Opravilna št.: |
Up-312/99 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 112/02 and OdlUS XI, 283 | 14.11.2002 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2002:Up.312.99 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 3799/99 z dne 6. 10. 1999 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Domžale št. P-00347/99-02 z dne 7. 4. 1999 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 3799/99 z dne 6. 10. 1999 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Domžale št. P-00347/99-02 z dne 7. 4. 1999 se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Organ, ki je v postopku o prekršku odločal o pritožbi, se je opredelil do vseh bistvenih pritožbenih navedb. Zato ni podana kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. |
Geslo: |
Prekrški, vožnja brez vozniškega dovoljenja. Enako varstvo pravic. Pravica do pravnega sredstva. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava (URS), 22., 25. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-312/99-16 14. 11. 2002 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 14. novembra 2002 odločilo: Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 3799/99 z dne 6. 10. 1999 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Domžale št. P-00347/99-02 z dne 7. 4. 1999 se zavrne. Obrazložitev A. 1. Z odločbo Sodnika za prekrške je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 127. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP), tj. vožnje osebnega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Izrečena mu je bila denarna kazen 90.000 tolarjev in naloženo plačilo povprečnine v višini 6000 tolarjev. Senat za prekrške (v nadaljevanju Senat) je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil in pritožniku naložil plačilo 7000 tolarjev povprečnine. 2. Pritožnik navaja, da se organa, ki sta izdala izpodbijani odločbi, nista opredelila do vseh odločilnih dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pritožbeni organ naj ne bi bil odgovoril na njegovo navedbo, da v izreku prvostopenjske odločbe ni opredeljen kraj storitve prekrška, in na navedbo, da naj bi šlo za dejanje majhnega pomena v smislu drugega odstavka 7. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP). V pritožbi naj bi bil pritožnik še posebej podrobno prikazal okoliščine, za katere je menil, da so olajševalne. Posebej ob upoštevanju dejstva, da je pritožnik predlagal omilitev kazni pod zakonski minimum, naj bi bile navedbe Senata glede okoliščin, ki vplivajo na izrek kazni, presplošne. Pritožbeni organ naj ne bi bil odgovoril niti na pritožnikovo prošnjo za oprostitev plačila povprečnine. Izpodbijani odločbi naj bi bili zaradi tega v nasprotju z 22. členom (enako varstvo pravic) in s 25. členom Ustave (pravica do pravnega sredstva), ki zahtevata, da morajo biti sodne odločbe obrazložene. Pritožnik predlaga razveljavitev odločb in vrnitev zadeve v novo odločanju prvostopenjskemu organu, pristojnemu za odločanje. 3. Ustavna pritožba je bila s sklepom z dne 22. 5. 2002 sprejeta v obravnavo. Senat za prekrške nanjo ni odgovoril. B. 4. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako že v odločbi št. Up-7/98 z dne 23. 9. 1998, OdlUS VII, 233). 5. Očitek, da Senat ni odgovoril na pritožbeno navedbo glede kraja storitve prekrška, ni utemeljen. Pritožnik je v pritožbi sam navedel, na katerem parkirišču je vozil osebno vozilo, zatrjeval pa je, da tega parkirišča ni mogoče šteti za območje javnega cestnega prometa. Senat je ob naslonitvi na opredelitev pojma nekategorizirana cesta v Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 - ZJC) ta očitek zavrnil. S tem je odgovoril na pritožnikove navedbe v skladu z 22. členom Ustave. 6. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek, da Senat ni odgovoril na njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval, da gre za dejanje majhnega pomena v smislu drugega odstavka 7. člena ZP. Svoje stališče je utemeljeval z navedbo, da je bilo dejanje storjeno ob 22.30 uri in v prednovoletnem času (30. 12. 1998) ter da se je že usposabljal za voznika motornih vozil B kategorije. Poleg tega je navedel, da na parkirišču ni bilo nikogar, ki bi ga lahko ogrozil, in da zaradi tega njegovo dejanje ni imelo škodljivih posledic. Izpodbijana drugostopenjska odločba izrecno res ne odgovarja na pritožnikovo stališče, da gre za dejanje majhnega pomena. Vendar pa je odgovor posredno vsebovan v tistem delu drugostopenjske odločbe, v katerem je zavrnjen pritožnikov predlog za omilitev kazni. Senat je namreč navedel, da so pritožnikove navedbe glede časa in nezasedenosti parkirišča prišle dovolj do izraza z minimalno izrečeno denarno kaznijo, obseg in način opravljanja vožnje pa naj ne bi mogel predstavljati takšne posebne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek kazni pod predpisanim minimumom. Ker okoliščine storitve prekrška po presoji Senata niso utemeljevale uporabe omilitvenih določb, še toliko bolj niso utemeljevale uporabe drugega odstavka 7. člena ZP. 7. Z vidika 22. člena Ustave zadostuje tudi odgovor drugostopenjske odločbe na pritožnikove navedbe v zvezi s subjektivnimi okoliščinami, ki vplivajo na izrek kazni. Iz stališča, da so okoliščine, kot so obdolženčevo slabo premoženjsko stanje, dejstvo, da še ni bil kaznovan in da je dejanje priznal, prišle dovolj do izraza z odmero denarne kazni v zakonskem minimumu, izhaja, da je Senat pri presoji upošteval vse okoliščine, ki jih je pritožnik navedel v pritožbi. Da bi bila izrečena kazen arbitrarna, pa pritožnik ne zatrjuje. 8. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da Senat ni odgovoril na njegove navedbe v zvezi z obveznostjo plačila stroškov postopka. Pritožnik je v pritožbi opisal svoje premoženjsko stanje in na podlagi tega prosil za oprostitev plačila povprečnine. Drugostopenjska odločba ga v zvezi s tem napotuje na možnost, da pred prvostopenjskim organom hkrati s predložitvijo ustreznih dokazov predlaga obročno plačilo stroškov postopka. C. 9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnika Čebulj in Ribičič ter sodnici Škrk in Wedam Lukić. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje. Sodnica Škrk je dala odklonilno ločeno mnenje. Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić Up-312/99 27. 11. 2002 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 1. Glasoval sem za odločbo, ki je dobila večino, ker menim, da izpodbijanima odločbama ni mogoče očitati takšnih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi morale imeti za posledico njuno razveljavitev. To pa ne pomeni, da izpodbijani odločbi (zlasti to velja za prvostopenjsko) ne mogli biti (ali da ne bi bilo treba, da bi bili) kvalitetnejši. Prav nasprotno in tudi o tem bo govor v nadaljevanju, saj ne bi želel, da bi kdorkoli odločbo US in moje ločeno mnenje razumel kot odobravanje prakse, ki si, čeprav ni protiustavna, zasluži strokovno kritiko. 2. Ni mogoče zanikati, da je bilo navajanje okoliščin, ki jih je sodnik za prekrške upošteval pri odmeri kazni, skrajnje lapidarno in bi praviloma pripeljalo do kršitve 25. člena Ustave, to je kršitve pravice do pritožbe. Toda v obravnavanem primeru to očitno ni niti najmanj negativno vplivalo na pravico ustavnega pritožnika do pritožbe, saj je v svoji pritožbi zlahka in zelo jasno navedel, kaj vse v tem pogledu očita prvostopenjski odločbi. Na ta način je dosegel, da se je drugostopenjski organ do njegovih navedb opredelil. V enaki situaciji bi se odločil drugače, če bi ugotovil, da zaradi abstraktnosti in pavšalnosti navedb pritožnik v resnici ni mogel učinkovito uveljavljati svojih ugovorov zoper odločbo, ki jo s pritožbo želi izpodbijati. 3. S prvim povezano, lahko bi rekel, da gre za drugo plat iste medalje, je vprašanje odločanja pritožbenega organa o pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Tudi v tem primeru bi se lahko pokazalo, da zaradi prevelike splošnosti s pravnim sredstvom izpodbijane odločbe, pritožbeni organ ne bi mogel vsebinsko odločiti o pritožbi; tedaj bi prav tako lahko govorili o kršitvi pravice do pritožbe. V obravnavanem primeru se niti to ni zgodilo. Pritožbeni organ se je, kot že rečeno, opredelil do pritožbenih navedb. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, kaj pomeni "opredeliti se do pritožbenih navedb": ali mora pritožbeni organ odgovoriti prav na vsako navedbo v pritožbi natanko v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi odločitve, ki jo je sprejel, in skoznjo odgovarja na v pritožbi uveljavljane ugovore. Oba pristopa sta dopustna (jasno je, da ju je mogoče - včasih bo to celo nujno potrebno - kombinirati) in če se pritožbeni organ odloči za enega izmed njih, samo s tem ne more kršiti ne 22. ne 25. člen Ustave. Z drugimi besedami povedano: v konkretnem primeru pritožbeni organ pritožniku ne odgovarja v celoti sledeč logiki njegove pritožbe, vseeno pa, po mojem mnenju, nanjo v celoti odgovarja po vsebinski plati. 4. Pač pa se mi je pri obravnavanju te zadeve zastavilo še nekaj dodatnih vprašanj, v katere se US (povsem pravilno, saj na nivoju odločanja v konkretni zadevi verjetno niti niso rešljiva) tokrat ni spustilo, a se zdi, da so morda imela vpliv na opredeljevanje sodnikov, če že ne na končno odločitev. Na nekatere izmed njih v nadaljevanju opozarjam, brez ambicije, da bi se z njimi v tem trenutku bolj poglobljeno ukvarjal. Povsem realno je mogoče pričakovati, da bo o njih moralo odločati US in bo tedaj dovolj priložnosti za vsestransko razpravo. 5. Prvo je vprašanje, ali je dopustno pri različnih kategorijah zadev uporabljati različne standarde zahtevnosti glede obrazložitve odločbe. V konkretnem primeru gre za to, ali morajo biti - navajam zgolj za primer, da bo problem čisto jasen - odločbe v zadevah prekrškov obrazložene na enak način (enako natančno), kakor odločbe sodišč v "klasičnih" kazenskih zadevah. Pri tem se natanko zavedam, prvič, da delitev po tej črti ločnici (kazniva dejanja - prekrški) ni ustrezna in, drugič, da se bo komu to vprašanje zdelo nesmiselno, saj je jasno, da takšno razločevanje uveljavljajo številni veljavni procesni predpisi. Tudi moj odgovor je pritrdilen, torej razločevanje je (tudi ustavnopravno) dopustno, čeprav ravno na področju kaznovalnega prava še posebej zahtevno in delikatno. Odgovor na vprašanje, kako daleč bi morala obrazložitev v konkretni zadevi, je zato lahko odvisen tudi od opredelitve, v katero skupino obravnavani primer spada. Glede na to, da kriteriji za razmejitev niso takšni, da bi v vseh primerih omogočali nesporno vnaprejšnjo uvrstitev vsake zadeve v kategorije, za katere bi bili pravni režimi prav tako vnaprej določeni, se vplivu subjektivnih pogledov na zadevo skorajda ni mogoče izogniti. 6. Drugo pa je vprašanje kaznovalnih okvirov v kaznovalnem pravu. Kaznovalne okvire seveda določa zakonodajalec. Moder zakonodajalec bo tamkaj, kjer se v isti kaznovalni določbi lahko znajdejo kršitve zelo različne teže, to upošteval pri določitvi dovolj široko razprtih kaznovalnih škarij ali pa bo ob uporabi drugih nomotehničnih možnosti takšno normo razbil na več določb, za katere bo določil različne kazni. Zdi se, da se naš zakonodajalec pri ZVCP ni vselej ravnal po teh napotkih. Sodnikova naloga je individualizacija kazenske sankcije v prvi vrsti znotraj v zakonu določenega posebnega minimuma in maksimuma in šele sekundarno z uporabo tistih določb, ki mu manevrski prostor širijo nad posebni maksimum ali pod posebni minimum. Prvo je pravilo, drugo pa izjema. Če zakonodajalec svojega dela ni opravil dobro, potiska sodnika v skušnjavo, da bi korigiral njegove napake, kar, po mojem prepričanju, ni njegova (primarna) naloga. V preteklosti je bil zelo znan takšen primer v kazenskem pravu, ko so se pred uveljavitvijo slovenskega kazenskega zakonika (1995), kazni za premoženjske delikte izrekale po pravilu z uporabo omilitvenih določb, saj je sodna praksa skoraj enotno štela, da so bili kaznovalni okviri prestrogi za večino kaznivih dejanj, o katerih je bilo treba odločati. To ni dobro in čeprav je treba razumeti zakonodajalca (ki ima do tega tudi vso pravico), da želi z določitvijo kaznovalnih okvirov vplivati na kaznovalno politiko (jo postrožiti ali tudi - kar se dogaja redkeje - omiliti), mora pri tem spoštovati pravila stroke. V konkretnem primeru se mi zastavlja vprašanje, ali so kaznovalni okviri pri določbi, ki je bila uporabljena, postavljeni racionalno. Toda ker to vprašanje v ustavni pritožbi ni bilo postavljeno, o njem ni bilo treba odločati. Toliko manj bi bilo sprejemljivo, če bi se pomisleki zoper zagroženo kazen (izrečena kazen predstavlja posebni minimum za ta prekršek zagrožene kazni, ne da bi bila postrožena s stransko kaznijo, ki jo zakon predvideva, kaj šele, da bi sodnik za prekrške posegel po strožji vrsti prav tako zagrožene kazni) pokazali posredno na kakšen drug način. Ne glede na vse to pa moram v zvezi z morebitno presojo ustavnosti zagroženih kazni za kazniva ravnanja opozoriti, da gre za področje, na katerem ima zakonodajalec praviloma široko polje proste presoje. Z vidika odločanja ustavnih sodišč je presoja o ustavnosti posebnih minimumov in maksimumov zagroženih kazni v kaznovalnem pravu, vsebinsko in tehnično izjemno zapleteno vprašanje, ki se mu ta sodišča, če je le mogoče, izogibljejo. 7. Še bolj kontroverzno in zahtevno je zadnje vprašanje, ki se mi je zastavilo pri delu na tej zadevi, namreč ali sme US pri odločanju v zadevah ustavnih pritožb z drugačnim vrednotenjem dejstev in okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, (posredno ali neposredno) poseči na področje kreiranja ali korigiranja kaznovalne politike kazenskih sodišč (enako seveda velja za odločanje sodnikov za prekrške). Če odmislim povsem izjemne in čisto skrajne primere, ko bo šlo obenem za protiustavno kršitev zakonov (obravnavani zagotovo ni takšen), mislim, da tega ne sme, ne s sklicevanjem na 22. člen ne na katero drugo določbo Ustave. Bojim pa se, da bo skušnjava huda, ko se bodo dovolj natančno artikulirane zahteve v tej smeri začele pojavljati pred US. Tedaj bomo ugotovili, da so določbe o izbiri in odmeri kazenske sankcije v našem kaznovalnem pravu precej ohlapne, da dajejo sodečemu sodniku presenetljivo širok manevrski prostor in da doslej hujših problemov na tem področju ni bilo morebiti le zaradi tega, ker so se široke možnosti uporabljale predvsem v smeri, ki je bila za storilca ugodnejša. dr. Zvonko Fišer Up-312/99 22. 11. 2002 Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk, ki se mu pridružuje sodnik dr. Ribičič
1. Glasovala sem proti sklepu, s katerim je Ustavno sodišče s petimi glasovi proti štirim zavrnilo ustavno pritožbo A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-3799/99 z dne 6. 10. 199 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Domžale št. P-00347/99-02 z dne 7. 4. 1999. Na njuni podlagi je bil pritožnik kaznovan z denarno kaznijo 90.000 tolarjev ter obremenjen za skupne stroške postopka v znesku 13.000 tolarjev zaradi storitve prekrška po tretjem odstavku 127. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Po sicer nesporno ugotovljenem dejanskem stanju (pritožnik je prekršek tudi priznal) je pritožnik prekršek, za katerega je bil pravnomočno obsojen, storil tako, da je vozil osebni avtomobil po parkirišču trgovine Napredek v Z. brez vozniškega dovoljenja, ker vozniškega izpita takrat še ni opravil. Ob storitvi prekrška je bil star 18 let in tri mesece, ob izreku odločbe o prekršku pa je že imel opravljen vozniški izpit B kategorije. 2. Ustavni pritožnik se je zoper odločbo sodnika za prekrške pritožil, podrejeno tudi zoper izrek o kazni, in že v izreku pritožbe uveljavljal izredno omilitev kazni. V obrazložitvi je med drugim navedel, da prvostopni organ ni upošteval vseh olajševalnih okoliščin in tudi ne njegovega gmotnega stanja. Kot olajševalne okoliščine je navedel, da je storil prekršek kot mlajši polnoletnik, ob storitvi prekrška je bil star komaj osemnajst let, nekaznovan, ni bil v vinjenem stanju in je dejanje priznal. Ob tem je še poudaril, da ob storitvi prekrška ni nikogar ogrožal. Prekršek je storil ob 22.30 uri, ko je bilo parkirišče prazno ter v novoletnem času (30. 12 1998). V času storitve prekrška se je že usposabljal za vozniški izpit. Glede na te okoliščine je v pritožbi menil, da bi sodišče lahko pripisalo prekršku dejanje majhnega pomena. Prvostopni odločbi sodnika za prekrške je pri izreku kazni očital neuporabo posebno olajševalnih okoliščin po 31. členu Zakona o prekrških (ZP). Pri svojem gmotnem stanju kot razlogu za neprimerno kazen je navedel, da je komaj pripravnik, živi pri starših in odhaja na služenje vojaškega roka. 3. Senat za prekrške je potrdil prvostopno odločbo o prekršku in v izpodbijani odločbi odgovoril le na objektivne znake storitve prekrška, da je namreč šlo za javno prometno površino, vendar v času nezasedenosti, ter potrdil izrek minimalno zagrožene kazni za vožnjo brez vozniškega dovoljenja kot primeren ukrep (tretja alineja 1. odstavka 127. člena ZVCP). Ostalih okoliščin, ki jih je senat le naštel (priznanje, premoženjsko stanje, nekaznovanost), pa ni štel kot zadostnih za uporabo omilitvenih določb ZP. 4. Menim, da je v danem primeru utemeljen pritožnikov očitek, da je prvostopna odločba v delu o kazni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Sodnik za prekrške je le navedel, da so bili pri odmeri kazni upoštevani teža kršitve, stopnja odgovornosti in obdolženčeve premoženjske razmere. Te navedbe so abstraktne in zato pavšalne ter pomenijo le delen povzetek določb ZP, ki opredeljujejo okoliščine, relevantne za odmero kazni. Iz njih ni možno razbrati, katere konkretne okoliščine na strani ustavnega pritožnika so bile upoštevane pri odmeri kazni. Utemeljen pa je tudi pritožnikov očitek, da Senat ni odgovoril na njegove navedbe, da gre za dejanje majhnega pomena v smislu drugega odstavka 7. člena ZP. Pritožnik je v pritožbi navedel vse okoliščine storitve prekrška (mladost oz. neizkušenost, dejstvo, da se je v času prekrška že usposabljal za voznika B kategorije ter dejstvo, da je bil kljub prazničnim okoliščinam ob prekršku trezen) ter se izrecno skliceval na uporabo omilitvenih določb ZP. Senat za prekrške je zgolj z pavšalnim naštevanjem nekaterih olajševalnih okoliščin sicer deloma odgovoril na pritožnikove navedbe v zvezi z uporabo določb ZP o omilitvi kazni, ni pa odgovoril na pritožnikovo zatrjevanje, da gre za dejanje majhnega pomena. Glede tega se Senat za prekrške ni izjasnil in pritožniku ni odgovoril. S tem je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Prav tako senat ni v zadostnem obsegu odgovoril pritožniku glede njegovega težkega gmotnega stanja, temveč ga je le napotil na možnost uveljavljanja obročnega plačevanja kazni. 5. Pritožnikova kazen je, glede na objektivne in subjektivne okoliščine storjenega prekrška, nerazumno visoka v primerjavi z drugimi ogroževalnimi prekrški (vinjenost, prekoračitev hitrosti). Zato je Senat za prekrške, ker ustavnemu pritožniku ni dovolj obrazloženo odgovoril in ni ocenil, da gre v njegovem primeru za dejanje majhnega pomena, kršil jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V tem konkretnem primeru je še posebej moteče zgolj pavšalno zatrjevanje prvostopnega in drugostopnega organa glede izreka minimalno zagrožene kazni, ki je predpisana za očitani prekršek (tretji odstavek 127. člena ZVCP). Ta namreč znaša 90.000 SIT. V tem primeru je namreč ta kazen, glede na objektivne in subjektivne okoliščine primera, nerazumno prestroga. Vprašanja kaznovanja po ZVCP se je Ustavno sodišče lotilo v odločbi U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000, ki se je nanašala na vprašanje presoje sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in za katero sem tudi glasovala. V njej je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, da z "...Ustavo skladno predpisovanje novih sankcij in zaostrovanje kaznovanja ne predstavlja posega v pridobljene pravice." Ob tem pa menim, da je dolžnost organov, ki so zadolženi za kaznovanje prometnih prekrškov, da v skladu z Ustavo in zakoni obravnavajo vsak konkretni primer, vključno z uporabo vseh relevantnih določb zakona, tako, da je izrek o kazni (in stroških postopka) odraz vseh subjektivnih in objektivnih okoliščin vsakega konkretnega primera. V danem primeru temu ni bilo tako. 6. Iz navedenih razlogov sem glasovala proti sklepu Ustavnega sodišča o zavrnitvi ustavne pritožbe. dr. Mirjam Škrk dr. Ciril Ribičič |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
02.12.1999 |
Datum odločitve: |
14.11.2002 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US21894 |
