Opravilna št.: |
Up-95/03 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 10.12.2004 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2004:Up.95.03 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-4331/01 z dne 5. 4. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-1875/2000-G z dne 28. 3. 2001 Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Senatom za prekrške v zadevi št. Pp-4331/01 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-4331/01 z dne 5. 4. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-1875/2000-G z dne 28. 3. 2001 se ne sprejme. Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Senatom za prekrške v zadevi št. Pp-4331/01 se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. |
Geslo: |
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic. 5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14). 5.3.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31). 1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev. 1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje. |
Pravna podlaga: |
Člen 22, 23, Ustava [URS] Člen 55.2.1, 55.1.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-95/03-13 16. 12. 2004 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: 1. Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-4331/01 z dne 5. 4. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-1875/2000-G z dne 28. 3. 2001 se ne sprejme. 2. Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Senatom za prekrške v zadevi št. Pp-4331/01 se zavrže. Obrazložitev A. 1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Z drugostopenjsko odločbo je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. 2. Pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter uveljavlja napačno uporabo prava. Navaja, da mu je bilo sojeno po tem, ko je pregon za prekršek, ki ga sicer ni storil, že absolutno zastaral. Pojavlja se mu tudi vprašanje relativnega enoletnega zastaralnega roka. Sodnik za prekrške bi moral po mnenju pritožnika postopek zoper njega ustaviti. Odločba Senata za prekrške naj bi bila izdana 5. 4. 2002, vročitev pa je bila opravljena šele januarja 2003. Navaja, da je vročitev drugostopenjske odločbe trajala predolgo (štiri mesece po zastaranju pregona zaradi prekrška). Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi. B. - I. 3. Sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-1875/2000. 4. Kolikor se očitki pritožnika nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. 5. S trditvijo, da bi moral Sodnik za prekrške ugotoviti in po uradni dolžnosti upoštevati, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona prekrška, pritožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava. Navedeno bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Izpodbijano stališče ni tako. 6. Po 55. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - ZP) postopek o prekršku ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, postopek o prekršku pa ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. 7. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil prekršek storjen 12. 9. 2000. Prvostopenjska odločba je bila izdana 28. 3. 2001 in pritožniku vročena 6. 4. 2001. Dne 4. 5. 2001 je sledilo procesno dejanje Sodnika za prekrške - predložitev pritožbe v reševanje Senatu za prekrške, ki je odločil 5. 4. 2002. Iz teh podatkov izhaja, da niti od storitve prekrška do izdaje prvostopenjske odločbe niti od izdaje prvostopenjske odločbe do izdaje drugostopenjske odločbe ni potekel enoletni zastaralni rok, ne da bi bilo z ustreznim dejanjem organa zastaranje pretrgano. Prav tako tudi od storitve prekrška do izdaje drugostopenjske odločbe ni potekel absolutni dvoletni zastaralni rok. Za zatrjevano kršitev ustavnih pravic torej očitno ne gre. 8. Po navedenem Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. B. - II. 9. Z zatrjevanjem, da je vročitev drugostopenjske odločbe trajala predolgo, pritožnik očita Senatu za prekrške kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ker je postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člena Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik ni izčrpal, ustavna pritožba ni dopustna, zato jo je bilo treba v tem delu zavreči (2. točka izreka). C. 10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Prvo točko izreka je senat sprejel z dvema glasovoma za in enim proti. Proti je glasoval sodnik Ribičič. Drugo točko izreka je senat sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekel sodnik Čebulj. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata dr. Zvonko Fišer Up-95/03 29. 11. 2004 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 1. V tem pritrdilnem ločenem mnenju utemeljujem razloge, zaradi katerih se ne strinjam s Sklepom Senata za preizkus ustavnih pritožb s področja kazenskopravnih zadev, ki se glasi: "Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Senatom za prekrške v zadevi št. Pp-4331/01 se zavrže.", in ki ga je Senat obrazložil takole: "9. Z zatrjevanjem, da je vročitev drugostopenjske odločbe trajala predolgo, pritožnik očita Senatu za prekrške kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ker je postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik ni izčrpal, ustavna pritožba ni dopustna, zato jo je treba v tem delu zavreči (2. točka izreka)." Za Sklep sem glasoval zato, da ne bi ponovno sprožil razprave in odločanja na seji Ustavnega sodišča, v katerem večina sodnic in sodnikov podpira citirano odločitev in utemeljitev. 2. Takšen in tako obrazložen Sklep je po mojem mnenju neustrezen tako z vidika z Ustavo določene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot z vidika Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki vsebuje pravici do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega pravnega sredstva. 3. Ustava določa v prvem odstavku 23. člena, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče "brez nepotrebnega odlašanja". Republika Slovenija je dolžna zagotoviti varovanje z Ustavo določenih pravic ter državljankam in državljanom omogočiti, da prek učinkovitih pravnih sredstev in poti uveljavljajo in varujejo svoje ustavne pravice. Kadar se nekdo obrne na Ustavno sodišče z ustavno pritožbo zato, ker meni, da so mu bile kršene človekove pravice s posamičnimi akti, je Ustavno sodišče dolžno o tem odločiti (6. alineja 160. člena Ustave). Namesto tega je Ustavno sodišče pritožbo zavrglo, ustavnemu pritožniku pa pojasnilo, da lahko "morebitne zahtevke" uveljavlja pred pristojnim sodiščem na podlagi 26. člena Ustave in odločilo, da dokler tega ne stori, ne more sprožiti ustavne pritožbe, ker ni izčrpal vseh predpisanih pravnih sredstev. 4. Člen 26. Ustave ureja pravico do povračila škode, ki mu jo je povzročil državni organ. To pomeni, da mora pritožnik, preden vloži ustavno pritožbo, končati pravdo, v kateri hoče izterjati odškodnino zaradi škode, ki mu je nastala zaradi sojenja, v katerem je bila kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku. Po mojem mnenju bi bilo logično obratno, in sicer, da bi najprej pristojno sodišče ugotovilo, ali je bila pritožniku resnično kršena ustavna pravica do sojenja v razumnem roku (ugotovitev o tem je lahko pomembna tudi sama po sebi kot oblika moralnega zadoščenja za pritožnika); če bi ta kršitev še trajala, bi bilo treba zagotoviti, da bo čim prej prenehala; poleg tega pa bi bilo smiselno priznati pritožniku pravično (materialno) zadoščenje zaradi te kršitve same (torej ne zaradi eventualne materialne in nematerialne škode, ki jo bo lahko pozneje uveljavljal v pravdi na podlagi 26. člena Ustave). Ugotovitev o kršitvi med drugim lahko pripomore k temu, da bi bil pritožnik pozneje uspešen tudi v pravdi za odškodnino in ne obratno, da se izčrpanje te pravde obravnava kot pogoj, brez katerega ni mogoče zahtevati z ustavno pritožbo ugotovitve o kršitvi ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravde na podlagi 26. člena Ustave ni mogoče obravnavati kot učinkovito pravno sredstvo zoper kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 5. Enako in bolj je citirani Sklep vprašljiv z vidika konvencijske pravice o sojenju v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena) in konvencijske pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen). Slovenija je Konvencijo Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ratificirala 13. junija 1994 (Zakon o ratifikaciji je bil objavljen v Uradnem listu RS-MP, št. 7-41/1994 in je začel veljati petnajsti dan po objavi), in sicer brez kakršnih koli pridržkov ali rezerv. S tem je EKČP postala v Sloveniji zavezujoč pravni predpis, ki se neposredno uporablja in je po hierarhiji nadrejen zakonom in podrejen Ustavi (8. člen Ustave izrecno določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo in da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe v Sloveniji uporabljajo neposredno). Od takrat dalje so kršitve EKČP kršitve slovenske notranje pravne ureditve in ne kakšnih neoprijemljivih in splošnih mednarodnih standardov. Prvi odstavek 6. člena EKČP določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnih koli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno odloča neodvisno in nepristransko sodišče "v razumnem roku". Ne glede na nekatere razlike, lahko ocenimo, da imata ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, zelo podobno vsebino. Možno bi bilo celo zagovarjati tezo, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pojmovno širša, strožja in zahtevnejša do države kot konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku[1]. Seveda pa moramo pri tem upoštevati, da vsebino Ustave napolnjujeta zakonodajalec in Ustavno sodišče s svojimi odločitvami, medtem ko je nesporni gospodar razlage EKČP Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. To seveda ne izključuje povsem možnosti dialoga med nacionalnimi sodišči in ESČP v tem smislu, da bi lahko nacionalna sodišča v novih podobnih zadevah vztrajala pri svojem pravnem stališču, ESČP pa bi naknadno na podlagi nove vloge pred ESČP spremenilo svoje stališče[2]. Vendar za takšen dialog, ko gre za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku v Sloveniji, ni nobene realne podlage. Popolnoma nerealno bi bilo namreč pričakovati, da bi lahko ESČP nasploh ali posebej za Slovenijo omililo kriterije in merila, ki si jih je skozi desetletja izoblikovalo glede kršitev konvencijske pravice o sojenju v razumnem roku ali glede tega, kako razumeti konvencijsko pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Ti kriteriji in merila so prestali preizkušnjo v številnih primerih iz različnih držav, članic Sveta Evrope. Seveda ESČP, ki ni sodna instanca najvišjim sodiščem držav, članic Sveta Evrope in deluje po načelu subsidiarnosti, ne more razveljaviti pravnomočnih odločitev nacionalnih sodišč, lahko pa obsodi državo zaradi kršitve konvencijskih pravic in jo v sodelovanju z Odborom ministrov prisili k njenemu spoštovanju in izvršitvi. 6. Predsednik ESČP dr. Luzius Wildhaber je na nedavnem posvetu Ustavnega sodišča in Beneške komisije (Vloga ustavnih sodišč po vstopu v Evropsko unijo, Bled, 30. september 2004) ponovno poudaril, da standardi, ki izhajajo iz EKČP in judikature ESČP "as we all know, seek to establish a minimum protection level rather than a uniform one". Pri tem je poudaril, da lahko nacionalne ustave in ustavna sodišča zagotavljajo znotraj držav, članic Sveta Evrope, višjo raven varstva človekovih pravic in da imajo tudi sicer možnost prilagajati način varstva svojim specifičnim razmeram in izročilom[3]. Seveda pa zamisel o minimalnih standardih in znamenito načelo "margin of appreciation", ki opredeljuje meje proste presoje države, obenem ne pomeni, da bi ESČP lahko toleriralo v kateri koli državi, ki je ratificirala EKČP, da bi nespoštovala minimalnih standardov, določenih z EKČP in z judikaturo ESČP. In prav za slednje gre v obravnavanem primeru. 7. ESČP je v zadnjih 35 letih pogosto obsodilo ustanovne in druge ugledne članice Sveta Evrope zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, Portugalska, Poljska, Madžarska, Hrvaška in Slovaška so bile pogosto obsojene. V odločbah, ki so se nanašale na različne situacije in države[4], je ESČP postopno izgradilo minimalne standarde glede te pravice, ki predstavljajo podlago njegove ustaljene sodne prakse. Drugače povedano, postavilo je mrežo kriterijev in meril, na podlagi katerih lahko presoja, ali je prišlo do kršitve konvencijske pravice in kako huda je ta kršitev bila. V sodbi Kudla proti Poljski (App.no. 30210/96) je ESČP leta 2000 povezalo pravico do sojenja v razumnem roku s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga Poljska takrat ni imela[5]. V izjemnih primerih se je ESČP odločilo, da se zadovolji z ugotovitvijo kršitve in povrnitvijo stroškov vlagatelju, v večini primerov pa je vlagatelju prisodilo tudi pravično materialno zadoščenje. To zadoščenje ima pravno podlago v 41. členu EKČP in je primerno sredstvo kot materialno nadomestilo za kršitev pravice zato, ker ESČP (za razliko od nacionalnih sodišč) nima možnosti drugih, hujših posegov v primeru kršitev človekovih pravic (tako glede pospešitve postopka, kot glede razveljavitve sodb). Kateri so temeljni kriteriji in merila za presojo kršitve konvencijske pravice o sojenju v razumnem roku? To so: zapletenost primera, prispevek vlagatelja in drugih strank k trajanju postopka, ravnanje pristojnih sodišč, sistemski razlogi za trajanje sodnih postopkov, pomen spora za vlagatelja itd.[6]. 8. Nekaterih držav, ki so bile preje pogosto obsojene pred ESČP zaradi kršitve sojenja v razumnem roku, v zadnjem času med kršitelji ne najdemo več. Znan je primer italijanskega "Pinto" zakona, pa tudi sprememb slovaške ustave in hrvaškega ustavnega zakona, ki se nanašajo na sojenje v razumnem roku. Slabost hrvaške rešitve je gotovo v tem, da je močno obremenila ustavno sodišče te države, ker le-to na prvi stopnji odloča o kršitvi ustave in EKČP glede sojenja v razumnem roku. Dobrih strani pa je tudi veliko. Odkar se o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku odloča znotraj Hrvaške[7], pa ne prihaja več do obsodbe te države s strani ESČP[8], ker slednje ne sprejme nobene vloge, če ni bila prej izčrpana (učinkovita) pravna pot, predpisana z omenjenim ustavnim zakonom. ESČP je Hrvaški tudi vrnilo tiste vloge, o katerih še ni odločilo v času sprejema ustavnega zakona, čeprav o njih ustavno sodišče še ni odločalo; enako je po sprejemu "Pinto" zakona ravnalo v primerih iz Italije in po spremembah ustave v primeru Slovaške[9]. Poleg tega hrvaškim državljanom ni več treba po pravico v Strasbourg in jo lahko veliko ceneje in hitreje dosežejo v Hrvaški[10]. Pa tudi učinkovitejše, saj lahko Ustavno sodišče bolj učinkovito pospeši postopek pred hrvaškim sodiščem, kot to lahko stori ESČP[11]. Niso zanemarljive tudi prednosti, ki jih ima ustavni zakon za državo. Trenutno prisoja hrvaško ustavno sodišče okrog 5 do 7-krat nižja pravična zadoščenja zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, kot je veljalo za podobne primere pred ESČP, da o dodatnih stroških za pomoč odvetnikov niti ne govorim. 9. Ni tako redko slišati kritike na račun ESČP, češ da to sodišče nima legitimnosti za ugotavljanje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ker da samo deluje neučinkovito, počasi in povzroča kršitve, ki jih očita nacionalnim sodiščem. Ta kritika je v mnogočem nekorektna. Zakaj? ESČP ni mogoče očitati, da se ni sistematično lotilo kršitev konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku. Jasno je opredelilo vsebino te pravice in določilo kriterije in merila za presojo, ali in kdaj je kršitev podana in kako huda je. Čim je to storilo v enem primeru (ne glede na to, ali se je ta primer nanašal na Nemčijo, Poljsko, Portugalsko, Hrvaško ali Slovenijo) je državam, podpisnicam EKČP, jasno sporočilo, katere minimalne standarde morajo spoštovati, če ne želijo biti obsojene pred ESČP. Primeri, ki se nanašajo na sojenje v razumnem roku, so si praviloma zelo podobni in praviloma s pravnega vidika niso zahtevni (v analizah Sveta Evrope govorijo o zadevah - "klonih"). Zato bi bilo logično in upravičeno pričakovati od držav, da svoj pravni sistem prilagodijo tako, da se kršitve konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku ne bodo ponavljale, če pa do njih prihaja, da bodo učinkovito obravnavane v okviru notranjega pravnega reda države. ESČP je lahko uspešna dopolnitev in korektor delovanja nacionalnih sodišč, ne more pa nadomestiti njihove vloge za države, v katerih živi skupaj 800 milijonov ljudi. Slovenija je med vse bolj redkimi državami, ki dopuščajo neprestano ponavljanje kršitev konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku in obračanje prizadetih na ESČP. Med ESČP in Vlado, ki je ustanovila posebno delovno telo za poravnave (Strokovna komisija za presojo utemeljenosti sklepanja prijateljskih poravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu), poteka intenzivna komunikacija, v kateri ESČP ne upošteva ugovorov, da v Sloveniji niso bile izkoriščene predpisane pravne poti, država pa se skuša izogibati obsodbi za kršitev konvencijske pravice tako, da sklepa prijateljske poravnave. Če upoštevamo prakso ESČP proti drugim državam, ki niso uspele prepričati sodišča, da imajo uveljavljeno učinkovito pravno sredstvo proti kršitvam pravice o sojenju v razumnem roku, ni težko napovedati, da bodo zneski, ki jih bo plačala Slovenija, vse pogostejši in od primera do primera vse višji. Njihov pomen ni le v tem, da dobijo prizadeti pravično zadoščenje zaradi kršitve njihovih konvencijskih pravic, temveč naj bi spodbudili prizadeto državo, da spremeni svojo ureditev in prakso, da se kršitve ne bi več ponavljale. Večina vseh vlog, ki so na ESČP (teh je več kot 700) iz Slovenije, se nanaša na sojenje v razumnem roku. Predvsem zaradi teh kršitev je danes Slovenija po številu vlog na prebivalca pod samim vrhom držav z največ vlogami.[12] To je obremenjujoče za ESČP in škodljivo za ugled Slovenije. 10. Ustavno sodišče v svojih odločitvah zastopa stališče, da je za presojanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno upravno sodišče, kadar se sporni postopek vodi pred Vrhovnim sodiščem pa je mogoče vložiti ustavno pritožbo na Ustavno sodišče. Tako je Ustavno sodišče v zadevi št. Up-73/97 iz leta 2001 na primer zavzelo stališče, da je "tožba v upravnem sporu lahko učinkovito pravno sredstvo za varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja". Praksa tega stališča ni potrdila. Kadar pa je kršitev že prenehala, je prizadeti po stališču Ustavnega sodišča, preden lahko vloži ustavno pritožbo, dolžan izčrpati pravdo za povrnitev škode na podlagi 26. člena Ustave[13]. To stališče je Ustavno sodišče ponovilo tudi v obravnavanem primeru. Vzpostavljanje učinkovitega pravnega sredstva zoper kršitve ustavne in konvencijske pravice seveda ni odgovornost Ustavnega sodišča, temveč zakonodajalca. Kljub temu ni odveč opozoriti, da Slovenija danes sistemsko ne izpolnjuje pogojev, ki izhajajo iz EKČP in judikature ESČP glede tega, katero pravno sredstvo je šteti za učinkovito, ko gre za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Seveda se zavedam, da se moje opozorilo, da je treba rešiti vprašanje učinkovitega pravnega sredstva, nanaša na lažji del naloge, ki stoji pred državo. Mnogo težji del naloge leži v vprašanju, kaj storiti, da bi se sodni zaostanki omejili na takšno mero, ko ne bodo več množično rojevali novih kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku. Kljub temu sta ti dve vprašanji povezani: obsodbe Slovenije pred ESČP niso pomembne samo za prizadete posameznike, temveč skušajo državo spodbuditi k odpravi sistemskih razlogov za sodne zaostanke. K temu bi zakonodajalca moralo, v okviru svojih pristojnosti pri reševanju ustavnih pritožb, spodbujati tudi Ustavno sodišče. 11. Iz judikature ESČP nedvoumno izhaja, da je treba zagotoviti učinkovito pravno sredstvo zoper kršitve pravice do sojenja v razumnem roku tudi za primere, ko je kršitev že prenehala. Iz odločitve v zadevi Šoć proti Hrvaški (App. no. 47863/99) to jasno izhaja. Gre za primer, v katerem je ustavno sodišče zavrglo ustavno pritožbo, ker je bil sodni postopek že pravnomočno končan. ESČP je ugotovilo, da je bila vlagatelju kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena s 13. členom EKČP, ker v domačem pravnem sistemu ne more uveljavljati kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.[14] Opozoriti velja, da v Sloveniji ni zakonske konkretizacije postopka za uveljavljanje pravice do povračila škode na podlagi 26. člena, ki bi prišel v poštev potem, ko je kršitev prenehala[15] in ki bi lahko vodil do pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Po drugi strani velja opozoriti na stališča, da bi lahko sodišča, pa tudi Ustavno sodišče, že na podlagi veljavne zakonodaje (Zakon o upravnem sporu) prisojala odškodnino zaradi kršitve, torej tudi za nematerialno, moralno škodo[16]. 12. Menim, da ni uspel niti poskus, da bi s spremembami Zakona o sodiščih okrepili vlogo nadzorstvene pritožbe na takšen način, da bi predstavljala učinkovito pravno sredstvo v rokah tistih, ki menijo, da sta jim kršeni ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in konvencijska pravica o sojenju v razumnem roku. Menim, da tudi spremenjena ureditev ne zadosti standardom, ki jih je glede učinkovitega pravnega sredstva izoblikovalo ESČP. 13. V tem ločenem mnenju sem se pretežno posvetil vprašanju, kaj pomeni za Slovenijo vztrajanje sodišč in zakonodajalca pri stališčih, ki ne morejo prestati preizkusa na podlagi ustaljene sodne prakse ESČP. Seveda pa je pri ustavnih pritožbah prav tako in še bolj pomembno vprašanje, kaj pomeni veljavna ureditev in praksa za vsakega ustavnega pritožnika. Pritožniku je bila najprej kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, potem pa mu je v nasprotju z judikaturo ESČP preprečeno še učinkovito dokazovanje kršitve te ustavne in konvencijske pravice. 14. Argumente zoper 1. točko izreka Sklepa v zadevi št. Up- 95/03 sem dal v Odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up- 138/03 (po mojem stališču bi morali šteti, da je Senat za prekrške odločil takrat, ko svojo odločitev odpošlje prizadetemu) in jih na tem mestu ne ponavljam, čeprav menim, da v enaki in morda celo večji meri veljajo za obravnavani primer. dr. Ciril Ribičič Opombe: [1]Tako Hinko Jenull, Zagotavljanje sojenja v razumnem roku de lega lata in de lege ferenda, Pravna praksa, št. 13/2003, s. 19. [2]S tega vidika je zanimiva sodba zveznega nemškega ustavnega sodišča (2 BvR 1481/04), sprejeta 14. oktobra 2004 o tem, do kakšne mere so nemška sodišča vezana na EKČP in na judikaturo ESČP. V sodbi na podlagi ustavne pritožbe med drugim ugotavlja, da je treba ustavo razlagati tako, da to ne bo v nasprotju z mednarodno prevzetimi obveznostmi Nemčije. Nemška sodišča so nedvomno dolžna vzeti v obzir in se opredeliti do odločitve ESČP v konkretni zadevi. Po drugi strani pa niso dolžna nekritično izvršiti odločitve ESČP in jih takrat, ko gre za iskanje občutljivega ravnotežja med različnimi temeljnimi pravicami (še zlasti pri družinskih razmerjih) odločitev ESČP ne veže do te mere, da bi prejudicirala njihovo končno odločitev. [3]Širše o tem: C. Owey in R.C.A. White, European Convention on Human Rights, Oxford, 2001, s. 13-41. [4]V slovenščini je mogoče povzetek starejših odločitev ESČP, ki se nanašajo na sojenje v razumnem roku (Neumaister proti Avstiji iz 1968. leta, Eckle proti Nemčiji iz 1982. leta in Abdoella proti Nizozemski iz 1993. leta) prebrati v: dr. Boštjan M. Zupančič in drugi, Ustavno kazensko procesno pravo, Pasadena, Ljubljana, 2000, s. 1111-1180, v: Mojca Papič, Sojenje v razumnem roku pred ESČP, diplomska naloga, Ljubljana, junij 2004, s. 28-33, in na spletnih straneh Informacijsko-dokumentacijskega centra Sveta Evrope (www.idcse.nuk.si). V njih sta Evropska komisija za človekove pravice in ESČP poudarila razlikovanje med pravičnim zadoščenjem zaradi kršitve EKČP in stroški, ki jih je imel vlagatelj v zvezi s postopkom pred ESČP. [5]Dr. Janez Čebulj v: Komentar Ustave Republike Slovenije, FPDE, Ljubljana, 2002, s. 256. [6]Širše o kriterijih, ki izhajajo iz judikature ESČP (kompleksnost zadeve v dejanskem in v pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika) glej: Isto, s. 254,255. [7]Širše o tem: dr. Jasna Omejec, Primjena članka 63 Ustavnog Zakona o Ustavnom sudu Republike Hrvatske u praksi Ustavnog suda Hrvatske, v: Povreda prava na donošenje sudske odluke u razumnom roku, Ustavni sud Hrvatske, Zagreb, 2004. [8]Hrvaško ustavno sodišče sledi ESČP glede kriterijev za presojo, ali je bila kršena konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, in sicer presoja, kako zapleten je konkreten primer, ali in do kakšne mere so sodišča in drugi organi prispevali k dolžini sojenja, ali in koliko je k dolžini sojenja prispeval pritožnik, analizira posebne okoliščine primera in pomen primera za ustavnega pritožnika. (Isto, s. 2) [9]Širše o tem: Marija Remic, Ali imamo v slovenskem pravnem redu zadosti učinkovito jamstvo za zaščito pravice do sojenja v razumnem roku, Pravna praksa št. 22/2004, s. 19. [10]O največ ustavnih pritožbah, ki se nanašajo na sojenje v razumnem roku je hrvaško ustavno sodišče odločalo v letu 2002, in sicer o 279. V petih letih (1999-2004) je ustavno sodišče prisodilo 340.500 kun (kar ustreza protivrednosti 44.750 evrov), medtem ko je ESČP za 16 primerov, v katerih je obsodilo Hrvaško, naložilo plačilo pravičnega zadoščenja in stroškov v višini 91.345 evrov. [11]Tako je na primer hrvaško ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe I. L. in v primeru ustavne pritožbe D. K. odločilo, da mora pristojno občinsko sodišče v zadevi odločiti najpozneje v roku šestih mesecev, obenem pa je določilo materialno zadoščenje ("primjerena naknada") v višini 1.500 oz. 4.500 kun. Pred hrvaškim ustavnim sodiščem je bila uspešna približno vsaka deseta ustavna pritožba, ki se je nanašala na sojenje v razumnem roku. [12]Primer, ki ga je podrobneje analiziral dr. Wildhaber v že omenjenem referatu na blejskem posvetu (Koua Poirrez proti Franciji iz 2003. leta) samo na prvi pogled kaže na neučinkovitost ESČP, ker je prišel vlagatelj do pravice šele po 13 letih. Dr. Wildhaber odgovarja: "If the domestic courts had applied the Convention of their own motion, the applicant might not have had to wait for more than 13 years before receiving the allowances to which he was entitled... This is why I can only strongly call on domestic courts - and constitutional courts in particular - to secure the Convention rights at domestic level, if possible even of their own motion, so that applicants do not have to come to Strasbourg to assert their rights. Nobody, neither the applicants nor the authorities, benefit from judgments delivered 5 or 10 years after the relevant facts. Justice delayed is indeed justice denied." Zaradi korektnosti velja dodati, da je primer deloma trajal tako dolgo tudi zato, ker se je vlagatelj najprej obrnil na Sodišče Evropskih skupnosti in šele nato an ESČP. [13]Širše: dr. Janez Čebulj, nav. delo, s. 256, 266. [14]ESČP se je v tem primeru zadovoljilo z ugotovitvijo kršitve in ni štelo za potrebno vlagatelju prisoditi še pravičnega zadoščenja zaradi ugotovljene kršitve, kar dodatno kaže na vprašljivost stališča, ki ugotovitev kršitve pogojuje s predhodno odškodninsko pravdo. [15]Dr. Janez Čebulj, nav. del, s. 257. [16]Dr. Aleš Galič, Praksa Ustavnega sodišča glede sredstev za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku, Odvetnik, št. 3/1999, s. 3. |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
19.02.2003 |
Datum odločitve: |
10.12.2004 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US24213 |
