Up-672/03

Up-672/03-10

30. 9. 2005

 

 

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

 

sklenilo:

 

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. EKT VDP-38/03 z dne 4. 7. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Kočevje št. EKT VD-1/03 z dne 2. 6. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

 

Obrazložitev

 

A.

 

1. Z izpodbijano pravnomočno odločbo je bilo pritožniku izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse vrste motornih vozil zaradi doseženih osmih kazenskih točk, izrečenih z odločbo Sodnika za prekrške Kočevje št. P-918/02 z dne 25. 7. 2002, ki je postala pravnomočna dne 15. 10. 2002.

 

2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje napačno uporabo prava ter kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25. in 31. člena Ustave. Navaja, da je že skoraj eno leto po izdaji odločbe o prekršku Sodnika za prekrške Kočevje št. P-918/02 z dne 16. 9. 2002 prejel še odločbo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, za katerega je že bil kaznovan. Kljub temu, da je že z navedeno odločbo Sodnika za prekrške presegel sedem kazenskih točk in je torej sodnik imel vso pravno podlago za izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, tega ni storil, temveč je odločbo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdal naknadno, skoraj eno leto kasneje. Po mnenju pritožnika je bil s tem kršen 31. člen Ustave, saj je bila izpodbijana odločba izdana za prekršek, glede katerega je bil postopek že pravnomočno zaključen. Pritožniku naj bi bila s tem izrečena še dodatna kazen.

 

3. Kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbami, da kot prava nevešča stranka ni bil poučen o vseh pravicah, ki mu gredo v postopku o prekršku. Nadalje pritožnik navaja, da je obrazložitev drugostopenjskega organa v odločbi nepopolna, saj Senat za prekrške ni odgovoril na vprašanje, zakaj je bila izpodbijana odločba izdana z enoletnim zamikom. Po mnenju pritožnika je izpodbijana odločba tudi v nasprotju z določbama 166. in 169. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP). Kršitev 23. člena Ustave naj bi bila podana s tem, ko pristojni organ ni odločal brez nepotrebnega odlašanja. Ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mu je bil izrečen skoraj eno leto po izdaji odločbe o prekršku in več kot tri leta, odkar je opravil vozniški izpit. Kršitev 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da iz odločbe o prekršku ne izhajajo vse sankcije, zato je po njegovem mnenju pravica do pritožbe izigrana v tem, da se zoper odločbo o prekršku ni pritožil in s tem ni izpodbijal vsebinskega temelja odločbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

 

 

B.

 

4. Predmet presoje v okviru te ustavne pritožbe sta le v izreku navedeni odločbi, ki sta bili izdani v postopku izdaje odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožnik organom, ki odločajo v postopku o prekršku, očita napačno uporabo prava. Glede na to je treba pritožniku pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, zato zgolj z navedenimi očitki ni mogoče utemeljevati ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

 

5. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Relevantni bi lahko bili očitki pritožnika, da Senat za prekrške ni odgovoril na vse njegove navedbe. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Po oceni Ustavnega sodišča je Senat za prekrške argumentirano zavrnil vse pritožnikove očitke, svojo odločitev pa je razumno obrazložil, zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

 

6. Pritožnik z navedbo, da je bil kot prava nevešča stranka postavljen v neenakopraven položaj, utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave specialna določba), ki med drugim zagotavlja, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Tega izpodbijanima odločbama ni mogoče očitati, pritožnik pa tovrstnih kršitev zgolj s pavšalnim zatrjevanjem ni izkazal. Ker pritožnik ni izkazal, da bi bilo v njegovi zadevi odločeno drugače, zatrjevana kršitev ni podana.

 

7. Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da je bil izigran v pravici do pritožbe zoper predhodno odločbo o prekršku, v postopku z ustavno pritožbo zoper posebno odločbo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more biti upošteven. Zato že iz tega razloga očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

 

8. Pritožnik z navedbo, da je bil z izpodbijano odločbo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja kaznovan za prekršek, za katerega je že bil predhodno pravnomočno obsojen z odločbo Sodnika za prekrške Kočevje št. P-918/02 z dne 16. 9. 2002, zatrjuje kršitev 31. člena Ustave. Ta določa, da nihče ne more biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. V postopku izdaje odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne gre za ugotavljanje krivde v kazenskopravnem smislu, temveč le za ugotavljanje pogojev za izrek prenehanja vozniškega dovoljenja v skladu s četrtim odstavkom 29.a člena takrat veljavnega ZP, to je, ali je storilec prekrška v času dveh let dosegel ali presegel osemnajst kazenskih točk v cestnem prometu (oziroma voznik začetnik sedem kazenskih točk).[1] Kot je pritožniku pojasnil že Senat za prekrške v tem primeru ne gre za izdajo odločbe o prekršku (in s tem za ponovno ugotavljanje krivde), temveč le za izdajo odločbe, s katero se izreče kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato za kršitev 31. člena Ustave očitno ne gre.

 

9. Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ureja splošna pravna načela.

 

10. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

 

11. Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bila v postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker je postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člena Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik ni izčrpal, ustavna pritožba v tem delu ni dopustna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo.

 

 

C.

 

12. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je bil glede nesprejema sprejet z dvema glasovoma za in z enim glasom proti (proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje), glede zavrženja pa soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

 

Opomba:

[1]Kot izhaja iz pojasnila, ki ga je Ustavno sodišče pridobilo pri Okrajnem sodišču v Kočevju, se odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdajajo po pridobitvi obvestila Senata za prekrške o zbranih kazenskih točkah v cestnem prometu iz evidence, ki jo vodi ta organ. V konkretnem primeru je Senat za prekrške omenjeno obvestilo posredoval prvostopenjskemu organu (in tudi pritožniku) dne 23. 5. 2003.

 

 

Up-672/03-

5. 10. 2005

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča

 

Ustavno sodišče ni sprejelo Ustavne pritožbe A. A., zavrglo pa jo je v delu, ki se je nanašal na sojenje v razumnem roku. Z obema odločitvama se ne morem strinjati. Kljub temu sem pri drugi odločitvi glasoval za odločitev kazenskega senata, da ne bi po nepotrebnem sprožil ponovnega odločanja o tem vprašanju na seji Ustavnega sodišča. Glede razlogov, zaradi katerih nasprotujem zavrženju v primerih, ko je kršitev že prenehala, se sklicujem na svoja ločena mnenja, v katerih dokazujem, da je takšno stališče v neskladju z razlago Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot jo je v dolgoletni in ustaljeni judikaturi utemeljilo Evropsko sodišče za človekove pravice (Prim. zlasti pritrdilno ločeno mnenje v zadevi št. Up-95/03). Mislim, da je naslovna Ustavna pritožba lep primer, ki kaže, kakšne učinke lahko ima kršitev ustavnega načela o sojenju brez nepotrebnega odlašanja na uveljavljanje drugih ustavnih pravic pritožnika.

 

Pritožnik A. A. zatrjuje, da so mu bile kršene ustavne pravice, ker mu je bil z odločbo, izdano skoraj leto dni po pravnomočno izrečeni sankciji, izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodnik za prekrške je potreboval skoraj leto dni, da je ugotovil, da je treba izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, čeprav je bilo vseh osem kazenskih točk izrečenih za en sam prekršek v enem samem postopku in za odlaganje odločitve o prenehanju vozniškega dovoljenja ni bilo nobenega razumnega razloga. Medtem je pritožnik imel vozniško dovoljenje in ga po več kot treh letih, odkar je opravil vozniški izpit, ni mogoče več obravnavati kot mladega voznika oziroma voznika začetnika.

 

Pritožnik je vozniško dovoljenje pridobil 23. 6. 2000 (in ga je bilo mogoče šteti za mladega voznika dve leti, to je do 23. 6. 2002). Prekršek je storil 17. 6. 2002, torej teden dni preden mu je potekel rok, določen za mlade voznike. Odločba o prekršku, izdana 16. 9. 2002, je postala pravnomočna 15. 10. 2002. K temu, da je odločba postala pravnomočna že 15. oktobra 2002 je neposredno prispeval pritožnik s tem, ker se ni pritožil zoper odločitev Sodnika za prekrške in ga tako ni mogoče dolžiti, da je sokriv za dolgotrajnost postopka. Odločba o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je bila izdana 2. 6. 2003, torej približno devet mesecev potem, ko je postala pravnomočna odločba o prekršku.

 

Menim, da bi moralo Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejeti in odgovoriti na vprašanje, ali je z ustavnopravnega stališča dopustno po dolgotrajnem odlašanju, ki ni z ničimer pojasnjeno, kaj šele opravičeno, poseči v pravice voznika po strožjih kriterijih, ki veljajo za mladega voznika, čeprav je medtem poteklo že tri leta, odkar je pridobil vozniško dovoljenje. Med drugim je močno vprašljivo, kakšen učinek ima tako pozno izrečena stroga sankcija, namenjena mlademu vozniku na nekoga, ki to ni več.

 

Glasoval sem za sprejem ustavne pritožbe. Ustavno sodišče se lahko odloči, da ne sprejme ustavne pritožbe samo takrat, kadar je očitno, da pravice ustavnega pritožnika niso bile kršene. Tovrstna očitnost po mojem prepričanju v naslovni zadevi ni podana. Verjetno bi bilo sicer pretirano apriorno zatrjevati, da so bile ustavne pravice pritožnika očitno kršene. To bi pokazala šele poglobljena obravnava, ki bi sledila sprejemu ustavne pritožbe. Zato je po mojem mnenju odločitev Ustavnega sodišča, da ustavne pritožbe ne sprejme, napačna.

 

dr. Ciril Ribičič