Opravilna št.: |
Up-46/03 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 19.02.2004 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2004:Up.46.03 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8976/00 z dne 22. 8. 2002 v zvezi z odločbo Carinskega urada Sežana št. 426-40/70-2000/9200-020 z dne 31. 8. 2000 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8976/00 z dne 22. 8. 2002 v zvezi z odločbo Carinskega urada Sežana št. 426-40/70-2000/9200-020 z dne 31. 8. 2000 se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbeni organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi razumno obrazložil. Zato ne gre za kršitev 25. člena Ustave. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožnici zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške, ki ga je po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti. Senat za prekrške je v obravnavani zadevi odločil v skladu z navedenimi pristojnostmi. Glede na navedeno pritožnici ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. |
Geslo: |
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe. 5.3.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31). 5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25). 5.3.13.2 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dostop do sodišč. 1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 23, 25, Ustava [URS] Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-46/03-19 19. 2. 2004 ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 19. februarja 2004 odločilo:
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8976/00 z dne 22. 8. 2002 v zvezi z odločbo Carinskega urada Sežana št. 426-40/70-2000/9200-020 z dne 31. 8. 2000 se zavrne. Obrazložitev
A.
1. Z odločbo Carinskega urada Sežana je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 170. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - v nadaljevanju CZ). Izrečeni sta ji bila denarna kazen in varstveni ukrep odvzema predmetov ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo o prekršku. 2. Pritožnica zatrjuje kršitve 14., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave. Člen 22 Ustave naj bi bil kršen s tem, ker dokazi niso bili izvedeni ob navzočnosti obdolženke. Senat za prekrške naj ne bi odgovoril na pritožbene navedbe oziroma se do njih ni opredelil, s čimer naj bi bilo pritožnici onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica iz 25. člena Ustave. Člen 23 Ustave naj bi bil kršen s tem, ker naj bi fizična oseba (upravni delavec) ne bila določena za vodenje postopka. V pritožbi zatrjuje tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo procesnega in materialnega prava. 3. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 10. 7. 2003 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. 4. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Senatu za prekrške in Carinskemu uradu Sežana, ki nanjo nista odgovorila. 5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Carinskega urada Sežana št. 426-40/70-2000/9200-020. B.
6. Kolikor se pritožničine navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s storitvijo carinskega prekrška ter napačno uporabo prava, ji je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče omeji le na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Takšnih kršitev pritožnica ne izkaže. Tega tudi ni mogoče očitati odločbi Senata za prekrške, ki je svojo odločitev utemeljil na zakoniti pravni podlagi in se prepričljivo opredelil do pritožbenih navedb. 7. V zvezi z očitkom glede kršitve 22. člena v zvezi z 29. členom Ustave je Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis, na ta način spremljati potek postopka in na tej podlagi uresničevati svojo pravico do obrambe. Sodelovanje pri procesnih dejanjih, kot je npr. zaslišanje prič, je v postopku o prekršku odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu drugega odstavka 79. člena ZP. Pritožnica ni z ničimer izkazala, da ji ni bila dana možnost sodelovanja pri izvedbi kateregakoli dokaza. Prav tako ni izkazala, da bi sploh predlagala svojo navzočnost pri izvajanju dokazov ali svoje soočenje s pričami. Zato v konkretnem primeru ne gre za kršitev pravice do obrambe in pravice do enakega varstva pravic. 8. Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da posamezniku zagotavlja pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena ZP organ druge stopnje dolžan v obrazložitvi odločbe oceniti pritožbene navedbe in navesti kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnica je pritožbo vložila, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je pritožbeni organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi razumno obrazložil. Zato ne gre za kršitev 25. člena Ustave. 9. Prav tako ni utemeljen pritožničin očitek kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustava v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. V konkretnem primeru je bilo sodno varstvo pritožnici zagotovljeno v postopku pred Senatom za prekrške, ki ga je po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 24/01 - ZP-M) v 5. členu določa, da se za sodnike za prekrške glede zakonitega sodnika smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS) o zakonitem sodniku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up- 58/95 z dne 20. 11. 1997 (OdlUS VI, 196)[1] izreklo, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru carinskega) podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da daje ZP Senatu za prekrške, ki odloča na pritožbeni stopnji, t. i. polno jurisdikcijo, saj lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Senat za prekrške je v obravnavani zadevi odločil v skladu z navedenimi pristojnostmi. Glede na navedeno pritožnici ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. 10. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da ustavni pritožnici z izpodbijanimi odločbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje, je ustavno pritožbo zavrnilo. C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnika in sodnica Čebulj, Ribičič in Wedam Lukić. Ločeno mnenje je dal sodnik Ribičič. Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
Opomba: [1]Tako tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Le Compte v. Belgium, Series A No. 58 - 10. februar 1983. Up-46/03 3. 3. 2004 Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča
1. V tem ločenem mnenju pojasnjujem zakaj sem glasoval proti odločbam v zadevah št. Up-651/02 in št. Up-46/03, s katerima je Ustavno sodišče zavrnilo ustavni pritožbi A. A. in A. A. zoper odločbi Senata za prekrške v zvezi z odločbama Carinskega urada Sežana. V 9. točki obrazložitve obeh odločb pravi Ustavno sodišče, da pritožničin očitek kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ni utemeljen. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da je "bilo sodno varstvo pritožnici zagotovljeno pred senatom za prekrške, ki ga je po izrecni odločbi Ustavnega sodišča obravnavati kot del sodne oblasti... Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997 (OdlUS VI, 196) izreklo, da je pravici do sodnega varstva zadoščeno, če so odločitve drugih organov (v tem primeru carinskega) podvržene kontroli sodišča, ki ima polno jurisdikcijo in zagotavlja jamstva po prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin." Takšno stališče Ustavnega sodišča je mogoče razlagati na dva načina. Prvi možen način razlage pomeni, da šteje Ustavno sodišče carinarnico za "neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče", ki odloča o pritožnikovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu. Takšno stališče je po mojem prepričanju nevzdržno. Carinarnica ne deluje v okviru sodne, temveč v okviru izvršilne oblasti. Poleg tega ni organizirana tako, da bi v njenem okviru delovala sodišča oziroma sodiščem podobni kolegijski organi (senati), ki bi bili po svojem položaju neodvisni in nepristranski. 2. Druga možna razlaga stališča Ustavnega sodišča je, da carinarnica sicer ni neodvisno in nepristransko sodišče, vendar pa je pritožnicama neodvisno in nepristransko sojenje zagotovljeno na drugi stopnji pred senatom za prekrške. Takšno stališče ima resne pomanjkljivosti. Izhaja namreč iz nesprejemljivo restriktivnega tolmačenja 25. člena Ustave. Določbo tega člena bi morali razumeti tako, da zagotavlja pritožniku pritožbo zoper prvostopno sodišče. Če torej carinarnica ni sodišče, potem je v neskladju s 25. členom Ustave ureditev, po kateri zoper odločbo senata za prekrške pritožba ni možna. 3. Nobenega dvoma ne bi smelo biti, da je Ustavno sodišče doslej vsebino 25. člena Ustave RS razlagalo tako, da je zoper prvostopno sodno odločbo možna pritožba. Naj navedem samo nekaj odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s tem: "Pritožba, kot redno pravno sredstvo, je dovoljena zoper vsako odločbo sodišča združenega dela prve stopnje zaradi enakih razlogov, kot pred drugimi rednimi sodišči. To je v skladu z določbo 25. člena, ki vsakomur jamči pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč" (U-I-60/92). "Več od pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti sodni odločbi Ustava v zavarovanje pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja" (Up-11/94). "Uzakonitev enostopnosti postopka, v katerem se odloča o pravici posameznika, je poseg v njegovo osebno pravico iz 25. člena" (U- I-309/94). "Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu več od dvostopenjskega sojenja (to je več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja" (Up-156/97). Zato je neprepričljiva trditev Ustavnega sodišča v 8. točki obrazložitve, da "ne gre za kršitev 25. člena Ustave". 4. V 9. točki obrazložitve obeh odločb se Ustavno sodišče sklicuje na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. Doslej se je Ustavno sodišče že vsaj 300-krat sklicevalo na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in več kot 70-krat na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. S takim podatkom se težko ponaša še kakšno Ustavno sodišče v tranzicijskih državah. Vendar pa sklicevanje na judikaturo Evropskega sodišča v konkretnem primeru ne prepriča. Gre namreč za sklicevanje na odločitev v zadevi Le Compte proti Belgiji (Series A. 58 z dne 10. 2. 1983). Je že res, da je tudi v tej zadevi sodišče odločalo samo na eni stopnji, vendar pa gre za celo vrsto posebnosti, ki po mojem mnenju ne opravičujejo sklicevanja na to zadevo. 5. V primeru Le Compte je šlo za to, da je potekal zoper vlagatelja disciplinski postopek pred pokrajinskim svetom, ki se znotraj zdravniške zbornice ukvarja z disciplinskimi kršitvami. Zoper odločitev tega sveta se je prizadeti pritožil na poseben pritožbeni svet zdravniške zbornice, oblikovan na vsedržavni ravni. Opozoriti velja na to, da je Evropsko sodišče za človekove pravice pritožbenemu svetu priznalo položaj neodvisnega tribunala zato, ker ga sestavljajo zdravniki in poklicni sodniki (paritetna sestava), pri čemer je eden od poklicnih sodnikov imenovan od belgijskega kralja in ima v primeru enakega števila glasov odločilni glas. 6. Na prvi pogled je očitno, da primera Le Compte proti Belgiji ni mogoče primerjati z ureditvijo in prakso, ki velja za carinske prekrške v Sloveniji. V Belgiji je disciplinski postopek potekal na dveh stopnjah, medtem, ko je pri nas odločala carinarnica. V Belgiji imenuje predsednika pritožbenega sveta zdravniške zbornice belgijski kralj, medtem ko pri nas imenuje diplomiranega pravnika, ki vodi postopek o carinskih prekrških, vodja Republiške carinske uprave. Poleg tega ostaja sporno, ali je disciplinske prekrške sploh mogoče enačiti s kazensko obtožbo, o kateri govorita Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Na to opozarjata tudi dva sodnika Evropskega sodišča v svojih ločenih mnenjih. 7. Poleg tega je v primeru Le Compte proti Belgiji na tretji stopnji odločalo kasacijsko sodišče, v našem primeru pa senat za prekrške. In še na nekaj velja opozoriti. V citiranem belgijskem primeru je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker disciplinska sveta nista zagotovila javne obravnave, pa čeprav je javna obravnava potekala na tretji stopnji pred kasacijskim sodiščem. V Sloveniji Senat za prekrške ne razpisuje javnih obravnav in ne zaslišuje obdolžencev. 8. Ugotoviti velja, da je določba slovenske Ustave o tem, da o pravicah, dolžnostih in obtožbah proti pritožnikom odloča le neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, precej strožja, kot pa to velja za 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ustavno sodišče je že leta 1992, se pravi še preden je bila Evropska konvencija o človekovih pravicah ratificirana v Sloveniji, ugotovilo, da je ravno v navedeni točki določba 25. člena širša od določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah. Menim, da je bila taka ocena Ustavnega sodišča pravilna, po drugi strani pa sem prepričan, da organiziranost, način imenovanja in delovanja tistih, ki v okviru carinarnic odločajo o carinskih prekrških, nikakor ne vzdrži preskusa niti z vidika manj zahtevnih jamstev, določenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. 9. Ob tem ni odveč ponoviti, da velja Evropsko konvencijo o človekovih pravicah šteti za mednarodni akt, ki določa samo minimalne standarde, ki so zavezujoči za vse države članice Sveta Evrope[1]. Zato je neopravičeno sklicevanje na Evropsko konvencijo in na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice v vseh tistih primerih, v katerih je ureditev v slovenski Ustavi strožja, zahtevnejša, oziroma zahteva višjo raven varstva človekovih pravic in zahtevnejše standarde, kot to velja za Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in za judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. 10. Evropsko sodišče je v primeru Le Compte proti Belgiji ugotovilo kršitev 6. člena konvencije, čeprav je popreje priznalo disciplinskim organom zdravniške zbornice status neodvisnih in nepristranskih tribunalov. Menilo je, da bi ti tribunali morali razpisati javno obravnavo, kadar jo prizadeti zahteva. Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice v več zadevah odločilo, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke (Ruiz Mateos proti Španiji, A 262, str. 25) oziroma, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Evropsko sodišče poudarja, da morajo biti konvencijske pravice tudi dejanske in učinkovite in ne zgolj teoretične in navidezne (Airey proti Irski, A 41). 11. Če bi sledilo takšni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, bi lahko Ustavno sodišče razveljavilo odločbi Senata za prekrške in odločbi Carinskega urada Sežana tudi v primeru, da carinarnici priznava status neodvisnega in nepristranskega sodišča. V konkretnem primeru namreč pritožnici nista bili niti v vabilu na zaslišanje niti na zaslišanju samem poučeni o pravici, da sta lahko navzoči pri izvajanju dokazov, če podata predlog pred organom za postopek o prekrških, da ju ta povabi na procesno dejanje, niti nista bili vabljeni na procesna dejanja. Tako voden postopek pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Pritožnici nista mogli učinkovito braniti svojih pravic, ko sploh nista vedeli za to, kateri dokazi in kdaj se bodo izvajali. dr. Ciril Ribičič
Opomba: [1]Robert Blackburn poudarja kot enoten in uspešen pristop k razlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah, da le-ta vsebuje minimalne standarde in vzpodbuja posamezne države, da uveljavijo lasten sistem človekovih pravic na višji ravni in bolj skladno s svojimi izročili in kulturo (Fundamental Rights in Europe, Oxford University Press, 2001, str. 81). |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
27.01.2003 |
Datum odločitve: |
19.02.2004 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
zavrnitev |
Dokument: |
US23173 |
