U-I-103/01

Opravilna št.:
U-I-103/01
Objavljeno:
OdlUS XIII, 20 | 18.03.2004
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2004:U.I.103.01
Akt:
Kazenski zakonik Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90)(KZ), 1. in 3. odst. 171. čl., 2., 4., 5., 6. in 7. odst. 171. čl.
Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99) (KZ), 217. in 234. a čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega, četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 217. in 234.a člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Neutemeljen je očitek neskladnosti določb 1. in 3. odstavka 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije z načelom zakonitosti in načelom določnosti, saj je mogoče z ustaljenimi metodami razlage določno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja kazenskih norm.

Ustavno sodišče zavrže pobudo, če pobudnik ne izkaže neposrednega pravnega interesa za vložitev pobude. Pobudnik pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti utemeljuje s pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj po 3. v zvezi s 1. odstavkom 171. člena Kazenskega zakona RS. Ob upoštevanju določbe 416. člena Zakona o kazenskem postopku zato izkazuje neposredni pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti 1. in 3. odstavka 171. člena KZ RS, čeprav sta navedeni določbi prenehali veljati že pred vložitvijo pobude. Za vložitev pobude za oceno ustavnosti preostalih odstavkov istega člena KZ RS pobudnik ne izkaže pravnega interesa.

Ker v času storitve kaznivih dejanj, pa tudi v času izdaje obsodilne sodbe določbi 217. in 234.a člena Kazenskega zakonika še nista stopili v veljavo, pobudnik tudi v tem delu ne izkaže neposrednega pravnega interesa za vložitev pobude .
Geslo:
1.5.51.1.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrnitev pobude - Ker je očitno neutemeljena.
3.14 - Splošna načela - Nullum crimen, nulla poena sine lege.
3.12 - Splošna načela - Jasnost in natančnost pravnih določb.
1.4.9.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stranke - Interes.
1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude.
1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 25, 26.2, Zakon o Ustavnem sodišču[ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-103/01-9
18. 3. 2004


SKLEP


Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Gradišarja iz Ljubljane na seji dne 18. marca 2004 sklenilo:

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90) se zavrne.

2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega, četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije se zavrže.

3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 217. in 234.a člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99) se zavrže.

Obrazložitev

A.

1. Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki določa kaznivo dejanje goljufije, in 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ RS), ki je določal isto kaznivo dejanje pred uveljavitvijo novega zakona, ter zoper 234.a člen KZ, ki določa kaznivo dejanje poslovne goljufije. Navaja, da izpodbijana določba 217. člena KZ, ki se z novim zakonom vsebinsko ni spremenila, ni jasna, je presplošna in nima znakov in značilnosti kaznivega dejanja na gospodarskem področju. Normi nadalje očita, da ne določa, kateri dokazi bi lahko prišli v poštev za dokazovanje takšne goljufije. Člen 217 KZ po njegovem mnenju ne določa natančno gospodarskega prometa pravnih subjektov in tudi ne odgovornih oseb kapitalskih družb, ne pove, na koga se nanaša, ne omenja gospodarske dejavnosti, sklenitve pogodb in poslov, ne predvideva konflikta interesov, negira civilno pravo in trgovanje po mednarodnem pravu. Ker navedena določba ne definira nesporno jasno kaznivega dejanja, prepušča po mnenju pobudnika definicijo samovolji in tolmačenju sodišča. S tem naj bi bila omogočena zloraba uradnega položaja, zato je po mnenju pobudnika nujno, da Ustavno sodišče presodi vrednost in pomen izpodbijane določbe. Izrecno zatrjuje neskladje s prvim in drugim odstavkom 6. člena, z drugim odstavkom 7. člena, z 11. členom in s 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), s 1. členom 4. protokola EKČP ter s 14., 15., 23., 27., 31. in s 74. členom Ustave, smiselno pa tudi neskladje z 2. in z 28. členom Ustave.

2. Pravni interes za vložitev pobude pobudnik utemeljuje z navedbo, da je že 40 let mednarodni podjetnik in lastnik podjetja, ki je zaradi kršitve ustavnih pravic utrpelo ogromno finančno škodo. Pobudnik naj bi bil v kazenskem postopku pred Temeljnim sodiščem v Mariboru, v zvezi z njim je vložil tudi ustavni pritožbi št. Up-92/95 in Up-220/97.

B. - I.

3. Pobudnik je hkrati izpodbijal tudi prvi odstavek 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD), peti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. - ZFPPod) ter 42., 45., 56. in 84. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. - ZDavP). V tem delu je bila pobuda izločena iz obravnavane zadeve, o njej je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 in s sklepom št. U-I- 237/02 z dne 20. 11. 2003.

4. V skladu z določbo 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti (veljavnega) zakona vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta pa je podan, če zakon, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten.

Pobudnik mora izkazati, da izpodbijani predpis neposredno posega v njegove lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovemu predlogu (razveljavitev ali ugotovitev neustavnosti izpodbijane zakonske določbe) privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

5. Pobudnik pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti utemeljuje s pravnomočno obsodilno sodbo, ki je ne prilaga, sklicuje pa se na zadevo št. Up-92/95. V njej je pobudnik (takrat pritožnik) med drugim vložil ustavno pritožbo tudi zoper sklep in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 61/94 z dne 8. 6. 1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 334/93 z dne 27. 10. 1993 ter sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru št. IV K 202/92 z dne 28. 6. 1993.

Ustavna pritožba je bila v tem delu kot prepozna zavržena. Iz navedene sodbe je razvidno, da je bil pobudnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ RS in kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ RS. Izrečena mu je bila enotna kazen petih let zapora.

6. S sodbo, na katero se sklicuje, pobudnik ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 217. in 234.a člena veljavnega KZ. V času storitve kaznivih dejanj, pa tudi v času odločitve prvostopenjskega sodišča, pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča s pobudo napadeni določbi namreč sploh še nista stopili v veljavo. Ker morebitna ugotovitev protiustavnosti 217. in 234.a člena KZ ne bi v ničemer spremenila pobudnikovega pravnega položaja, je bilo treba pobudo v tem delu zavreči (3. točka izreka).

7. Izpodbijane določbe 171. člena KZ RS so prenehale veljati pred vložitvijo pobude. Ustavno sodišče praviloma odloča o ustavnosti veljavnih zakonov (160.člen Ustave). Glede predpisov s področja kazenskega prava je Ustavno sodišče ob upoštevanju 47. člena ZUstS in 416. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 64/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) že sprejelo stališče, da je dopustna tudi presoja ustavnosti zakonov, ki so prenehali veljati že pred vložitvijo pobude (odločba št. U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996, Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 31). V skladu s 416. členom ZKP bi imel pobudnik namreč možnost vložiti zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero bi bila razveljavljena (oziroma ugotovljena njena neustavnost) določba, na podlagi katere je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Pobudnik je bil spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 171. členu KZ RS, zato izkazuje potrebo po ustavnosodnem varstvu le glede navedenih določb. V delu, v katerem se pobuda nanaša na drugi, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek 171. člena KZ RS, pa je bilo treba pobudo iz prej navedenih razlogov zavreči (2. točka izreka).

B. - II.

8. Pobudnik v svoji obsežni pobudi v bistvu predstavi svoje videnje sodnega odločanja o kaznivih dejanjih goljufije na področju gospodarstva, pri čemer ponudi svojo razlago izpodbijane norme in na tej podlagi zaključi, da jo je treba kot neustavno razveljaviti. Izpodbijanim določbam v prvi vrsti očita nejasnost in presplošnost. Z navedenim smiselno zatrjuje neskladnost z 2. in z 28. členom Ustave. Eno od temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave) je, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. Zahteva po določnosti pravnih norm velja še strožje, kolikor gre za norme, ki opredeljujejo kaznivo ravnanje in v tem okviru najstrožje, ko opredeljujejo kaznivo dejanje. V skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave) nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene (odločba št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33). Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved in sankcija za njeno nespoštovanje lahko učinkovito odvrne od njenega kršenja.

Kazenskopravna norma izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage (jezikovna, logična in sistemska razlaga) ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, določno in predvidljivo.

9. Izpodbijani določbi prvega in tretjega odstavka 171. člena KZ RS (goljufija) se glasita:

"(1) Kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če škoda presega 500.000 SIT in je šlo storilcu za to, da pridobi korist v taki višini ali povzroči tako škodo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let."

10. Pri razlagi vsebine kazenske norme je treba izhajati iz določb splošnega dela KZ RS in iz konkretne norme. Kaznivo dejanje goljufije po 171. členu je spadalo v 15. poglavje KZ RS, torej v poglavje o kaznivih dejanjih zoper premoženje. Temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju je torej premoženje.

11. Prvi odstavek 171. člena je vseboval temeljno obliko kaznivega dejanja. Uporaba besede "kdor" pomeni, da je bil storilec tega kaznivega dejanja lahko vsakdo, tudi posameznik, ki je bil direktor podjetja. Izvršitveni dejanji sta bili lahko dve: - ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu o kakšnih okoliščinah (lažno prikazovanje), ki je posledica storilčevih lažnih trditev o dejanskih okoliščinah oziroma njegovega prikrivanja dejanskih okoliščin, ali

- puščanje oškodovanca v zmoti, do katere pride tedaj, ko storilec podkrepi s svojim dejanjem oškodovančevo zmoto ali pa ne pojasni določenih okoliščin, čeprav jih je bil zavezan pojasniti glede na pravno oz. medsebojno razmerje med njima. Pri tem je moral biti podan storilčev namen, da sebi ali komu drugemu s tem pridobi protipravno premoženjsko korist. To kaznivo dejanje se je torej lahko storilo le z direktnim naklepom. Goljufiv namen je moral biti podan že ob sklenitvi posla. Dejanje je bilo dokončano, ko je druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storila ali opustila. To pomeni, da se je premoženje druge osebe zmanjšalo, vendar pridobitev protipravne premoženjske koristi ni bil znak kaznivega dejanja. S kaznivim dejanjem je bilo lahko oškodovano zasebno ali državno premoženje, lahko je šlo za pridobitev premičnih ali nepremičnih stvari ali premoženjskih pravic. Za to kaznivo dejanje se je lahko izrekla kazen do petih let zapora.

12. Tretji odstavek 171. člena KZ RS je vseboval hujšo obliko kaznivega dejanja goljufije, ki je bila podana, če je oškodovancu nastala škoda, ki je presegala v zakonu določen znesek. Storilec se je nastanka takšne škode moral zavedati in jo s svojim ravnanjem hotel povzročiti. Za to kaznivo dejanje pa se je lahko izrekla kazen najmanj treh let zapora.

13. Za obe obliki kaznivega dejanja je bil bistvenega pomena obstoj goljufivega namena storilca že ob sklenitvi posla. Ni namreč šlo za kaznivo dejanje, če se je šele po sklenjenem poslu pojavil namen, da se pridobi protipravna premoženjska korist.

Običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nezmožnosti ali namerne kršitve pogodbe) še ni pomenila kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena ob sami sklenitvi pogodbe. V tem primeru bi šlo le za civilnopravno odgovornost. Obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije pa je bilo mogoče, tako kot pri vseh drugih kaznivih dejanjih, dokazovati z vsemi dokazi, ki pridejo v poštev v kazenskem postopku, upoštevaje načelo proste presoje dokazov in dokazne prepovedi.

14. Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je mogoče določno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja kazenskih norm, zato je očitek o neskladnosti izpodbijanih določb z načelom zakonitosti in načelom določnosti neutemeljen.

15. Pobudnik se sklicuje tudi na prvi in drugi odstavek 6. člena, drugi odstavek 7. člena, 11. člen in 14. člen EKČP, na 1. člen 4. protokola EKČP ter na 14., 15., 23., 27., 31. in 74. člen Ustave, vendar navedene kršitve uveljavlja v zvezi s postopkom dokazovanja obstoja kaznivega dejanja goljufije, ki se je vodil zoper njega samega, kot tudi teoretično glede ugotavljanja obstoja kaznivih dejanj goljufije na gospodarskem področju. Takih navedb Ustavno sodišče v postopku za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti posameznih določb zakona ne preizkuša. Zato je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

16. Glede na navedeno je bilo treba pobudo v delu, ki se nanaša na prvi in tretji odstavek 171. člena KZ RS, kot očitno neutemeljeno zavrniti (1. točka izreka).

C.

17. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.


Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić


30. 3. 2004
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 
 
 
1. V tej zadevi je Ustavno sodišče odločilo, da se bo spustilo v odločanje o ustavnosti določb Kazenskega zakona RS, torej zakona, ki je prenehal veljati še pred vložitvijo pobude za presojo ustavnosti, veljal pa je v času, ko je bilo pobudniku sojeno v kazenskem postopku[1]. Če bi US razveljavilo izpodbijane določbe (oz. ugotovilo njihovo neustavnost), bi imel pobudnik možnost vložiti zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe po 416. čl. ZKP. Tako je US že odločilo v zadevi, ki je v odločbi citirana (gl. tč. 7)[2], in kasneje tudi v zadevi, ki je obravnavani še bolj podobna (gl. sklep U-I-139/96 z dne 23. 3. 2000).
 
Z odločitvijo in z razlogi se strinjam, vendar sta se mi ob tem zastavili dve vprašanji, ki bi jima veljalo v prihodnje posvetiti nekaj več pozornosti: v prvem primeru to velja za US, v drugem pa za zakonodajalca.
 
2. Prvo je vprašanje pravnega interesa pobudnika za izpodbijanje (kazenskega ali drugega[3]) predpisa, ki ne velja več, v povezavi s pravnim sredstvom, ki je nastalo z uveljavitvijo 416. čl. ZKP. Sodišče je namreč štelo, da izkazuje pobudnik potrebo po ustavnosodnem varstvu glede tistih določb KZ RS, ki so bile podlaga za njegovo obsodbo. Če bi z izpodbijanjem teh določb uspel, bi lahko vložil zahtevo po 416. čl. ZKP; samo pod tem pogojem ima pobudnik pravni interes za izpodbijanje predpisa, ki ne velja več.
 
V prvi izmed citiranih sorodnih zadev se vprašanje pravnega interesa sploh ni pojavljalo, saj je zahtevo vložil Generalni državni tožilec RS. V drugi zadevi je pobudnik, pravnomočno obsojen, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 303. čl. KZ51, po stališču US izkazoval pravni interes s sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila leta 1995 zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti, s katero je poskušal izpodbiti obsodilno sodbo za omenjeno kaznivo dejanje.
 
Morebitna ugotovitev protiustavnosti 303. čl. KZ51 bi pobudniku omogočila vložiti pravno sredstvo iz 416. čl. ZKP. V tokrat obravnavanem primeru pa je pobudnik ni zatrjeval niti tega, da izpodbija 171. čl. KZ RS zaradi tega, ker želi v nadaljevanju izpodbijati še obsodilno sodbo z uporabo 416. čl. ZKP[4], pa je US vseeno vsebinsko obravnavalo njegovo pobudo.
 
Z drugimi besedami povedano to pomeni, da je US spustilo pravni interes za izpodbijanje določb kazenske zakonodaje, ki so že prenehale veljati, zelo nizko: dovolj naj bi bila že obsodba pobudnika po takšnem zakonu, brez kakršnihkoli dodatnih pogojev. Stališče je za pobudnika ugodno, utegne pa biti nevarno za US, saj lahko preveč na široko odpre vrata za presojo ustavnosti določb kazenske zakonodaje iz preteklosti "na zalogo"; presojo, ki naj bi bila tudi na splošno in ne le glede kazenske zakonodaje, prej izjema, kakor pravilo pri delu US. Mislim, da bi bilo prav, če bi US v prihodnje posvetilo temu vprašanju več pozornosti in izoblikovalo dodatne pogoje, ki bi jih moral izpolnjevati pobudnik, da bi lahko zahteval presojo kazenskih predpisov iz preteklosti.
 
3. Drugo vprašanje, ki se mi je zastavilo pri delu na tej zadevi, se nanaša na odnos kazenskega zakonodajalca do pravnega sredstva iz 416. čl. ZKP. Ta je tako rekoč po diktatu US[5], precej na vrat na nos in brez kakršnekoli inventivnosti, v ZKP vnesel omenjeno določbo, vendar se že na začetku ni niti najmanj potrudil, da bi uredil kaj več, kakor zgolj njene najbolj splošne značilnosti[6]. Če je bilo to spočetka še opravičljivo, saj si je bilo tedaj morda težko predstavljati, kaj se bo s to določbo zgodilo in kako se bo razvijala, danes že vemo toliko več, da bi jo lahko dopolnili. Ob številnih novelah, ki jih je ZKP doživel v desetletju po svojem sprejemu in nadaljnjih novelah, ki se pripravljajo, bi si malce večjo pozornost zaslužil tudi 416. čl. ZKP.
 
V bistvu gre za posebno (novo) izredno pravno sredstvo, ki odpira, podobno, kakor katerokoli drugo pravno sredstvo, nešteto vsebinskih in procesnih vprašanj. Poleg že omenjene neprepričljive navezave na obnovo in vprašanj, ki so omenjena v op. št. 3, bi bilo treba, podobno, kakor pri vseh pravnih sredstvih, natančneje opredeliti upravičence do tega pravnega sredstva[7], dodatne pogoje, morebitne roke in pristojnosti za odločanje, ter določbe o postopku odločanja o njem. Čisto nič se do tega trenutka ni zgodilo in je sklep, da je določba podnormirana[8] - na dlani.
 
Ni moj namen, da bi z natančnejšo ureditvijo pravnega sredstva iz 416. čl. ZKP, spodbujal morebitne upravičence k vlaganju takšnih zahtev, prej nasprotno. Izrednih pravni sredstev je v našem ZKP že tako ali tako preveč ali pa so, vsaj nekatera, zastavljena preveč na široko. Želel bi si predvsem, da bi se z njegovo ureditvijo skušali vnaprej izogniti težavam, ki bodo v praksi zanesljivo nastopile ob odločanju o zahtevah za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe US o razveljavitvi ali odpravi predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ne vidim nobene ovire, da ne bi ob tem uredili tudi katerega izmed odprtih vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s pobudami za ugotavljanje neustavnosti kazenskopravnih določb, ki ne veljajo več; v mislih imam predvsem možnosti, ki jih v tem pogledu odpira 156. čl. Ustave.
 
dr. Zvonko Fišer
 
 
Opombe:
[1]Na tem mestu najbrž ni treba posebej poudarjati, da moramo pri določbah kazenskega materialnega prava "zakon, ki je prenehal veljati" vselej razumeti penalistično, torej skozi določbi 2. odst. 28. čl. Ustave in 3. odst. KZ.
[2]In podobno v nekaterih drugih primerih, gl. tudi odločbo U-I- 249/96 z dne 12. 3. 1998, Ur. l. RS, št. 29/98 in OdlUS VII, 47.
[3]Pomislimo npr. na predpise, ki jih v kazenskopravno sfero pritegnejo blanketne določbe kazenskega zakona; pri tem se ne opredeljujem do vprašanja, ali bi takšne konstrukcije lahko pripeljale do uporabe 416. čl. ZKP. Prav tako se na tem mestu ne spuščam v vprašanje, ali je mogoče omenjeno pravno sredstvo uporabiti za uveljavljanje morebiti neustavnih rešitev v procesnih predpisih v preteklosti, saj vprašanje v tem primeru ni aktualno.
[4]Je pa res, da je pred tem v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega, izrabil (v poštev prihajajoča) redna in izredna pravna sredstva v kazenskem postopku (pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti).
[5]Gl. odločbo št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Ur. l. RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33, zlasti razloge pod B.-III.
[6]Pa še to ne na najbolj posrečen način: 416. čl. je nekako prilepil na izredno pravno sredstvo obnove, čeprav je na prvi pogled jasno, da z obnovo nima dosti skupnega.
[7]To vprašanje se je že zastavilo, gl. zadevo U-I-91/03, o kateri US še ni odločilo.
[8]Kaj se zgodi, če se takšno vprašanje pojavi pred US, bi našemu zakonodajalcu po tolikih neugodnih izkušnjah (pri čemer se omejujem samo na področje kazenskega postopka), že moralo biti jasno.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Janez Gradišar, Ljubljana
Datum vloge:
10.05.2001
Datum odločitve:
18.03.2004
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US23262