Opravilna št.: |
Up-235/00 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 36/2003 | 13.03.2003 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2003:Up.235.00 |
Akt: |
Sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 32/2000 z dne 20. 4. 2000 |
Izrek: |
Sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 32/2000 z dne 20. 4. 2000 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. |
Evidenčni stavek: |
Ustavna pravica do enakega varstva pravic je kršena, ker Vrhovno sodišče v času odločanja o zahtevi za sodno varstvo (vloženi v času, ko ta še ni bila dovoljena), ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-279/99, ki je tedaj že predstavljala veljavno pravo, ki je pritožniku v konkretnem primeru omogočalo vložiti zahtevo za sodno varstvo. |
Geslo: |
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Enakost orožij. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. 1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje. |
Pravna podlaga: |
Člen, 22, Ustava [URS] Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-235/00 13. 3. 2003 ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 13. marca 2003 odločilo:
Sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 32/2000 z dne 20. 4. 2000 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Obrazložitev
A.
1. Ustavni pritožnik je bil v postopku o prekršku obsojen za cestnoprometni prekršek. Sodnik za prekrške mu je izrekel denarno kazen in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Proti tej odločbi se je njegova zagovornica pritožila na Senat za prekrške, ki je dne 3. 2. 2000 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo sodnika prve stopnje. Ustavni pritožnik in njegova zagovornica sta odločbo Senata za prekrške prejela 20. 3. 2000 in zoper to odločbo dne 4. 4. 2000 vložila zahtevo za sodno varstvo pri Sodniku za prekrške v Žalcu. Ta jo je 7. 4. 2000 posredoval Vrhovnemu sodišču, ki jo je 20. 4. 2000 s sklepom zavrglo kot prepozno, saj je na Vrhovno sodišče prispela po izteku petnajstdnevnega roka. 2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča je ustavni pritožnik vložil ustavno pritožbo, v kateri se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/99 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in OdlUS IX, 59). Ta ugotavlja, da je 202. člen Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP) v neskladju z Ustavo, ker ne dovoljuje zahteve za sodno varstvo v primerih, ko je bila izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V drugi točki izreka zahteva, da mora Državni zbor protiustavnost odpraviti v roku šestih mesecev. V tretji točki izreka določa, da je do odprave te protiustavnosti mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo tudi zoper odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, če je bila izrečena kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, rok za vložitev tega pravnega sredstva zoper odločbo, ki je bila vročena obdolžencu pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, pa začne teči naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča objavljena 14. 4. 2000, je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo potekel 30. 4. 2000. Ustavni pritožnik je zahtevo za sodno varstvo vložil 4. 4. 2000, k Vrhovnemu sodišču je prispela 7. 4. 2000, zato nikakor ne more biti prepozna. S tem, ko je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, naj bi mu bilo kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. B.
3. Ustavno sodišče je sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo. 4. Po določbi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. 5. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. 6. Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je bila vložena zahteva za sodno varstvo prepozna, ker je prispela k Vrhovnemu sodišču prepozno, 7. 4. 2000, tj. po preteku petnajstdnevnega roka od prejema odločbe dne 20. 3. 2000. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na 201. člen ZP, po katerem je treba zahtevo za sodno varstvo vložiti pisno pri Vrhovnem sodišču v 15 dneh od vročitve odločbe druge stopnje. 7. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-279/99 z dne 16. 3. 2000 začasno omogočilo vložitev zahteve za sodno varstvo tudi v primeru izreka stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. S tretjo točko izreka je namreč določilo rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki je bila obdolžencu vročena pred objavo odločbe. Odločba je bila objavljena dne 14. 4. 2000, rok za vložitev je začel teči 15. 4. 2000, iztekel pa se je 30. 4. 2000. Rok, ki ga je Ustavno sodišče določilo z navedeno odločbo, je neodvisen od zakonsko določenega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče je zahtevo za sodno varstvo prejelo 7. 4. 2000, o njej je odločalo 20. 4. 2000, tedaj pa je imel pritožnik še odprt rok. Pritožnik je sicer zahtevo za sodno varstvo vložil v času, ko ta še ni bila dovoljena, ko pa je Vrhovno sodišče o njej odločalo, je navedena odločba Ustavnega sodišča že predstavljala veljavno pravo, ki je pritožniku v konkretnem primeru omogočalo vložiti zahtevo za sodno varstvo. Ko je pritožnik prejel izpodbijano odločitev Vrhovnega sodišča (9. 5. 2000), pa je z navedeno ustavno odločbo odprt rok za vložitev zahteve za sodno varstvo že potekel. 8. Ker sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča, je prišlo do tako očitno napačne uporabe procesnega prava, da je bilo s tem poseženo v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. 9. Ker je Ustavno sodišče sklep razveljavilo, je zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS. C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Fišer in Tratnik. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje. Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
Up-235/00 27. 3. 2003 Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja
1. V tej zadevi sem glasoval proti osnutku odločbe, ki je dobil večino, saj se ne strinjam z njenimi nosilnimi razlogi. Ne glede na to, da je bila situacija, v kateri je problem nastal, tako izjemna[1], da si je skorajda težko predstavljati, da se bo še kdaj ponovila, utegne imeti odločba, ko bo njena "izjemnost" utonila v pozabo, neugodne precedenčne učinke. Zato sem se odločil, da svoje pomisleke zoper odločitev pojasnim v kratkem odklonilnem ločenem mnenju, 2. Izhodiščna je zame ugotovitev, da je ustavni pritožnik, ki je imel v postopku, o katerem je govor, zagovornico (odvetnico), vložil izredno pravno sredstvo, ki je bilo v trenutku vložitve nedovoljeno, saj ga ZP za takšne primere ni predvideval in za nameček še napak pri prvostopenjskem organu, namesto pri Vrhovnem sodišču[2]. Zato je zahteva za sodno varstvo, brez zamud, ki bi jih bilo mogoče pripisati sodniku za prekrške ali sodišču, prispela do sodišča, pri katerem bi morala biti vložena, po poteku roka za vložitev, ki bi veljal, če bi bila dovoljena, in je bila tako še prepozna. V trenutku, ko je ta zahteva prispela do Vrhovnega sodišča, enake zahteve po citirani odločbi US še ni bilo mogoče veljavno vložiti. Vrhovno sodišče se je, kot je znano, odločilo, da jo zavrže kot prepozno. 3. Vloženo pravno sredstvo, zaradi opisanih napak, ki jih je - čisto vse - treba pripisati na rovaš ustavnega pritožnika, ne more imeti nobenega učinka, ne glede na to, da je bilo enako izredno pravno sredstvo, po spletu naključij, v trenutku, ko je Vrhovno sodišče o njem odločalo, dopustno. Pritožnik bi v na novo odprtem roku lahko vložil novo zahtevo ali podal izjavo, da je treba že vloženo zahtevo šteti, kot da je vložena v skladu z odločbo US, toda tudi ničesar od tega ni napravil. Zato se ne morem strinjati s stališčem (7. tč. obrazložitve odločbe), ki ga razumem nekako takole: nedopustno in prepozno pravno sredstvo, ki je dočakalo trenutek, ko je začela veljati na novo odprta možnost njegove vložitve, ne da bi bilo pred tem zavrženo, je pravočasno in dopustno. To ne gre. Če ocenjujemo vloženo zahtevo za sodno varstvo skozi tedaj veljavni zakon, je bila, kot rečeno, nedovoljena in prepozna, če pa bi jo ocenjevali skozi možnost, ki jo je odprlo US, potem je bila zahteva prezgodnja. Trenutek odločanja o pravnem sredstvu pač ne more imeti učinka, zaradi katerega bi nedopustno in prepozno - ali, po drugi varianti, prezgodaj - vloženo pravno sredstvo postalo pravočasno in dopustno. 4. Ob tem moram še posebej poudariti, da je vseskozi govor o izrednem pravnem sredstvu, s katerim je bila napadena že pravnomočna odločba sodnika za prekrške. Moje stališče bi bilo zagotovo manj odločno, trdo in strogo, če bi ustavni pritožnik v podobni situaciji izgubil pravico do pritožbe, torej do rednega pravnega sredstva, ki je ustavna kategorija, ali če bi obenem utemeljeno uveljavljal razloge za vrnitev v prejšnje stanje. Ohlapno ali benevolentno ocenjevanje pogojev (procesnih predpostavk) za vlaganje izrednih pravnih sredstev je nepotrebno in neprimerno, saj zmanjšuje moč, avtoriteto in zaupanje v pravnomočno sodno odločbo, enega izmed temeljnih kamnov sodne oblasti in s tem moderne pravne države. 5. Glede na to, da je odločitev Vrhovnega sodišča po mojem prepričanju pravilna, je razumljivo, da se ne morem strinjati s končno ugotovitvijo US, po kateri je prišlo z izpodbijano odločbo do tako očitno napačne uporabe procesnega prava, da je bilo poseženo v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Precedenčno nevarnost takšnih in podobnih odločitev za delo US vidim v tem, da se na ta način vnaša še dodatna negotovost v že tako ali tako ne dovolj trdno doktrino tega sodišča glede vprašanja, kdaj je uporaba prava tako očitno napačna, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno: da je bilo tokrat temu tako US ni reklo, zadovoljilo se je s prvo polovico kriterija. dr. Zvonko Fišer
Opombi: [1] Nastala je s tem, ko je US s svojo odločbo, citirano v tč. 2 obrazložitve odločbe, odprlo možnost za vložitev izrednega pravnega sredstva upravičencem, ki te pravice dotlej niso imeli, in jim določilo poseben rok za vložitev pravnega sredstva. Pri sprejemanju in spreminjanju procesnih predpisov lahko pogosto nastanejo podobne situacije, vendar jih mora zakonodajalec rešiti z ustreznimi prehodnimi določbami. [2] Izrecna zahteva tedaj veljavnega 2. odst. 201. čl. ZP. Up-235/00 31. 3. 2003 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča
1. Vrhovno sodišče je v konkretnem primeru kot prepozno zavrglo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo, ker je pritožnikova odvetnica zahtevo vložila zadnji dan roka, 4. aprila 2000 na napačen naslov, sodniku za prekrške, namesto neposredno na Vrhovno sodišče, kamor je zato pritožnikova zahteva prispela tri dni prepozno, to je 7. aprila 2000. Takšno strogo kaznovanje pritožnika zaradi napake, ki jo je storil njegov odvetnik, samo po sebi ni mogoče obravnavati kot kršitev človekove pravice. Toda pritožnik je sklep sodišča, s katerim je to zavrglo njegovo zahtevo za sodno varstvo kot prepozno, prejel šele 9. maja 2000. Medtem, ko je čakal na odločitev sodišča, je stopila v veljavo Odločba Ustavnega sodišča U-I-279/99, ki je vzpostavila izredno pravno sredstvo za prav takšne primere, kot je pritožnikov, ter vzpostavila tudi nov, 15-dnevni rok za vložitev novega izrednega pravnega sredstva. Ker je odločba Ustavnega sodišča obvezna, je z njeno uveljavitvijo dotlej (nedovoljena in) prepozna zahteva postala (dovoljena in) prezgodnja. 2. Rok, ki ga je vzpostavilo Ustavno sodišče, je začel veljati in je ugasnil v času, ko je pritožnik čakal na odločitev o svoji zahtevi, za katero je zmotno pričakoval, da bo meritorna in ne procesne narave. Omenjeni rok je začel teči 15. aprila 2000 (dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča), torej 11 dni potem, ko je bila vložena zahteva za sodno varstvo, ugasnil pa je 30. aprila 2000, torej 26 dni potem, ko je bila vložena zahteva za sodno varstvo in devet dni preden je pritožnik dobil sklep sodišča o zavrženju. Pritožnik je torej izvedel, da je njegova zahteva prepozna, šele takrat, ko je že potekel tudi z Odločbo Ustavnega sodišča vzpostavljeni rok za vložitev nove zahteve. V času vložitve prepozna zahteva, ki je bila medtem prezgodnja (do 15. aprila 2000) in 15 dni tudi pravočasna (od 15. do 30. aprila 2000), je v času, ko pritožnik prejme odločitev sodišča (9. maj 2000), že v vsakem pogledu zamujena. 3. Lahko bi rekli, da ta primer demonstrira dvojna merila, stroga, odločna, trda, formalistična in nepopustljiva, ko gre za napake, ki jih storijo državljani in povsem nasprotna, ko gre za odločanje sodišč o njihovih vlogah. Vendar za potrebe ustavnosodne presoje povsem zadošča, če ugotovimo, da je sklep sodišča o zavrženju zahteve pritožnika žejnega prepeljal čez vodo in da pri tem ni upošteval Odločbe Ustavnega sodišča. Čeprav sodišču seveda ni mogoče pripisati zavestnega ignoriranja Odločbe Ustavnega sodišča, je njegovo napačno ravnanje v konkretni zadevi objektivno privedlo do tega, da je ta odločba ostala brez pravnega učinka za pritožnika, ne glede na to, ali je za obstoj Odločbe vedelo ali ne. V prvem primeru bi lahko zahtevalo od pritožnika, da naj dopolni vlogo tako, da jo bo mogoče šteti za novo, vloženo na podlagi Odločbe Ustavnega sodišča, če ji samo ni hotelo priznati takšne narave. V drugem primeru bo razveljavitev sklepa sodišča omogočila, da se bo le-to meritorno opredelilo do pritožnikove zahteve. 4. Sodišče je pritožnikovo zahtevo obravnavalo kot prepozno in jo kot takšno zavrglo. Odločilo se je za procesno rešitev, da zahteve ne bi bilo treba meritorno presojati. Na podlagi takšne formalne pravne logike zgrajena odločitev spregleduje, da je bila pritožnikova zahteva ne le prepozna, ampak tudi prezgodnja in v času odločanja sodišča tudi pravočasna, zato je samo na prvi pogled trdna in pravno pravilna. Sesuje se kot zgradba iz kart, čim jo poskušamo preizkusiti z vidika spoštovanja človekovih pravic. Posebnost obravnavanega primera je, da posameznim členom sicer ni mogoče očitati (hujših) pravnih nepravilnosti, vendar nanizani v verigo privedejo do odločitve, ki je za pritožnika neugodna in krivična, z vidika varovanja človekovih pravic pa nesprejemljiva in celo absurdna. 5. Sam vidim ravno v takšni, posebni, sui generis presoji sodnih (in drugih) odločitev z vidika varovanja človekovih pravic, temeljno poslanstvo Ustavnega sodišča. Ta zorni kot marsikdaj terja poglobljeno proučitev primera in zahtevno tehtanje vseh njegovih okoliščin, preden Ustavno sodišče odloči, ali je šlo za protiustaven poseg v človekove pravice ali ne. Čeprav se bo morda komu zdel konkreten primer premalo pomemben, da bi z njim utemeljevali omenjeno poslanstvo Ustavnega sodišča, po mojem mnenju ni tako. Za pritožnika je zadeva pomembna in boleča, saj se nanaša na prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot drastično kazen za cestno-prometni prekršek, ki naj bi ga storil pritožnik. Poleg tega gre za primer, v katerem ni bila upoštevana Odločba Ustavnega sodišča U-I-279/99, ki je (začasno) vzpostavila novo izredno pravno sredstvo in določila dodaten rok za njegovo uveljavljanje. Zato predstavlja ustrezno oz. zadostno priložnost za demonstriranje doslednosti Ustavnega sodišča pri varovanja človekovih pravic. 6. Če bi Ustavno sodišče zamižalo pred storjeno krivico, bi mu bilo mogoče očitati, da odloča formalistično oz. da formalističnemu odločanju sodišča pritrjuje, ne da bi vsebinsko globlje presojalo in tehtalo vse okoliščine primera. Očitati bi mu bilo mogoče, da dopušča takšno branje in uporabo Ustave, ki vodi do omejevanja in kršitev v njej zapisanih človekovih pravic, zlasti pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) v povezanosti z enakim varstvom pravic (22. člen). Tako pa Ustave ni mogoče brati in tako ni mogoče razumeti poslanstva institucije, ki se imenuje Ustavno sodišče Republike Slovenije. 7. Sporočilo Odločbe v zadevi Up-235/00 ni v tem, da bi hotelo vzpostaviti nova formalna pravila za presojo pravočasnosti (izrednih) pravnih sredstev. Njeno sporočilo je drugačno in kot takšno globlje in pomembnejše: procesnih pravil ni mogoče razlagati in uporabljati tako, da bi v imenu pravne države, pravne varnosti in spoštljivega odnosa do pravnomočnih sodnih odločb (p)ostale možnosti, ki jih pravni sistem daje ustavnim pritožnikom, mrtva črka na papirju. Takšno sporočilo pa je z vidika njegovega precedenčnega učinka, vsestransko blagodejno. V pravni sistem ne vnaša negotovosti, vsaj ne z vidika varovanja človekovih pravic. Prav nasprotno. Od sodišč terja odločanje, ki ne bo samo formalno pravilno, ampak bo zdržalo tudi presojo z vidika spoštovanja človekovih pravic. 8. Glede na to, da se je Ustavno sodišče v Sklepu Up-235/00, s katerim je razveljavilo Sklep Vrhovnega sodišča, omejilo na to, da sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča, sem menil, da je koristno, da v tem pritrdilnem ločenem mnenju nekoliko širše pojasnim razloge, zaradi katerih sem glasoval za takšno odločitev. dr. Ciril Ribičič |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
07.07.2000 |
Datum odločitve: |
13.03.2003 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
razveljavitev ali odprava |
Dokument: |
US22197 |
