Opravilna št.: |
U-I-426/02, Up-546/01 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 114/2003 in OdlUS XII, 83 | 23.10.2003 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2003:U.I.426.02 |
Akt: |
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94- popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 in 56/03) (ZKP), 98. a in 445. čl. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999 |
Izrek: |
Člena 98a in 445 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94- popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 in 56/03) nista v neskladju z Ustavo. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999 se razveljavita in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. |
Evidenčni stavek: |
Zaradi omejitve vlaganj neutemeljenih izrednih pravnih sredstev se je zakonodajalec odločil, da obremeni obsojenca s plačilom stroškov kazenskega postopka tudi v primeru izrednih pravnih sredstev. Pri tem je predvidel smiselno uporabo določb, ki veljajo za postopek do pravnomočnosti odločbe. Navedeno naj bi prispevalo k večji smotrnosti pri vlaganju izrednih pravnih sredstev. Takšna zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo. Ni v neskladju z Ustavo zakonska določba, po kateri mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli. Pritožniku je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave v postopku, v katerem višje sodišče pritožniku v konkretnem postopku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata višjega sodišča seznanil s pisnim predlogom državnega tožilstva in se glede njega izjavil. |
Geslo: |
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje. 1.5.51.1.13.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ugotovitev, da je predpis skladen - Z ustavo. 1.5.51.1.8 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Presoja po koneksiteti (30. člen ZUstS). 1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka. 5.3.13.6 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Pravica do sodelovanja pri sojenju. 5.3.13.1.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja - Obseg - Kazenski postopek. 5.3.13.9 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Porotno sojenje (24). 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 22, Ustava [URS] Člen 6, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP] Člen 21, 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-546/01-9 3. 12. 2002 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. Ž. pri Z. Z. na seji senata dne 28. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: 1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999 se sprejme v obravnavo. 2. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. K 176/98-62 z dne 14. 9. 1998 se zavrže. Obrazložitev A. 1. Z izpodbijano prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Z izpodbijanima sodbama drugostopenjskega sodišča in Vrhovnega sodišča sta bili pritožba in zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjeni kot neutemeljeni. S sodbo Vrhovnega sodišča mu je bilo naloženo plačilo povprečnine v višini 100.000 tolarjev. Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem drugostopenjsko sodišče v skrajšanem postopku obvesti stranki o seji le, če meni, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker naj bi bil državni tožilec imel možnost pregledati spis in zavzeti stališče, naj bi bila takšna rešitev v nasprotju z načelom enakosti strank v postopku. Pritožnik se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Neumeister proti Avstriji[1] in Feldbrugge proti Nizozemski.[2] Ker ni bil povabljen na sejo drugostopenjskega sodišča, čeprav je to zahteval, naj bi mu bila kršena pravica do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). 2. Pritožnik nadalje meni, da naj bi bili z naložitvijo povprečnine kršeni načeli sorazmernosti in enakopravnosti državljanov. Nihče naj ne bi bil tako drastično kaznovan zaradi tega, ker je vztrajal pri pravici iz prve alineje 29. člena Ustave. Navedel je še, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pred uveljavitvijo 98.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01 - ZKP), na podlagi katerega je bilo odločeno o plačilu povprečnine, in da zaradi počasnosti in neažurnosti Vrhovnega sodišča ne bi smel trpeti stroškov postopka pred tem sodiščem. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno obravnavanje v skladu s 6. členom EKČP. B. - I. 3. Po prvem odstavku 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je treba v ustavni pritožbi navesti posamični akt, ki se spodbija, dejstva, ki pritožbo utemeljujejo, in domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. 4. Očitki o kršitvah ustavnih pravic, ki jih je pritožnik navedel v ustavni pritožbi, se nanašajo na sodbi drugostopenjskega sodišča in Vrhovnega sodišča. Ker pritožnik ni navedel razlogov, ki bi se nanašali na izpodbijano prvostopenjsko sodbo, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka). B. - II. 5. Glede ostalega dela je senat Ustavnega sodišča sklenil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. C. 6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe v enem delu ni sprejel, je bila zadeva glede tega dela v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata dr. Zvonko Fišer Opombi: [1] Sodba z dne 27. 6. 1968, Publ. ECHR, A.8. [2] Sodba z dne 29. 5. 1986, Publ. ECHR, A.99. U-I-426/02 Up-546/01-21 23. 10. 2003 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku, začetem na pobudo A. A. z Ž. Ž. pri Z. Z., na seji dne 23. oktobra 2003 odločilo: 1. Člena 98a in 445 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94- popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 in 56/03) nista v neskladju z Ustavo. 2. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999 se razveljavita in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Obrazložitev A. 1. Pobudnik v ustavni pritožbi izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem drugostopenjsko sodišče v skrajšanem postopku obvesti stranki o seji le, če meni, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker naj bi državni tožilec imel možnost pregledati spis in zavzeti stališče, naj bi bila takšna rešitev v nasprotju z načelom enakosti strank v kazenskem postopku in s pravico do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). 2. Pobudnik je hkrati z vložitvijo ustavne pritožbe vložil pobudo za oceno ustavnosti 98.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kolikor se nanaša na 420. člen ZKP, tj. na postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Določba naj bi bila v neskladju z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave). Izredno pravno sredstvo služi poenotenju sodne prakse, zato naj bi bilo njegovo "cenzuriranje" s plačilom povprečnine nedopustno. Meni, da izpodbijana določba osebam z nižjimi dohodki preprečuje dostop do Vrhovnega sodišča. Opozarja, da se obveznost plačila povprečnine v teh postopkih hitro spremeni v kaznovanje osebe, ki z vloženim pravnim sredstvom ni uspela. 3. V postopku preizkusa je bila pobuda na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru, ki se o njej ni izjavil, in na podlagi prvega odstavka 26. člena ZUstS Vladi, ki je o navedbah pobude podala svoje stališče. 4. Kar zadeva 98.a člen ZKP Vlada navaja, da je bila ta določba v ZKP uvrščena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 - ZKP-A). Z novim 98.a členom ZKP je bilo izrecno določeno odločanje sodišča o plačilu stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki do tedaj ni bilo ustrezno urejeno. V praksi naj bi se dogajalo, da so obsojenci iz različnih vzrokov vlagali povsem neutemeljena izredna pravna sredstva, saj s tem niso imeli nobenih stroškov. Uporaba določb o stroških, ki veljajo za redni postopek, naj bi bila v celoti primerna tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je zakonodajalec ocenil takšno rešitev kot ustrezno; hkrati naj bi pripomogla tudi k večji smotrnosti pri vlaganju izrednih pravnih sredstev. Po določbi 98.a člena ZKP se v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi glede oprostitve povrnitve stroškov kazenskega postopka smiselno uporablja tudi določba četrtega odstavka 95. člena ZKP. Izpodbijana določba ZKP po mnenju Vlade ni v nasprotju z 2. členom Ustave. 5. Kar zadeva 445. člen ZKP Vlada navaja, da se po določbi 429. člena ZKP v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena ZKP, za vprašanja, ki v teh določbah niso urejena, pa smiselno druge določbe ZKP. Določbe od 430. do 444. člena ZKP ne urejajo postopanja sodišča prve stopnje v skrajšanem postopku v primeru pritožbe, zato se uporabljajo določbe, ki to vprašanje urejajo za redni kazenski postopek. V skladu s prvim odstavkom 375. člena se pritožba poda pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, v 376. členu pa ZKP določa, da prvostopenjsko sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po prejemu podati odgovor na pritožbo. Vlada glede na navedeno ne sledi pobudnikovim navedbam, da mu je z navedeno določbo kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Če bi pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega sodišča v skrajšanem postopku podal drugi upravičenec do pritožbe in ne obdolženec, bi ta v skladu z navedenimi določbami ZKP pritožbo prejel in imel primeren čas osmih dni, da nanjo odgovori. S tem prvostopenjsko sodišče zagotovi, da se nasprotna stranka seznani z vsebino pritožbe in se o njej izjavi, s čimer je vzpostavljena kontradiktornost v postopku. B. - I. 6. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-546/01 z dne 3. 12. 2002 sprejelo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999, s sklepom št. U-I- 426/02 z dne 18. 12. 2002 je sprejelo navedeno pobudo ter hkrati začelo postopek za oceno ustavnosti 445. člena ZKP na podlagi 30. člena ZUstS. 7. Izpodbijana določba 98.a člena ZKP se glasi: "Glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, se smiselno uporabljajo določbe členov 92 do 98 tega zakona." 8. Člen 92 ZKP primeroma opredeljuje, kateri izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega, so stroški kazenskega postopka. Po 93. členu ZKP je treba v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so. Če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Po 94. členu ZKP plačajo obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak (178. člen) ne glede na izid kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe, in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine. Prvi odstavek 95. člena ZKP določa, da v primeru, ko sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. 9. Zakon v posameznih primerih omogoča obdolžencu tudi oprostitev stroškov. Četrti odstavek 95. člena ZKP tako določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. 10. Izpodbijani člen ureja plačilo stroškov postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Pravni interes izkazuje pritožnik le glede povprečnine, ki mu je bila odmerjena v sodbi Vrhovnega sodišča. Pravna sredstva, ki jih ima na razpolago obdolženec, niso namenjena poenotenju sodne prakse, temveč (npr. obnova kazenskega postopka in izredna omilitev kazni) varstvu interesov stranke oziroma izboljšanju njegovega pravnega položaja. To izhaja tudi iz pritožnikovega primera (npr. odprava procesnih kršitev v postopku zahteve za varstvo zakonitosti - druga alineja prvega odstavka 420. člena ZKP). Zaradi omejitve vlaganj neutemeljenih izrednih pravnih sredstev se je zakonodajalec odločil, da obremeni obsojenca s plačilom stroškov kazenskega postopka tudi v primeru izrednih pravnih sredstev. Pri tem je predvidel smiselno uporabo določb, ki veljajo za postopek do pravnomočnosti odločbe. Navedeno naj bi prispevalo k večji smotrnosti pri vlaganju izrednih pravnih sredstev. Takšna zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo. V skladu s širokim poljem proste presoje zakonodajalca je izpodbijana določba, po kateri obdolženec tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi prispeva sorazmerni del k plačilu stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča. Tudi pri odločanju o stroških postopka v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi pride v poštev smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP, ki omogoča oprostitev stroškov v primeru, ko bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati. Pri tem je treba poudariti, da že tretji odstavek 92. člena ZKP, drugače kot pri drugih stroških postopka, omejuje višino povprečnine s tem, ko določa, da se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati. Tako očitek, da izpodbijana določba osebam z nižjimi dohodki preprečuje dostop do sodišča, ni utemeljen. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo. B. - II. 11. Določba 445. člena ZKP se glasi: "(1) Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. (2) Če gre za kaznivo dejanje, za katero teče postopek na zahtevo državnega tožilca, pošlje predsednik senata pred sejo senata spise državnemu tožilcu, ki lahko da svoj pisni predlog." 12. Pritožnikov očitek v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, ki temelji na navedeni določbi, je kršitev načela enakosti strank v postopku (22. člen Ustave) in pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen EKČP). 13. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. 14. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP zahteva, da mora biti v kazenskem postopku zagotovljena pravica stranke, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča tako nasprotne stranke kot tudi neodvisnega pravosodnega organa, ki ima v postopku vlogo, s katero lahko vpliva na odločitev sodišča (primeri Borgers proti Belgiji,[1] Belziuk proti Poljski,[2] J. J. proti Nizozemski,[3] Reinhardt in Slimane-Kaid proti Franciji,[4] Kuopila proti Finski[5] in Meftah in drugi proti Franciji[6]). V zadevi Belziuk proti Poljski je ESČP npr. navedlo, da ne glede na to, ali ima organ (avocat general) v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa, mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzame stališče. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. 15. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54) poudarilo, da izhaja iz 22. člena Ustave, da mora tudi v postopku za izredno omilitev kazni veljati, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, ter izjaviti se o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. 16. Prvi odstavek 445. člena ZKP zadeva načelo kontradiktornosti v postopku odločanja drugostopenjskega sodišča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo prvostopenjsko sodišče po skrajšanem postopku. Gre za tisto vsebino 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici. V zadevi Belziuk proti Poljski je ESČP navedlo, da predstavlja kazenski postopek celoto in da se jamstva 6. člena EKČP ne končajo s prvostopenjsko odločitvijo, da pa 6. člen EKČP vendarle ne daje vedno pravice do javne obravnave in do osebne navzočnosti. To vprašanje je po sodni praksi ESČP potrebno presojati glede na značilnosti konkretnega postopka ter način predstavitve in varovanja interesov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti ter glede na pomen, ki ga ima za pritožnika. Prvi odstavek 445. člena ZKP ne določa obvezne navzočnosti strank na seji senata, temveč prepušča predsedniku senata oziroma senatu, da stranke obvesti o seji svojega senata le v primeru, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. To se utemeljuje s pomenom, ki ga ima zadeva za pritožnika, saj se v skrajšanem postopku odloča o krivdi za lažja, manj nevarna kazniva dejanja, za katera je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Tudi sodna praksa ESČP navaja, da je mogoče načelo kontradiktornosti postopka doseči na različne načine, da pa mora izbrani način zagotoviti, da se nasprotna stranka seznani z navedbami in da ima dejansko možnost nanjo odgovoriti. Ker to določba prvega odstavka 445. člena ZKP zagotavlja, ni v neskladju z Ustavo. 17. Tudi določba drugega odstavka 445. člena ZKP zadeva načelo kontradiktornosti. Tu gre za pravico do izjave (22. člen Ustave). Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Če to določbo razlagamo skupaj z določbo 22. člena Ustave, izhaja, da mora sodišče pred odločanjem pritožbenega senata obdolženca seznaniti z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter s predlogi tožilca in mu omogočiti, da se v primernem času do njih opredeli. Ta obveznost sodišča izhaja tudi iz prvega odstavka 16. člena ZKP, ki določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (načelo kontradiktornosti), kolikor zakon ne določa drugače. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP). Pravice, ki izhajajo iz Ustave neposredno (prvi odstavek 15. člena), so sestavni del teh pravic. 18. Glede na navedeno lahko izpodbijano določbo razlagamo samo tako, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli. 19. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče odločilo, da drugi odstavek 445. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. B. - III. 20. Iz spisa K 176/98 je razvidno, da Višje sodišče v Ljubljani pritožniku v konkretnem postopku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Višjega sodišča seznanil s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega izjavil. Zato izpodbijana odločba temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. 21. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS. C. 22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko izreka je sprejelo soglasno. Drugo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Modrijan in Krisper Kramberger. Sodnica Modrijan je glede prve točke izreka dala pritrdilno ločeno mnenje, glede druge točke izreka pa odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje. Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić Opombe: [1] Sodba ESČP z dne 30. 10. 191, Publ. ECHR, A.214-B. [2] Sodba ESČP z dne 25. 3. 1998, Reports 1998-II. [3] Sodba ESČP z dne 27. 3. 1998, Reports 1998-II. [4] Sodba ESČP z dne 31. 3. 1998, Reports 1998-II. [5] Sodba ESČP z dne 27. 4. 2000. [6] Sodba ESČP z dne 26. 7. 2002. Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 1. Pritrdilno ločeno mnenje se nanaša na tisti del odločbe v tej zadevi, ki se ukvarja z vprašanjem kontradiktornosti v pritožbenem postopku. Odločba se sicer izrecno nanaša le na skrajšani postopek, vendar sem se za ločeno mnenje odločil prav zato, da bi opozoril, da so problemi s pritožbo v rednem postopku povsem podobni, veliko drugačni pa niso niti tisti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. 2. Potem ko je Ustavno sodišče že velikokrat povedalo, kako pojmuje načelo kontradiktornosti v sodnih postopkih[1], vključno s kazenskim, se je v začetku leta 2003 prvič konkretneje zaustavilo ob njegovi ureditvi v postopku s pravnimi sredstvi. Ko je odločalo o ustavni pritožbi, ki se je nanašala na postopek z izredno omilitvijo kazni[2], je ugotovilo, da že sodišče prve stopnje, ki je izvajalo predhodni postopek po 4. odst. 419. čl. ZKP, pritožniku ni omogočilo, da bi sodeloval v postopku in se izjavil tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Zato je izpodbijano odločbo v omenjenem primeru razveljavilo že iz tega razloga in se ni spuščalo v presojo o drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Glede na vprašanje, ki je bilo obravnavano, bi veljalo dodati, da kontradiktorno postopanje v citirani zadevi ni bilo izpeljano niti v delu postopka, ki je potekal pred Vrhovnim sodiščem, torej pred sodiščem, ki je meritorno odločalo o vloženi zahtevi. Pri delu na omenjeni zadevi se je pokazalo, da je pravna ureditev zahteve za izredno omilitev kazni, kakor izhaja iz že citiranega 419. čl. ZKP, problematična [3]. Sama zase ne zagotavlja kontradiktornega postopka, saj obsojencu izrecno ne daje niti pravice do sodelovanja v postopku ugotavljanja dejstev, ki ga izvaja iudex a quo[4], niti mu ne zagotavlja možnosti, da bi se opredelil do predloga, ki ga nato oblikuje prvostopenjsko sodišče (4. odst. 419. čl.), niti do predloga državnega državnega tožilca, ki nastopa pred vrhovnim sodiščem (če ga ta poda, 5. odst. 419. čl. ZKP)[5], preden odloči iudex ad quem. Takšno ureditev je treba napolniti z ustrezno kontradiktorno vsebino, upoštevaje pri tem predvsem 22. čl. Ustave in 16. čl. ZKP. Odločitev US je šla zelo neopazno mimo sodne prakse, saj javnih odmevov nanjo ni bilo, komentarjev pa tudi ne. Morda zaradi tega, ker je bila skrita v "običajni" razveljavitveni odločbi v postopku z ustavno pritožbo, ki sama zase ni nakazovala, da vsebuje stališče do pomembnega pravnega vprašanja. Poleg tega je zahteva za izredno omilitev kazni razmeroma redko uporabljano pravno sredstvo in je bilo nenavadno, da se je plaz sprožil prav pri njem, čeprav gre, kot sem omenil že v uvodu, za problem, ki je splošen, ter bolj pogost in pereč[6] pri drugih pravnih sredstvih, zlasti pri pritožbi[7]. Glede na to, da sodijo sodniki po Ustavi in zakonih, da je zadevna sodna praksa, zlasti tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, dobro znana in ker tudi sicer ne gre za zahteve, ki bi bile kakorkoli nove ali neznane, bi bilo pričakovati, da bodo sodniki, kljub pomanjkljivostim ZKP, izvajali postopke tako, da bo načelo kontradiktornosti spoštovano tudi tedaj, ko v konkretni določbi ni do zadnje podrobnosti zapisano prav vse o tem, kako bi moral teči postopek. 3. Očitno temu ni tako. V tokrat obravnavani zadevi se je US srečalo, kot rečeno, s pritožbenim postopkom v skrajšanem postopku. Pokazalo se je, da je ureditev v ZKP (445. čl.) sama po sebi prav tako pomanjkljiva. V prvem delu postopka (ki ni bil predmet odločanja US) in glede katerega velja splošna ureditev (376. čl.), je kontradiktornost zagotovljena, saj imata stranki pravico, da v predpisanem roku odgovorita na pritožbo nasprotne stranke. Toda ko pride pritožba pred pritožbeno sodišče, se spis, če gre za kaznivo dejanje, za katero teče postopek na zahtevo državnega tožilca, pošlje (le) državnemu tožilcu, ki lahko poda svoj pisni predlog, medtem ko zakon o kakršnikoli pravici obdolženca, da bi reagiral na predlog državnega tožilca, molči. Obdolženec bi moral imeti možnost, da odgovori na njegov predlog, kakršenkoli ta že je, saj gre nedvomno za procesno gradivo, ki lahko vpliva na odločanje pritožbenega sodišča. Nerešeno ostaja vprašanje, ali je s tem zahteva po kontradiktornem postopku izpolnjena, ali pa bi komuniciranje med strankama lahko teklo še naprej (seveda vselej strogo v okviru tistega, kar je bilo uveljavljano v pritožbenem postopku). To bi se sicer lahko zgodilo[8], vendar mislim, da za kaj takega ni velike nevarnosti; sicer pa je problem že v tem trenutku razmeroma preprosto in elegantno rešljiv tako, da se razpiše seja senata pritožbenega sodišča na katero se povabita obe stranki. Tamkaj bosta lahko podali vsaka svoje predloge in odgovorili na nasprotnikove. Pokaže se, da bi bila ureditev, ki jo je zakonodajalec očitno predvidel le kot izjemno (1. odst. 445. čl.), še najbolj ustrezna[9], čeprav, kot bomo še videli, tudi ta ni idealna. 4. Upoštevaje že citirano in pričujočo odločbo US bi moralo biti poslej popolnoma jasno, da mora biti v postopku z zahtevo za izredno omilitev kazni in v pritožbenem postopku za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, zagotovljena enakopravnost obeh strank in kontradiktornost postopanja. Glede na to, da se pri uresničevanju tega načela lahko pojavijo razlike, bi bilo zaželeno, da bi oba postopka natančneje uredil zakon. 5. Toda sporočilo obeh odločb ni omejeno na navedena postopka, temveč je znatno širše. Tudi drugi postopki s pravnimi sredstvi vsebujejo, z nekaj razlikami, podobne sporne rešitve. Ni treba, da bi US za vsakega izmed njih posebej povedalo, da mora biti v polni meri zagotovljeno načelo kontradiktornosti. Pričakujem, da bodo sodišča sama brez večjih težav našla ustrezne rešitve, zakonodajalec pa bo ob prvi priložnosti te določbe popravil in na ta način preprečil, da bi sodišča iste določbe izvajala na različne načine. Prav tako bi veljalo pomisliti na pravna sredstva v postopku proti mladoletnikom, ki je z vidika zagotavljanja kontradiktornosti tudi sicer zelo zanemarjen; z njim se v nadaljevanju ne bom ukvarjal. 6. Če si najprej nekoliko podrobneje ogledamo postopek s pritožbo v t. i. rednem postopku, pri čemer gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, bomo ugotovili, da tudi v tem primeru sodišče druge stopnje pošlje spise pristojnemu državnemu tožilcu, ki lahko poda svoj predlog, ko vrne spise, ali izjavi, da ga bo podal na seji senata (1. in 2. odst. 377. čl. ZKP). O seji se vselej obvesti državni tožilec, obtoženec in njegov zagovornik pa le, če sta to zahtevala v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo (1. odst. 378. čl. ZKP). Če bo izvedena seja ob navzočnosti obrambe, potem se bo lahko obramba na seji seznanila s predlogom državnega tožilca in nanj tudi odgovorila. Toda utegne se pojaviti pomislek, ki mu a priori ni mogoče odreči utemeljenosti, namreč, da bo obramba lahko imela premalo časa na razpolago za pripravo odgovora[10]. Če pa seje z navzočnostjo obrambe sploh ne bo, potem je položaj enak, kakor v skrajšanem postopku. Načelo kontradiktornosti bi bilo v teh primerih brez dvoma kršeno. Nekaj pomislekov imam tudi v primeru, ko obdolžencu v tem postopku ni zagotovljena formalna obramba. Takšen obdolženec je v neenakem položaju napram obtožbi[11], zato zgolj z možnostjo odgovarjanja državnemu tožilcu kontradiktornost še ne bo zagotovljena. Tudi če bo takšen obdolženec navzoč na seji pritožbenega senata in bo lahko podal odgovor, ne bo mogoče reči, da je bila izpolnjena zahteva po vsebinski kontradiktornosti. Toda postopek s pritožbo vsebuje tudi posebno določbo, po kateri si lahko sodnik poročevalec priskrbi od sodišča poročilo o kršitvah določb kazenskega postopka, ali s pomočjo preiskovalnega sodnika opravi kakšno dejanje ali si kako drugače priskrbi potrebna poročila ali spise (4. odst. 377. čl. ZKP). Takšne poizvedbe, poročila ali spisi so nedvomno procesno gradivo, ki lahko vpliva na odločitev pritožbenega sodišča in stranki morata imeti možnost, da se o tem gradivu izjavita. 7. Če si na kratko ogledamo še obe preostali izredni pravni sredstvi, bomo tudi za obnovo hitro ugotovili, da je postopek, ki ga izvaja iudex a quo, povsem ustrezno urejen (2. odst. 413. čl. ZKP)[12]. Prav tako je dobro urejen poizvedovalni postopek, ki ga izvaja posebej določeni sodnik, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katera se sklicujeta zahteva ali odgovor nanjo, saj se sklicuje na neposredno uporabo 5. odst. 178. čl. ZKP, to je določbe, ki ureja udeležbo strank pri dejanjih v preiskavi (prav tako 2. odst. 413. čl. ZKP)[13]. Toda takoj v nadaljevanju nastaja tudi pri obnovi povsem enak problem, kakor je bil že opisan pri zahtevi za izredno omilitev kazni in pri pritožbi. Po opravljenih poizvedbah se spis, seveda le če gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, pošlje državnemu tožilcu, ki ga "mora brez odlašanja vrniti s svojim mnenjem". O obsojencu pa spet nič| Nato sodišče odloči, ali bo obnovo dovolilo ali pa zahtevo zavrnilo (1. odst. 414. čl. ZKP). Če odmislimo, da naš zakon zelo podobne ali povsem enake procesne situacije, opisuje različno[14], je za vprašanje, ki nas zanima, treba ponovno ugotoviti, da obsojencu v zadnji fazi postopka o dovolitvi obnove (postopek, ki ga izvaja iudex ad quem), v zakonu samem ni izrecno zagotovljen kontradiktorni postopek. Možne rešitve bi bile različne, vendar se vanje v tem trenutku ne bom spuščal; upam le, da bodo sodišča z ustrezno uporabo zakona zagotovila obsojencu kontradiktorni postopek, v nadaljevanju pa bo postopek pri vseh pravnih sredstvih vendarle uredil zakonodajalec. 8. Zahteva za varstvo zakonitosti je svet zase. Pozna se ji, da je, takšna kakršna je sedaj, nemogoč amalgam izrednega pravnega sredstva, ki naj bi bilo za pravnomočno obsojeno osebo učinkovito pravno sredstvo v primeru (nekaterih) kršitev materialnega in procesnega zakona, ter obenem pravno sredstvo državnega organa, ki naj služi (predvsem) zagotavljanju zakonitosti sodnih odločb in poenotenju sodne prakse. Dveh tako različnih nalog isto pravno sredstvo[15] ne more uspešno opravljati. Zato ni presenetljivo, če se zahteva za varstvo zakonitosti nesistemsko spreminja v nekakšno sojenje na tretji stopnji. Kar zadeva proceduralno plat zahteve za varstvo zakonitosti je treba ugotoviti, da se ta precej razlikuje od ostalih pravnih sredstev. Kontradiktornost je omejena na pravico do odgovora na zahtevo, ki jo je vložila nasprotna stranka (2. odst. 423. čl. ZKP); če je s tem spor med njima izčrpan v tem smislu, da sta se lahko izjasnili o stališčih in predlogih nasprotnika, potem zoper takšno rešitev z vidika kontradiktornosti ne more biti utemeljenega ugovora. Pač pa vsebuje postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti podobno rešitev, kakor pritožbeni postopek, namreč možnost, da si sodnik poročevalec pridobi poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona (3. odst. 423. čl. ZKP). Čeprav takšna poročila v praksi niso pogosta, tudi za ta primer velja, enako kot pri pritožbi, da poročilo ne more ostati dostopno samo sodišču, ki odloča, temveč morata imeti obe stranki možnost, da se o njem izjavita. Ker na seji vrhovnega sodišča ne sodelujeta, jima mora biti to zagotovljeno pred sejo na drug ustrezen način. 9. Doslej sem obravnaval primere, ko je ena izmed strank v pritožbenem postopku državni tožilec. Ti primeri povzročajo težave zaradi posebnega položaja državnega tožilca, o katerem bom nekaj besed spregovoril še v nadaljevanju. Toda kontradiktorni postopek pri obravnavanju pravnih sredstev je treba zagotoviti tudi tedaj, ko gre za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo ali ko bi kot upravičeni tožilec nastopal subsidiarni tožilec. 10. Poglavitni vzrok obravnavanim težavam v postopku s pravnimi sredstvi je, po mojem prepričanju, nerazumevanje bistva kontradiktornega postopanja. V našem kazenskem postopku, kakorkoli ga že poimenujemo, kontradiktornost ni nekaj, kar bi bilo temu postopku imanentno, temveč je od zunaj vsiljeno in vpeljano načelo. Zato ga praksa često obravnava kot tujek in ga spoštuje (izvaja) le tamkaj in tedaj ter v obsegu, ki je izrecno zaukazan. To se je doslej pokazalo že večkrat: od primerov, ko je bilo načelo kontradiktornosti nespretno vpeljano v nekatere procesne situacije ob sprejemanju slovenskega ZKP, pa do znanih primerov odločanja o priporu, ko praksa večinoma ni bila sposobna izpeljati niti preprostega kontradiktornega naroka, ki je bil potreben pri tem odločanju, a ni bil neposredno zaukazan in v zakonu spočetka tudi ni bil natančno urejen. Zato primarni problem uveljavljanja načela kontradiktornosti v našem kazenskem procesnem pravu ni v natančni ureditvi vseh procesnih situacij, ki jih je treba pokriti na ta način, temveč v takšni spremembi zakona, v katerega bo kontradiktornost organsko vsajena v celoti, od začetka do konca postopka. Drugi bistveni, a bolj specifični vzrok za težave v postopku s pravnimi sredstvi je v nejasni vlogi, ki jo ima v teh postopkih državni tožilec. Ne da bi se na dolgo in široko spuščal v razvojno pot, ki jo je organ pregona napravil pri nas v zadnjega pol stoletja, je treba ugotoviti, da je bil spočetka v kazenskem postopku predvsem državni organ, bodisi kot nosilec funkcije pregona, bodisi kot organ - varuh zakonitosti. Z razvojem je poudarek na državnem organu vse bolj bledel in v nekaterih delih postopka (skoraj) povsem izginil[16], ponekod pa se, ne da bi bilo čisto jasno zakaj, trdovratno drži. Eno izmed takšnih področij so ravno pravna sredstva. Tako je bila, kakor sem že omenil, zahteva za varstvo zakonitosti nekdaj zgolj pravno sredstvo državnega organa, ki je bil varuh zakonitosti v kazenskem postopku. Toda še bolj očitno je s tožilčevim položajem stranke v neskladju rešitev, po kateri sme državni tožilec še dandanašnji vložiti prav vsa redna in izredna pravna sredstva tudi v korist obdolženca ali obsojenca. Ker ima v vseh teh primerih, z majhno izjemo pri zahtevi za varstvo zakonitosti, enako pravno sredstvo enake moči in obsega na razpolago tudi obdolženec ali obsojenec, je ureditev še toliko bolj nelogična[17] in - seveda - v nasprotju z zasnovo postopka, katerega bistvena označevalka je ravno kontradiktornost. Zato ne bo odveč še enkrat poudariti temeljno pravilo, da je pravovarstvena potreba stranke poglavitno gibalo in motiv za izvajanje procesnih dejanj, tudi za vlaganje pravnih sredstev. Od vsega tega do procesne ureditve, v kateri ima v vseh postopkih s pravnimi sredstvi državni tožilec poseben (lahko bi rekli privilegiran) položaj[18], je le še korak. Treba bo torej najprej razčistiti, kaj je in kaj ni državni tožilec v našem kazenskem postopku. Prav tako bo treba premisliti, kako se nekatere rešitve iz tožilske zakonodaje odslikavajo na področju pravnih sredstev[19]. Pri tem se dobro zavedam, da so popolnoma čiste rešitve mogoče le v teoriji in da tudi v številnih tujih postopkih vlada podobna zmeda. Skratka, šele potem ko bo kazenski postopek urejen kot adversarni postopek[20], bo mogoče celovito vpeljati načelo kontradiktornosti v tudi postopek s pravnimi sredstvi. V tem okviru bo treba (bolj) jasno opredeliti položaj udeležencev v njem: v mislih imam v prvi vrsti organ pregona, ki v tem pogledu očitno povzroča največ težav. Kar zadeva vprašanje, ki ga obravnavam, se odločno zavzemam za to, da bi v postopku s pravnimi sredstvi državnega tožilca v največji možni meri razbremenili vseh tistih nalog, ki niso tipične za stranko. Če tega ne bomo storili, bodo težave še naraščale, pri čemer so tiste, s katerimi se je tokrat ukvarjalo US, resnici na ljubo, pravzaprav postranske in sorazmerno lahko rešljive. dr. Zvonko Fišer Opombe: [1] Seveda tudi v upravnem postopku, vendar se z njim v tem ločenem mnenju ne ukvarjam. [2] Gl. odločbo št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54). [3] Pri tem puščam ob strani siceršnje ugovore zoper to izredno pravno sredstvo, ki bi ga bilo treba urediti povsem drugače; toda tudi če se bo to zgodilo, bo treba poskrbeti, da bo odločanje teklo v kontradiktornem postopku. [4] In ki je v tem primeru še posebej pomemben, saj je namenjen ugotavljanju dejstev, ki naj bi vplivala na odločitev o kazni, pa tudi sporen, saj dejstev ne ugotavlja organ, ki kasneje odloči o pravnem sredstvu. [5] Kar in concreto pomeni uresničitev pravice do izjave. [6] Pri tem nisem spregledal, da se pri različnih pravnih sredstvih pojavlja deloma na različnih nivojih. Tako bi lahko rekli, da je, če zorni kot nekoliko spremenimo, najbolj sporen prav postopek pri zahtevi za izredno omilitev kazni (podobno pri obnovi), saj je v tem primeru kršitev načela kontradiktornosti, ob gramatikalni uporabi zgolj določbe ZKP, ki ureja ta postopek in kakor je opisana v prejšnjem odstavku tega ločenega mnenja, večkratna. Tudi po tej plati se pokaže, da je postopek za izredno omilitev kazni po nepotrebnem zapleten in bi ga bilo treba že zdavnaj temeljito preurediti ter v tem okviru predvideti uveljavljanje načela kontradiktornosti v racionalnih okvirih. Zgolj za primer: če bi načelo kontradiktornosti mehanično vpeljali v sedanji postopek, bi lahko povzročili, da bi se postopek s tem pravnim sredstvom, ki bi moral biti po naravi stvari hiter, spremenil v neproduktivno, da ne rečem larpurlartistično večkratno dopisovanje med obsojencem, državnim tožilcem in sodiščema - vse v škodo obsojenca, ki bi rad čimprej dosegel milejšo obsodbo ali vsaj vedel pri čem je| [7] Upoštevaje predvsem, da je pritožbenih postopkov veliko več, kakor postopkov z izrednimi pravnim sredstvi. [8] Kontradiktorni postopek bi v načelu moral trajati, dokler je med strankama kaj spornega. [9] Če bi bilo, gl. o tem v nadaljevanju točko 6, ustrezno rešeno vprašanje formalne obrambe. [10] Gl. 1. alinejo 29. čl. Ustave. [11] Ugotovitev seveda velja za postopek v celoti, kakor je urejen v ZKP, in ne le za pritožbeni postopek (za redni postopek gl. 3. odst. 70. čl. ZKP, v skrajšanem postopku pa je obdolžencu zagovornik, če si ga ne vzame sam, po uradni dolžnosti zagotovljen le tedaj, ko je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani in tedaj, ko je v priporu). V tem okviru se s tem vprašanjem podrobneje ne ukvarjam, čeprav moram opozoriti, da je prav zagotovitev formalne obrambe eden temeljnih izmed pogojev, da o enakosti orožij in o kontradiktornosti sploh lahko govorimo. Slovenski zakonodajalec bo moral enkrat ugrizniti tudi v to kislo jabolko, ne pa da samo premika navzgor in navzdol mejo iz 3. odst. 70. čl. ZKP, kakor bi bila zagrožena kazen edino zveličavno merilo| [12] V upanju, da ne prihaja do napačne uporabe postopka za ugotavljanje procesnih predpostavk in pogojev za obnovo po 1. odst. 413. čl. ZKP. Takšni postopki so predvideni pri vseh pravnih sredstvih, stranki pa imata zoper zanju neugodno odločitev možnost pritožbe, toda prav pri obnovi je (bilo) opaziti tendence, da bi že v tem postopku dvignili prag za dovolitev obnove (ki, da ne bo nesporazuma, mora biti visok, saj se napada že pravnomočna sodba|) in skozi formalno rešitev zmanjšali pritisk na to izredno pravno sredstvo. Če bi se to dogajalo, potem bi bilo treba razmisliti tudi o morebitnih spremembah postopka po 1. odst. 413. čl. ZKP. [13] Tako bi lahko bil urejen poizvedbeni postopek pri izredni omilitvi kazni, če bo to pravno sredstvo v sedanji obliki ostalo v zakonu. [14] Pri obnovi je lahko sporno ali se navedbe v narekovaju, ki jih pri drugih pravnih sredstvih ne najdemo, nanašajo le na hitrost postopanja ali pa se mora državni tožilec obvezno izjasniti glede dovolitve obnove. Če se postavimo na stališče, da je državni organ in upoštevamo še, kako se je postopek obnove pri nas razvijal v preteklosti, tudi slednja razlaga ne bi bila nemogoča (čeprav mislim, da bi bila napačna). [15] Glede na razlike, ki obstoje med zahtevo obsojenca (ter obdolženca) in zahtevo državnega tožilca in ki so vsebinske in formalne, gre, po mojem mnenju, le navidezno za isto pravno sredstvo. Vendar to ni središčno vprašanje v tem primeru. [16] Npr. zlasti v postopku na prvi stopnji. [17] Ter celo škodljiva: v postopku za razveljavitev domnevno krivičnih sodb iz preteklosti, se je večkrat pojavila teza, da bi moral v teh primerih pravno sredstvo v korist obsojenca (ponavadi je šlo za obnovo ali za zahtevo za varstvo zakonitosti), vložiti državni tožilec kot predstavnik države, ki je takšno sodbo izdala. Čeprav je bilo v tej zelo specifični situaciji takšne zahteve mogoče razumeti in je državni tožilec ta pravna sredstva smel vložiti, se je, če je tako ravnal, neredko pokazalo, da nekdanji obsojenec na koncu ni bil "zadovoljen" z rezultatom celo tedaj, ko je državni tožilec uspel. "Uspeh" pri izrednem pravnem sredstvu (enako seveda pri rednem) za državnega tožilca ni isto, kakor uspeh za obdolženca ali obsojenca, pa čeprav gre za pravno sredstvo, ki naj bi bilo vloženo v njegovo korist. Državni tožilec v nobenem primeru ni zastopnik stranke, v korist katere vlaga pravno sredstvo. [18] Kdo drug bi v tem primeru poudaril še, da mu je s tem naložena tudi posebna odgovornost. Ne da bi ta argument podrobneje obravnaval, moram takoj povedati, da me ne prepriča niti teoretično niti praktično. [19] Njeni poznavalci dobro vedo, da gre tudi tamkaj za večje število potencialno spornih rešitev (ki so, mimogrede, sporne v celoti in ne le glede pravnih sredstev), ki še dodatno zapletajo izhodiščno vprašanje, kdaj je državni tožilec stranka in kdaj državni organ glede na pristojnosti in naloge, ki jih imajo tožilci različnega ranga znotraj tožilske organizacije. V ta sicer zelo zanimiva vprašanja se v tem okviru ne morem spuščati. [20] Seveda brez iluzije, da bo že uvedba adversarnega postopka sama po sebi rešila težave, ki danes pestijo naš kazenski postopek in organe kazenskega pravosodja. Pritrdilno ločeno mnenje sodnice Modrijan v zadevi št. U-I-426/02 in Odklonilno ločeno mnenje v zadevi Up-546/01, ki se mu pridružuje sodnica mag. Krisper Kramberger 1. Glasovala sem za prvo točko izreka odločbe, da člena 98a in 445 ZKP nista v neskladju z Ustavo, ne strinjam pa se z obrazložitvijo v 17. in 18. točki, ki se nanaša na razlago določbe drugega odstavka 445. člena ZKP. Po tej razlagi mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli. 2. Iz navedene razlage izhaja, da tudi, ko državni tožilec v svojem odgovoru na pritožbo predlaga le njeno zavrnitev z enakimi navedbami, kot jih je navajal že v teku postopka na prvi stopnji, je sodišče dolžno s tem odgovorom seznaniti obdolženca in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tak primer je bil v konkretnem postopku. 3. Sama sem se zavzemala za razlago, da je sodišče dolžno z odgovorom seznaniti obdolženca samo tedaj, ko državni tožilec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev z novimi navedbami in dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča. Kontradiktornost namreč ni sama sebi namen, ampak je njen namen v tem, da se stranka, v tem primeru obdolženec, seznani in opredeli glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, pa se do njih v postopku še ni imela možnost izjaviti. Podobno stališče je Ustavno sodišče sprejelo že v odločbi št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/2003 in OdlUS XII, 54), kjer je posebej poudarilo, da izhaja iz 22. člena Ustave, da mora tudi v postopku za izredno omilitev kazni veljati, da ima obdolženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Tudi v 13. točki obrazložitve te odločbe Ustavno sodišče navaja, da je bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. 4. Odločitev v drugi točki izreka te odločbe je neposredno vezana na razlago 445. člena ZKP v 18. točki obrazložitve. Ker v konkretni zadevi predlog državnega tožilca, glede na njegovo vsebino, ne more imeti nikakršnega vpliva na odločitev sodišča, sem glasovala proti tej točki izreka. S tako odločitvijo, torej z razveljavitvijo sodb zaradi kršitve 22. člena Ustave, ker Višje sodišče obdolžencu ni omogočilo, da bi se pred odločanjem njegovega senata seznanil s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega izjavil, in vrnitev zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, pomeni le zavlačevanje postopka. V ponovnem postopku se bo obdolženec seznanil z navedbami državnega tožilca, s katerimi se je v dotedanjem postopku že seznanil in se je v pravnih sredstvih do njih že vsaj posredno tudi opredelil, kar pomeni, da bo v tem primeru njegova izjava brezpredmetna in ne bo mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča. Milojka Modrijan mag. Marija Krisper Kramberger |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
zakon |
Datum vloge: |
27.12.2002 |
Datum odločitve: |
23.10.2003 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom |
Dokument: |
US22823 |
