Up-94/02

Opravilna št.:
Up-94/02
Objavljeno:
OdlUS XIII, 88 | 21.10.2004
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2004:Up.94.02
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 229/98 z dne 20. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 178/98 z dne 18. 8. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 46/97 z dne 5. 5. 1998
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 229/98 z dne 20. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 178/98 z dne 18. 8. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 46/97 z dne 5. 5. 1998 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Pritožniku je bila izrečena pogojna obsodba, ta pa je bila izbrisana iz kazenske evidence še pred vložitvijo ustavne pritožbe. S tem so prenehale vse pravne posledice obsodbe in pritožnik velja za neobsojenega. Ker pritožnik ne zatrjuje, da bi mu z izrečeno pogojno obsodbo nastale kakšne posledice, se z morebitno ugoditvijo ustavni pritožbi njegov pravni položaj ne bi izboljšal. Pritožnik ne izkazuje pravnega interesa. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.52.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Pravni interes za vložitev ustavne pritožbe.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 50.1, 55.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-94/02-21
21. 10. 2004


S K L E P


Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. pri Z., na seji dne 21. oktobra 2004

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 229/98 z dne 20. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 178/98 z dne 18. 8. 1998 in sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 46/97 z dne 5. 5. 1998 se zavrže.

Obrazložitev

A.

1. S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po tretjem in prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/77 in nasl. - KZ77).
Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej pa določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Višje sodišče je s sklepom kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in pritožnikovega zagovornika in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik.

2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Kršitve utemeljuje pritožnik s tem, ker naj njegovemu zagovorniku v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ne bi bil vročen obtožni predlog ter naj niti pritožniku niti zagovorniku ne bi bila vročena izvedenska mnenja, na katera so sodišča oprla svoje odločbe. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo pravnih jamstev iz prve alineje 29. člena Ustave, ker obdolžencu ni zagotovilo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe. Sodišče naj bi ravnalo pristransko, ker je privilegiralo tožilca s tem, da mu je vročilo izvedensko mnenje, kar predstavlja tudi kršitev enakosti orožij med strankama. Ker je bil pritožniku dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja zavrnjen, naj bi mu bila s tem kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijane sodbe in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-94/02 z dne 20. 4. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena ZUstS poslana Vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Celju ter Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah, ki nanjo niso odgovorili.

4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 46/97.

B.

5. Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic in primeroma našteva posamezne zagotovljene pravice (pravna jamstva v kazenskem postopku). Prva alineja 29. člena Ustave določa, da morajo biti obdolženemu zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

6. Iz prve alineje 29. člena Ustave izhaja, da morajo biti ob popolni enakopravnosti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeni primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Bistvo pravice do obrambe je, da sta obdolženec in tožilec v enakopravnem razmerju, zagotovljeno mora biti spoštovanje načela enakosti orožij. Pravico do obrambe uresničuje obdolženec sam ali skupaj z zagovornikom. Člen 29 Ustave v napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka.

Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe je, da je posameznik (obdolženec in zagovornik) seznanjen z obtožbo - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka pomeni sestavni del pravice iz prve alineje 29. člena Ustave, ki jo EKČP varuje posebej in izrecno v določbi točke a) tretjega odstavka 6. člena.

7. Po določbi drugega odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), ki velja za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, odredi sodnik vročitev obtožnega akta obdolžencu, če obtožnega akta ne zavrže. Jamstvo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe je med drugim konkretizirano s četrtim odstavkom v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZKP,[1] po katerem je treba obtožni akt vročiti tudi zagovorniku.

8. Iz spisa v konkretnem primeru izhaja, da je pritožnik uresničeval pravico do obrambe skupaj s svojim zagovornikom že na zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 14. 9. 1995 (pooblastilo z dne 4. 9. 1995 v prilogi spisa).

Prvostopenjsko sodišče obtožnega predloga ni vročilo pritožnikovemu zagovorniku. Glavno obravnavo je sodnica opravila kljub temu, da je zagovornik (oziroma zagovornica substitutka) na glavni obravnavi dne 5. 5. 1998 na to opozoril sodišče. Glede na navedeno pritožnikov zagovornik ni imel možnosti in primernega časa za pripravo obrambe in je bila s tem pritožniku kršena pravica iz prve alineje 29. člena Ustave. Zagovornik namreč posledično ni bil seznanjen s potrebnimi podatki (točka 7 obrazložitve odločbe) za pripravo učinkovite obrambe za pritožnika. Iz spisa tudi izhaja, da je sodišče izvedensko mnenje vročilo tožilstvu, ni pa ga vročilo niti pritožniku niti njegovemu zagovorniku. Predlogu zagovornice na glavni obravnavi, da se ta preloži zaradi seznanitve z izvedenskim mnenjem cestnoprometne in sodnomedicinske stroke, pa tudi ni bilo ugodeno. Sodba Višjega sodišča in Vrhovnega sodišča teh kršitev prvostopenjskega sodišča tudi nista odpravili.

9. Ustavno sodišče lahko v primeru, ko ugotovi kršitev ustavnih pravic, izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Čeprav je bila ustavna pritožba v tem primeru že sprejeta v obravnavo s sklepom senata, je Ustavno sodišče ponovno presojalo, ali obstajajo procesne predpostavke za odločanje o ustavni pritožbi. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pritožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, to je izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe kot pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10. Pritožniku je bila izrečena pogojna obsodba, ta pa je bila izbrisana iz kazenske evidence še pred vložitvijo ustavne pritožbe. S tem so prenehale vse pravne posledice obsodbe in pritožnik velja za neobsojenega. Ker pritožnik ne zatrjuje, da bi mu z izrečeno pogojno obsodbo nastale kakšne posledice, se z morebitno ugoditvijo ustavni pritožbi njegov pravni položaj ne bi izboljšal. Pritožnik ne izkazuje pravnega interesa. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

C.

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.


Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić


Opomba:
[1]Ta določba se v skrajšanem postopku uporablja na podlagi določbe 429. člena ZKP. Up-94/02



3. 11. 2004


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja,  
ki se mu pridružuje sodnica mag. Krisper Kramberger  


V zvezi z odločitvijo US v tej zadevi bi želel v svojem ločenem mnenju opozoriti na dva problema, ki ju iz sklepa samega morda ni tako jasno videti, kakor se kažeta meni. Prvi zadeva delo in odločanje US in se navezuje na vprašanje dostopnosti ter dometa ustavne pritožbe v kazenskih zadevah, drugi pa je specifičen in sega na področje kazenskega procesnega prava, čeprav se navezuje na prvega. Glede na to, da sem se z izrekom strinjal, sem lahko glasoval za izrek sklepa, čeprav v pomembnem delu z obrazložitvijo ne morem soglašati; o tem v drugem delu tega ločenega mnenja.

1. V obravnavani zadevi je US zavrglo ustavno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kar je povsem običajen, klasičen in razmeroma pogost razlog za takšno odločitev.

Zanimiva pa je pot, ki je US pripeljala do zavrženja ustavne pritožbe v tem primeru.

Ustavnemu pritožniku je bila v kazenskem postopku pravnomočno izrečena pogojna obsodba. V ustavni pritožbi, ki jo je vložil sicer pravočasno[1], vendar v času, ko so že bili izpolnjeni pogoji za njen izbris iz kazenske evidence[2], je zatrjeval kršitve 22., 23. in 29. čl. Ustave ter 6. člena EKČP. Z izbrisom so prenehale vse pravne posledice obsodbe in pritožnik velja za neobsojenega[3]. US je ugotovilo, da je v kazenskem postopku sicer prišlo do kršitve 29. čl. Ustave, toda ker ustavni pritožnik ni zatrjeval, da so mu s pogojno obsodbo nastale kakšne posledice, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z ugoditvijo ustavni pritožbi, je ocenilo, da se njegov položaj na ta način ne bi izboljšal. Zato ne izkazuje pravnega interesa za vložitev ustavne pritožbe, ki jo je bilo zaradi tega treba zavreči.

Takšno odločitev US razumem in sprejemam (ter odločno podpiram) predvsem v funkciji prizadevanj sodišča, da bi nekoliko zožilo (sicer odločno preširok) dostop do sodišča v zadevah ustavne pritožbe[4]. V manj pomembnih kazenskih zadevah[5], če ostanem na meni bližjem področju, ki so se končale za obsojenca brez omembe vrednih kazenskopravnih posledic, res ni videti potrebe, da bi dopuščali še možnost vložitve ustavne pritožbe, s tem kopičili pravna sredstva na pravna sredstva, obremenjevali sodstvo in - tako, kakor v konkretnem primeru - na koncu še US. Takšno stališče je povsem v skladu z mojimi siceršnjimi prizadevanji, da bi racionalizirali (beri: zožili) register in domet pravnih sredstev v kazenskem postopku ter ga smotrno preuredili[6].

Rešitev, ki deluje v tem primeru na področju procesnih predpostavk, nekoliko spominja na razlog za nesprejem ustavne pritožbe iz 2. alineje 2. odst. 55. čl. ZUstS, po katerem US ne sprejme ustavne pritožbe, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Če pa se bodo podobne odločitve še pojavljale, bo treba določiti natančnejše vsebinske kriterije za takšno odločanje (in njegove meje), pa tudi kriterije za razmejitev med zavrženjem ustavne pritožbe, kakor se je zgodilo tokrat, in njenim morebitnim nesprejemom, kakor je bilo nakazano zgoraj.

Toda to je zgolj moj pogled: sodišče ga v svojo odločitev ni zapisalo, kar pomeni, da za večino najbrž ni sprejemljiv.

2. Kljub načelni naklonjenosti do sprejete odločitve, moram opozoriti na nekatere pomisleke vsebinske narave, ki se nanašajo na obrazložitev sklepa[7]. V njem je, kot rečeno, sodišče ugotovilo kršitev pravice iz prve alineje 29. čl.

Ustave (kršitev pravice do obrambe); sam mislim, da takšne kršitve ni bilo in bi se bilo treba tako ali tako odločiti za nesprejem ustavne pritožbe; zato sem lahko glasoval tudi za sklep o zavrženju.

Ustavni pritožnik očita izpodbijanim odločbam naslednje kršitve:

- da njegovemu zagovorniku pred začetkom glavne obravnave ni bil vročen obtožni akt,

- da zagovorniku, za razliko od državnega tožilca, nista bili vročeni izvedenski mnenji in

- da sodišče ni ugodilo predlogu zagovornice, naj se glavna obravnava preloži zaradi seznanitve z izvedenskim mnenjem, kar vse je vplivalo na njegovo pravico do obrambe, saj ni imel možnosti in zadostnega časa za pripravo obrambe.

US je ugotovilo, da so vse navedene kršitve podane in v skupnem pomenijo kršitev 1. alineje 29. člena Ustave ter točke a) tretjega odstavka 6. člena EKČP (5.-8. točka obrazložitve).

Menim, da je prvi očitek sicer utemeljen in gre za napako, ki jo je zagrešilo sodišče, vendar kljub temu ne gre za kršitev pravice do obrambe iz Ustave ali EKČP; drugi dve zatrjevani kršitvi pa - tudi če bi bili podani - sploh ne pomenita nobene kršitve ne ZKP ne EKČP ne Ustave.

3. Kar zadeva vročitev obtožnega akta zagovorniku, drži, da ga je treba tudi v skrajšanem postopku vročiti zagovorniku, če ga obdolženec ima[8] (v konkretnem primeru formalna obramba namreč ni obvezna). V obravnavani kazenski zadevi je bil obtožni akt pravočasno vročen ustavnemu pritožniku, ki je kot obdolženec subjekt kazenskega postopka, torej nosilec funkcije obrambe. Ta je imel dovolj časa, da je z njim seznanil svojega zagovornika[9], ta pa, da bi povprašal zanj, ko je prejel vabilo na glavno obravnavo; noben od njiju ni storil ničesar od navedenega. Vendar vse to še ni odločilni argument za mojo trditev, da ne gre za kršitev ustavne pravice do obrambe: bistveni je namreč ta, da se je na začetku glavne obravnave obramba spustila v postopek, ne da bi ugovarjala - ne, da ni prejela obtožnega akta - temveč, da se zaradi tega ni mogla pripraviti na obrambo na glavni obravnavi.

Opozoriti moram, da ZKP določa najkrajši čas, ki mora poteči od prejema vabila za glavno obravnavo do njenega začetka (3. odst. 439. čl.). Ta je razmeroma zelo kratek, saj znaša vsega tri dni[10] (ne pozabimo, da gre za skrajšani postopek|), seveda pod pogojem, da je to dovolj za pripravo obrambe. Da bi bil čas, ki je v konkretnem primeru potekel med tema dvema dogodkoma za obrambo prekratek, tega ustavni pritožnik ne zatrjuje. Prav tako ne zatrjuje, da bi bil tridnevni rok načeloma prekratek in zaradi tega v nasprotju z Ustavo.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 5. 1998 je razvidno, da je zagovornica najprej (precej odločno, kakor je mogoče razbrati iz zapisnika) protestirala, ker niti obdolžencu niti zagovorniku nista bili vročeni izvedenski mnenji, zaradi česar bi bilo treba po njenem glavno obravnavo preložiti. Šele zatem je opozorila, da zagovorniku ni bil vročen obtožni predlog, ne da bi navedla kakršenkoli ugovor glede tega, kaj ta opustitev pomeni, kaj šele da bi izrecno uveljavljala, da ji je bila zaradi tega obramba onemogočena ali vsaj otežena. V nadaljevanju glavne obravnave se je nato obramba spustila v vsebinsko obravnavanje obtožbe, postavljala vprašanja obdolžencu in priči ter med drugim zahtevala dopolnitev enega izmed izvedenskih mnenj. Skratka, bila je v vseh pogledih popolnoma pripravljena na postopek in je v njem vsebinsko sodelovala.

Razlika je očitna: če obramba ni seznanjena z obtožbo, potem se ne more spustiti v spor in ker se zaradi tega ne more braniti, je jasno, da je bil 29. člen Ustave kršen. Toda to mora obramba uveljavljati. Ne more pa, če tega sama ni storila pravočasno, morebiti zase ugodnih posledic kršitve postopka s strani sodišča, uveljavljati kasneje. Logika kontradiktornega postopka zahteva polno aktivnost strank, ki morata uveljavljati svoje ugovore v pravem trenutku in v pravi vsebini (včasih pa tudi v pravi obliki); njen bistveni sestavni del so tudi prekluzije. Obramba, ki se je spustila v postopek, vsebinsko sodelovala pri izvajanju dokazov in kasneje aktivno ugovarjala odločitvam, ki so šle v smeri izvajanja dokazov, ne more post festum z uspehom zatrjevati, da od vsega začetka ni vedela za kaj pri stvari gre| 3. Kar zadeva izvedenski mnenji, ki naj bi bili državnemu tožilstvu vročeni[11], obdolžencu ali njegovemu zagovorniku pa ne, je treba vedeti, da se v kazenskem postopku obdolžencu obvezno vročajo le listine, za katere je to v zakonu izrecno predvideno (obtožni akt, odločbe sodišča, nekatere odredbe, pravna sredstva nasprotne strani in pod.[12]) ter vabila na naroke v postopku. Ni nobene določbe, ki bi kazala na to, kaj šele izrecno določala, da se mu morajo vročati vse listine iz kazenskega spisa[13]; to velja tudi za listine ali predmete iz katerih izhajajo dokazi. Izvedenska mnenja v tem pogledu niso nobena izjema.

Res pa je, da sodišča kljub temu vročajo strankama nekatere listine, za katere to ne bi bilo obvezno; izvedenska mnenja so pogosto med njimi. Razlogi so povsem praktične narave, saj se na ta način postopek pospeši, stranki se na izvajanje dokazov pripravita, vnaprej vložita svoje ugovore ali podobno. V konkretnem primeru bi sodišče ravnalo nekorektno, če bi izvedenski mnenji vročilo le državnemu tožilstvu[14], obdolžencu (ali njegovemu zagovorniku) pa ne, vendar bi bilo vse to v okviru zatrjevanih kršitev upoštevno samo, če bi s tem okrnilo obdolženčevo pravico do obrambe. Ta ni bila prizadeta, saj je v tem primeru za seznanitev s tema dvema listinama[15] veljal splošni režim, to je vpogled v kazenski spis pri sodišču z možnostjo njunega prepisovanja ali fotokopiranja[16]. Obramba je že iz obtožnega predloga lahko ugotovila, da sta bili izvedenski mnenji izdelani in da se nahajata v spisu. Nič drugega ji ni bilo treba storiti, kakor spis pregledati; pričakuje se, da bo stranka v postopku aktivna in sama primarno poskrbela za svoje interese.

Iz istih razlogov je sodišče po mojem mnenju utemeljeno odreklo obrambi, da bi glavno obravnavo preložilo zaradi seznanitve z izvedenskim mnenjem. Če bi ravnalo drugače bi obrambo nagradilo za njeno neaktivnost v fazi priprav na glavno obravnavo.

4. Na koncu se je treba vprašati, kaj neki je obrambo v obravnavanem primeru vodilo k tako pasivni drži v fazi priprav na glavno obravnavo, ki za stranko preprosto ni logična.

Ključna vzroka sta, po mojem mnenju, dva: prvi je povezan s potekom postopka v obravnavanem primeru, drugi pa sistemski.

V tem primeru je obramba več kot očitno igrala na zavlačevanje: kazenski postopek se je spočetka zelo vlekel, saj je bilo kaznivo dejanje storjeno že v novembru 1993. leta, obtožni predlog je bil vložen šele v marcu 1997, medtem ko je do glavne obravnave prišlo v maju naslednjega leta. Če bi postopek tudi v nadaljevanju tekel tako počasi, bi se utegnilo zgoditi, da bi kazenski pregon zastaral[17] pred pravnomočnostjo sodbe. Obramba se je odločila, da bo skušala postopek čimbolj zavleči in se morebiti izvleči v zastaranje.

To ji ni uspelo, ker je naletela na odločno okrajno sodnico, ki zavlačevanja ni dopustila; v načelu bi takšno njeno držo veljalo prej pohvaliti, kakor kritizirati.

Drugi razlog je, kot rečeno, sistemski: naš kazenski postopek, ki se mu še kako pozna njegov inkvizitorno-mešani izvor, v katerem je kontradiktornost, kakor sem že večkrat zapisal, zaukazana in ne organsko vgrajena, je zaradi tega do obrambe pogosto zaščitniški[18]. Namesto, da bi ji pustil, da sama ukrepa v skladu s svojimi interesi, neredko določa, kaj je tisto, kar je (naj bi bilo) v konkretnem primeru obrambi v korist. V zvezi s tem nalaga sodišču veliko nalog, opozoril in poukov; neredko imajo kršitve, celo formalne, hude posledice, ki jih je mogoče uveljavljati še daleč v nadaljnjih fazah postopka in nekatere mora upoštevati instančno sodišče celo po uradni dolžnosti. Tako postane naš postopek do obrambe na poseben način paternalističen[19]. Obrambi se včasih splača v zasedi čakati na napake sodišča in jih v zase čimbolj ugodnem postopku uveljavljati, tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in v postopku z ustavno pritožbo. V takšnem sistemu je težko potegniti jasno črto med korektnim uveljavljanjem pravic in njihovo zlorabo in zato se včasih zazdi, da je zavlačevanje v razmerah, ki vladajo v našem kazenskem pravosodju, že postalo "pravica" obrambe. Po mojem globokem prepričanju - ni.

dr. Zvonko Fišer

mag. Marija Krisper Kramberger


Opombe:
[1]To je v roku iz 1. odst. 52. čl. ZUstS.
[2]Kar z drugimi besedami pomeni, da bi morala biti sodba že izbrisana iz kazenske evidence (3. odst. 103. čl. KZ): ni bila, vendar to ni pomembno in tudi na odločitev ni vplivalo.
[3]Gl. 1. odst. 103. čl. KZ.
[4]Gre za širši in znatno bolj kompleksen problem, ki je vsem dobro znan. Ni potrebe, da bi ga na tem mestu obravnaval in opisoval možne rešitve. Zato nanj zgolj (ponovno) opozarjam.
[5]V konkretnem primeru je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki ni bila preklicana in bi morala biti v zakonskem roku izbrisana. Veljalo pa bi razmisliti ali ni rešitev mutatis mutandis morda uporabna tudi pri ustavnih pritožbah z drugih pravnih področij.
[6]O tem gl. npr. 6. poglavje v raziskavi Izhodišča za modernizacijo kazenskega postopka v Sloveniji (Pravna sredstva).
[7]Gre za t.i. meritorno zavrženje, s katerim US ustavno pritožbo sicer zavrže, torej odloči na način, ki je za pritožnika načeloma najbolj neugoden, v obrazložitvi pa se vsebinsko opredeli do katerega izmed zastavljenih (ali drugih) vprašanj.
[8]Gl. 4. odst. 120. čl. ZKP.
[9]To je normalna situacija v primeru, ko si obdolženec šele po prejemu vabila na glavno obravnavo sam vzame zagovornika.
Seveda teh dveh procesnih situacij ne enačim: od trenutka, ko je zagovornik priglasil svoje pooblastilo, sme obramba računati, da bo sodišče to dejstvo upoštevalo vsaj v obsegu in na način, ki je izrecno določen v zakonu.
[10]Pri tem je resnici na ljubo treba povedati, da je bil takšen rok določen še v časih, ko so se v skrajšanem postopku obravnavala praviloma bistveno lažja kazniva dejanja, kakor se danes in morda na splošno res ni več v skladu s potrebami obrambe v kazenskih postopkih. Res pa je, da mi niso znani nobeni predlogi za njegovo podaljšanje: morda tudi zaradi tega, ker sodišča zaradi zaostankov, ki jih imajo, izjemno redko razpisujejo glavne obravnave v tako kratkem času po vložitvi obtožnega predloga.
[11]Vrhovno sodišče v sodbi v zvezi z obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti trdi, da tudi okrožnemu državnemu tožilstvu izvedenski mnenji nista bili posebej vročeni.
[12]Praviloma so to listine zoper katere je mogoče vložiti pravna sredstva; pa še pri teh so v nekaterih primerih dopustne izjeme.
[13]Takšne ureditve tudi iz primerjalnega prava ne poznam: stranki morata praviloma sami poskrbeti za svoj spis in pri tem oceniti, kaj bosta v kazenskem postopku potrebovali do te mere, da morata imeti vedno pri sebi in kaj lahko ostane v spisu. To še posebej poudarjeno velja za adversarne postopke, kolikor pri njih sploh lahko govorimo o "sodnem" spisu.
[14]Če bi sodišče v resnici vročilo izvedenski mnenji le državnemu tožilstvu, obrambi pa ne, bi s tem de facto favoriziralo organ pregona. Sicer pa državnega tožilca in obdolženca v kazenskem postopku v pogledu pošiljanja in vročanja listin (spisov, predmetov in pod.) načeloma ni mogoče povsem izenačiti: državni tožilec je državni organ in nosilec funkcije pregona v javnem interesu in v tem primeru ni zgolj stranka - ti dve pa sta praviloma v enakem položaju (gl. 1. odst. 16. čl. ZKP). To vprašanje bi zaslužilo podrobnejšo obdelavo, ki se je ne morem lotiti v tem okviru (v konkretnem primeru se nanj tudi nihče ne sklicuje), zato na razločevanje zgolj opozarjam.
[15]In spisom nasploh, saj je bilo v njem zagotovo še veliko drugega, kar je bilo pomembno za obrambo; v tem delu obramba ne uveljavlja nobene kršitve.
[16]Gl. 128. čl. ZKP in zlasti njegov 5. odstavek, ki določa, da ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati dokazne predmete. Čeprav to ni pomembno za obravnavano zadevo, naj vendarle opozorim, da je odstavek v zasnovi tega člena pravzaprav - odveč.
[17]Do absolutnega zastaranja kazenskega pregona bi prišlo predvidoma novembra 1999. leta (gl. 5. točko 1. odst. 111. čl. KZ pred novelo iz leta 1999, ki je ta rok podaljšala s treh na pet let).
[18]Da ne bo nesporazuma, to nikakor ni edina njegova napaka, ki jo je mogoče ugotoviti glede ureditve kontradiktornosti v njem.
[19]Tudi to je eden izmed paradoksov našega kazenskega postopka, ki bi terjal poglobljeno obravnavo: po eni strani je v svoji zasnovi (formalni) obrambi nenaklonjen, po drugi strani pa bi rad sam (ali skozi aktivnost sodišča) zagotovil obdolžencu visok standard procesnih pravic, ne zavedajoč se pri tem, da so predvsem interesi strank (v konkretnem primeru obrambe) tisti, ki (praviloma) določajo njihovo ukrepanje. Tako nastane nenavadna procesna mešanica, za katero se na koncu pokaže, da daje (vlaga) veliko, iztrži pa malo.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
25.02.2002
Datum odločitve:
21.10.2004
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US24020