Opravilna št.: |
Up-143/03 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 12.01.2005 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2005:Up.143.03 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper: - sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 63/2002 z dne 20. 2. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. K 59/2000 z dne 31. 12. 2001 in - sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 2001/01496 z dne 5. 6. 2002 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper: - sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 63/2002 z dne 20. 2. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. K 59/2000 z dne 31. 12. 2001 in - sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 2001/01496 z dne 5. 6. 2002 se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Čeprav se v obravnavanem primeru kazenski postopek sicer sploh še ni začel pa je treba ugotoviti, da tudi za ta primer velja, da pravica oškodovanca prevzeti kazenski pregon zoper tistega, ki naj bi s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, ni ustavna pravica in tudi ne pomeni pravice doseči kazensko obsodbo. Glede na to subsidiarnemu tožilcu ne s pravnomočnim sklepom o zavrženju vloge, s katero je želel začeti kazenski pregon, ne s pravnomočno odločitvijo o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zoper ta sklep ni mogla biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pritožnik zato tudi v tem primeru ni upravičen vložiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodno odločitev. Ker zoper sklep o izvršbi pred vložitvijo ustavne pritožbe niso bila izčrpana niti redna pravna sredstva, za njeno obravnavanje niso izpolnjene procesne predpostavke. |
Geslo: |
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje. 1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev. 1.4.52.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Upravičenost za vložitev ustavne pritožbe. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 55.1.2, 55.1.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-143/03-5 12. 1. 2005 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 22. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: Ustavna pritožba A. A. zoper: - sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 63/2002 z dne 20. 2. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. K 59/2000 z dne 31. 12. 2001 in - sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 2001/01496 z dne 5. 6. 2002 se zavrže. Obrazložitev A. 1. Pritožnik izpodbija sklep, s katerim je bila pravnomočno zavržena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju obtožnega predloga pritožnika kot subsidiarnega tožilca (oškodovanca kot tožilca). 2. Pritožnik v ustavni pritožbi zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Navaja, da je zaradi izpodbijane odločitve, da kot subsidiarni tožilec v skladu s 421. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, v neenakem položaju tako z obdolžencem kot tudi z državnim tožilcem. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi (in s tem omogoči sodišču prve stopnje, da odloči o predlogu za odlog izvršitve sklepa o zavrženju obtožnega predloga) in naloži zakonodajalcu uskladitev 421. člena ZKP s 14. in 22. členom Ustave. 3. Pritožnik smiselno vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep o izvršbi. Prilaga kopijo izpisa prometa na svojem transakcijskem računu. Zatrjuje kršitev 25., 33. in 38. člena Ustave. Navaja, da se je zoper sklep o izvršbi pritožil, in meni, da ima do končne odločitve o izvršbi pravico uporabljati svoj denar brez omejitev z rezervacijo. Z odločitvijo o rezervaciji naj tudi ne bi bil seznanjen, zato je ni mogel izpodbijati s pritožbo. B. - I. 4. Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. 5. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavni pritožnik je v postopku, v katerem je bil izdan sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, nastopal kot subsidiarni tožilec. 6. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115) sprejelo stališče, da subsidiarni tožilec ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Navedeno stališče je Ustavno sodišče sprejelo v primeru, ko je bil s sodno odločbo, ki jo je subsidiarni tožilec izpodbijal, kazenski postopek zoper obdolženca pravnomočno končan. Pri takšni odločitvi je bil eden izmed razlogov za tako odločitev tudi ustavna prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave), ki preprečuje spremembo ali razveljavitev katerekoli pravnomočne odločitve, s katero je bil postopek zoper obdolženca končan. 7. V obravnavanem primeru pa se kazenski postopek še ni začel (šteje se, da se v skrajšanem postopku kazenski postopek začne z odredbo o vročitvi obtožnega akta), saj je bil pritožnikov obtožni predlog po opravljenem formalnem preizkusu zavržen, ker ni obsegal vseh obveznih sestavin po ZKP. Tudi v pritožnikovem primeru je treba ugotoviti, da pravica oškodovanca prevzeti oziroma nadaljevati pregon zoper tistega, ki naj bi s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, namreč še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko obsodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali o pravicah upravičenega tožilca. Subsidiarnemu tožilcu zgolj s pravnomočno odločitvijo o zavrženju vloge, s katero je želel začeti kazenski pregon, sama po sebi ni mogla biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Glede na navedeno pritožnik tudi v tem primeru ni upravičen vložiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodno odločitev. Ustavno pritožbo je bilo zato treba zavreči (prva alineja izreka). 8. Pritožnik smiselno podrejeno vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti 421. člena ZKP. Te podrejene pobude Ustavno sodišče ni presojalo, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS). Poleg tega je treba ugotoviti, da je pritožnik pobudo za oceno ustavnosti prvega, drugega in tretjega odstavka 421. člena ZKP vložil tudi samostojno. S sklepom št. U-I-284/02 z dne 19. 2. 2004 jo je Ustavno sodišče kot očitno neutemeljeno zavrnilo. B. - II. 9. Pritožnik smiselno vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep o izvršbi. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. 10. Zoper izpodbijani sklep o izvršbi je imel pritožnik možnost vložiti ugovor. Pritožnik sam navaja, da se je zoper izpodbijani sklep pritožil, vendar ne izkaže, da je bilo o vloženem pravnem sredstvu odločeno. Ker v obravnavani zadevi pred vložitvijo ustavne pritožbe niso bila izčrpana niti redna pravna sredstva, za njeno obravnavanje niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper sklep o izvršbi zavrglo (druga alineja izreka). C. 11. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal k prvi alineji izreka sklepa pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekel sodnik Čebulj. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednik senata dr. Zvonko Fišer Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča Svoje nestrinjanje z zavrženjem ustavnih pritožb, ki jih vlagajo zasebni oziroma subsidiarni tožilci sem podrobneje obrazložil v odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-168/98 z dne 10. maja 2001. Pri tem sem opozoril, da obstoji več razlogov, zaradi katerih bi veljalo zasebnemu oziroma subsidiarnemu tožilcu priznati pravico, da vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitev procesnih jamstev, ki jih ima v kazenskem postopku. Seveda Ustavno sodišče na podlagi take ustavne pritožbe ne bi moglo razveljaviti pravnomočne oprostilne sodbe, omejiti bi se moralo na ugotovitev, da je prišlo do kršitev pritožnikovih procesnih pravic v kazenskem postopku. Ugotovitvena sodba Ustavnega sodišča o teh kršitvah je pomembna z vidika moralnega interesa prizadetega, prav tako pa tudi kot prispevek k temu, da do podobnih kršitev procesnih pravic ne bi prihajalo v novih primerih. Ugotovitvena sodba tudi ni brez pomena v zvezi z morebitnimi odškodninskimi zahtevki zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. V isti zadevi sta ločeni mnenji podala tudi sodnika dr. Janez Čebulj in dr. Lojze Ude, ki poudarjata, da uživa zasebni oziroma subsidiarni tožilec vsa temeljna procesna jamstva v kazenskem postopku. Po njunem mnenju odločitev v kazenski zadevi ne zadeva le obdolženca, temveč tudi tožilca, saj gre za osebo, ki naj bi bila oškodovana s kaznivim dejanjem. Seveda Ustavno sodišče ne bi moglo razveljaviti oprostilne sodbe, ker mu to preprečuje 31. člen Ustave (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari), lahko pa bi ugotovilo kršitev človekovih pravic zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. Pravica iz 31. člena Ustave ni absolutna, zato ni nobene ovire, da ne bi Ustavno sodišče izdalo ugotovitvene odločbe o kršitvi 22. člena Ustave. V poznejših primerih, ko je Senat za preizkus ustavnih pritožb s področja kazenskopravnih zadev zavrgel ustavne pritožbe zasebnih oziroma subsidiarnih tožilcev, sem glasoval "za" in v pritrdilnem ločenem mnenju opozarjal na razloge, ki govorijo proti takšni praksi. Kolikor bi glasoval proti, bi vedno znova odpiral vprašanje primernosti takšnih odločitev, ki imajo med sodnicami in sodniki večinsko podporo in jih je Ustavno sodišče ponovno potrdilo v sklepu v zadevi št. Up-373/03. Prepričan pa sem, da se bo Ustavno sodišče k temu vprašanju ponovno vrnilo takrat, ko bo prišlo do kakšne posebej grobe in očitne kršitve procesnih jamstev, ki jih v kazenskem postopku uživa zasebni oziroma subsidiarni tožilec. V nasprotnem primeru bi Ustavno sodišče tvegalo, da bi ugotovitev o takšni kršitvi ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Eden od temeljnih argumentov v korist stališča Ustavnega sodišča o tem, da zasebni oziroma subsidiarni tožilec ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe, je načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave). Gre torej za stališče, ki izhaja iz tega, da bi tudi ugotovitvena sodba o procesnih kršitvah pomenila pravni poseg v pravnomočno oprostilno sodbo. Senat za preizkus ustavnih pritožb s področja kazenskopravnih zadev je v več primerih navedeno stališče Ustavnega sodišča razširil tudi na primere, v katerih ni bila izdana pravnomočna oprostilna sodba, ker se kazenski postopek sploh ni začel oziroma je bil pravnomočno ustavljen pred izdajo oprostilne sodbe. Za takšne primere gre tudi v naslovnih zadevah. Takšno stališče senata je lahko vprašljivo še zlasti, če upoštevamo stališče sodnika Franca Testena, ki je v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-168/98 zapisal tudi naslednje: "Sam zaenkrat ne izključujem, da bo Ustavno sodišče kdaj, ko se bo srečalo s hudimi procesnimi kršitvami, poseglo tudi po takšni goli ugotovitvi, ki bo pritožniku predstavljala določeno satisfakcijo - kar lahko pomeni tudi določeno izboljšanje pravnega položaja. Vendar tega Ustavno sodišče nikoli ne bo moglo storiti v primerih, ko se je kazenski postopek končal s pravnomočno oprostilno sodbo ..." Po stališču sodnika Testena (enega od petih sodnikov, ki so glasovali za stališče o zavrženju ustavne pritožbe zasebnih tožilcev) je torej pomembno razlikovanje med primeri, v katerih ima Ustavno sodišče opravka s pravnomočno oprostilno sodbo in drugimi primeri, v katerih se je kazenski postopek končal na drugačen način. Tako menim tudi sam in se ne morem strinjati s stališčem, po katerem zasebni oziroma subsidiarni tožilec nikoli ne more biti upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe. Kljub temu, da bi bilo morda smiselno preizkusiti navedeno stališče Senata na seji Ustavnega sodišča, sem se raje odločil za pritrdilno ločeno mnenje in se bom izrekel za sprejem ustavne pritožbe šele v primerih, v katerih bo šlo za hude in očitne kršitve procesnih pravic zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. dr. Ciril Ribičič |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
20.03.2003 |
Datum odločitve: |
12.01.2005 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje |
Dokument: |
US24261 |
