Opravilna št.: |
Up-359/03 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 13.01.2005 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2005:Up.359.03 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1071/2002 z dne 12. 3. 2003 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1071/2002 z dne 12. 3. 2003 se ne sprejme. |
Evidenčni stavek: |
Ker v delu, ki ga je Ustavno sodišče pri presoji ustavne pritožbe, kot je pojasnjeno zgoraj, lahko vsebinsko upoštevalo, očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. |
Geslo: |
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic. 5.3.13.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Dvostopenjska sodna pristojnost (25). 5.3.20 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda izražanja (39). 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 25, 39, 39.1, 83.1, Ustava [URS] Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-359/03-6 13. 1. 2004 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sklenilo: Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1071/2002 z dne 12. 3. 2003 se ne sprejme. Obrazložitev A. 1. Pritožnik je bil v pravdnem postopku obsojen na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti) v višini 500.000 SIT s pripadki, ker je kot poslanec v Državnem zboru na javni seji Državnega zbora ob razpravi o kandidiranju dr. C. C. za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice izjavil, da gre pri kandidatu za "zaščitnika največjega mafijskega bosa" in da gre za "mafijskega botra". Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. 2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do svobodnega izražanja po 39. členu Ustave in kršitev poslanske imunitete po 83. členu Ustave. Meni, da je šlo za izražanje legitimne kritike, ki je bila v povezavi s tedaj razvpito afero Č. in s postopki v zvezi z D. D. Navaja, da je svoboda izražanja v tesni medsebojni zvezi s konceptom in delovanjem svobodne demokratične družbe. Šlo naj bi za temelj in nepogrešljivi pogoj skoraj vsake druge oblike pravice oz. svoboščine. Upoštevati naj bi bilo treba specifično povezavo te svoboščine z demokratično obliko vladavine oziroma učinkovitim delovanjem demokratičnih institucij. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je pritožnik poslanec Državnega zbora in je sporne navedbe tudi izrekel pri opravljanju funkcije poslanca v Državnem zboru. Navaja tudi, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bila pritožnikova kritika naslovljena na politično osebo iz javnega življenja (predsednika Državnega sveta) v zvezi z zadevo javnega pomena (kandidiranje za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice in predvsem t. i. zadeva Č.). Zavzema se za strogo presojo v kontekstu kolizije osebnostnih pravic in svobode izražanja ter meni, da bi test moral biti, da se poslanec "samo vpraša, če izjavam o dejstvih res verjame". Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča ZDA in meni, da standard, ki velja za kritiko državnega funkcionarja, ne sme biti objektivni kriterij razumnega in povprečno preudarnega subjekta izražanja na splošno, temveč mora tožnik dokazati, da je konkretni subjekt izražanja sam imel velike dvome o resničnosti svojih trditev, pa jih je vseeno izrazil z namenom škodovanja. Meni, da zgolj objektivno ugotovljena neresničnost izraženih dejstev ne more zadoščati za ustavno dopustno obsodbo. Pritožnik zaključuje, da sta glede na ta standard sodišči prve in druge stopnje razlogovali napak, ko sta ugotovili, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da so bila izražena dejstva objektivno resnična. Sodiščem očita, da pritožnikovega subjektivnega mnenja nista ugotavljali, čeprav bi ga morali. Pritožnik navaja, da je tovrstna stroga ustavnosodna presoja nujna za preprečitev samocenzure, ki bi sicer grozila svobodni javni razpravi v primeru, če bi bilo vsako neresnično dejstvo avtomatično predmet protipravne žalitve. Pritožnik v ustavni pritožbi nadalje poudarja, da je bistveno, da subjekt izražanja v obravnavani zadevi ni kdorkoli, pač pa poslanec, torej izvoljeni predstavnik ljudstva. Varstvo njegove svobode govora pa mora biti, kot navaja pritožnik, predmet najvišjega možnega varstva in najstrožje možne presoje. Sklicuje se na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Castells, Piermont in Thorgeirson. Pritožnik meni, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali vseh navedenih okoliščin konkretnega primera in zato nista ustavnoskladno odločili v konfliktu dveh ustavnih pravic. Pritožnik navaja tudi, da je poslanska imuniteta v številnih državah neomejena in je zgodovinski dosežek evropskega parlamentarizma. Neomejena poslanska imuniteta naj bi izhajala tudi iz 83. člena Ustave. Ta sicer govori le o imuniteti pred kazensko odgovornostjo, vendar bi po mnenju pritožnika z upoštevanjem argumenta a maiori ad minus to napotovalo na sklepanje o obstoju imunitete pred civilno odgovornostjo. Pritožnik sklepno predlaga, da Ustavno sodišče bodisi prizna pritožniku poslansko imuniteto, bodisi zavzame strogo presojo testa subjektivnega namena oziroma mnenja, s celotnim dokaznim bremenom na tožencu (najbrž meni tožniku; tj. tistemu, ki želi omejiti svobodo govora) - kar pa naj bi oboje učinkovalo približno isto. B. 3. Pritožnik meni, da mu je bila kot poslancu kršena pravica svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave, s tem ko mu sodišče ni priznalo poslanske imunitete za izjave, izrečene za govorniškim odrom v Državnem zboru. Prvi odstavek 83. člena Ustave določa, da poslanec ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Gre za tako imenovano poklicno ali materialno imuniteto, ki poslanca varuje pred kazensko odgovornostjo za določena dejanja tudi po izteku poslanskega mandata.[1] Vendar iz besedila prvega odstavka 83. člena Ustave izhaja, da je imuniteta izrecno omejena na varstvo pred kazensko odgovornostjo. Kazenska in civilna odgovornost sta dve različni vrsti odgovornosti. Zato v tem primeru ni mogoče uporabiti argumenta "od večjega k manjšemu" (a maiori ad minus),[2] temveč je mogoče s sklepanjem po nasprotnem (argumentum a contrario)[3] ugotoviti, da je poslanska imuniteta glede civilne odgovornosti izključena. Za presojo primernosti ustavne ureditve Ustavno sodišče ni pristojno, zato navedb pritožnika o tem, kako je poslanska imuniteta urejena v nekaterih drugih državah, ni mogoče upoštevati. 4. Preostalih trditev v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na pravico do svobode govora po 39. členu Ustave in tehtanje v konfliktu med to pravico in pravicami osebnosti, Ustavno sodišče ni preizkušalo. Pritožnik je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, vendar v njej kršitev s tem v zvezi ni navedel in zato v vsebinskem smislu pravnega sredstva, ki mu je bilo na razpolago, glede teh razlogov ni izkoristil. V pritožbi se je pritožnik, kakor poudarja tudi Višje sodišče, izključno omejil na vidik (ne)priznanja poslanske imunitete pred civilno odgovornostjo. Višje sodišče se je prav zato (kar je skladno z ustavno pravico do pritožbe po 25. členu Ustave) v obrazložitvi svoje sodbe omejilo le na odgovor na tisto, kar je pritožnik v pritožbi uveljavljal. Prav nobenega argumenta pa pritožnik ni navajal glede vprašanja, ali bi se izpodbijana sodba, tudi če pritožniku poslanska imuniteta ne bi bila zagotovljena, izkazala za sporno (z vidika ustavnih pravic ali vsaj z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega zakonskega prava). Pritožnik, ki se je v pritožbi (s katero bi si lahko zagotovil, da bi domnevne kršitve človekovih pravic bile odpravljene že v rednem sodnem postopku) omejil le na vidik problematike poslanske imunitete, se mora zavedati, da se bo nato tudi Ustavno sodišče pri presoji ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča moralo omejiti zgolj na ta vidik. 5. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev po 51. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne pomeni le formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). V obravnavani zadevi pa pritožnik tega pogoja ni izpolnil, čeprav ni videti razloga, da argumentov, ki jih uveljavlja v ustavni pritožbi, ne bi bil mogel uveljavljati že v rednem pravdnem postopku. Ker pritožnik v obravnavani zadevi glede vidikov, ki se ne nanašajo na problematiko poslanske (ne)imunitete pred civilno odgovornostjo, tega ni storil, njegovih argumentov s tem v zvezi v ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati. 6. Ker v delu, ki ga je Ustavno sodišče pri presoji ustavne pritožbe, kot je pojasnjeno zgoraj, lahko vsebinsko upoštevalo, očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. C. 7. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Sodnica Škrk je dala pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Ribičiču, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger Opombe: [1]Mozetič v Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 791, ter Kavčič l. v: Grad F. in drugi, Državna ureditev Slovenije; 3. izdaja, Ljubljana 1999, str. 347. [2]Po Pavčniku je argumentum a maiori ad minus (argumentum a fortiori) razlagalni argument, s katerim ugotavljamo, da pravna posledica, ki se navezuje na določeno primarno ali sekundarno hipotezo, velja tem bolj (a fortiori) v primeru, ki ima še v večji kakovosti (še bolj poudarjeno, v še večji meri, s še večjo stopnjo) lastnosti, ki so pogoj za pravno posledico, kot neposredno normativno urejeni primer (M. Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 2001, str. 400). [3]M. Pavčnik, ibidem, str. 397. Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk V predmetni zadevi se nisem izrekla za sprejem ustavne pritožbe. Civilni senat je v sklepu o njeni zavrnitvi (podobno kot Ustavno sodišče odločbi št. Up-462/02) dovolj prepričljivo odgovoril, zakaj ustavnemu pritožniku kot poslancu ni bila kršena pravica do svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave s tem, ko mu sodišči nista priznali poslanske imunitete po prvem odstavku 83. člena Ustave (poklicna ali materialna poslanska imuniteta) za izjave, izrečene za govorniškim odrom v Državnem zboru. Strinjati se moram tudi z obrazložitvijo senatnega sklepa, da preostalih trditev v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na pravico do svobode govora po 39. členu Ustave in na tehtanje v primeru kolizije med to pravico in pravicami osebnosti, ni bilo treba preizkušati, ker glede teh trditev ni podano materialno izčrpanje pravnih sredstev (točki 4 in 5 obrazložitve). V tem ločenem mnenju želim ponovno opozoriti[1], da ni bila povsem brez teže pritožnikova trditev, da bi sodišča morala razlagati odgovornost poslanca Državnega zbora za v Državnem zboru izrečene besede tako, da bi mu (ob razlagi argumentum a maiori ad minus) priznala poslansko imuniteto po prvem odstavku 83. člena Ustave tudi v pravdnem postopku zaradi razžalitve, ki je tekel zoper njega. Pri tem se je ustavni pritožnik skliceval še na zgodovinsko razlago (Pitamic, Država) in na primerjalnopravno ureditev v drugih demokratičnih državah, v katerih poklicna imuniteta poslanca ni omejena zgolj na kazensko odgovornost. Prvi odstavek 83. člena Ustave določa, da poslanec Državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Ustavno sodišče je v točki 3. obrazložitve sklepa zapisalo, da gre v tej določbi za poklicno ali materialno imuniteto. Nadalje je ugotovilo, da je po slovenski Ustavi poslanska imuniteta omejena zgolj na varstvo pred kazensko odgovornostjo. Ker gre pri kazenski in civilni odgovornosti za dve različni vrsti odgovornosti, po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče sklepanje od večjega k manjšemu, kot se nanj sklicuje ustavni pritožnik, temveč pride v poštev sklepanje po nasprotnem (argumentum a contrario), ki pripelje do ugotovitve, da je po Ustavi poslanska imuniteta glede civilne odgovornosti izključena. Iz te točke obrazložitve izhaja, da Ustavno sodišče ni pristojno za presojo primernosti ustavne ureditve in zato ne more upoštevati navedb ustavnega pritožnika o tem, kako je poslanska imuniteta urejena v nekaterih drugih državah. Tem zaključkom ni mogoče oporekati. Iz obrazložitve sklepa o nesprejemu ustavne pritožbe[2] je razvidno, da slovenska teorija stoji na stališču, da prvi odstavek 83. člena Ustave pokriva zgolj kazensko imuniteto poslanca Državnega zbora.[3] Utemeljeno se zastavlja vprašanje, ali je ustavna ureditev, ki omejuje poklicno poslansko imuniteto zgolj na izjemo od kazenske odgovornosti in ne izključuje civilne odgovornosti poslanca za besede, izrečene v parlamentu, res povsem v skladu s parlamentarno demokracijo, ki mora zagotavljati polno neodvisnost zakonodajne od izvršne (in sodne) veje oblasti? Ni prezreti, da 83. člen Ustave, ki se nanaša na imuniteto poslanca, izhaja iz nekdanje delegatske skupščinske ureditve, ki ni poznala delitve oblasti.[4] Tudi Kaučič pravi: "Institut poslanske imunitete (se) v novi ustavi Republike Slovenije iz leta 1991 bistveno ne razlikuje od ureditve v prejšnji ustavi."[5] Primeroma sem izbrala dva primera ureditve poklicne poslanske imunitete, ki se mi zdita z vidika razvoja in utrditve delitve oblasti in s tem tudi parlamentarne demokracije dovolj pomembna in značilna, francoskega in ameriškega (ZDA), čeprav imata državi v strogem pomenu besede uveljavljen predsedniški sistem. Pri tem ni prezreti, da se na ureditev v Združenem kraljestvu posredno sklicuje ustavni pritožnik, s tem ko citira Pitamicovo Državo. V Franciji je poslanska imuniteta razdeljena na neodgovornost in na nedotakljivost.[6] Poslanska neodgovornost odgovarja našemu razumevanju poklicne imunitete in je urejena v prvem odstavku 26. člena francoske Ustave. Gre za privilegij, na podlagi katerega se poslanca ne more preganjati, preiskati, mu odvzeti prostost, ga pripreti ali mu soditi za mnenje ali glas, ki ga da pri izvrševanju svoje funkcije.[7] Institut parlamentarne neodgovornosti varuje poslanca pred kakršnim koli preganjanjem ("toute poursuite"), ne glede na to, od kod to izvira, za mnenje ali glas, ki ga da pri izvrševanju svojih funkcij.[8] Parlamentarna neodgovornost je torej privilegij, ki ščiti poslance pred sodiščem za besedo ali glas, izrečen v parlamentu.[9] Pokriva torej civilno in kazensko odgovornost poslanca.[10] Poslančeva neodgovornost ne preneha s prenehanjem funkcije poslanca. Vendar se za tisto, kar izreče ali napiše kot nekdanji parlamentarec, ne more sklicevati na poslansko neodgovornost.[11] Poslančeva neodgovornost se tudi ne nanaša na izrek sankcij prot poslancu zaradi kršitve parlamentarnih poslovniških pravil.[12] Na drugi strani poslanska nedotakljivost varuje poslanca pred kazenskim pregonom ("poursuites penales"), ki je v pristojnosti izvršne veje oblasti.[13] Podobno ureditev ima tudi Ustava ZDA, ki ureja poslansko imuniteto med jamstvi, ki izhajajo iz delitve oblasti. Ustava v šestem paragrafu 1. člena izrecno določa, da člani kongresa (mišljena sta oba domova) za katerokoli besedo ali razpravo, izrečeno v kongresu, ne odgovarjajo na nobenem drugem mestu.[14] Gre za tako imenovano govorno ali razpravno klavzulo ("Speech or Debate Clause"), ki pomensko zagotavlja absolutno imuniteto, pri čemer je Vrhovno sodišče omejilo nekatere kongresne dejavnosti, ki so bile zavarovane z imuniteto.[15] Ločnica med z imuniteto zavarovano in nezavarovano kongresno dejavnostjo je torej razlikovanje med "čistimi zakonodajnimi dejavnostmi" in zadevami politične narave.[16] Med zakonodajne dejavnosti spadajo vse kongresne dejavnosti, ki so sestavni del razpravljalnih in občevalnih postopkov, v katerih sodelujejo člani kongresa v okviru zadev, ki jih Ustava ZDA nalaga v pristojnost predstavniškega doma in senata.[17] Glede na vse povedano so bila prizadevanja ustavnega pritožnika kot poslanca Državnega zbora, ki so bila naravnana k spremembi 83. člena Ustave, upravičena in legitimna.[18] Vendar obstoječa ustavna ureditev poslanske imunitete ne dopušča drugačne razlage, kot jo je zavzel civilni senat Ustavnega sodišča v tej zadevi. Zato se nisem izrekla za sprejem ustavne pritožbe. dr. Mirjam Škrk Opombe: [1]Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Mirjam Škrk v zadevi Up-462/02. [2]Glej opombo pod 1. [3]"Posebej je treba poudariti, da poklicna imuniteta ne pomeni tudi izključitve odgovornosti za disciplinske prekrške (zaradi kršitve poslovniških pravil) in ne pomeni izključitve morebitne civilne odgovornosti, zlasti pa ne izključuje politične odgovornosti." Mozetič M. v Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 792. Podobno tudi Kaučič I., v Grad F. in drugi, Državna ureditev Slovenije, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1999, str 348. [4]Ustava Socialistične Republike Slovenije, ČZ Uradni list SRS, 1974, člen 167. Na poklicno imuniteto se je nanašal drugi odstavek 167. člena, ki je določal:"Delegat ne more biti klican na kazensko odgovornost, ne priprt ali kaznovan za mnenje, ki ga je izrazil, ali za glas, ki ga je dal v zboru, katerega član je, in v skupščini." [5]Kaučič I., v Grad F. in drugi, op. cit., str. 347. [6]Leclercq C., Droit constitutionnel et institutions politiques, hutieme edition, LITEC, Paris, 1992, str. 654. [7]Prvi odstavek 26. člena francoske Ustave določa:"Aucun membre du Parlament ne peut etre poursuivi, recherche, arrete, detenu ou juge a l'occasion des opinions ou votes emis par lui dans l'exercice de ses fonctions." [8]Chantebout B., Droit constitutionnel et science politique, Douzieme edition, ARMAND COLIN, Paris, 1995, str. 383. [9]"L'irresponsabilite parlamentaire est donc le privilege qu'ont les parlementaires d'etre soustraits a la justice pour les opinions ou les votes emis dans l'exercice de leurs fonctions." Leclercq, op. cit., str. 654. [10]Tako L'IMMUNITE PARLAMENTAIRE, http://www.asseblee- nat.fr/connaissance/immunite.asp [11]Chantebout, op. cit., str. 384. [12]Ibid. [13]Ibid. Tako tudi Leclercq, op. cit., str. 654. Urejena je v drugem odstavku 26. člena francoske Ustave in bi po naši teoriji odgovarjala nepoklicni ali procesni imuniteti. [14]Tribe L. H., American Constitutional Law, The Foundation Press, Inc., Mineola, New York, 1988, str. 370. [15]Ibid. "By its terms, the immunity the speech or debate clause confers is absolute. The Supreme Court has nonetheless limited the kinds of congressional actions protected by the immunity" Kot dejavnost zunaj zakonodajnega procesa ali funkcije je npr. jemanje podkupnine. Ibid., str. 370-371. [16]Ibid., str. 371. [17]Ibid. [18]Ob tem ni morda odveč opozoriti na kritike v strokovni in širši javnosti, ki opozarjajo na to, da sta ureditev in praksa podeljevanja ti. nepoklicne imunitete, torej kazenske odgovornosti za dejanja izven parlamenta, preširoki in bi ju veljalo urediti oziroma uporabljati bolj restriktivno. 118 |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Datum vloge: |
21.05.2003 |
Datum odločitve: |
13.01.2005 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US24313 |
