Up-587/02

Opravilna št.:
Up-587/02
Objavljeno:
OdlUS XIII, 95 | 29.09.2004
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2004:Up.587.02
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 205/2000 in I Ips 314/2000 z dne 6. 6. 2002
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 205/2000 in I Ips 314/2000 z dne 6. 6. 2002 se ne sprejme. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
Evidenčni stavek:
Ker je ugotovilo, da za zatrjevane kršitve človekovih pravic in svoboščin očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25).
5.3.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31).
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev.
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
Pravna podlaga:
Ustava 14.2, 22, 23, 25, 29, Ustava [URS]
Člen 34.1, 49, 55.2.1, 55.1.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-587/02 - 6
29. 9. 2004


SKLEP


Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa odvetnik B. B. B. s Z., na seji senata dne 14. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 205/2000 in I Ips 314/2000 z dne 6. 6. 2002 se ne sprejme.

2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Obrazložitev

A.

1. Pritožnik izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Naložilo mu je tudi plačilo priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov in plačilo stroškov kazenskega postopka. Zoper prvostopno sodbo stranke niso napovedale pritožbe zato je postala pravnomočna brez pisne obrazložitve.

2. Pritožnik navaja, da so mu bile kršene "vse določbe Ustave, ki se nanašajo na kazenski postopek", izrecno pa zatrjuje kršitev 22., 23., 25., 28., in 29. člena Ustave. Glede zatrjevane kršitve enakega varstva pravic pritožnik navaja, da sodna praksa v podobnih zadevah ne izreka obsodilnih sodb. Pri tem se sklicuje na sodni odločitvi Okrajnega sodišča v Tolminu in Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, ki ju prilaga. Pravica do sodnega varstva naj bi mu bila kršena s pristranskim odločanjem Vrhovnega sodišča. Kazenski postopek naj bi bil nepošten, dokazi neverodostojni, pritožniku pa naj ne bi bilo dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Pravico do pravnega sredstva naj bi mu kršilo Vrhovno sodišče s tem, da naj bi "vehementno in neargumentirano" zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila on in državni tožilec.

Kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu pritožnik utemeljuje z navedbo, da je bil kaznovan za dejanje (nakupovanje vrednostnih papirjev po sporazumno dogovorjenih cenah), ki ne more biti kaznivo. Pravna jamstva v kazenskem postopku pa naj bi mu bila kršena s tem, ker naj bi mu sodišče ne omogočilo obrambe in mu ne dalo možnosti, da se izjasni o spremenjeni obtožbi, ki naj bi bila tudi sicer tako nerazumljiva, da ni omogočala priprave obrambe. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče njegovo pritožbo sprejme, ji ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, Vrhovnemu sodišču pa naloži plačilo stroškov ustavne pritožbe.

B.

3. Predmet ustavne pritožbe je sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bila pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena. V postopku z ustavno pritožbo se lahko zato kot relevantne presoja samo tiste zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki bi lahko nastale ob odločanju Vrhovnega sodišča.

4. Pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave očitno ni utemeljen. Ustava v 22. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugim državnim organom. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Eden od vidikov navedene pravice je tudi ta, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posameznikovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem in s sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča, s katero je bila obtožba zoper obdolžene zavrnjena zaradi njenega umika s strani tožilca, in na sklep Okrajnega sodišča, s katerim je bil postopek zoper obdolžene ustavljen zaradi umika obtožnega predloga pred začetkom glavne obravnave, pritožnik ne izkazuje zatrjevane neenakopravne obravnave s strani Vrhovnega sodišča.

5. Prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik zatrjevane kršitve zgolj s pavšalnimi navedbami, da je sodišče odločalo pristransko, da mu ni bila dokazana storitev kaznivega dejanja in da je bil kazenski postopek nepošten zaradi očitno neverodostojnih dokazov, ne izkaže.

6. Ustava v 25. členu ne zagotavlja pravice do izrednega pravnega sredstva ampak zgolj pravico do pritožbe. Ta pa je bila pritožniku zagotovljena, vendar je ni izkoristil. Glede na navedeno tudi za kršitev navedene ustavne določbe ne gre. Z zatrjevanjem neargumentirane zavrnitve njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti pa pritožnik smiselno uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Za kršitev navedene ustavne pravice bi šlo, če bi bila odločitev Vrhovnega sodišča tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je argumentirano zavrnilo vse pritožnikove očitke, svojo odločitev pa je razumno obrazložilo. Pritožnikove pavšalne očitke je treba zato tudi v tem primeru zavrniti.

7. Zatrjevano kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave) pritožnik utemeljuje z očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo procesnega prava. V zvezi s tem mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pritožnik ne utemelji. Njegove navedbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo prve in druge alineje 29. člena Ustave se, kljub temu, da z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, nanašajo izključno na postopek pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožnik ne zatrjuje niti, da Vrhovno sodišče na njegove navedbe o spremembi obtožbe ni odgovorilo niti, da bi mu bile s stališčem, ki ga je pri presoji navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzelo Vrhovno sodišče, kršene človekove pravice.

8. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) in navaja, da je bil kaznovan za dejanje, ki ni in ne more biti kaznivo. Po določbi 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pritožnik je imel možnost vložiti pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, v kateri bi lahko zatrjeval omenjeno domnevno kršitev. Zatrjeval pa bi jo lahko tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker pritožnik pritožbe sploh ni vložil, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tega očitka ni uveljavljal, pred vložitvijo ustavne pritožbe glede navedenega očitka ni izčrpal vseh pravnih sredstev, zato za njegovo obravnavo niso izpolnjene procesne predpostavke.

9. Pritožnik je v ustavni pritožbi priglasil stroške in predlagal, naj se plačilo stroškov ustavne pritožbe naloži nasprotnemu udeležencu. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.


Predsednik senata
dr. Zvonko Fišer


27.9.2004


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja v zadevah Up-449/02 IN Up-587/02 


1. Po naključju sta se na isti seji kazenskega senata Ustavnega sodišča znašli dve zadevi, v katerih se je še posebej izpostavilo vprašanje materialne izčrpanosti pravnih sredstev kot procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe[1]. V obeh primerih se z odločitvijo strinjam; čeprav sem prepričan, da je vse tisto, kar bom zapisal v nadaljevanju, znano (ne pa nujno tudi nesporno), bi želel na kratko in zelo strnjeno opozoriti na nekatere poglavitne aspekte tega vse bolj pomembnega in aktualnega vprašanja.

2. Odločanje o obeh zadevah v širšem sovpada tudi z vse pogostejšimi razpravami o vprašanju materialne izčrpanosti pravnih sredstev pri delu ostalih dveh senatov in pri odločanju o ustavnih pritožbah na plenumu US. Potem ko je sodišče bolj ali manj trdno izoblikovalo svojo doktrino glede procesnih predpostavk "formalne narave" in jo v glavnem dosledno uveljavlja pri svojem odločanju[2] - v tem trenutku imam v mislih le zadeve ustavnih pritožb - je bilo pričakovati, da se bodo vse pogosteje začela pojavljati sporna vprašanja v zvezi z materialno izčrpanostjo. Obe zadevi dajeta nekaj zanimivih izhodišč za razmišljanje.

3. V zadevi Up-449/02, v kateri je bila ustavna pritožba (z aspekta njene dopustnosti pravilno) vložena le zoper sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča, ne pa tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, kakor se pogosto - skorajda praviloma - dogaja v primerih, ko se izpodbija meritorna odločitev v kazenski zadevi, je zagovornik obdolženca v kazenskem postopku izpodbijal sodbo Okrožnega sodišča le zaradi stroškov kazenskega postopka in iz nobenega drugega razloga. Z ustavno pritožbo je bilo zato res mogoče poseči le na sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča (in na morebitne kršitve temeljnih pravic, storjenih v postopku pred tema dvema sodiščema), vendar se zastavlja vprašanje, ali ni bila ustavna pritožba prav zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev nedopustna v vseh tistih delih, ko bi bilo mogoče morebitne kršitve uveljavljati tudi že s pritožbo zoper sodbo, pa se v konkretnem primeru to ni zgodilo. Po mojem prepričanju je odgovor pritrdilen, kar z drugimi besedami pomeni, da mora biti veriga uveljavljanja kršitev človekovih pravic in svoboščin, če so takšne, da jih je bilo mogoče uveljavljati že s pravnim sredstvom zoper prvo odločbo, tudi po vsebinski plati nepretrgana[3].

To je logika kontradiktornega postopka, ki terja nenehno polno aktivnost strank, ki morata uveljavljati svoje ugovore v pravem trenutku in v pravi vsebini (ter - deloma - obliki, če je predpisana obličnost), sicer morata računati z možnostjo, da jih kasneje ne bosta več mogli uveljavljati ali bosta pri tem neuspešni[4]. Takšen pristop preprečuje in "kaznuje" obrambno taktiko v nekaterih kazenskih postopkih pred našimi sodišči, v katerih je več kot očitno, da obramba kršitev ali dejstev ne uveljavlja sproti ali takoj, ko bi jih lahko, temveč jih drži v rokavu in jih, kot prave tempirane bombe, sproži kasneje z veliko bolj razdiralnim ali celo nepopravljivim učinkom[5].

Naš kazenski postopek v tem trenutku, žal, ni organiziran na ta način. Poleg že povedanega je treba opozoriti, da materialna izčrpanost večinoma ni pogoj za niti vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev[6], kar pomeni, da bo morebitno vztrajanje US na tej procesni predpostavki, lahko v neskladju s siceršnjo ureditvijo kazenskega postopka[7]. Poleg težav pri ugotavljanju, ali so bila v konkretnem primeru po vsebini zares izčrpana vsa pravna sredstva, bodo prav slabosti pravne ureditve povzročale težave pri doslednejšem uveljavljanju zahteve po materialni izčrpanosti pravnih sredstev. Iz razloga, ki ga bom navedel v nadaljevanju, pa ne bi bilo dobro, če bi se zaradi teh težav kar tako odrekli materialni izčrpanosti kot procesni predpostavki.

4. Zavedati se namreč moramo, da materialna izčrpanost (in druge procesne predpostavke) niso predpisane zato, da bi grenile življenje ustavnim pritožnikom, temveč zato, da se jim zagotovi enakost pri obravnavanju.

Kar zadeva materialno izčrpanost je treba še posebej odločno vztrajati na stališču, da mora biti podana, če naj bo ustavna pritožba dopustna, če želimo doseči, da se bodo v našem pravnem sistemu tudi sodišča (vseh vrst in stopenj ter v vseh postopkih) začela resno, vsebinsko in poglobljeno ukvarjati s svojimi nalogami, ki jih imajo kot varuh ustavnosti in zakonitosti. To, kot vemo, ni zgolj naloga US, toda če stranke ne bodo prisiljene bolj odločno uveljavljati ustavnopravnih ugovorov že v postopku pred sodišči in se ta ne bodo začela z njimi resno ukvarjati ter o njih odločati, bomo še dolgo samo ugotavljali, da zija v tem pogledu med sodstvom in Ustavnim sodiščem v naši državi skorajda nepremostljiv prepad. Ne bi se smelo zgoditi, da bi se US ukvarjalo z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic in svoboščin v postopkih na prvi in edini stopnji, ne da bi se o teh vprašanjih poprej izjasnila (vsa) sodišča, ki so odločala v zadevi[8]. Vprašanje je tudi izjemno pomembno za pravilno opredelitev položaja US v pravnem sistemu v državi in za ustrezno določitev razmerij med njim in sodišči.

5. V zadevi Up-587/02 je položaj podoben in za ilustracijo povedanega zelo zanimiv. Ustavni pritožnik pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje pritožbe sploh ni vložil[9], pač pa je zoper prvostopenjsko sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero ni uspel. Kršitev materialnega prava, ki naj bi pomenila kršitev načela zakonitosti iz 28. čl. Ustave, ki je sam v tem okviru sploh ni uveljavljal, je (posredno[10]) uveljavljal vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar tudi ta ni uspel. US je povsem pravilno odklonilo, da bi v tem primeru štelo, da je izčrpanost pravnih sredstev podana. Pravno sredstvo, ki ga uveljavlja vlagatelj, različen od ustavnega pritožnika, temu načeloma[11] ne formalno ne vsebinsko ne more koristiti.

6. Poleg povedanega, kar vse se nanaša na vprašanje materialne izčrpanosti pravnih sredstev, moram v zvezi z zadevo Up-449/02 opozoriti še na eno vprašanje povsem drugačne narave.

Ustavni pritožnik je uveljavljal tudi kršitev privilegija zoper samoobtožbo, do katere naj bi prišlo na njegovem prvem zaslišanju pri preiskovalnem sodniku in sicer zaradi tega, ker naj bi dobil napačen pouk o procesnih pravicah (po 5. namesto po 4. čl. ZKP). S tem vprašanjem se je poglobljeno ukvarjalo Vrhovno sodišče in očitek o kršitvi privilegija zavrnilo. US pa je ocenilo, da v tem pogledu ni prišlo do kršitve četrte alineje 29. čl. Ustave (13. tč. obrazložitve sklepa); s takšnim stališčem se strinjam[12].

Ne glede na to je treba ugotoviti, da je problem, če že ne z vidika pravne varnosti v najstrožjem smislu, pa vsaj z vidika jasnosti zakonske ureditve, vse prej kot zanemarljiv. Bil bi že skrajni čas, da bi zakonodajalec uskladil 4. in 5. čl.
ZKP[13], pa tudi celo vrsto drugih določb v zakonu, ki vsebujejo pravne pouke, ki morajo biti dani osumljencu ali obdolžencu v različnih situacijah. Z zadnjo novelo ZKP (ZKP-F) se je problem še zaostril, saj zakon predvideva še en pravni pouk, namreč tistega, ki ga dobi osumljenec preden začne policija od njega zbirati informacije[14], ali preden ga policija zasliši[15] in ki je še dodatno zapletel obravnavani problem, saj se (lahko) dotika obeh obravnavanih norm. Ne gre za to, da bi bilo s tema dvema določbama (in s tisto iz 4. odst. 148. čl. ZKP) kot takimi kaj narobe, vendar je treba upoštevati, da so nastale in v zakon prišle v različnih časih in z različnimi nameni, zakon sam pa se je od tedaj že močno spremenil. Ni dvoma, da dandanašnji druga ob drugi ne ustrezajo in ustvarjajo nejasno situacijo, ki utegne povzročati težave tudi v prihodnje.


dr. Zvonko Fišer


Opombe:
[1]Morda bi bilo bolj prav govoriti o materialni izčrpanosti zatrjevanja obstoja kršitev (človekovih pravic in temeljnih svoboščin), ker se utegne pokazati, da bo moral pritožnik domnevne kršitve v nekaterih situacijah uveljavljati že prej (npr. na glavni obravnavi ali na kakšnem drugem naroku) in ne šele s pravnimi sredstvi; je pa res, da bo najpogosteje šlo za pravna sredstva.
[2]Pri čemer je za nekatere rešitve zanesljivo mogoče reči, da so bolj sporne od drugih: med temi je treba na splošno vsekakor omeniti odločanje glede uveljavljanja pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja, specifično na kazenskem področju pa odklanjanje ustavnih pritožb subsidiarnim in zasebnim tožilcem zoper oprostilne sodbe v kazenskem postopku in predpostavke za ugotovitvene odločbe v zadevah ustavnih pritožb na kazenskem področju.
[3]Torej nekakšna formalno in vsebinsko nepretrgana rdeča nit od domnevno storjene kršitve do ustavne pritožbe. Seveda je stvar pritožnika, da jo v obeh pogledih ustrezno izkaže (2. odst. 53. čl. ZUstS). Za to praviloma ne bodo dovolj le sodne odločbe, temveč tudi pravna sredstva ali druge vloge, ki jih je vlagal pritožnik.
[4]Kar zadeva kazenski postopek kot tak mutatis mutandis vse to velja tudi za obtožbo, vendar se na tem mestu v ta del vprašanja ne spuščam, ker naj bi državni tožilec sploh ne imel pravice do ustavne pritožbe, ostala dva upravičena tožilca pa v glavnem tudi ne; za obravnavano vprašanje to ni pomembno.
[5]Za ilustracijo si bom izbral najbolj nedolžnega izmed možnih primerov, znano pa je, da so številni drugi s področja ugotavljanja dejanskega stanja in kršitve prava še veliko bolj učinkoviti: marsikatera že obstoječa olajševalna okoliščina ni uveljavljena ne v postopku na prvi ne na drugi stopnji, temveč šele z izrednim pravnim sredstvom, ker je tedaj njen učinek praviloma večji, kakor če bi se izgubila med ostalimi. Problem je v tem primeru povezan tudi s problematično pravno ureditvijo glede okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in to na obeh segmentih, materialnopravnem in procesnopravnem.
[6]Pa bi moralo biti že iz razloga, ki je bil naveden tik pred tem. Na tem mestu na ta problem zgolj opozarjam, ne da bi se vanj poglabljal, saj se ne nanaša na obravnavana primera.
[7]In ki samo zaradi tega najbrž ni neustavna.
[8]Na tej točki se moje razmišljanje dotika tudi dolžnosti sodišč iz 156. čl. Ustave, vendar se v to vprašanje na tem mestu ne morem spuščati, čeprav je vsebinsko lahko povezano s problemom materialne izčrpanosti.
[9]V tem trenutku ni pomembno, da je do tega prišlo po njegovem zaradi kršitev njegovih ustavnih pravic.
[10]Ni uveljavljal, da bi šlo za kršitev Ustave, temveč le zakona, kar stvari pri zahtevi za varstvo zakonitosti ne spremeni.
[11]S kopico obrobnih, čeprav ne nepomembnih vprašanj, npr. kako upoštevati (z aspekta adversarnega kazenskega postopka nedvomno nelogično) pravico državnega tožilca, da sme v korist obdolženca ali obsojenca vlagati pravna sredstva in kako obravnavati situacije, ko pravna sredstva na strani obrambe vložijo drugi upravičenci do pritožbe, obdolženec pa ne, kako v tem pogledu obravnavati beneficium cohaesionis, potem ko se je US že (po mojem pravilno) odločilo, da ga v postopku z ustavno pritožbo, ni, kako upoštevati dejstvo, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ju lahko vložita državni tožilec in obsojenec pravzaprav dve precej različni pravni sredstvi in z njima ni mogoče poseči na iste kršitve ter podobno.
[12]Upoštevaje tudi pravni režim, ki je veljal v času, ko je bilo zaslišanje opravljeno in ki je bil drugačen od današnjega.
[13]Pri tem ne gre spregledati, da spadata določbi celo med temeljna načela, ki bi morala služiti kot pomoč pri interpretaciji drugih določb zakona, pa sta sami uporabni šele z interpretacijo.
[14]Gl. 4. odst. 148. čl. ZKP. Kopičenje pravnih poukov, ki se nanašajo na ne dovolj razločno razmejene procesne situacije, kaže na panično reagiranje zakonodajalca, ki očitno ne obvladuje situacije in zato dodaja pravni pouk na pravni pouk do te mere, da ni več jasno kaj v konkretnem primeru velja. Poleg tega postane vprašljivo, ali lahko vse to razume in ustrezno uporabi tisti, ki mu je pouk namenjen, namreč osumljenec ali obdolženec. Gl. o tem zanimive ugotovitve M. Jagra v sestavku, ki je priloga raziskave Izhodišča za modernizacijo kazenskega postopka v Sloveniji (Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani) z naslovom Miranda - imaginarij, vrednote, posledice.
[15]Gl. 3. odst. 148.a. čl. v zvezi s 4. odst. 148. čl. ZKP.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
30.09.2002
Datum odločitve:
29.09.2004
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US23851