Up-131/03

Opravilna št.:
Up-131/03
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 96/2005 | 22.09.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:Up.131.03
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 76/2003 z dne 18. 2. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 11. 2. 2003
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 76/2003 z dne 18. 2. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 11. 2. 2003 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Pripor kot osebni omejevalni ukrep in varščina kot stvarni omejevalni ukrep se v bistvenem razlikujeta, tako po vrsti kot po intenzivnosti omejevanja. Glede na drugačno naravo varščine od pripora je imel zakonodajalec razumne razloge, da je trajanje varščine določil drugače kot trajanje pripora. Stališče sodišč, po katerem je varščina sicer nadomestilo za pripor, vendar pa samostojen ukrep, za katerega odreditev in prenehanje veljajo posebne določbe ZKP, od katerih pa nobena ne napoti na uporabo določb zakona, ki se nanašajo na pripor, tako kot je to pri drugih nadomestnih ukrepih za pripor, je obrazloženo in utemeljeno na zakonu, zato samo po sebi ne pomeni kršitve človekovih pravic.
 
Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-296/02 pojasnilo, da stvarni omejevalni ukrepi ne morejo trajati neomejeno dolgo. Glede na navedeno je stališče sodišč, ki izhaja iz izpodbijanih odločb (tj. da časa oziroma trajanja varščine nista šteli kot relevantne okoliščine pri presoji predloga za odpravo varščine), napačno in pomeni kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri odločanju o varščini kot stvarnem omejevalnem ukrepu bi morali sodišči upoštevati časovni vidik (tj. trajanje) ukrepa kot pomembno okoliščino. Sodišči predloga za odpravo varščine nista presodili z vidika časovne omejenosti njenega trajanja kot relevantne okoliščine, zato sta s tem kršili pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Ker se sodišči v konkretnem primeru nista opredelili do okoliščine trajanja varščine, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je bila v pritožnikovem primeru kršena tudi lastninska pravica iz 33. člena Ustave
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
5.3.5.1.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode - Pripor do sojenja.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
5.3.36 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do lastnine (33, 67).
5.3.13.23 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Pravica do obveščenosti glede razlogov za pripor (19.3).
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
Pravna podlaga:
Člen 19, 20, 22, 33, 67, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-131/03-16
22. 9. 2005
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p., d. n. o., Ž., na seji dne 22. septembra 2005
 
odločilo:
 
1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 76/2003 z dne 18. 2. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 11. 2. 2003 se razveljavita.
 
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrnilo predlog pritožnikovih zagovornikov za odpravo varščine. Višje sodišče je pritožbi pritožnika in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.
 
2. Pritožnik zatrjuje, da sta mu sodišči kršili človekove pravice s stališčem v izpodbijanih sklepih glede trajanja varščine. Sodišči naj bi s stališčem, "da trajanje varščine ni v nobeni povezavi s priporom", nedopustno posegli v njegove premoženjske pravice oziroma v pravico do zasebne lastnine. Po pritožnikovem mnenju je varščina po svojem namenu, vsebini in načinu odreditve organsko in neločljivo povezana s priporom, saj se ne more nikoli odrediti kot samostojen omejevalni ukrep. Po mnenju pritožnika je mogoče Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) razlagati le tako, da se tudi za odreditev, trajanje, podaljšanje in odpravo varščine uporabljajo na podlagi zakonske analogije določbe tega zakona o priporu. Pritožnik navaja, da bi morala varščina po preteku dveh let prenehati, položeno premoženje pa bi mu moralo biti vrnjeno. Pritožnik prilaga ustavni pritožbi mnenje Pravne fakultete v Mariboru z dne 1. 3. 2003, v katerem avtorja (mag. Lilijana Selinšek in dr. Ivan Bele) na podlagi teoretičnih izhodišč instituta varščine ter razlage določb 17. poglavja ZKP ter drugega in tretjega odstavka 88. člena ZKP zaključujeta, da varščina kot nadomestni ukrep preneha, ko prenehajo časovni pogoji za pripor. Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi izpodbijane sklepe.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-131/03 z dne 22. 12. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
 
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo v odgovor Okrajnemu in Višjemu sodišču, ki nanjo nista odgovorili.
 
 
B.
 
5. Sodišči sta v izpodbijanih odločbah zavzeli stališče, "da je trajanje varščine omejeno z razlogi, zaradi katerih varščina po zakonu preneha in da ZKP prenehanja varščine ne veže na razloge, ki jih določa zakon za pripor". V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
 
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) v zvezi z ukrepom začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi kot stvarnega omejevalnega ukrepa navedlo, da mora biti trajanje začasnega zavarovanja kot omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, ki posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave v povezavi z lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, določno omejeno, da ta ne bi postal nesorazmeren poseg v omenjeni pravici. Nedoločenost trajanja, in s tem neomejenost začasnega zavarovanja, bi pomenila nesorazmeren poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave.
 
7. Varščina (poroštvo, kavcija, jamstvo) je procesni institut, s katerim se zagotavlja obdolženčeva navzočnost v kazenskem postopku ali odpravlja ponovitvena nevarnost. Varščina sodi med t. i. stvarne omejevalne ukrepe, ki jih vsebuje ZKP.
 
8. Pripor kot osebni omejevalni ukrep in varščina kot stvarni omejevalni ukrep se v bistvenem razlikujeta, tako po vrsti kot po intenzivnosti omejevanja. V nasprotju s priporom, ko se obdolženec nahaja v zaprti javni ustanovi, gre pri varščini[1] za izročitev gotovine, vrednostnih papirjev, dragocenosti ali drugih premičnih stvari večje vrednosti ali za hipoteko na nepremičnini v določenem denarnem znesku, ki ga sodišče določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo daje. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi ZKP glede trajanja varščine napotil na smiselno uporabo določb ZKP o trajanju pripora.[2] ZKP vsebuje glede trajanja varščine posebne določbe. Glede na drugačno naravo varščine od pripora je imel zakonodajalec razumne razloge, da je trajanje varščine določil drugače kot trajanje pripora. Stališče sodišč, po katerem je varščina sicer nadomestilo za pripor, vendar pa samostojen ukrep, za katerega odreditev in prenehanje veljajo posebne določbe ZKP, od katerih pa nobena ne napoti na uporabo določb zakona, ki se nanašajo na pripor, tako kot je to pri drugih nadomestnih ukrepih za pripor, je obrazloženo in utemeljeno na zakonu, zato samo po sebi ne pomeni kršitve človekovih pravic.
 
9. Iz izpodbijanih odločb sodišč izhaja, da sodišči časa oziroma trajanja varščine nista šteli kot relevantne okoliščine pri presoji predloga za odpravo varščine. Kot je navedeno že v točki 6 obrazložitve te odločbe, pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-296/02 pojasnilo, da stvarni omejevalni ukrepi ne morejo trajati neomejeno dolgo. Glede na navedeno je stališče sodišč, ki izhaja iz izpodbijanih odločb, napačno in pomeni kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri odločanju o varščini kot stvarnem omejevalnem ukrepu bi morali sodišči upoštevati časovni vidik (tj. trajanje) ukrepa kot pomembno okoliščino. Sodišči predloga za odpravo varščine nista presodili z vidika časovne omejenosti njenega trajanja kot relevantne okoliščine, zato sta s tem kršili pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Ker se sodišči v konkretnem primeru nista opredelili do okoliščine trajanja varščine, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je bila v pritožnikovem primeru kršena tudi lastninska pravica iz 33. člena Ustave.
 
10. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave, je razveljavilo izpodbijana sklepa ter zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo pri ponovnem odločanju o utemeljenosti predloga za odpravo varščine, glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve, upoštevati tudi časovni vidik varščine, tj. sorazmernost in omejenost trajanja varščine v konkretnem primeru.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Modrijan in Krisper Kramberger ter sodnik Janko. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
 
 
Opombi:
[1]Varščine v naši pravni ureditvi sodišče samo nikoli ne zahteva oziroma samo nikoli ne nadomesti pripora z varščino, temveč le presoja, ali je varščina, ki jo ponujajo obdolženec, zakoniti zastopnik, zagovornik ali druga oseba, zadostno zagotovilo za obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku oziroma za odpravo ponovitvene nevarnosti.
[2]Tudi po mnenju Horvata zakonska ureditev prenehanja varščine kaže, da varščina ne preneha vselej takrat, ko se mora odpraviti pripor; tako v Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2004, str. 447.
 
 
 
Up-131/03
17.10.2005
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 
 
 
1. Odločba, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče v tej zadevi, je sicer povsem v skladu s pristojnostmi, ki jih ima to sodišče v zadevah ustavnih pritožb, to je omejiti se na ugotavljanje, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tudi po vsebinski plati pomeni le logično nadaljevanje in izpeljavo stališč, ki jih je US zapisalo v odločbi št. U-I-296/02 in ki je nekakšna nosilna odločba glede ureditve stvarnih omejevalnih ukrepov v našem kazenskem procesnem pravu (podobno, kakor je odločba U-I-18/93 nosilna odločba za področje pripora in deloma drugih osebnih omejevalnih ukrepov).
 
2. Za konkretni primer je pomembno še enkrat poudariti, da sodišči v izpodbijanih odločbah nista upoštevali izhodišča, da noben omejevalni ukrep (niti osebni niti stvarni) ne sme trajati neomejeno dolgo. Nasprotno, menili sta, da se smeta pri odločanju o prenehanju varščine omejiti le na upoštevanje kriterijev za prenehanje varščine, ki izhajajo (neposredno) iz zakona o kazenskem postopku in med katerimi naj ne bi bilo takšnih omejitev glede trajanja ukrepa, kakršne ima v mislih uvodoma citirana odločba US. Ker se do tega vprašanja sploh nista opredelili, čeprav bi se morali, je US ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave, ni pa moglo preizkusiti, ali mu je bila kršena tudi pravica iz 33. člena Ustave.
 
3. Čeprav sem vseskozi stal na stališču, da je o ustavni pritožbi v tej zadevi mogoče odločiti brez poseganja v ureditev varščine v ZKP, želim v svojem pritrdilnem ločenem mnenju v zvezi s tem opozoriti, da to ne pomeni, da je pravna ureditev varščine v zakonu ustrezna, kaj šele, da je dobra.
 
Ko se je zakonodajalec po odločbi US št. U-I-18/93 lotil (pre)urejanja osebnih omejevalnih ukrepov, se je, na žalost, omejil pretežno le na vprašanja, na katera ga je neposredno opozorilo US. Očitno pa ni imel ambicije, da bi sistem omejevalnih ukrepov, ki je pravi pravcati procesni podsistem in corpus separatum v kazenskem postopku, že tedaj uredil v celoti na novo, dosledno in zaokroženo. Tako se je zgodilo, da je tedaj popolnoma zanemaril problem stvarnih omejevalnih ukrepov, pa tudi pri osebnih omejevalnih ukrepih mu je ušlo marsikaj takega, za kar bi bilo dobro (deloma pa celo nujno potrebno), da bi ob tej priložnosti uredil. Spregledal je tudi, da se je z novimi rešitvami, ki jih je uvedel na področju osebnih omejevalnih ukrepov, pojavila vrsta novih vprašanj, ki povzročajo težave v praksi in ki so (potencialno) ustavnopravno relevantna, zaradi česar je o njih že moralo odločati tudi US[1].
 
4. Med vprašanji urejanja omejevalnih ukrepov, ki so, žal, ostala v ozadju, je tudi sistematična ureditev varščine. Ta omejevalni ukrep je z večih aspektov posebnost v naši ureditvi. V prvi vrsti ga, kljub prodoru Common law institutov v naše kazensko procesno pravo, ne smemo zamenjati ali primerjati z varščino v teh postopkih. Seveda ni stvar zakonodajalca, da bi odločil o teoretičnem sporu, ali uvrstiti varščino med osebne (ker je nadomestilo za osebni ukrep) ali med stvarne omejevalne ukrepe (ker posega na področje premoženja ali premoženjskih pravic obdolženca ali drugih oseb). Že pred reformo omejevalnih ukrepov se je pojavljalo obilo problemov glede ureditve varščine in še posebej glede postopka odločanja o varščini stricto sensu (od tega, kdo, kdaj in kako lahko poda predlog za določitev varščine, prek razmeroma zapletenega, dolgotrajnega in dragega določanja višine varščine, če hočemo, da je postopek izveden lege artis, pa vse do prenehanja varščine in njene usode v nadaljevanju v različnih procesnih situacijah), če omenim samo nekatere najpomembnejše. Nobeno od teh vprašanj v zvezi z varščino ni bilo precizneje urejeno, nasprotno, pojavila se je nova, teoretično nekoliko sporna možnost, da se v nekaterih omejenih primerih odredi varščina kot nadomestni ukrep za pripor tudi tedaj, ko je bil pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti[2].
 
Varščina je edini omejevalni ukrep, ki je v našem kazenskem postopku zgolj nadomestni ukrep za nek drug ukrep, ki ga pozna naše pravo. S tem se, skupaj z drugimi ukrepi, ki so sicer samostojni, vendar so lahko tudi nadomestni ukrepi za drug ukrep, ki pomeni hujši poseg v pravice in svoboščine ljudi, zastavlja vprašanje, kako urediti razmerje med "glavnim" in nadomestnim ukrepom v vseh tistih elementih, ki se pojavljajo pri obeh ukrepih. Gre zlasti za vprašanje natančne ureditve temeljnih pogojev za uporabo nadomestnih ukrepov, postopka za odločanje o nadomestnem ukrepu, posledic, ki nastopijo, če obdolženec krši milejši ukrep in seveda, ne nazadnje, njihovega trajanja.
 
Prav slednje vprašanje, ki je bilo (utemeljeno) v središču zakonodajalčeve pozornosti pri preurejanju pripora, je bilo presenetljivo v ozadju pri urejanju ostalih omejevalnih ukrepov[3] in, kakor se je pokazalo v nadaljevanju, povsem zapostavljeno pri stvarnih omejevalnih ukrepih. Pravzaprav nadvse presenetljivo, saj tudi časovna omejitev uporabe omejevalnih ukrepov neposredno izhaja iz tiste določbe Ustave, ki je eno izmed temeljnih izhodišč za presojo njihove (ne)ustavnosti, namreč iz domneve nedolžnosti (27. člen Ustave). To pa utegne pomeniti, da niti slovenski zakonodajalec niti sodstvo (po izkušnji iz konkretnega primera in nekaterih drugih, o katerih je US medtem že odločilo) tega nauka, ki izhaja iz že večkrat citirane odločbe št. U-I-18/93, nista doumela.
 
Z vprašanjem trajanja varščine kot nadomestila za pripor (in v tem pogledu njene bolj ali manj trdne navezanosti na norme, ki urejajo slednjega)[4] se sporna vprašanja glede varščine niti približno ne končajo. Zaradi velikega števila odprtih vprašanj in ureditve, ki je na robu ustavnoskladne, bi bilo pričakovati, da se bo zakonodajalec lotil preurejanja tega ukrepa, saj je imel dovolj časa in priložnosti za to, vendar tega doslej ni storil. Moje pritrdilno ločeno mnenje je zato mogoče razumeti tudi kot spodbudo zakonodajalcu, naj se loti sistematičnega (pre)urejanja varščine (in tudi vseh ostalih omejevalnih ukrepov) preden ga bodo na vsak posamezni problem opozorile težave v praksi ali odločbe Ustavnega sodišča. Vprašanje ureditve omejevalnih ukrepov ni povezano z vprašanjem reforme kazenskega postopka, saj je mogoče ta procesni podsistem urediti kot relativno samostojen del kazenskega postopnika in ga nato z minimalnimi prilagoditvami umestiti na ustrezno mesto v zakonu o kazenskem postopku.
dr. Zvonko Fišer
Opombe:
[1] Med temi je nedvomno treba posebej opozoriti na nekatera vprašanja v zvezi s hišnim priporom, o katerih je US že odločalo, gl. npr. odločbo št. Up-286/01 z dne 9. 10. 2001.
[2] Ta možnost, zaradi svoje nenavadnosti skrajnje redko uporabljana, po mojih informacijah vendarle ni povzročila večjih nevšečnosti.
[3] Ne da bi se spuščal v podrobnosti, bi lahko rekel, da se je pri na novo uvedenih ukrepih zakonodajalec sicer večinoma zavedal tega problema, a ga je podcenjeval, pri tistih, ki so obstajali že poprej, pa ga je popolnoma zanemaril. Tako najdemo pri javljanju na policijski postaji (195.b čl. ZKP, gl. zlasti 5. odst.) in pri hišnem priporu (199.a čl. ZKP, gl. zlasti 6. in 7. odst.) elemente, ki zanesljivo kažejo na to, da je zakonodajalec imel v mislih tudi časovno dimenzijo teh ukrepov, medtem ko pri "tradicionalnih" obljubi obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča (195. čl. ZKP) in pri varščini (196.-199. čl. ZKP), pa tudi pri na novo kreirani prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi (195.a čl. ZKP), ne najdemo podobnih določb.
[4]Eno izmed teh je tudi vprašanje, ali časovne omejitve pri trajanju pripora v enaki meri veljajo tudi za varščino kot nadomestni ukrep. Ne morem zanikati, da je takšna razlaga mogoča, čeprav se ji sam ne pridružujem, ker na splošno menim, da je cilj nadomeščanja bolj invazivnih z manj invazivnimi omejevalnimi ukrepi, poleg spoštovanja načela subsidiarnosti, tudi v tem, da manj invazivni ukrepi - prav zato, ker v manjši meri posegajo v človekove pravice - lahko trajajo dlje časa (vendar nikakor ne neomejeno dolgo!).
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
14.03.2003
Datum odločitve:
22.09.2005
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US25176