Up-23/00

Opravilna št.:
 Up-23/00
Objavljeno:
 Neobjavljeno | 28.01.2003
ECLI:
 ECLI:SI:USRS:2003:Up.23.00
Akt:
 Ustavna pritožba A. A. zoper:

- sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2000 z dne 25. 1. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 424/99 z dne 22. 12. 1999 in v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 494/99 z dne 14. 12. 1999

- sklep Generalne državne tožilke št. Tu-419/99-5/KU-rš z dne 7. 2. 2000

- sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 64/00 z dne 11. 2. 2000
Izrek:
 Ustavna pritožba A. A. zoper: - sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2000 z dne 25. 1. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 424/99 z dne 22. 12. 1999 in v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 494/99 z dne 14. 12. 1999 se ne sprejme; - sklep Generalne državne tožilke št. Tu-419/99-5/KU-rš z dne 7. 2. 2000 se ne sprejme; - sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 64/00 z dne 11. 2. 2000 se zavrže.
Evidenčni stavek:
 Ker je očitno, da z izpodbijano sodbo in sklepoma o podaljšanju pripora niso bile kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine glede trajanja pripora ter glede nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

Ker je ustavni pritožnik dosegel ustrezno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin z rednim pravnim sredstvom zoper izpodbijani akt, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.
Geslo:
 1.4.52.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Pravni interes za vložitev ustavne pritožbe.

3.21 - Splošna načela - Enakost.

5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Enakost orožij.

5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Nepristranskost

5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Neodvisnost.

5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Dvostopenjska sodna pristojnost.
Pravna podlaga:
 Člen 14, 22, 23, 25, Ustava [URS]

Člen 50, 55.2.1 in 55.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
 Up-23/00-17

13. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 28. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper:

- sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2000 z dne 25. 1. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Kp 424/99 z dne 22. 12. 1999 in v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 494/99 z dne 14. 12. 1999 se ne sprejme;

- sklep Generalne državne tožilke št. Tu-419/99-5/KU-rš z dne 7. 2. 2000 se ne sprejme;

- sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 64/00 z dne 11. 2. 2000 se zavrže.

Obrazložitev

A.

1. Ustavni pritožnik je dne 20. 1. 2000 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju, s katerim je to zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, ki je podaljšalo pripor, odrejen zoper njega zaradi ponovitvene nevarnosti. V ustavni pritožbi navaja, da je pri odločanju sodeloval tudi višji državni tožilec-svetnik B. B., ki bi moral biti izločen. Poleg tega naj bi dne 31. 10. 1999 vložil ustavno pritožbo prek Okrožnega sodišča v Celju zaradi odločanja istega državnega tožilca, vendar sumi, da tista ustavna pritožba do Ustavnega sodišča ni prišla, temveč se še vedno nahaja pri Okrožnem sodišču v Celju. S takšnima ravnanjema naj bi mu bili kršeni pravici iz 14. in 25. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj napadeni sklep Višjega sodišča razveljavi.

2. Dne 16. 2. 2000 je ustavni pritožnik Ustavnemu sodišču poslal novo vlogo, v kateri izkazuje izčrpanost pravnih sredstev in prilaga sodbo Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper napadeni sklep Višjega sodišča v Celju. Obenem smiselno razširja ustavno pritožbo tako glede dejanskih navedb kot glede pravnih kvalifikacij domnevnih kršitev. Zatrjuje, da je v priporu predolgo, saj sme pripor trajati le najkrajši potrebni čas, sam pa je priprt že deset mesecev. Dejstva, ki jih je navedel v postopku, bi morala zadoščati, da bi sodišče pripor nadomestilo s kakšnim milejšim ukrepom. Ustavni pritožnik še navaja, da je bila kazenska ovadba sestavljena tendenciozno, nestrokovno, pristransko in izmišljeno, ogled kraja kaznivega dejanja pa opravljen na enak način. Niso mu omogočili zagovora na kraju samem. Pravna kvalifikacija v obtožnici naj bi bila nejasna, zato naj ne bi vedel, česa je obtožen, zaradi česar ne more pripraviti ustrezne obrambe. V zadevi naj bi odločali državni tožilci, ki so že bili izločeni. V kazenskem postopku naj bi bil v neenakopravnem položaju. Zaradi vsega tega naj bi mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 20., 23., 25. in 27. člena Ustave. Dne 19. 2. 2000 pa je ustavni pritožnik poslal Ustavnemu sodišču novo vlogo z dodatnimi navedbami, ki so se nanašale na zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3. Okrožno sodišče v Celju je dne 11. 2. 2000 ustavnemu pritožniku ponovno podaljšalo pripor iz istega pripornega razloga. Zoper ta sklep se je pritožila njegova zagovornica.

Višje sodišče v Celju je dne 24. 2. 2000 pritožbi ugodilo in pripor odpravilo. Ustavni pritožnik pa je dne 23. 2. 2000 Ustavnemu sodišču poslal novo obširno laično vlogo, iz katere je razbrati, da ustavno pritožbo razširja še na sklep Generalne državne tožilke, s katerim je ta zavrnila zahtevo ustavnega pritožnika za izločitev vodje Višjega državnega tožilstva v Celju B. B., ter na sklep Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora.

Glede sklepa Generalne državne tožilke ustavni pritožnik zatrjuje, da ta v sklepu ni obrazložila, zakaj je njegova zahteva za izločitev neutemeljena. Meni, da Generalna državna tožilka ni temeljito preučila narave tožilčevega sodelovanja v zadevi ter ni odločala neodvisno in nepristransko, temveč podrejenemu v korist. Zaradi tega naj bi s sklepom kršila njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23., in 25. člena Ustave. V zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju o podaljšanju pripora pa meni, da sodišče v izpodbijanem sklepu zmotno ugotavlja objektivne in subjektivne okoliščine za podaljšanje pripora, da ne navaja nobenih novih okoliščin razen spremenjene pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, da se opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da ni imel možnosti ustrezno predstaviti svoje stališče o zadevi ter da je kršena domneva nedolžnosti, saj je sodišče obdolžencu v breme upoštevalo še ne pravnomočno zaključen postopek pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah.

4. Po izpustitvi iz pripora je ustavni pritožnik na poziv Ustavnega sodišča odgovoril, da pri ustavni pritožbi vztraja.

B.

5. Ustavni pritožnik v svoji ustavni pritožbi v delu, ki se nanaša na sodne odločbe iz prve alineje izreka tega sklepa, ne izpodbija obstoja ponovitvene nevarnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, temveč uveljavlja le kršitev razumnega trajanja pripora, vprašanje nadomestitve pripora z milejšim ukrepom in kršitev pravil postopka glede odločanja o podaljšanju pripora, ker naj bi pri tem sodeloval državni tožilec, ki bi moral biti izločen. Zoper ustavnega pritožnika je bil odrejen pripor 18. 4. 1999 na podlagi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. ? KZ) zaradi nevarnosti, da bo ponovil kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil - 3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. ? v nadaljevanju ZKP). Sodišča so pripor zoper ustavnega pritožnika podaljševala oziroma potrjevala sklepe o podaljšanju pripora iz istega razloga vse do sklepa Višjega sodišča, s katerim je odredilo njegovo izpustitev iz pripora. V času sklepa Višjega sodišča, ki ga ustavni pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija, je bil ustavni pritožnik v priporu osem mesecev in štiri dni, v času sodbe Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper isti sklep, pa devet mesecev in sedem dni.

6. V zvezi z vprašanjem nadomestitve pripora z milejšim ukrepom je Ustavno sodišče v več odločitvah v pripornih zadevah (npr. odločbe št. Up-74/95, Up-75/95 in Up 57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133) postavilo kriterij, da mora sodišče, kadar odloča o odreditvi ali podaljšanju pripora, v okviru uporabe načela sorazmernosti presoditi, ali je poseg (tj. pripor) nujen, da zaželenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu to presojo opravilo, ko je ugotovilo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, saj je edino na takšen način mogoče zagotoviti varnost za življenje in zdravje potencialnih oškodovancev. Vrhovno sodišče pa je v sodbi v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sklep obrazložilo, da je Višje sodišče opravilo presojo o tem skladno s prvim odstavkom 192. člena ZKP, pri čemer je ugotovilo, da je mogoče, upoštevaje obdolženčevo prejšnje življenje ter njegove osebne lastnosti, obdolžencu preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj z elementi nasilja le tako, da ostane v priporu. S tem sta Višje in Vrhovno sodišče opravili test sorazmernosti, pri katerem sta ugotovili, da je spričo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogroženo življenje in zdravje predvsem policistov in da se te nevarnosti ne da odvrniti drugače, tj. z milejšim ukrepom.

7. Vprašanje morebiti predolgega trajanja pripora je Ustavno sodišče presojalo s pomočjo testa, ki je bil postavljen v odločbi v zadevi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) in ki primeroma našteva kriterije za presojo trajanja pripora: ravnanje pritožnika, narava in značilnosti konkretnega kazenskega postopka ter ravnanje pristojnih organov državne oblasti. Ti kriteriji so skladni s kriteriji, ki jih je v zadevi Neumeister proti Avstriji postavila Evropska komisija za človekove pravice, in sicer: (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za ustavnega pritožnika; (4) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; (5) zapletenost primera ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče ugotovilo, da pripor ni presegal okvirov, ki jih za to določata Ustava in ZKP. Ustavni pritožnik je bil v konkretni zadevi obdolžen kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora do petih let. Kolikor bi se trajanje pripora preveč približalo kazni, ki obdolžencu grozi v konkretnem primeru, bi bilo kršeno ne le načelo sorazmernosti, temveč bi bila ogrožena tudi domneva nedolžnosti. Glede na okoliščine, ki bi v konkretnem primeru lahko vplivale na odmero kazni, predvsem obdolženčevo specialno povratništvo, je bilo mogoče pričakovati, da mu bo sodišče, če ga bo spoznalo za krivega, izreklo zaporno kazen v daljšem trajanju, kot je trajal pripor. V zvezi z vprašanjem posledic pripora za ustavnega pritožnika Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavni pritožnik v svojih vlogah ni izkazal, da bi posledice pripora presegale meje tistih posledic, ki jih ima odvzem prostosti običajno za pripornika. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je na trajanje postopka vplivalo tudi število pravnih sredstev, ki sta jih vlagala skupaj z zagovornico, predvsem zahteve za izločitev državnih tožilcev. Obdolženec ima pravico vlagati pravna sredstva v kazenskem postopku in mu tega, če jih ne zlorabi, ni mogoče šteti v škodo. Vendar je ta kriterij predvsem objektivne narave, saj ne gre za vprašanje morebitnega krivdnega prispevka obrambe k trajanju kazenskega postopka nasploh in pripora posebej. V zvezi z zapletenostjo primera in ravnanjem organov, ki so obravnavali zadevo, Ustavno sodišče na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotavlja, da ni šlo za posebej zapleten primer, pri čemer je obtožnica postala pravnomočna 9. 7. 1999 (torej dobra dva meseca po odreditvi pripora), do 25. 1. 2000 pa glavna obravnava še ni bila določena.

8. Ne glede na nenavadno dolgo obdobje med pravnomočnostjo obtožnice in razpisom glavne obravnave pa je Ustavno sodišče, upoštevajoč ostale kriterije za presojo trajanja pripora, ugotovilo, da pripor v času vložitve ustavne pritožbe še ni trajal nerazumno dolgo, čeprav se je temu (podobno je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi v zahtevi za varstvo zakonitosti) močno približal. Vprašanje trajanja pripora so sodišča ustrezno rešila sama, ko je Višje sodišče v Celju 24. 2. 2000 pripor zoper ustavnega pritožnika odpravilo.

9. V zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora Ustavno sodišče ugotavlja, da višji državni tožilec-svetnik B. B. ni sodeloval pri odločanju Višjega sodišča, temveč ga je to le zaslišalo pred odločitvijo o pritožbi, kar je v skladu z načelom kontradiktornosti pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora. Ustavni pritožnik še zatrjuje, da bi omenjeni državni tožilec moral biti izločen.

Zgolj to, da je v postopku sodeloval tožilec, katerega izločitev je bila predlagana, ne utemeljuje kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave kot tudi ne pravic iz 14. in 25. člena Ustave.

10. Vse druge navedbe, s katerimi ustavni pritožnik v svojih vlogah zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka in ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin med preiskavo in v obtožnici, ne morejo vplivati na skladnost odločitev o podaljšanju pripora s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, kar je predmet odločanja o ustavni pritožbi skladno s šesto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave. Ustavno sodišče jih tudi ne more ocenjevati samostojno, saj ustavni pritožnik pred tem ni izčrpal pravnih sredstev, ki jih zoper zatrjevane kršitve ima.

11. Glede na navedeno je očitno, da z izpodbijanimi odločitvami, navedenimi v prvi alineji izreka tega sklepa, pritožniku niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

12. Ustavni pritožnik v eni izmed svojih vlog zatrjuje tudi, da so mu bile s sklepom Generalne državne tožilke, s katerim je zavrnila predlog za izločitev višjega državnega tožilca, kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Kot je razvidno iz pritožnikovih navedb, ta ni uspel izkazati, v čem naj bi bilo pristransko delovanje Generalne državne tožilke (razen splošne trditve, da ni temeljito preučila tožilčevega sodelovanja v zadevi in da je odločila podrejenemu v korist). Skladno s povedanim v 9. točki obrazložitve pa splošne trditve o tožilčevi pristranskosti ne morejo utemeljevati kršitve pravic, ki jih zatrjuje ustavni pritožnik. Ker ustavni pritožnik ni izkazal, da bi mu bile z napadenim sklepom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je sklep Generalne državne tožilke sploh lahko predmet samostojnega izpodbijanja z ustavno pritožbo, temveč ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (druga alineja izreka).

13. Ustavni pritožnik je svojo ustavno pritožbo razširil tudi na sklep Okrožnega sodišča v Celju št. KS 64/00 z dne 11. 2. 2000, s katerim je to podaljšalo pripor zoper njega. Njegova zagovornica je zoper ta sklep vložila pritožbo. Višje sodišče je dne 24. 2. 2000 pritožbi ugodilo in pripor zoper ustavnega pritožnika odpravilo. Ker je ustavni pritožnik dosegel ustrezno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin z rednim pravnim sredstvom zoper izpodbijani akt, je v tem delu ustavne pritožbe izgubil pravovarstveni interes. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (tretja alineja izreka).

C.

14. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnica dr. Mirjam Škrk je dala pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, v dveh delih pa jo je zavrgel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

Up-23/00

6. 2. 2003

Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk

V predmetni zadevi sem glasovala za sklep z dne 28. 1. 2003 o zavrnitvi oziroma zavrženju ustavne pritožbe. V ločenem mnenju želim dodatno opozoriti na pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ker je v postopku sodeloval državni tožilec, katerega izločitev je bila predlagana. Menim, da v primeru s strani pritožnika očitane kršitve, ker naj bi v postopku sodeloval domnevno pristranski tožilec, ne more priti v poštev kršitev pravice do nepristranskega sodišča. Ta vsebuje pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave). Vsebinsko v popolnoma v enakem okviru jamčita pravico do sodnega varstva tudi oba mednarodna instrumenta, ki zavezujeta Republiko Slovenijo, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (prvi odstavek 14. člena) in Evropska konvencija za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 6. člena).

Položaja sodstva in tožilstva sta v Ustavi povsem ločena. Medtem ko so naloge sodstva ustavnopravno urejene v podpoglavju f), temu sledi ločeno podpoglavje g) o državnem tožilstvu. Takšno delitev zahteva tudi splošno načelo o delitvi oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno (drugi odstavek 3. člena Ustave). Državni tožilec je torej neodvisen državni organ, ki vlaga in zastopa kazenske obtožbe in ima druge z zakonom določene pristojnosti, ureditev in pristojnosti državnih tožilstev pa določa zakon (135 člen Ustave, Državni tožilec). Kolikor zakon ne določa drugače, imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (prvi odstavek 16. člena Zakona o kazenskem postopku-ZKP). Glede na povedano je utemeljena trditev, da pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) ne more vsebovati tudi pravice do nepristranskega tožilca. dr. Mirjam Škrk
Vrsta zadeve:
 ustavna pritožba
Vrsta akta:
 posamični akt
Datum vloge:
 21.01.2000
Datum odločitve:
 28.01.2003
Vrsta odločitve:
 sklep
Vrsta rešitve:
 nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
 US22066