U-I-370/98

Opravilna št.:
U-I-370/98
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 7/2003 in OdlUS XI, 260 | 18.12.2002
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2002:U.I.370.98
Akt:
Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/02 in 67/02) (ZVCP), 1. odst. 14. čl.
Izrek:
Prvi odstavek 14. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/02 in 67/02) ni v neskladju z Ustavo.
Evidenčni stavek:
Ker izpodbijani določbi prvega odstavka 14. člena ZVCP, ki ureja policijska pooblastila za nadzor prometa, vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu, ni mogoče očitati, da je nejasna in da dopušča samovoljno razlago, ni podana kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave.

Namen določbe prvega odstavka 14. člena ZVCP je v povezavi z drugimi določbami ZVCP zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu, kar pomeni, da zasleduje legitimen cilj. Opravljanje nadzora prometa, vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu je, skupaj z drugimi prometno-varnostnimi ukrepi in ukrepi vzgoje in izobraževanja, primerno sredstvo za dosego tega cilja. Tak nadzor je lahko učinkovit samo, če je preventiven, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do njega šele potem, ko bi posledice že nastopile in jih ne bi bilo mogoče več preprečiti.

Zaradi tega je tak poseg nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, saj tega ni mogoče doseči brez njega ali z blažjim posegom. Tako izveden ukrep v primerjavi s pozitivnimi učinki, ki jih zagotavlja, ne predstavlja pretiranega posega v pravico iz 35. člena Ustave in je s tem podana sorazmernost v ožjem pomenu besede. Določba 14. člena ZVCP zato tudi ni v neskladju s pravico iz 35. člena Ustave.
Geslo:
Cestni promet, varnost.
Policija, varnost cestnega prometa.
Načela pravne države.
Varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.
Uresničevanje in omejevanje pravic.
Načelo sorazmernosti.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava (URS), 2., 15., 35. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-370/98-13
18. 12. 2002


ODLOČBA


Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Deana Gončine iz Ljubljane na seji dne 18. decembra 2002

odločilo:

Prvi odstavek 14. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/2000, 21/02 in 67/02) ni v neskladju z Ustavo.

Obrazložitev

A.

1. Pobudnik meni, da neposredno urejanje in nadzorovanje prometa po prvem odstavku 14. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) ne more pomeniti, da ga lahko policist ustavi samo zato, ker se po naključju vozi po cesti, na kateri izvaja svoje delovne naloge. Sporna določba naj ne bi takšnega povsem samoumevnega ravnanja niti dopuščala niti prepovedovala, s tem pa omogoča, da si ga policija razlaga v svojo korist. Zato je določba v nasprotju z 2. členom Ustave, ker pa obenem dopušča tudi poseganje v človekovo zasebnost, je v nasprotju tudi s 35. členom Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče sprejme interpretacijsko odločbo, po kateri izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo, če se razume tako, da policiji ni dovoljeno ustavljanje vozil, katerih vozniki niso storili prekrška.

2. Vlada v odgovoru na pobudo meni, da očitanega neskladja z Ustavo v veljavni ureditvi ni. Člen 14 ZVCP podrobneje določa policijska pooblastila za zagotavljanje varnosti cestnega prometa s tem, ko jih izrecno navaja. Policisti so na podlagi te določbe pristojni za neposredno urejanje in nadzorovanje prometa na javnih in drugih cestah, ki so dane v uporabo za cestni promet, prav tako pa tudi za nadzor vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu. Razlogi, zaradi katerih policist ustavi motorno vozilo, izhajajo tako iz ZVCP kakor tudi iz drugih predpisov, npr. Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. - v nadaljevanju ZPol) in Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Tako daje ZVCP policistu pooblastilo, da ustavi in kontrolira voznika in vozilo, ne da bi bili izpolnjeni dodatni pogoji, npr. razlogi za sum, sum ali utemeljen sum. Podobno ureditev naj bi imeli tudi v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Nizozemskem, kjer lahko policisti zaradi rutinske kontrole voznika ali vozilo brez dodatnih pogojev ali razlogov ustavijo v cestnem prometu.

Nasprotno lahko v nekaterih zveznih državah Združenih držav Amerike policist ustavi in kontrolira voznika motornega vozila šele po storjenem prekršku. Statistični podatki o kaznovanih kršiteljih naj bi kazali, da policisti voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu ne ustavljajo brez utemeljenih razlogov.

B.

3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

4. Eno od temeljnih načel pravne države je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne (tako že v odločbi št. U-I-64/97 z dne 7. 5. 1998, Uradni list RS, št.39/98 in OdlUS VII, 77), to je take, da ni dana možnost različne uporabe zakona.

5. Člen 13 ZVCP določa, da ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, izvaja predpise in ukrepe v okviru svojega delovnega področja za zagotavljanje čim večje varnosti cestnega prometa v skladu s pristojnostmi, določenimi z mednarodnimi pogodbami, zakoni in na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi.

Prvi odstavek 14. člena ZVCP določa, da policisti pri opravljanju nalog iz 13. člena ZVCP neposredno urejajo in nadzorujejo promet na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za cestni promet, vozila, voznike in druge udeležence v cestnem prometu ter izvajajo pooblastila v skladu z mednarodnimi pogodbami, s tem zakonom in z drugimi predpisi, ki se nanašajo na varnost cestnega prometa. Navedena določba prvega odstavka 14. člena ZVCP se nahaja v prvem poglavju Zakona "Uvodne določbe" in na splošno ureja policijska pooblastila.

6. Policijska pooblastila iz prvega odstavka 14. člena ZVCP je z vidika logične in sistemske razlage treba razumeti tako, da lahko policisti opravljajo nadzor prometa, vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu (pobudnik uporablja izraz "rutinska kontrola") le v zvezi z opravljanjem konkretnih nalog po ZVCP.[1] Konkretne naloge v zvezi z izvajanji policijskih pooblastil namreč vsebujejo druge določbe tega zakona. Tako npr. prvi odstavek 100. člena določa, da morajo biti pozimi in v zimskih razmerah motorna vozila v cestnem prometu opremljena s predpisano zimsko opremo. Po prvem odstavku 120. člena lahko policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno. V 217. členu je nadalje določeno, da mora voznik na zahtevo policista omogočiti pregled vozila, opreme, naprav in tovora. Izpodbijana določba je zato v povezavi z drugimi določbami ZVCP jasna in ne dopušča samovoljne razlage. Iz primerov, ki jih pritožnik navaja, (oprava preizkusa z alkotestom, pregled dokumentov), namreč izhaja, da utemeljuje svoj pravni interes z izvajanjem navedenih konkretnih nalog.

7. Ker izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da "omogoča, da si jo policisti razlagajo bistveno drugače" in "v svojo korist", ni podana kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave.

8. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba prvega odstavka 14. člena ZVCP tudi v nasprotju s pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Pobudnik razume to pravico kot pravico, da ga pustijo pri miru, če ne stori nobenega prekrška in če se sam ne obrne na policijo.

9. Člen 35 Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic.

Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo v svoji odločbi št. U-I- 137/93 z dne 2. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 42/94 in OdlUS III, 62), zagotavlja Ustava s tem tudi t. i. splošno svobodo ravnanja ljudi. V tej pomembni ustavni pravici je zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano, in ne obratno. Eden od elementov varovanja zasebnosti je tudi preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v zasebno sfero posameznikov. Ustavljanje vozil zaradi nadzora prometa ter pregled vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu pomeni poseg v splošno svobodo ravnanja kot eno od človekovih osebnostnih pravic.

10. Kot vsako ustavno pravico je tudi pravico iz 35. člena Ustave dopustno omejiti le v primerih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, ki določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so omejitve ustavnih pravic dopustne, če so v skladu z načelom sorazmernosti nujne za varstvo pravic drugih. Glede na navedeno je moralo Ustavno sodišče presojati, ali je poseg v pravico iz 35. člena Ustave v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave (to načelo je Ustavno sodišče že večkrat uporabilo, tako npr. v odločbi št. U-I- 137/93). Poseg v pravico je v skladu z načelom sorazmernosti, če je nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu.

11. Namen določbe prvega odstavka 14. člena ZVCP je v povezavi z drugimi določbami ZVCP zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu, kar pomeni, da zasleduje legitimen cilj (17. in 34. člen Ustave; primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000, Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58).

Eden od elementov prometne varnosti je nedvomno tudi ustrezno psihofizično stanje voznika ter predpisano stanje vozila, opreme in tovora. Vlada in zakonodajalec se zato trajno odzivata z različnimi projekti, tehničnimi ukrepi, vzgojo in izobraževanjem, pa tudi z nadzorstvom nad spoštovanjem pravil v cestnem prometu[2].

12. Opravljanje nadzora prometa, vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu je, skupaj z drugimi prometno- varnostnimi ukrepi in ukrepi vzgoje in izobraževanja, primerno sredstvo za dosego tega cilja. Z nadzorom prometa policisti vplivajo ne le na konkretnega udeleženca v cestnem prometu, temveč delujejo tudi generalno preventivno na vse udeležence v prometu. Zavest, da je lahko vozilo ustavljeno in pregledano, čeprav voznik ne stori nobenega na zunaj vidnega prekrška, vpliva na ravnanje voznika tako glede njegovega psihofizičnega stanja kot glede stanja vozila in tovora, to pa nedvomno prispeva k večji varnosti v prometu.

13. Glede na naravo preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, zimska oprema, ustrezni dokumenti), tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji, vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum. Pri izvajanju pooblastil iz prvega odstavka 14. člena ZVCP gre praviloma za nadzor nad izpolnjevanjem takšnih obveznosti, kjer t. i. sprožilna situacija ne obstaja. Zato je tak nadzor lahko učinkovit samo, če je preventiven, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do njega šele potem, ko bi posledice že nastopile in jih ne bi bilo mogoče več preprečiti. Prav zaradi tega je tak poseg nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, saj tega ni mogoče doseči brez njega ali z blažjim posegom.

14. Upoštevati je treba tudi sorazmernost v ožjem smislu, to pomeni, da je treba pri ocenjevanju nujnosti posega tehtati tudi pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost posega sorazmerno s težo prizadetih pravic. Ustavitev vozila zaradi nadzora prometa pomeni za voznika nedvomno določene neprijetnosti in izgubo časa. Vendar morajo policisti nadzor izvajati strokovno in pri tem spoštovati osebno dostojanstvo posameznika ter zagotoviti, da je poseg v njegove osebnostne pravice čim manjši in da traja ustavitev čim krajši možni čas.[3] Tako izveden ukrep v primerjavi s pozitivnimi učinki, ki jih zagotavlja, ne predstavlja pretiranega posega v pravico iz 35. člena Ustave in je s tem podana sorazmernost v ožjem pomenu besede. Določba 14. člena ZVCP zato ni v neskladju s pravico iz 35. člena Ustave.

C.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.


Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić


Opombe:
[1] Nemško pravo govori v tem primeru o neke vrste prostem preudarku policije. Policist ima pravico izbora osebe ali vozila, zoper katerega bo opravil kontrolo. Gre za t. i. diskrecijo izbora ("Auswahlermessen"). Po zakonu o policiji dežele Nordrhein-Westfalen (4. člen) ima policist določeno svobodo odločanja, zoper katero odgovorno osebo bo ukrepal. Tako Gusy: Polizeirecht, 2. izdaja, 1994, str. 191-192.
[2] Tako tudi v Nacionalnem programu varnosti cestnega prometa v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 63/02).
[3] Prvi in drugi odstavek 30. člena ZPol:
"Policisti so pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.
Policisti lahko omejijo človekove pravice in temeljne svoboščine le v primerih, določenih z ustavo in zakoni."
Prvi odstavek 6. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 51/2000): "Policijsko pooblastilo se izvede strokovno in odločno, vendar obzirno, tako da brez potrebe ne prizadene osebnega dostojanstva oseb v postopku."


U-I-370/98
6. 1. 2003


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja, 
ki se mu pridružuje sodnica dr. Wedam Lukić 


1. Skupaj z ostalimi sodniki sem glasoval za odločbo v tej zadevi, saj sem tudi sam vseskozi zastopal stališče, da 1. odst. 14. čl. zakona o varnosti cestnega prometa ni v neskladju z Ustavo. Prav tako se strinjam s poglavitnimi argumenti iz uvodoma citirane odločbe. Tisto, kar v njej pogrešam, je predvsem umestitev policijskih pooblastil iz izpodbijane določbe ZVCP (in obenem policijskih pooblastil v prometu na javnih cestah nasploh) v celovit sistem policijskih pooblastil ter nekateri posamični poudarki; na te pomanjkljivosti želim opozoriti v tem ločenem mnenju.

2. Presenetljiva je precej razširjena tendenca, po kateri naj bi obravnavali pooblastila, ki jih ima policija po ZVCP, ločeno od splošnih pooblastil, ki jih ima policija in ki so urejena v prvi vrsti v zakonu o policiji, skorajda kakor bi šlo za dvoje po vsebini povsem ločenih področij policijskega dela[1]. Celo teorija jih pri nas včasih ne obravnava znotraj celotnega sklopa policijskih pooblastil[2]. Bojim se, da je nenaravni logiki ločenega obravnavanja v tem primeru sledilo celo US.

3. Povsem jasno je, da temu ne more biti tako: temeljne naloge in pooblastila policije so določene v ZPol[3], posebne naloge in pooblastila pa v številnih drugih predpisih[4], za javni cestni promet konkretno v že omenjenem ZVCP. Pri obravnavanju policijskih nalog in pooblastil gre torej, med drugim, tudi za razmerje med splošnim in posebnim, ki bi moralo US najprej raziskati in se nato do njega opredeliti. Tako bi bilo treba na začetku sistematično obdelati naloge policije v prometu v primerjavi z nalogami policije nasploh. Natančna opredelitev nalog policije je nujno potrebna, ker ji gredo splošna in posebna pooblastila le toliko in v tistih primerih, ko jih (nujno) potrebuje za izvajanje svojih nalog. Potem bi prišla na vrsto analiza policijskih pooblastil kot instrumenta, ki je policiji potreben, da bi lahko opravila svoje naloge (s ponovnim opozorilom na vse tisto, kar je omenjeno v op. št. 1|). Ugotovili bi, kaj je pravilo in kaj izjema, šele nato pa bi se lahko lotili obravnavanja rešitve, ki je bila izpodbijana.

4. Če si na kratko ogledamo policijska pooblastila[5], kakor jih ureja ZPol[6], postane na prvi pogled očitno, da je slednji bistveno bolj neposreden in jasen, kakor nadvse zavita izpodbijana določba 1. odst. 14. čl. ZVCP[7]. Druga pomembna ugotovitev, omenjena tudi v odločbi v tej zadevi[8], je ta, da ZPol že na samem začetku poglavja opozarja, da so policisti pri opravljanju svojih nalog dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Te smejo omejiti le v primerih, ki so določeni z Ustavo in zakoni[9]. V istem členu je nadalje opredeljena dolžnost policije preprečevati nezakonita dejanja in uporabljati z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi[10]. Slednje velja posebej poudariti, ker je pomemben kriterij (nezakonito dejanje, splošna varnost - neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje|) za presojo, ali so policijska pooblastila (načeloma ter pri konkretni uporabi) v skladu z Ustavo.

5. Iz pravkar predstavljenih določb ZPol po mojem prepričanju zelo jasno izhaja, da sme policija uporabljati svoja pooblastila v prvi vrsti tedaj, ko obstoji neka sprožilna situacija, ko je torej uporaba določenega pooblastila na predvideni način predhodno indicirana in ne po prostem preudarku[11]. To postane še bolj očitno, če si ogledamo nekatere nadaljnje določbe ZPol: tako 1. odst. 35. čl., ki govori o ugotavljanju identitete osebe, torej o enem izmed najbolj splošnih in praviloma relativno malo invazivnih posegov[12] v pravice in svoboščine ljudi, pravi, da ga sme policija uporabiti samo zoper osebo, "...ki s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom in zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek..."[13] Pristop ZPol je po moji oceni, čeprav morebiti ne do konca izdelan in sem ter tja površen, v jedru garantističen: policija sme uporabiti svoja pooblastila šele, ko nastopi sprožilna situacija, kriteriji pa so določeni v tem zakonu.

6. Za razliko od ZPol, česa podobnega iz ZVCP ne izhaja: nič hudega, če je nesporno - in vsaj zame je - da za uporabo policijskih pooblastil v prometu v tem pogledu primarno velja ZPol in je torej za uporabo policijskih pooblastil potrebna sprožilna situacija. To iz odločbe, žal, ne izhaja, pa bi bilo treba jasno povedati.

7. Če si podrobneje pogledamo ZVCP skozi očitek, ki ga nanj naslavlja pobudnik, najprej nemalo presenečeni ugotovimo, da ta prav zares nikjer izrecno ne predvideva, da ima policija med svojimi pooblastili možnost, da vozilo v cestnem prometu - ustavi. Ali je zakonodajalec štel, da gre za nekaj tako samoumevnega, da mu tega ni treba posebej povedati (nič ni samoumevno, ko gre za poseganje v pravice in svoboščine ljudi|), ali gre zgolj za nespretnost in pozabljivost, ali pa je navedbo opustil prav zato, ker se do tega vprašanja ni hotel jasno opredeliti, le kdo bi vedel. Vsekakor ne vidim nobenega pametnega razloga, zakaj bi zakon tega jasno ne povedal. Pri celi vrsti določb (nekaj jih je omenjenih v 6. točki obrazložitve odločbe, jih je pa še veliko več) šele z razlago pridemo do pooblastila policista, da sme vozilo ustaviti, kajti če naj opravi dejanje, za katerega ga zakon izrecno pooblašča, potem mora najprej vozilo ustaviti. V teh primerih nimam težav pri vseh tistih pooblastilih, ko je za takšno ukrepanje sprožilna situacija podana. V cestnem prometu so to vse tiste kršitve, ki jih policist lahko zazna pri kontroli prometa bodisi sam neposredno, bodisi z uporabo različnih naprav. V vseh teh primerih ostajamo znotraj kriterijev, ki jih je kot pravilo določil ZPol.

8. Težave se začno tedaj, ko za zaustavitev vozila ni nobene sprožilne situacije in ki jih pobudnik opredeljuje kot rutinske kontrole. V primerjavi s splošno ureditvijo (policija sme reagirati, ko je podana sprožilna situacija), gre očitno za izjemo. To bi bilo treba v odločbi jasno povedati in ne bi smeli izhajati s stališča, kakor da je drugačna ureditev v prometu morebiti sama po sebi razumljiva in torej - pravilo. Nikakor ne bi rad, da bi odločbo US kdo tako razumel. V resnici gre za izjemo, ki pomeni še dodatno sporen poseg v pravice in svoboščine ljudi (do njega pride, ne da bi imeli pred tem kakorkoli izkazano kakršnokoli kršitev s strani udeleženca v prometu), zato je jasno, da morajo za presojo njegove dovoljenosti veljati izjemno stroga merila.

9. S strogim testom sorazmernosti, ki ga je glede dopustnosti spornega posega na koncu opravilo US (tč. 10-14 obrazložitve odločbe), se strinjam. Glede na situacijo, ki jo opisuje pobudnik, se strogi test v konkretnem primeru tudi meni izide in je torej poseg v pravico iz 35. čl. Ustave dopusten. Zato sem, kot rečeno, lahko glasoval za odločbo.

10. Sam sem se sicer zavzemal za to, da bi poskusili tudi bolj tenkočutno razmejiti primere represivnega reagiranja na storjeno kršitev, od tistih primerov, ko se zatrjuje, da gre za preventivno ukrepanje, ki pa na koncu pripelje kaznovanja, in je, tako se zdi, včasih le v drugačen ovojni papir zakrita represija. Zavedam se, da potegniti takšno mejo ni preprosto, a tudi tega se bo treba prej ali slej lotiti, saj gre za vprašanje, ki ima pri delovanju državnih represivnih mehanizmov široke razsežnosti.

Kar zadeva pooblastila policije v prometu pa niti najmanj nisem prepričan, da bi bil rezultat testa enak tudi v primeru, kadar so ob kontroli brez sprožilne situacije naknadno ugotovljene kršitve, ki ne pomenijo, da je bilo z njimi neposredno (niti abstraktno, kaj šele konkretno) ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Vsem je jasno, da je takšnih primerov v prometu v praksi precej, močno pa dvomim, da bi zanje lahko brez ostanka zatrdili, da so v skladu z Ustavo in z odločitvijo US v tem primeru.


dr. Zvonko Fišer

dr. Dragica Wedam Lukić



Opombe:
[1] Tako tudi mnenje vlade v konkretnem primeru. Ta v uvodu sicer nakaže (bolj namigne, kakor nakaže) na razmerje med ZPol in ZVCP (in ga potem še enkrat omeni), ne da bi ga poglobila in razdelala, kakor bi se spodobilo, saj gre, po mojem prepričanju, za enega izmed temeljnih problemov policijskega prava nasploh, to je za urejanje pooblastil policistov do ljudi pri izvajanju policijskih nalog. Tako pa se zdi, da vlada (in policija), vprašanje, ki se je v konkretnem primeru pojavilo v zelo benigni obliki, podcenjujeta, saj razumeta pooblastila policije predvsem instrumentalno. Vlada kot kronski argument v zaključku svojega mnenja navaja, da bi ureditev, po kateri bi bila ustavitev vozila povezana z dodatnimi pogoji (sedaj, kot se bo pokazalo v nadaljevanju, v nekaterih primerih ni vezana na nobene), "lahko v določenih primerih učinkovitost policijskega dela znatno otežila ali celo onemogočila" (sic|). V resnici pa bi morala norma, ki policiji daje pooblastilo, ne samo natančno določiti vse pogoje pod katerimi ji gre takšno pooblastilo, temveč obenem enako natančno določiti, kakšne so pravice in dolžnosti tistega, na katerega se nanaša izvajanje določenega pooblastila (garantna funkcija).
[2] Gl. npr. Žaberl, Policijska pooblastila, VPVŠ, Ljubljana, 2001.
[3] Gl. 3. čl. ZPol, pri čemer primeroma posebej omenjam varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi (1. alineja), preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov...(2. alineja), vzdrževanje javnega reda (3. alineja) ter nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane za uporabo v javni promet (4. alineja). Vse te določbe so izjemno splošne in jih je treba napolniti s konkretno vsebino.
[4] Na tem mestu se nisem ukvarjal z vprašanjem, ali morajo biti policijske naloge ali pooblastila določena le v zakonu ali pa so lahko tudi v podzakonskih predpisih; to vprašanje je načeloma pomembno, a ni bilo predmet odločanja US v tej zadevi, zato ga ne morem obravnavati niti v ločenem mnenju.
[5] Da ne bo nesporazuma, moram na tem mestu posebej poudariti, da pri svojem izvajanju v tem ločenem mnenju nimam v mislih pooblastil, ki jih ima policija pri odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Za ta primer štejem, da bi v slovenski teoriji in praksi moral obstajati konsenz, da sme policija v tem primeru uporabljati svoja pooblastila (brez izjeme) le v tistih primerih, ko je podana določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.
[6] Gl. III. pogl. ZPol z naslovom Policijska pooblastila.
[7] Tej bi v resnici lahko marsikaj očitali že z vidika elementarne razumljivosti. Zakon je v prvi vrsti namenjen udeležencem v prometu, zato si latovščine v stilu "...policisti neposredno urejajo in nadzorujejo promet na javnih cestah..., vozila, voznike in druge udeležence v cestnem prometu ter izvajajo pooblastila..." zakonopisec in zakonodajalec pod nobenim pogojem ne bi smela privoščiti. Kaj neki pomeni besedna zveza, ki se bere takole: "...neposredno urejajo...vozila, voznike in druge udeležence v prometu..."? US se je z nomotehničnimi in tekstualnimi nenavadnostmi ZVCP doslej srečalo že večkrat, naj omenim le odločbi U-I-218/98 z dne 16. 3. 2000, Ur. l. RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58 ter U-I-119/99 z dne 23. 5. 2002, Ur. l. RS, št. 54/2002.
Po vsebinski plati pa na instrumentalno razumevanje te norme tudi s strani zakonodajalca kaže besedica "pri" na začetku prvega odstavka, saj pomeni, da policija "pri" (namesto "zaradi") opravljanju nalog, ki so opredeljene v 13. čl. ZVCP, uporablja pooblastila, ki ji jih daje 14. čl. ZVCP.
[8] Toda le v okviru t. i. strogega testa sorazmernosti (gl. 14. tč. obrazložitve).
[9] Gl. 1. in 2. odst. 30. čl. ZPol.
[10] Gl. 4. odst. 30. čl. ZPol.
[11] Ali morebiti z utemeljitvijo (opravičilom), češ, pri kontroli - torej ex post - je bila ugotovljena kršitev, zato je bila kontrola upravičena.
[12] Seveda predvsem v primerjavi z drugimi ukrepi po ZPol.
[13] Pri tem se v obravnavanem okviru ne spuščam v vprašanje, ali je opredelitev pogojev za ugotavljanje identitete docela ustrezna.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Dean Gončin, Ljubljana
Datum vloge:
20.10.1998
Datum odločitve:
18.12.2002
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US21993