznika v postopku odločanja o njegovih pravicah v okviru Odvetniške zbornice (zlasti glede vprašanja rokov, v katerih naj se odloči o pravicah, kakor tudi glede vprašanja udeležbe prizadetega v teh postopkih). 2. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes z dejstvom, da želi opravljati odvetniški poklic. Za opravljanje odvetniškega poklica bi moral imeti vsaj eno leto prakse pri odvetniku. Zato je pri Odvetniški zbornici dne 3. 3. 1999 vložil prošnjo za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Odvetniška zbornica pa ga je obvestila, da se njegov vpis odlaga zaradi kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. V dopolnitvi pobude z dne 11. 4. 2002 pobudnik navaja, da je na podlagi sklepa Odvetniške zbornice z dne 6.11. 2001 vpisan v imenik odvetniških kandidatov. 3. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora meni, da izpodbijane zakonske določbe niso v neskladju z Ustavo. Odvetništvo kot svoboden poklic je hkrati tudi samostojna in neodvisna pravosodna služba, ki je nujno potrebna za delovanje pravosodnega sistema. Zato naj bi bile določbe ZOdv, ki določajo pogoje za opravljanje tega poklica, potrebne. Pogoj, da je lahko odvetnik tista oseba, ki ima vsaj eno leto praktičnih izkušenj pri odvetniku, je razumen. Očitno neutemeljen naj bi bil tudi očitek pobudnika, ki se nanaša na varstvo pravic v postopkih pred Odvetniško zbornico. Ker Odvetniška zbornica odloča o vpisu odvetniških kandidatov in odvetnikov v upravnem postopku, naj bi pobudnik imel zagotovljeno varstvo svojih pravic v tem postopku. Navedbe pobudnika, da ima odložitev odločanja o vpisu v imenik odvetnikov zaradi kazenskega postopka enako posledico kot zavrnitev vpisa, naj bi bile napačne. Zavrnitev vpisa naj bi bila dolgoročna in lahko tudi trajna. Vpis v imenik med potekom kazenskega postopka bi lahko povzročil škodljive posledice za zastopane in tudi odvetniškemu poklicu kot celoti, ker se v takem primeru postavlja vprašanje zaupanja v kandidatovo opravljanje odvetniškega poklica. B. - I. 4. ZOdv v 5. točki prvega odstavka 25. člena določa, da je lahko odvetnik, kdor ima najmanj štiri leta praktičnih izkušenj kot diplomirani pravnik, od tega najmanj eno leto pri odvetniku. Pobudnik ob primerjavi teh pogojev s pogoji, ki so določeni glede zahtevane prakse za začetek opravljanja sodniške funkcije, zatrjuje, da zakonodajalec z določitvijo različnih pogojev za začetek opravljanja sodniške funkcije in odvetniškega poklica krši ustavno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). To načelo zavezuje zakonodajalca, da enaka razmerja oziroma dejanska stanja ureja enako, različna pa različno. Pri določanju pogojev za opravljanje sodniške funkcije in poklica odvetnika gre za različna razmerja, ki jih je zakonodajalec utemeljeno različno uredil. Različnost izhaja iz njunih položajev. Sodnik je nosilec sodne veje oblasti in je zato že po Ustavi (130. člen) izvolitev v sodniško funkcijo pridržana Državnemu zboru. Odvetnik izvršuje svoboden poklic in je zato odločitev o izpolnjevanju pogojev za opravljanje tega poklica pridržana interesnemu združenju, to je Odvetniški zbornici. Zaradi različnih položajev je zakonodajalec lahko določil različne pogoje za začetek opravljanja sodniške funkcije oziroma odvetniškega poklica (kar se pri sodnikih še najbolj kaže pri določitvi spodnje starostne meje na 30 let). Ob sprejemanju ZOdv so bili tudi predstavljeni razlogi, zaradi katerih se je pokazala potreba po določitvi praktičnih izkušenj za bodoče odvetnike v obsegu, kot jih določa 5. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv. Ker glede na navedeno pri določanju pogojev za sodniško funkcijo in za odvetniški poklic ne gre za enaka razmerja, zakonodajalec ni bil zavezan, da ta razmerja in pogoje uredi na enak način. Z izpodbijano zakonsko določbo zato ni kršil določbe drugega odstavka 14. člena Ustave. Določanje posameznih pogojev je stvar ocene primernosti in izkustvenih spoznanj zakonodajalca. Tega pa ne sme početi samovoljno, brez razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. V konkretnem primeru je zakonodajalec to svojo obveznost izpolnil. Izpodbijana določba je tudi sicer jasna in je ni mogoče arbitrarno razlagati, saj velja enako za vse, ki želijo opravljati odvetniški poklic. Iz tega razloga tudi ni v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavno sodišče je zato pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Splošnih navedb, da pomeni enoletna praksa pri odvetniku tudi način nedopustnega omejevanje pravice do svobodne izbire poklica (49. člen Ustave) in da omejitev v splošni svobodi ravnanja (35. člen Ustave) ni stvarno in razumno upravičena, pa Ustavno sodišče ni presojalo, saj pobudnik zanje ni navedel nobenih pravno utemeljenih razlogov. 5. Pobudnik v svoji pobudi izpodbija tudi določbi 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena ZOdv, ki določata, da je lahko odvetnik le tisti, ki je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, in da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Določbi naj bi bili v nasprotju z 2. členom Ustave. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-371/98-34 z dne 24. 5 .2001 (Uradni list RS, št. 48/01 in OdlUS X, 104) ugotovilo, da določbi 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena ZOdv nista v neskladju z Ustavo. Ker pobudnik ne navaja nobenih novih razlogov za neustavnost izpodbijane določbe, ki jih Ustavno sodišče ne bi presojalo v že navedeni odločbi, je tudi pobudo za oceno ustavnosti 7. točke prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 27. člena ZOdv v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno. 6. Pobudnik izpodbija tudi določbo tretjega odstavka 27. člena ZOdv, ki določa, da se na njeni podlagi lahko odloži vpis v imenik odvetnikov do pravnomočnosti odločbe v kazenskem postopku in določbo 51. člena ZOdv, po kateri lahko začne odvetniški kandidat opravljati delo v odvetniški pisarni, ko je vpisan v imenik odvetniških kandidatov, s katerima naj bi bila kršena določba 27. člena Ustave.Ti zakonski določbi je izpodbijal še kot oseba, ki se želi vpisati v imenik odvetniških kandidatov. Odvetniška zbornica mu je namreč odložila vpis v imenik odvetniških kandidatov, sklicujoč se pri tem na izpodbijani zakonski določbi. Iz njegove kasnejše dopolnitve vloge pa je razvidno, da je bil vpisan v imenik odvetniških kandidatov. Glede na navedeno pobudnik v tem delu ne izkazuje več pravnega interesa in je bilo potrebno pobudo v tem delu zavreči. B. - II. 7. Pobudnik tudi zatrjuje, da je Zakon v nasprotju z 2. členom in 22. členom Ustave, ker ne ureja postopka vpisa v imenik odvetnikov oziroma odvetniških kandidatov. ZOdv v drugem odstavku 31. člena določa, da organ, določen s Statutom Odvetniške zbornice, odloča o vpisu v imenik odvetnikov v upravnem postopku. To pomeni, da mora pristojni organ postopati skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP). ZUP določa tudi rok, v katerem mora organ odločiti, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V odločbi št. U-I-371/98 je Ustavno sodišče opozorilo, da je treba v okviru tega upravnega postopka upoštevati vsa temeljna načela upravnega postopka. Z vidika varstva osebnostnih pravic (dostojanstva, zasebnosti) je treba pri ugotavljanju pogojev za opravljanje odvetniškega poklica upoštevati predvsem načela materialne resnice, zaslišanja stranke in proste presoje dokazov (8., 9. in 10. člen ZUP). Pristojni organ mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, osebi mora dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o vpisu v imenik odvetnikov, ter na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana. Odločba o zavrnitvi vpisa v imenik odvetnikov mora biti obrazložena (tretji odstavek 210. člena ZUP). Oseba, kateri je bil zavrnjen vpis v imenik odvetnikov, lahko zahteva sodno varstvo v upravnem sporu (23. člen in 157. člen Ustave). Iz navedenega je razvidno, da je zoper odločitev pristojnega organa Odvetniške zbornice, da oseba ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, zagotovljeno sodno varstvo. Glede na navedeno je tudi ta očitek pobudnika neutemeljen. C. 8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94 - ZUstS) v sestavi predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki: dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj U-I-220/99- 2. 10. 2002 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 1. Glasoval sem za Sklep, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo pobudo Avguština Vuka iz Lendave za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 27. člena Zakona o odvetništvu (druga točka izreka Sklepa št. U-I-220/99). Strinjam se namreč z obrazložitvijo, podano v 6. točki obrazložitve tega Sklepa, ki ugotavlja, da pobudnik "ne izkazuje več pravnega interesa" za izpodbijanje navedene določbe Zakona o odvetništvu. Sporna določba zakona se nanaša na odložitev vpisa v imenik odvetnikov. Pobudnik je izpodbijal to določbo v času, ko še ni bil vpisan v imenik odvetniških kandidatov, naknadno pa je svoj vpis v ta imenik dosegel. S tem je izgubil konkreten in neposreden pravni interes in Ustavno sodišče je bilo prisiljeno pobudo glede tega vprašanja zavreči. 2. Ministrstvo za pravosodje je s podpisom ministra g. Tomaža Marušiča dne 3. 12. 1999 posredovalo Ustavnemu sodišču mnenje v zvezi s pobudo Avguština Vuka. V tem mnenju zatrjuje Ministrstvo za pravosodje, da "ne more argumentirano zavrniti navedb pobudnika glede določil 51. člena v povezavi s 25. členom in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o odvetništvu, na podlagi katerih se vpis v imenik odvetniških kandidatov odloži do pravnomočnosti odločbe v kazenskem postopku. Vpis v imenik se formalno sicer ne zavrne, če zoper predlagatelja teče kazenski postopek, vendar pa ima odložitev vpisa za predlagatelja enak pravni učinek, kot zavrnitev sama, kar pomeni, da za posameznika nastanejo škodljive posledice že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. V skladu s 27. členom Ustave RS pa velja za nedolžnega, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Glede na navedeno se Ministrstvo za pravosodje strinja z navedbami pobudnika in pri tem še dodaja, da je v Zakonu o odvetništvu za primer, če je odvetnik ali odvetniški kandidat potem, ko je že vpisan v imenik, s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje poklica odvetnika ali pogojev za odvetniškega kandidata, predpisana ustrezna sankcija - to je izbris iz imenika." Če bi Ustavno sodišče sledilo takšnemu mnenju Ministrstva za pravosodje, bi moralo pobudi Avguština Vuka ugoditi in razveljaviti tretji odstavek 27. člena Zakona o odvetništvu kot protiustaven. 3. Pravno stališče, zavzeto v mnenju Ministrstva za pravosodje, je zanimivo in argumentirano. Razlogovanje Ministrstva za pravosodje je zelo blizu tistemu, kakor sam gledam na ustavnost sporne določbe. Vendar se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tega in drugačnih mnenj o tem vprašanju (Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora na primer meni, da je sporna določba skladna z Ustavo in da bi "vpis v imenik med potekom kazenskega postopka lahko povzročil številne posledice za zastopanje in tudi odvetniškemu poklicu kot celoti"), ker je pobudo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Namen tega ločenega mnenja je opozoriti, da bi Ministrstvo za pravosodje lahko predlagalo ali celo moralo predlagati spremembo vsake določbe Zakona o odvetništvu, za katero meni, da ni skladna z Ustavo, ne glede na to, ali se o njej vodi ustavno-sodna presoja ali ne. Zdi se najmanj neobičajno, če ministrstvo izraža negativno mnenje o ustavnosti posamezne določbe zakona, ki je s področja, za katero je Ministrstvo za pravosodje neposredno odgovorno. Seveda je mogoče, da Ministrstvo za pravosodje ni uspelo s svojimi pobudami za spremembo Zakona o odvetništvu v okviru Vlade ali celo v Državnem zboru. V nasprotnem primeru pa je negativno mnenje Ministrstva vprašljivo, ker terja od Ustavnega sodišča, da korigira pravno ureditev ravno v tistem delu, glede katerega je neposredno soodgovorno. Vlada in pristojna ministrstva morajo pri svojem delovanju vseskozi paziti na ustavnost svojih predlogov in sprejetih predpisov s področij, za katera so odgovorna. Zato bi moralo Ministrstvo za pravosodje najpozneje takrat, ko se je odločilo, da izrazi negativno mnenje o ustavnosti tretjega odstavka 27. člena Zakona o odvetništvu, predlagati spremembo te domnevno neustavne zakonske določbe. 4. Glede na to, da Ustavno sodišče v obravnavanem Sklepu sploh ni omenilo Mnenja Ministrstva za pravosodje, sem želel na vsebino in problematičnost tega Mnenja posebej opozoriti v tem ločenem mnenju. dr. Ciril Ribičič |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Avguštin Vuk, Lendava |
Datum vloge: |
29.09.1999 |
Datum odločitve: |
12.09.2002 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US21705 |
