Opravilna št.: |
Up-506/01 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 25.04.2003 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2003:Up.506.01 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8590/00 z dne 12. 7. 2001 v zvezi z odločbo Deviznega inšpektorata Republike Slovenije v Ljubljani št. P-11/2000 z dne 24. 7. 2000 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8590/00 z dne 12. 7. 2001 v zvezi z odločbo Deviznega inšpektorata Republike Slovenije v Ljubljani št. P-11/2000 z dne 24. 7. 2000 se ne sprejme. |
Evidenčni stavek: |
Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. |
Geslo: |
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Enakost orožij. 5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Neodvisnost. 5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Nepristranskost. 5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Dvostopenjska sodna pristojnost. 5.3.13.15 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Prepoved reformatio in peius. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 22, 23, 25, 28, Ustava [URS] Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-506/01-8 21. 5. 2003 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8590/00 z dne 12. 7. 2001 v zvezi z odločbo Deviznega inšpektorata Republike Slovenije v Ljubljani št. P-11/2000 z dne 24. 7. 2000 se ne sprejme. Obrazložitev A. 1. Z odločbo Deviznega inšpektorata Republike Slovenije je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po 20. točki prvega odstavka 70. člena Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 23/99 in nasl. - ZDP). Izrečena mu je bila denarna kazen, varstveni ukrep odvzema denarja kot predmeta prekrška ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo o prekršku. 2. Pritožnik zatrjuje kršitve 1., 2., 3., 22., 23., 25., 28., 120., 153. in 154. člena Ustave. Prvostopenjsko odločbo naj ne bi izdala pristojna oseba in v njej naj ne bi bila ugotovljena subjektivna odgovornost storilca. Carinski urad naj ne bi smel ugotavljati materialne resnice na enostransko ugotovljenih dejstvih. Senat za prekrške naj ne bi upošteval pravil o zakonitem sodniku, ki uresničujejo drugi odstavek 23. člena Ustave ter naj ne bi upošteval, da se s pravilnikom ne more urejati zakonske materije, s čimer naj bi bilo kršeno načelo demokratičnosti, načelo pravne države, legalitetno načelo, načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, drugi odstavek 120. člena Ustave in 153. člen Ustave. Pritožnik zatrjuje, da Devizni inšpektorat ne more prevzeti funkcije sodne veje oblasti. V pritožbi zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega in procesnega prava. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi. B. 3. Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s storitvijo prekrška ter napačno uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Takšnih kršitev pritožnik ne izkaže. Tega tudi ni mogoče očitati odločbi Senata za prekrške, ki je svojo odločitev utemeljil na zakoniti pravni podlagi in prepričljivo utemeljil vsako opredelitev do pritožbenih navedb. 4. Očitek glede kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ni bila dana možnost sodelovanja pri izvedbi kakšnega dokaza. Zato za kršitev pravice očitno ne gre. 5. Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena ZP organ druge stopnje dolžan v obrazložitvi odločbe oceniti pritožbene navedbe in navesti kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil. Zato pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave ni utemeljen. 6. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožniku zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške, ki ga je po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 24/2001 - ZP-M) v 5. členu določa, da se za sodnike za prekrške glede zakonitega sodnika smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) o zakonitem sodniku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997 (OdlUS VI, 196)[1] izreklo, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru deviznega inšpektorata) podvržene nadzoru sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da daje ZP Senatu za prekrške, ki odloča na pritožbeni stopnji, t. i. polno jurisdikcijo, saj lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Senat za prekrške je v obravnavani zadevi odločil v skladu z navedenimi pristojnostmi. Glede na navedeno pritožniku očitno ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. 7. V čem naj bi bila kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, pritožnik z ničimer ne izkaže. Zgolj navedba, da je podana kršitev pravice, pa kršitve pravice še ne utemeljuje. 8. Zatrjevanje kršitev 1., 2., 3., 120., 153. in 154. člena Ustave ne predstavlja kršitve človekovih pravic in tako ni predmet ustavne pritožbe. 9. Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. C. 10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekel sodnik Čebulj. Ker se za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata dr. Zvonko Fišer Opomba: [1] Tako tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Le Compte v. Belgium, Series A No. 58 - 10. februar 1983. Up-506/01 9. 5. 2003 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 1. V tem pritrdilnem ločenem mnenju pojasnjujem razloge, zaradi katerih se ne strinjam s 6. točko obrazložitve sklepa, s katerim je kazenski senat US odločil, da se ustavna pritožba A. A. ne sprejme[1]. Kazenski senat v 6. točki obrazložitve ocenjuje, da pritožniku "očitno ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave". Pri tem se senat sklicuje na odločbo št. Up- 58/95 iz leta 1997, iz katere izhaja, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru deviznega inšpektorata) podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic. 2. Pritožnik uveljavlja kršitev 23. člena Ustave in v zvezi s tem prepričljivo zatrjuje, da spada devizni inšpektorat v izvršilno vejo oblasti, ki ne more prevzeti funkcije sodne veje oblasti, kamor po ustaljeni ustavnosodni presoji štejemo sodnike za prekrške. V konkretni zadevi na prvi stopnji ni odločal sodnik za prekrške, ampak devizna inšpektorica, ki je kaznovala pritožnika in mu odvzela devizna sredstva. Kljub temu, da je pritožnik že v pritožbi zoper odločbo devizne inšpektorice uveljavljal kršitev ustavnih pravic, jo je Senat za prekrške potrdil. 3. Ustava RS v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja "odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče". Po drugem odstavku navedenega člena mu lahko sodi le sodnik, ki "je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom". Prepričan sem, da deviznega inšpektorja v nobenem primeru ni mogoče šteti za neodvisno sodišče. Gre za organ v sestavi izvršne veje oblasti, ki mu ni mogoče poveriti sojenja. 4. Vprašljivost zakonske ureditve, ki omogoča, da o deviznih prekrških na prvi stopnji odloča devizni inšpektor, je mogoče ilustrirati tudi s primerjavo z ureditvijo, ki se nanaša na cestno-prometne prekrške. Slednja ureditev ne daje policiji funkcije sojenja (kot to velja za deviznega inšpektorja), pač pa je sojenje na prvi stopnji zaupano sodnikom za prekrške. Policija sicer lahko izreka mandatne kazni za manj pomembne prekrške, vendar pa v primeru, da se domnevni storilec prekrška s takšno kaznijo ne strinja, o tem odloča sodnik za prekrške, zoper njegovo odločitev pa je možna pritožba na Senat za prekrške. Takšna ureditev zagotavlja, da domnevnemu storilcu prekrška sodi že na prvi stopnji sodni organ, medtem ko na področju deviznih prekrškov na prvi stopnji odloča devizni inšpektor. To pomeni, da domnevni storilec deviznega prekrška sploh ne bo zaslišan pred sodnikom, kajti Senat za prekrške ne razpisuje javnih obravnav in ne zaslišuje obdolžence. 5. Ne morem se strinjati s tem, da bi lahko devizni inšpektorat šteli za sodišče (in ga enačili s sodnikom za prekrške). Gre za organ, ki spada v izvršilno vejo oblasti in katerega delovanje v ničemer ne spominja na ureditev delovanja sodišč z zakonom in sodnim redom. 6. Res je sicer, da iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja garancije iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Opozoriti pa velja, da je konvencija glede tega vprašanja ožja in z vidika človekovih pravic manj zahtevna od ustavne ureditve v Republiki Sloveniji, ker ne vsebuje 23. členu Ustave RS (neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče) enakovredne določbe, saj govori o neodvisnem in nepristranskem "tribunalu". Tudi, če je morda mogoče to terminološko razliko tolmačiti, kot da EKČP izrecno ne predpisuje odločanja o človekovih pravicah pred sodiščem, je na prvi pogled očitno, da znotraj deviznega inšpektorata odločanja o deviznih prekrških v ničemer ni organizirano tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot sojenje pred sodiščem ali pred "trubinalom". Kako ravnati v primeru, ko je Ustava RS zahtevnejša, ko določa višje standarde varovanja človekovih pravic od EKČP, ne bi smelo biti sporno: Ustavno sodišče bi moralo uporabiti normo, ki zagotavlja višjo raven varovanja pravic. To je še toliko bolj jasno potem, ko so bile v letu 2003 sprejete ustavne spremembe, ki določajo (3.a člen Ustave RS) kot cilj oziroma motiv vključevanja v mednarodne organizacije "spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin". Kadar torej Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi EKČP oblikuje prakso, s katero želi zagotoviti minimalno raven varovanja človekovih pravic na celotnem evropskem kontinentu, to nikakor ne bi smela biti podlaga za kakršnokoli zniževanje ravni človekovih pravic in ožje razlaganje pravic in svoboščin, kakor so urejene v Ustavi RS. Namen Evropskega sodišča za človekove pravice je, da prispeva k zagotavljanju čim višje ravni varstva človekovih pravic, zato predstavlja svojevrstno zlorabo EKČP, kadar se le-ta uporablja za zoževanje doseženih standardov človekovih pravic v katerikoli od evropskih držav, članic Sveta Evrope. 7. Ni sporno, da lahko štejemo Senat za prekrške za sodišče in da na drugi stopnji, na podlagi pritožb zoper odločbe deviznega inšpektorata, odloča kot sodišče polne jurisdikcije. Glede na to, da senat ne razpisuje javnih obravnav in ne zaslišuje obdolžencev, pa takšno odločanje na drugi stopnji ne spremeni dejstva, da obdolženec v celotnem postopku ne bo zaslišan pred sodiščem, ampak samo pred deviznim inšpektorjem. Morda bi se bilo mogoče postaviti na stališče, da je postopek, ki ga vodi devizni inšpektor, samo neke vrste pripravljalni postopek za sojenje, ki na podlagi pritožbe poteka pred Senatom za prekrške kot sodiščem. Če bi bilo temu tako, bi se zastavilo vprašanje kršitve 25. člena Ustave, iz katerega nesporno izhaja pravica, da se vsakdo pritoži "proti odločbam sodišč". Če je za sodno odločbo mogoče šteti samo drugostopno odločbo Senata za prekrške, potem bi morala biti zoper njo mogoča pritožba. 8. Postopka pred deviznim inšpektorjem ni mogoče primerjati s pravim sojenjem tudi zato, ker sta tako "obtožba", kot "sojenje" v rokah istega organa izvršilne oblasti. Tako urejen postopek seveda ne moremo primerjati s pravim sojenjem, tudi ne s sojenjem pred sodniki za prekrške, čeprav so zagrožene kazni za devizne prekrške visoke in se pogosto denarna kazen spremeni v kazen zapora. 9. Menim, da so navedeni pomisleki zadostni razlog za sprejem ustavne pritožbe, na podlagi katere bi Ustavno sodišče celovito presodilo ustavnost ureditve deviznih prekrškov. Glede na to, da se v podobni zadevi (Up-455/01), kjer je šlo za odločanje o carinarnici na prvi stopnji, ni nihče od sodnikov razen mene, izrekel za sprejem, sem v tej zadevi glasoval za sklep o nesprejemu in se tako podredil volji večine, čeprav se s pomembnim delom njegove obrazložitve ne strinjam. dr. Ciril Ribičič Opomba: [1] Interna opomba: V senatu sem sicer glasoval za sprejem sklepa zaradi tega, ker sem v podobni zadevi (Up-455/01) ostal osamljen glede predloga, da naj se ustavna pritožba sprejme, ker Carinarnice ni mogoče šteti za sodišče v smislu 23. člena Ustave RS. V primeru, da bi se tokrat vsaj dva od sodnikov US izrekla za sprejem, bom predlagal revotacijo zadeve in v kazenskem senatu glasoval tudi sam za sprejem ustavne pritožbe. V nasprotnem primeru bo to ločeno mnenje ohranilo značaj nestrinjanja z obrazložitvijo sklepa, za katerega sem tudi sam glasoval, ta interna pripomba pa v mnenje ne bo vključena. |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
04.12.2001 |
Datum odločitve: |
25.04.2003 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US22399 |
