Up-521/01

Opravilna št.:
Up-521/01
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 25/2004 | 19.02.2004
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2004:Up.521.01
Akt:
Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2001 z dne 27. 9. 2001
Izrek:
Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2001 z dne 27. 9. 2001 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ker je Vrhovno sodišče s tem, da je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, namesto da bi odvetnika pozvalo k predložitvi pooblastila, sprejelo razlago procesnega prava, ki je nesprejemljiva z vidika pravice ustavnega pritožnika, da se brani, kršilo pritožnikovo pravico do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.


Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.

5.3.13.26 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Pravica do zagovornika (29).

1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 29, Ustava [URS]

Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-521/01 - 14
19. 2. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Z., Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji dne 19. februarja 2004

odločilo:

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/2001 z dne 27. 9. 2001 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Obrazložitev

A.

1. Ustavni pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem v Kopru spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ ter kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 212. člena in prvim odstavkom 211. člena KZ. Zoper sodbo sta se pritožila njegov zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, kot tudi ustavni pritožnik. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča, pritožbo ustavnega pritožnika pa zavrglo kot prepozno.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča je njegov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče v napadenem sklepu pojasnjuje, da po določbi četrtega odstavka 70. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) zagovorniku, ki je postavljen po uradni dolžnosti, preneha funkcija, ko postane sodba pravnomočna. Za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi je po uradni dolžnosti postavljen zagovornik le, če je bila obdolžencu izrečena kazen zapora dvajsetih let ali če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se uspešno brani sam.

Odvetnik, ki je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, v kazenski spis ni priložil pooblastila, temveč je v vlogi, s katero je zahteval odmero stroškov in nagrade v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, navedel, da vlaga zahtevo kot zagovornik po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je sklenilo, da odvetnik ni imel pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, zato jo je zavrglo.

3. V ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča ustavni pritožnik navaja, da mandat zagovornika po uradni dolžnosti ne preneha po samem zakonu, temveč ga je treba razrešiti s posebnim sklepom po prvem odstavku 72. člena ZKP, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Da je za razrešitev potreben poseben sklep, je razumljivo, saj postavljeni zagovornik ne more vedeti, ali v konkretnem primeru tudi po pravnomočnosti sodbe obstajajo razlogi za nadaljevanje obvezne obrambe. Tako naj bi ureditev ZKP razumelo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmerilo in plačalo stroške zagovornika po uradni dolžnosti za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, prav tako pa vloženega izrednega pravnega sredstva ni zavrglo, temveč ga je poslalo Vrhovnemu sodišču.

Pravica braniti se z zagovornikom naj bi obsegala tudi pravico jasno vedeti, kdo ta zagovornik je, kakšne pravice zagovornik ima in do kdaj traja njegov mandat. ZKP tudi sodišču, ki meni, da posamezna vloga ni popolna, nalaga, da vložnika pozove, naj jo dopolni. Drugim obdolžencem naj bi bilo zagotovljeno, da bo njihov zagovornik razrešen s pisnim sklepom, ko bodo prenehali razlogi obvezne obrambe, s čimer naj bi bilo ustavnemu pritožniku odtegnjeno enako varstvo pravic. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo tudi arbitrarno, saj zagovornikov mandat ne more prenehati ob časovno (pravnomočnost) in vsebinsko (sposobnost braniti se) nedoločenih okoliščinah. Po mnenju ustavnega pritožnika naj bi mu bile zato kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22., 25. in 29. člena Ustave ter pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo dne 4. 4. 2003. Ustavno pritožbo je na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) poslalo v odgovor Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

B.

5. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.

6. Ustavni pritožnik med drugim zatrjuje, da bi moralo Vrhovno sodišče odvetnika, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pozvati k predložitvi pooblastila, ne pa vloge zavreči. Tretji odstavek 76. člena ZKP določa, da če ni v tem zakonu (tj. ZKP) določeno drugače, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi ali dopolni. Šele če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže. Čeprav je omenjena določba ZKP splošna in se nanaša na vloge v kazenskem postopku nasploh, zakon druge, posebne določbe, ki bi bila v konkretnem primeru uporabljiva, ne vsebuje. Takšna razlaga omenjene procesne določbe je podprta tudi doktrinarno.

Skladno s petim odstavkom 67. člena ZKP mora zagovornik organu, pred katerim teče postopek, predložiti pooblastilo. V zvezi z identično določbo šestega odstavka 67. člena ZKP77 komentator dr. Živko Zobec[1] pravi, da če zagovornik vloži kakšno vlogo, ne da bi hkrati predložil tudi pooblastilo (razen če ga je predložil že prej), bo sodišče ravnalo z vlogo po tretjem odstavku 76. člena, kot da ne obsega vsega, kar je treba. Šele če zagovornik v roku, ki mu ga določi sodišče, ne predloži pooblastila, mora sodišče vlogo zavreči. Zahteva po predložitvi pooblastila za zastopanje izhaja predvsem iz bojazni, da bi določena oseba opravljala procesna dejanja za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala.[2] V konkretnem primeru pa je očitno, da je odvetnik imel soglasje obsojenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je torej sprejelo razlago, ki je obdolžencu očitno v škodo in utesnjuje njegovo možnost za obrambo, zato je takšna razlaga nesprejemljiva z vidika pritožnikove pravice, da se brani (sam ali z zagovornikom), kar mu zagotavlja Ustava v drugi alineji 29. člena.

7. Ker je Vrhovno sodišče s tem, da je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, namesto da bi odvetnika pozvalo k predložitvi pooblastila, sprejelo razlago procesnega prava, ki je nesprejemljiva z vidika pravice ustavnega pritožnika, da se brani, kršilo pritožnikovo pravico do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovno sodišče bo v ponovnem odločanju moralo odvetnika pozvati, naj v določenem roku predloži ustrezno pooblastilo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Če bo ta to storil in če bo Vrhovno sodišče ugotovilo, da so podane druge predpostavke za odločanje o zahtevi, bo moralo o zahtevi tudi vsebinsko odločiti. 8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pritožnikove pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave iz zgoraj navedenih razlogov in iz teh razlogov razveljavilo izpodbijani sklep, ni bilo treba presojati upravičenosti ostalih očitkov in zatrjevanih kršitev iz ustavne pritožbe.

C.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici in sodnika Fišer, Krisper Kramberger, Modrijan in Tratnik. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje.

Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić


Opombi:
[1]Zobec, Ž.: Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso. ČGP Delo, TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985, str. 159.
[2]Nekateri pravni postopki vsebujejo celo izrecno določbo o tem, da se sme pravno sredstvo, ki ga je vložil pooblaščenec, pa za to ni predložil pooblastila, zavreči šele, ko preteče rok za predložitev, ki ga sodišče določi, pa pooblastilo še vedno ni predloženo - glej četrti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 - ur.p.b. - ZPP).



Up-521/01
2. 3. 2004


Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 

1. V tej zadevi je Ustavno sodišče odločilo, da je bila ustavnemu pritožniku kršena pravica do obrambe iz 2. alineje 29. čl. Ustave, ker je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo vložil odvetnik, potem ko je že nehal biti pritožnikov zagovornik po uradni dolžnosti, postavljen po 4. v zvezi z 2. odst. 70 čl. ZKP. Zato je izpodbijani sklep VS razveljavilo in vrnilo zadevo omenjenemu sodišču v ponovno odločanje. Postavilo se je na stališče, da bi moralo sodišče odvetnika najprej pozvati k predložitvi pooblastila in šele nato, če ta tega ne bi storil v določenem roku, bi smelo njegovo vlogo zavreči[1]. Po stališču US naj bi v ZKP ne bilo nobene specifične določbe, ki bi jo bilo mogoče uporabiti v tem primeru kot podlago za zavrženje zahteve.

2. S takšno odločitvijo se ne morem strinjati, zato sem glasoval proti predlaganemu razveljavitvenemu osnutku odločbe.

Menim, da ustavnemu pritožniku na opisani način ni bila kršena niti pravica iz 2. alineje 29. čl. Ustave niti katera druga človekova pravica ali svoboščina.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti državni tožilec (Republike Slovenije)[2], obdolženec in zagovornik. V konkretnem primeru obdolženec v trenutku, ko je odvetnik vložil takšno zahtevo, ni imel zagovornika ali, drugače povedano, odvetnik I. T. ni bil več njegov zagovornik, saj je sodba že pred tem postala pravnomočna[3].

Če vloži zahtevo za varstvo zakonitosti nekdo, ki nima te pravice, mora zahtevo zavreči že predsednik senata sodišča prve stopnje[4], če pa tega ne stori ta, mora nedovoljeno zahtevo zavreči Vrhovno sodišče[5]. ZKP torej v tistem delu, v katerem ureja to izredno pravno sredstvo vsebuje dve specifični določbi, ki obe povsem jasno določata, da je treba nedovoljeno zahtevo (=zahteva, ki jo je vložil nekdo, ki nima te pravice), zavreči. Uporaba 3. odst. 76. čl. ZKP kot splošne določbe o ravnanju z vlogami, ki so nerazumljive ali nepopolne, torej ne pride v poštev. Zato bi bilo treba ustavno pritožbo zavrniti.

4. Tega se je očitno dobro zavedal tudi pooblaščenec ustavnega pritožnika, to je isti odvetnik I. T. Ustavna pritožba zato v dobršnem delu (praktično v celoti) opisuje, obrazlaga in argumentira stališče, po katerem zagovorniku po uradni dolžnosti preneha njegova funkcija šele potem, ko je razrešen, ne pa v trenutku, ki je določen v zakonu[6].

Če bi bila ta teza pravilna, potem ne bi bilo mogoče trditi, da odvetnik zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil v času, ko je bil obdolženčev zagovornik (po uradni dolžnosti) in zahteva ne bi bila nedovoljena. Vprašanje kakršnegakoli pooblastila ali dopolnjevanja morebiti nepopolne vloge se sploh ne bi zastavljalo.

Toda odvetnik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil izrecno trdeč, da jo vlaga kot zagovornik obdolženca (po uradni dolžnosti). Njegova vloga ni bila niti nerazumljiva niti nepopolna, bila pa je nedovoljena. Sic et simpliciter jo je bilo treba zavreči, saj dejanski stan iz 3. odst. 76. čl. ZKP, kot rečeno, ni bil podan. Po mojem prepričanju pri odločitvi Vrhovnega sodišča ni šlo za razlago, ki bi bila nesprejemljiva z vidika obdolženčeve pravice do obrambe, zato na ta način ni mogoče utemeljiti razveljavitvene odločbe.

5. Pač pa se v zvezi z ureditvijo obvezne formalne obrambe v našem zakonu zastavlja kar nekaj vprašanj, ki so povezana tudi z obravnavanim primerom; če bi se jih lotili, bi morda prišli do podobnega za pritožnika ugodnega rezultata. US se vanje ni spuščalo, saj je ocenilo, da more ustavni pritožbi ugoditi brez tega. Tudi sam se v tem okviru ne nameravam spuščati v podrobnosti, opozoril pa bom na bistvene pomanjkljivosti, ki so povezane z obravnavano procesno situacijo.

Ureditev obvezne formalne obrambe v našem procesnem zakonu ni zaokrožena. Če si za izhodišče, kot rečeno, sposodim obravnavani primer, naj opozorim, da je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po pravilu zahtevno strokovno opravilo, za katerega obdolženec potrebuje pomoč odvetnika[7]. Po uradni dolžnosti mu je za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi zagotovljen v izjemno ozkem pasu[8] in če si ga ne vzame sam, se bo v postopku pred najvišjim sodiščem v državi znašel - sam[9]. V še posebej neugodnem položaju je obdolženec, ki mu je vzeta prostost.

Toda če obdolženec nima zagovornika, mu ni zagotovljena niti elementarna enakost orožij[10], saj bo na nasprotni strani nastopal vrhovni državni tožilec[11]; obdolžencu ni zagotovljeno, da bi bil subjekt postopka. Zavedam se, da bi vsako širjenje obvezne formalne obrambe po uradni dolžnosti pomenilo povečanje stroškov kazenskega postopka in morda nepotreben pritisk na vlaganje (nekaterih) pravnih sredstev, toda v reševanje tega problema v našem kazenskem postopku bo prej ali slej treba ugrizniti in poiskati primerno uravnoteženo rešitev[12].

V tem vidim ključne probleme formalne obrambe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravica do pravnega sredstva, ki je obdolžencu sicer dana, je v dobršni meri izpraznjena, če mu ni omogočeno, da bi jo uveljavljal s pomočjo tistega udeleženca v postopku, ki naj mu zagotovi strokovno pomoč, to je zagovornika. Povprašati bi se bilo treba, ali ni morebiti v tem jedro problema. Če bi bil odgovor pritrdilen (in sam mislim, da je), bi, ob posegu v ureditev v zakonu, morda prav tako prišlo do ugoditve ustavni pritožbi, oziroma do zavrnitve ustavne pritožbe, če bi ugotovili, da ZKP v tem pogledu ni v neskladju z Ustavo.


dr. Zvonko Fišer


Opombe:
[1]Gl. 3. odst. 76. čl. ZKP.
[2]Tako pravi 1. odst. 421. čl. ZKP, (mimogrede) pozabljajoč pri tem, da "državnega tožilca Republike Slovenije" sploh ni; zahtevo lahko vloži vrhovni državni tožilec.
[3]Gl. 4. odst. 70. čl. ZKP.
[4]Gl. 2. odst. 422. čl. ZKP.
[5]Gl. 2. odst. 423. čl. ZKP.
[6]Gl. 4. odst. 70. čl. ZKP.
[7]Zgolj mimogrede, glede na naravo tega pravnega sredstva me de lege ferenda ne bi prav nič motila ureditev, po kateri bi obdolženec obvezno moral imeti zagovornika za celotni postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti.
[8]Gl. 4. odst. 70 čl. ZKP.
[9]Pri tem se tokrat ne spuščam v vprašanje, ali je postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti po procesni plati takšen, da zagotavlja enakopravnost strank. Na drugem mestu sem že opozoril, da ni (gl. moje pritrdilno ločeno mnenje v zadevi U- I-426/02 in Up-546/01).
[10]Ta mu ni zagotovljena še v celi vrsti drugih situacij v našem kazenskem postopku, pa ni videti, da bi to zakonodajalca kaj posebej vznemirjalo.
[11]Ne da bi se pri tem spuščal v vprašanje, ali bo ta vselej njegov nasprotnik, najpogosteje pa bo. Vprašanje je povezano s položajem državnega tožilca v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ki nas v tem trenutku ne zanima.
[12]Razločevanje med rednimi in izrednimi pravni sredstvi, ki ga naš zakon pozna, je načeloma utemeljeno (še posebej pri nas, saj je pravica do pritožbe ustavna kategorija), saj se je treba zavedati, da so izredna pravna sredstva (opcijski) dodatek v procesnem sistemu.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
11.12.2001
Datum odločitve:
19.02.2004
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US23163