Opravilna št.: |
Up-455/01 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 25.03.2003 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2003:Up.455.01 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-5102/00 z dne 8. 6. 2001 v zvezi z odločbo Carinarnice Ljubljana št. 426-40/236,262, 316/1400-001 z dne 23. 3. 2000 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-5102/00 z dne 8. 6. 2001 v zvezi z odločbo Carinarnice Ljubljana št. 426-40/236,262, 316/1400-001 z dne 23. 3. 2000 se ne sprejme. |
Evidenčni stavek: |
Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. |
Geslo: |
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Enakost orožij. 5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Neodvisnost. 5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Nepristranskost. 5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Dvostopenjska sodna pristojnost. 5.3.13.15 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Prepoved reformatio in peius. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen, 22, 23, 25, 28, Ustava [URS] Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-455/01-11 22. 4. 2003 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-5102/00 z dne 8. 6. 2001 v zvezi z odločbo Carinarnice Ljubljana št. 426-40/236,262, 316/1400-001 z dne 23. 3. 2000 se ne sprejme. Obrazložitev A. 1. Z odločbo Carinarnice je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve treh prekrškov po 4. točki 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - v nadaljevanju CZ). Izrečena mu je bila denarna kazen in varstveni ukrep odvzema predmetov ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo o prekršku. 2. Pritožnik zatrjuje kršitve 22., 23., 25. in 28. člena Ustave. Člen 22 Ustave naj bi bil kršen s tem, ker dokazi niso bili izvajani ob navzočnosti obdolženca. Senat za prekrške naj bi pritožniku odvzel eno instanco, prav tako pa naj ne bi odgovoril na pritožbene navedbe. Člen 23 Ustave naj bi bil kršen s tem, ker naj bi fizična oseba ne bi bila določena za vodenje postopka; s tem naj bi prišlo v carinskem postopku do "negacije" predlagalnega načela. Razlogi odločbe naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju, saj naj bi bilo v odločbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med temi listinami oziroma zapisniki. V pritožbi zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo procesnega in materialnega prava. B. 3. Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s storitvijo carinskega prekrška ter napačno uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Takšnih kršitev pritožnik ne izkaže. Tega tudi ni mogoče očitati odločbi Senata za prekrške, ki je svojo odločitev utemeljil na zakoniti pravni podlagi in prepričljivo utemeljil vsako opredelitev do pritožbenih navedb. 4. Očitek glede kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ni bila dana možnost sodelovanja pri izvedbi kakšnega dokaza. Zato za kršitev pravice očitno ne gre. 5. V čem naj bi bila kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave pritožnik z ničimer ne izkaže. Zgolj navedba, da je podana kršitev pravice, pa kršitve pravice še ne utemeljuje. 6. Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave,. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena ZP organ druge stopnje dolžan v obrazložitvi odločbe oceniti pritožbene navedbe in navesti kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil. Zato pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave ni utemeljen. 7. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožniku zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške, ki ga je po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 24/2001 - ZP-M) v 5. členu določa, da se za sodnike za prekrške glede zakonitega sodnika smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) o zakonitem sodniku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997 (OdlUS VI, 196) izreklo, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru carinskega) podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da daje ZP Senatu za prekrške, ki odloča na pritožbeni stopnji, t.i. polno jurisdikcijo, saj lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Senat za prekrške je v obravnavani zadevi odločil v skladu z navedenimi pristojnostmi. Glede na navedeno pritožniku očitno ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. 8. Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. C. 9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel z dvema glasovoma za in enim proti. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata dr. Zvonko Fišer Up-455/01 31. 3. 2003 Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča V tem odklonilnem ločenem mnenju pojasnjujem razloge, zaradi katerih sem v kazenskem senatu glasoval proti sklepu o nesprejemu ustavne pritožbe A. A. Glede na to, da vsak nesprejem ustavne pritožbe pomeni, da kršitve človekovih pravic "očitno" niso podane, se v tem ločenem mnenju omejujem na nekaj argumentov, ki dokazujejo, da o takšni očitnosti ni mogoče govoriti. Bolj poglobljena analiza bi sledila sprejemu te pritožbe, če bi se zanj izrekli vsaj trije sodniki. Zavzemam se za sprejem ustavne pritožbe A. A., ker menim, da ima pritožnik prav, ko zatrjuje, da Carinarnica pač ni neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče iz 23. člena Ustave. Po tej ustavni določbi ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča "samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom". Carinarnica nedvomno ni takšno samostojno in neodvisno sodišče, pač pa je, kot zatrjuje pritožnik, del izvršilne veje oblasti, ki ne bi smela prevzemati funkcij sodne veje oblasti. Ne morem se strinjati s sklepom kazenskega senata o nesprejemu ustavne pritožbe z obrazložitvijo, da je bilo pritožniku v konkretnem primeru sodno varstvo "zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške". Nobenega dvoma ni, da je Senat za prekrške del sodne veje oblasti. Res je tudi, da iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja garancije iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Opozoriti pa velja, da je konvencija glede tega vprašanja ožja in manj zahtevna od ustavne ureditve v Republiki Sloveniji, saj govori o odločanju pred "tribunalom", medtem ko Ustava govori o neodvisnem, nepristranskem in z zakonom ustanovljenem sodišču. Kako ravnati v primeru, ko je Ustava zahtevnejša, ko torej določa višje standarde varovanja človekovih pravic od EKČP, ne bi smelo biti sporno: Ustavno sodišče bi moralo uporabiti normo, ki zagotavlja višjo raven varovanja pravic. To je po sprejemu sprememb Ustave Republike Slovenije v letu 2003 še bolj jasno, kot je bilo poprej. Ustava namreč sedaj izrecno določa kot cilj oziroma motiv vključevanja v mednarodne organizacije tudi "spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin". Poleg tega je veljavna ureditev, ki se nanaša na carinske prekrške, vprašljiva tudi zato, ker Senat za prekrške ne zaslišuje obdolžencev, niti ne razpisuje javnih obravnav. Res je sicer, da lahko Senat za prekrške z razveljavitvijo odločitev carinskih organov naknadno sanira najbolj grobe kršitve procesnih pravic obdolžencev. Pri tem ni izključeno in se je tudi v praksi že dogodilo, da je senat v isti zadeve dvakrat razveljavil odločitev in jo vrnil v ponovno presojanje Carinarnici. Teoretično je možno, da bi se ta postopek razveljavljanja in ponovnega odločanja ponovil celo večkrat, tolikokrat, kot je potrebno, da se odpravijo nepravilnosti v odločanju carinskih organov. Toda obdolženec v celotnem postopku ni zaslišan pred sodnikom (ki naj bi mu po izrecni ustavni določbi sodil), saj Carinarnica nedvomno ni sodišče, Senat za prekrške pa ne opravlja zaslišanj. V postopku pred carinskimi organi seveda ni zagotovljena kontradiktornost v pravem pomenu besede, kot to velja za postopek pred sodiščem. "Obtožba" in "sojenje" sta dana v roke organom izvršilne oblasti. Carinik ugotovi domnevni prekršek, vodja carinske izpostave napiše (obtožni) predlog, referent za vodenje postopka v Carinarnici, ki je dipl. pravnik, pa po pooblastilu direktorja Carinskega urada izda prvostopno odločbo o storjenem prekršku. Zaslišanje je v tem postopku pravilo. Takšen postopek seveda ne moremo primerjati s pravim sojenjem, niti s sojenjem pred sodniki za prekrške. Poleg tega znotraj carinskih organov "sojenje" ni organizirano v skladu z EKČP, ki terja sojenje pred "tribunalom". Poleg tega gre za visoke zagrožene kazni (za celo vrsto prekrškov določa Carinski zakon kazen najmanj 500.000 SIT kazni, možnost odvzema blaga itd.). Morda bi se bilo mogoče postaviti na stališče, da je postopek pred carinskimi organi samo neke vrste pripravljalni postopek za sojenje, ki poteka pred Senatom za prekrške kot sodiščem. Če bi bilo temu tako, bi se zastavilo vprašanje kršitve 25. člena Ustave, ki zagotavlja pravno sredstvo zoper odločbe sodišč. Vprašljivost zakonske ureditve carinskih prekrškov, je mogoče ilustrirati tudi s primerjavo z ureditvijo, ki se nanaša na cestno-prometne prekrške. Slednja ureditev ne daje policiji funkcije sojenja (kot to velja za Carinarnico), ki se začne šele pred sodnikom za prekrške na prvi stopnji. Policija sicer lahko izreka mandatne kazni za manjše prekrške, vendar pa v primeru, da se domnevni storilec s takšno kaznijo ne strinja, o tem odloča sodnik za prekrške na prvi stopnji, zoper njegovo odločitev pa je možna pritožba na Senat za prekrške. Takšna ureditev zagotavlja, da je obdolženi zaslišan pred sodnikom (sodnik za prekrške), poleg tega pa ima pravico do pritožbe zoper njegovo odločitev na Senat za prekrške. Menim, da so z navedenimi možnimi ugovori podani zadostni razlogi za sprejem ustavne pritožbe, ki bi bila podlaga za presojo ustavnosti ureditve carinskih prekrškov (po koneksiteti). Slabo je, da Senat za prekrške takrat, ko obdolženec zatrjuje protiustavnost ureditve področja carinskih prekrškov, ne ustavi postopka in zahteva od Ustavnega sodišča presojo ustavnosti te ureditve, tako da je Ustavno sodišče odvisno od pobud prizadetih posameznikov. Za sprejem ustavne pritožbe sem se izrekel samo v primeru, kjer je ustavni pritožnik fizična oseba, ne pa tudi v podobnem primeru, kjer je ustavni pritožnik pravna oseba (Up-346/01), čeprav bi bilo mogoče tudi v slednjem primeru argumentirati podobno kot v prvem. Kolikor ustavna pritožba ne bo sprejeta, bo treba počakati na kakšen drug, prepričljivejši in bolj utemeljen primer, v katerem bo nujno odgovoriti na vprašanja, ki jih odpiram v tem ločenem mnenju. dr. Ciril Ribičič |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
06.11.2001 |
Datum odločitve: |
25.03.2003 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US22303 |
