Up-52/03

Up-52/03-6

24. 5. 2005

SKLEP

 

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 10. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

 

sklenilo:

 

 

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 523/2002 z dne 23. 12. 2002 v zvezi z odločbo o pridržanju Policijske uprave Celje, Urada kriminalistične policije, št. 3A301 z dne 22. 12. 2002 se sprejme v obravnavo, v delu, v katerem se nanaša na ravnanje pooblaščenih uradnih oseb v predkazenskem postopku, pa zavrže.

 

Obrazložitev

 

 

1. Pritožnica je bila na podlagi odločbe o pridržanju dne 22. 12. 2002 od 14.50 ure pridržana v skladu z določbo drugega odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča je njeno pritožbo zoper odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

 

2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava ter kršitvi 2. in 19. člena Ustave. Navaja, da ji je bila prostost odvzeta že ob 8.50 uri, ko so kriminalisti začeli s hišno preiskavo. Pritožnica od začetka hišne preiskave ni smela zapustiti stanovanja ali storiti koraka brez dovoljenja in nadzora policije, zato naj bi bila 6 ur nezakonito omejena v svobodi gibanja. Po mnenju pritožnice je sodišče z obrazložitvijo, da pridržanje traja od 14.50 ure dalje, nezakonito potrdilo policijski sklep o pridržanju in dovolilo nezakonito uporabo določb ZKP, saj policija prvih 6 ur pridržanja nikoli ne všteje v dejanski odvzem prostosti. Pritožnica še navaja, da je bilo vsakršno zadrževanje pritožnice od 18.00 ure dalje, ko je policija že opravila razgovor in vsa opravila, nezakonito in pomeni kršitev pravice do osebne svobode (19. člen Ustave). Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo in izpodbijano odločbo razveljavi v celoti.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnica.

 

4. Kršitev pravice do osebne svobode naj bi bila storjena tudi z ravnanjem organov, ki so pritožnico po njenem mnenju neutemeljeno in nezakonito zadrževali po 18.00 uri dne 22. 12. 2002, saj naj bi bila do takrat opravljena že vsa dejanja, zaradi katerih je bila pritožnica pridržana. Ustavne pritožbe neposredno zoper ravnanje ni mogoče vložiti. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu. Postopek in način odločanja pristojnega sodišča je urejen v Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS). Šele po izčrpanju tega sodnega varstva je mogoče zoper pravnomočno odločbo, izdano v upravnem sporu, ob izpolnjenih pogojih iz Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložiti ustavno pritožbo. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to pravno varstvo izčrpala in z njim uveljavljala navedeno kršitev, v tem delu zatrjevnih kršitev ustavnih pravic Ustavno sodišče ni preizkušalo.

 

5. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič.

 

 

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

 

 

Up-52/03-12

27. 10. 2005

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 27. oktobra 2005

 

 

odločilo:

 

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 523/2002 z dne 23. 12. 2002 v zvezi z odločbo o pridržanju Policijske uprave Celje, Urada kriminalistične policije, št. 3A301 z dne 22. 12. 2002 se zavrne.

 

Obrazložitev

 

A.

 

1. Pritožnica je bila na podlagi odločbe o pridržanju dne 22. 12. 2002 od 14.50 ure pridržana na podlagi določbe drugega odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča je njeno pritožbo zoper odločbo o pridržanju zavrnil kot neutemeljeno.

 

2. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava ter kršitvi 2. in 19. člena Ustave. Kršitev 19. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da ugotovitev sodišča, ki je odločalo o njeni pritožbi zoper odločbo o pridržanju, da naj bi ji bila prostost odvzeta ob 14.50 uri, ne drži. Pritožnica namreč navaja, da je bila brez svobode gibanja že od 8.50 ure, ko so policisti začeli s hišno preiskavo, saj od takrat dalje ni več smela zapustiti stanovanja niti storiti koraka brez dovoljenja in nadzora policije. Po oceni pritožnice je bila z odločitvijo senata, da je bila dejansko pridržana šele ob 14.50 uri, nezakonito omejena v svobodi gibanja 6 ur. Po mnenju pritožnice je sodišče z obrazložitvijo, da pridržanje traja od 14.50 ure dalje, nezakonito potrdilo policijski sklep o pridržanju in dovolilo nezakonito uporabo določb ZKP, saj policija prvih 6 ur pridržanja nikoli ne všteje v dejanski odvzem prostosti. Z navedbo, da mora sodišče trditve organov pregona preveriti, ne pa odločati, kot da so navedbe policije v odločbi o pridržanju neizpodbitno resnične, pritožnica uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). V zvezi s tem še dodaja, da je sodišče svojo odločitev obrazložilo na način, ki pomeni kršitev določbe, da je Slovenija pravna država. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo in izpodbijani odločbi v celoti razveljavi.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-52/03 z dne 24. 5. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, v delu, v katerem se je ustavna pritožba nanašala na ravnanje pooblaščenih uradnih oseb v predkazenskem postopku, pa zavrgel. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Okrožnemu sodišču v Celju ter Uradu kriminalistične policije pri Policijski upravi Celje. Na ustavno pritožbo je odgovoril le vodja sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi Celje. Navaja, da v času opravljanja hišne preiskave pritožnici prostost ni bila odvzeta, niti ni bilo najti razlogov za policijsko pridržanje. Hišna preiskava je trajala od 8.58 ure do 12.10 ure, policijsko pridržanje pa je bilo odrejeno šele ob 14.50 uri. Iz odgovora še izhaja, da razlogi za hišno preiskavo v nobenem primeru niso bili identični z razlogi za policijsko pridržanje. Če bi ti namreč obstajali že ob začetku hišne preiskave, bi v skladu s policijsko prakso pridržanje tudi odredili ob samem začetku opravljanja hišne preiskave.

 

 

B.

 

4. Veljavnost izpodbijanih odločb o pridržanju je potekla že v času vložitve ustavne pritožbe. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS) namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 70/03 in OdlUS XII, 104).

 

5. Glede na trditve pritožnice o napačno ugotovljenem času dejanskega odvzema prostosti Ustavno sodišče pojasnjuje, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

 

6. Ustavnopravno relevanten je očitek pritožnice, da sklep sodišča ni zadostno obrazložen oziroma da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih navedb. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče pa izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ni sicer nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Vendar pa je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.

 

7. Bistvo pritožničinih navedb je v tem, da sodišče ni preverjalo dejstev v odločbi o pridržanju o dejanskem času odvzema prostosti, zato naj bi s svojo obrazložitvijo, da pridržanje traja šele od 14.50 ure, nezakonito potrdilo odločbo o pridržanju. S tem naj bi ji bilo poseženo v njeno pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

8. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) poudarilo, "da Ustava razlikuje med tremi vrstami kazenskopravnih posegov v osebno svobodo in v vseh treh primerih gre za poseg v isto ustavno varovano človekovo pravico do osebne svobode. V tretjem odstavku 19. člena govori Ustava o odvzemu prostosti (aretacija). Pojem aretacije, prijetja, odvzema prostosti se nanaša na trenutni poseg izvršilne veje oblasti v svobodo posameznika. Ustava že za ta svoj poseg, če naj bo aretacija ustavno dopustna, predvideva zakonsko določen postopek in zakonsko določene primere."

 

9. Pojem odvzem prostosti je opredeljen v 4. členu ZKP, kot "vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje". V drugem odstavku 157. člena ZKP je določeno, kdaj lahko policisti nekomu vzamejo prostost in ga pridržijo. Po petem odstavku tega člena lahko pridržanje traja največ oseminštirideset ur; šesti odstavek pa določa obveznost policista, da v pisni obliki z odločbo obvesti osebo, ki ji je vzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti, če pridržanje traja več kot šest ur. Dokler traja pridržanje, ima v skladu s sedmim odstavkom tega člena oseba, ki ji je vzeta prostost, pravico do pritožbe. O njej mora odločiti zunajobravnavni senat pristojnega sodišča v oseminštiridesetih urah.

 

10. Pritožnica je že v pritožbi zoper odločbo o pridržanju zatrjevala, da je bila dejansko pridržana že od 8.58 ure dalje, ko so policisti začeli s hišno preiskavo, saj od takrat dalje ni več mogla prosto oditi. Zaradi posledic, ki jih ima pravilen čas odvzema prostosti na trajanje pridržanja, je sodišču predlagala, naj ugotovi, kdaj je prišlo do dejanskega odvzema prostosti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča je sklepanje o dejanskem času odvzema prostosti oprl na ugotovitev, da "ne držijo navedbe zagovornice, da je pridržanje šteti od 8.58 ure dalje, temveč od dejanskega odvzema prostosti od 14.50 ure dalje, kot to izhaja iz podatkov v spisu". Ustavno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katerih dejstvih in razlogih je sodišče gradilo svojo odločitev o dejanskem času odvzema prostosti. Iz obrazložitve sklepa niso razvidne niti dejanske okoliščine niti druge konkretne okoliščine, iz katerih bi bila razvidna presoja zunajobravnavnega senata v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče tudi ni presojalo stališča pritožnice, da se že s samo opravo hišne preiskave izvaja pridržanje, in se tako do navedbe, ki je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, sploh ni opredelilo. S tem sta bili po presoji Ustavnega sodišča pritožnici kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

 

11. Zaradi ugotovljenih kršitev 22. in 25. člena Ustave, Ustavno sodišče ni moglo presoditi, ali je bila pritožnici kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zato je ustavno pritožbo zavrnilo.

 

12. Očitka pritožnice, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa teh neposredno ne ureja.

 

 

C.

 

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti sta glasovali sodnici Krisper Kramberger in Wedam Lukić ter sodnika Čebulj in Ribičič. Sodnik Ribičič je dal odklonilno ločeno mnenje.

 

 

Predsednik

dr. Janez Čebulj

 

Up-52/03-

8. 11. 2005

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 

 

1. Pritožnica očita policiji, da jo je zadrževala vse od začetka hišne preiskave, ki se je začela 22. decembra 2002 ob 8.58, medtem ko je šele ob 14.50 istega dne dobila odločbo o pridržanju, ki pa naj bi se začelo od 14.50 dalje, torej skoraj šest ur potem, ko se je po njenem prepričanju resnično začelo. Pri tem pritožnica, ki se sklicuje na dejstva in dokumente, poudarja, da vse od začetka hišne preiskave ni smela storiti niti koraka brez dovoljenja in nadzora policije, zato je očitno, da ji je bila že takrat odvzeta prostost gibanja. Po pritožničinem mnenju je senat Okrožnega sodišča nezakonito "pokril" pridržanje, za katero ni bilo zakonite podlage in s tem pristal na razlago, da policija prvih šest ur ne šteje v pridržanje, ker lahko za šest ur pridrži državljane brez sodne odločbe. Ustavno sodišče je v obravnavanem primeru (Odločba v zadevi št. Up-52/03) zavzelo drugačno stališče kot senat Okrožnega sodišča. V tej Odločbi izhaja od svoje ustaljene ustavnosodne presoje, po kateri zajema pojem odvzema prostosti "vsako omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje". Ocenilo je tudi, da zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča (pri odločanju o pritožničini pritožbi zoper sklep o pridržanju) ni z ničimer obrazložil svojega stališča, po katerem "ne držijo navedbe zagovornice, da je pridržanje šteti od 8.58 dalje, temveč od dejanskega odvzema prostosti – od 14.50 dalje, kot to izhaja iz podatkov v spisu". Ker iz obrazložitve sklepa senata Okrožnega sodišča ni razvidno, na katerih dejstvih in razlogih sloni in se ni opredelil do navedb iz pritožbe, ki so v obravnavanem primeru bistvenega pomena, sta bili po oceni Ustavnega sodišča pritožnici kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Do tu se lahko z večinsko odločitvijo strinjam. Ne morem pa se strinjati z njenim nadaljevanjem in s sklepom, ki se glasita: zaradi navedenih kršitev Ustavno sodišče ni moglo presoditi, ali je bila pritožnici kršena pravica do osebne svobode, in je ustavno pritožbo zavrnilo.

 

2. Pritožnica je z ustavno pritožbo uveljavljala kršitev z Ustavo določenih človekovih pravic. Na njeni podlagi lahko Ustavno sodišče po 59. členu Zakona o ustavnem sodišču da pritožnici prav, če ugotovi, da so se zatrjevane kršitve res zgodile in razveljavi akte, s katerimi je do kršitev prišlo ali pa (kot neutemeljeno!) zavrne ustavno pritožbo, ker do zatrjevanih kršitev ni prišlo. Ustavno sodišče je v obravnavanem primeru storilo oboje: v izreku svoje odločbe je zavrnilo ustavno pritožbo, v obrazložitvi pa je ugotovilo, da sta bili kršeni pritožničini ustavni pravici. S tem je Ustavno sodišče po mojem mnenju sprejelo sodbo, v kateri je nepomirljivo protislovje: izrecna ugotovitev kršitve pritožničinih z Ustavo določenih človekovih pravic v 10. točki obrazložitve ("S tem sta bili po presoji Ustavnega sodišča pritožnici kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.") je v nasprotju z zavrnitvijo ustavne pritožbe (izrek in 11. točka obrazložitve). Iz obrazložitve izhaja, da je ustavna pritožba utemeljena, iz izreka pa, da se (kot neutemeljena) zavrne. Zato zanjo nisem mogel glasovati.

 

3. Ali je Ustavno sodišče že kdaj ravnalo tako, da je sočasno ugotovilo kršitev z Ustavo določenih človekovih pravic v obrazložitvi odločbe, s katero je bila ustavna pritožba zavrnjena? Da, toda bistveno drugače kot v obravnavanem primeru. Res je Ustavno sodišče v dveh primerih (Odločba v zadevi št. Up-763/03[1] in Odločba v zadevi št. Up-21/05) zavrnilo ustavni pritožbi, v obrazložitvi pa priznalo pritožnikom, da so bile njihove z Ustavo določene človekove pravice kršene. Vendar sta ta primera bistveno različna od obravnavanega. Obe sodbi slonita na prepričanju, da ugotovljena kršitev 22. člena Ustave ni bila takšne narave, da bi pomenila kršitev pravice do osebne svobode, zato z izpodbijanimi odločitvami sodišč pritožnikoma ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave (36. točka obrazložitve Odločbe v zadevi št. Up-763/03 in 24. točka obrazložitve Odločbe v zadevi št. Up-21/05) in je zato Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. Toda obravnavani primer je drugačen, saj je v obrazložitvi Odločbe Ustavnega sodišča, za katero je glasovala večina sodnic in sodnikov, zapisano, da zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave Ustavno sodišče "ni moglo presoditi, ali je bila pritožnici kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zato je ustavno pritožbo zavrnilo". Kaj reči o sodbi Ustavnega sodišča, ki zavrne ustavno pritožbo, čeprav ni moglo presoditi, ali je bila kršena ena od zatrjevanih ustavnih pravic (bili pa sta kršeni drugi dve)? Glede na to, da gre za ustavno pritožbo s kazenskopravnega področja, se na prvem mestu ponuja ugovor, da Ustavno sodišče v tem primeru gotovo ni ravnalo v skladu z načelom In dubio pro reo, temveč ravno obratno: v dvomu v škodo pritožnice.

 

4. Menim, da je temeljni razlog za zavrnitev ustavne pritožbe v obravnavanem primeru v tem, da po večinskem stališču, ki ga s precejšnjimi nihanji uveljavlja v svoji novejši ustavnosodni praksi, Ustavno sodišče takrat, ko gre za nežive sklepe (sklepe, ki ne veljajo več) sprejme ugotovitveno odločbo, vendar samo v primeru, če gre za kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. S takšnim stališčem se ne morem strinjati in ga Ustavno sodišče v dosedanji ustavnosodni presoji ni dosledno uveljavljalo. Naj navedem nekaj odločitev Ustavnega sodišča, ko je ravnalo drugače, torej tako, da se je ugotovitvena odločba nanašala na kršitev pravic iz drugih določb Ustave in ne iz prvega odstavka 19. člena. V zadevi št. Up-155/95 je Ustavno sodišče v izreku ugotovitvene odločbe navedlo kršitev 23. člena, v zadevi Up-293/97 kršitev 25. in 29. člena, v zadevah Up-11/98 in Up-315/00 kršitev 25. člena in v zadevi št. Up-103/02 kršitev 22. člena. V zadevi št. Up-11/98 je na primer Ustavno sodišče soglasno sprejelo ugotovitveno odločbo z naslednjo obrazložitvijo: "...je bila pritožniku kršena pravica iz 25. člena Ustave, ki jo je treba po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva in ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji. Ker so izpodbijani sklepi že prenehali veljati, je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da je bila z njimi kršena ustavna pravica." V obravnavanem primeru je Ustavno sodišče ravnalo drugače; ni izdalo ugotovitvene odločbe, temveč je ustavno pritožbo zavrnilo.

 

5. Kolikor je odločitev o zavrnitvi ustavne pritožbe pogojena z odklonilnim oziroma restriktivnim pristopom večine do izdaje ugotovitvenih odločb, se je v obravnavanem primeru ponujala možnost razveljavitvene odločbe. Ustavno sodišče bi razveljavilo Sklep senata Okrožnega sodišča in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker je ta sklep spregledal sporno vprašanje pridržanja pritožnice od 8.55 do 14.50. Razveljavitev bi temeljila na oceni, da je bila pritožnici kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in da ravno zaradi te kršitve Ustavno sodišče ni moglo presoditi, ali ji je bila kršena tudi pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave. To bi lahko ugotovil senat Okrožnega sodišča v okviru novega odločanja, ki bi odgovorilo na vprašanje, ki po mnenju Ustavnega sodišča ostaja odprto, ker zaradi kršitve 25. člena ni mogoče ugotoviti, ali je bil kršen tudi prvi odstavek 19. člena. Osebno sicer menim, da je kršitev osebne svobode pritožnice v obravnavani zadevi dovolj izkazana in da bi zato bila še najbolj na mestu gola razveljavitev odločbe, ne da bi zadevo vračali v ponovno sojenje. Takšne odločitve Ustavno sodišče ne bi sprejelo prvič[2]. Toda tudi za odločitev o ponovnem odločanju senata Okrožnega sodišča obstajajo tehtni razlogi in bi lahko glasoval zanjo.

 

6. Kakšen smisel imata razveljavitvena in ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča, ki se nanašata na neživi sklep o pridržanju in torej ne gre za to, da bi bilo treba pritožnico izpustiti na prostost? Prvi in najpomembnejši razlog je, da dobi pritožnica iz rok Ustavnega sodišča kot vrhovnega varuha človekovih pravic ugotovitev o tem, da je bilo njeno zatrjevanje o kršitvi ustavnih pravic upravičeno. Te nematerialne oblike (moralnega) zadoščenja nikakor ne gre podcenjevati, še zlasti če upoštevamo, da si pritožnica vrsto let neuspešno prizadeva dobiti avtoritativno sodno odločbo, ki bo pritrdila temu, da so ji bile res kršene z Ustavo določene človekove pravice. Drugi razlog je v tem, da je izrecna ugotovitev o kršitvi v izreku odločbe Ustavnega sodišča pomembna tudi kot opozorilo sodiščem, ki bodo odločala v podobnih primerih v prihodnje. Iz odločitve Ustavnega sodišča naj bi jasno izhajalo, da gre za kršitve Ustave, ki jih Ustavno sodišče tudi v prihodnjih primerih ne bo toleriralo. In tretji razlog, ki ga ne gre prezreti, je v tem, da takšna odločitev Ustavnega sodišča lahko pomaga pritožnici v odškodninski pravdi zaradi kršitve njenih pravic.

 

7. Tehtanje, ki je sestavina vsake prave ustavnosodne presoje, pokaže v obravnavanem primeru, da je policija, kot del izvršilne državne oblasti v razmerju do pritožnice kot državljanke, porušila z Ustavo določeno ravnotežje glede uresničevanja človekovih pravic in svoboščin. Policija je posegla vanje, redna sodišča pa tega posega niso sanirala oz. sankcionirala. Če želi Ustavno sodišče to ravnotežje ponovno vzpostaviti, ni dovolj, da ga v obrazložitvi svoje odločbe opazi, temveč mora storiti nekaj več. To več je razveljavitev sklepa senata Okrožnega sodišča ali vsaj sprejem ugotovitvene odločbe, ki v izreku izrecno ugotovi kršitev pritožničinih z Ustavo določenih pravic in svoboščin. Manj kot to ne predstavlja resnega poskusa vzpostavitve ravnotežja med ustavno določenimi pravicami in svoboščini in njihovimi omejitvami, kolikor so nujne in dopustne v demokratični ureditvi. Stališče večine o restriktivnem pristopu pri uporabi ugotovitvenih odločb postavlja umetne meje takšni vlogi Ustavnega sodišča in zato zame ni sprejemljivo. Od tega stališča bo v vedno več primerih moralo odstopiti, celo če ne bo šlo za vprašanja, ki so povezana z omejevanjem človekove svobode, kot to velja za obravnavani primer (Ustavno sodišče je že bilo prisiljeno od njega odstopiti glede kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja[3].

 

8. Odločba, s katero se zavrne ustavna pritožba, v Obrazložitvi pa omenja kršitev pritožničinih pravic iz 22. in 25. člena Ustave, ni in ne more biti primeren odgovor Ustavnega sodišča v primerih, v katerih ugotovi takšne kršitve. Takšna sestavina obrazložitve je glede na pomen kršenih ustavnih pravic in glede na težo kršitve po mojem mnenju neprimerna in nezadostna, čeprav priznam, da je tudi to bolje kot nič.

 

dr. Ciril Ribičič

 

 

Opombe:

[1]V zadevi št. Up-763/03 sem glasoval za takšno odločitev, čeprav sem se zavzemal za sprejem ugotovitvene odločbe. Svoj glas sem v Pritrdilnem ločenem mnenju v navedeni zadevi utemeljil s tem, da bi sicer prišlo do blokade odločanja zaradi izločitve enega od sodnikov in je neposredno grozilo zavrženje ustavne pritožbe. Sem pa v tem ločenem mnenju pojasnil razloge, zaradi katerih menim, da bi veljalo ugotovitvenim odločbam v prihodnje dati večji pomen pri odločanju Ustavnega sodišče v primerih, ko razveljavitev ni mogoča (na primer, ko gre za ustavno pritožbo zasebnega ali subsidiarnega tožilca in ni mogoče poseči v pravnomočno oprostilno sodbo) ali ni smiselna (ni v interesu ustavnega pritožnika).

[2]Ustavno sodišče je na primer z Odločbo v zadevi št. Up-57/95 in z Odločbo v zadevi št. Up-74/95 razveljavilo nežive priporne sklepe, ne da bi zadevi vrnilo v ponovno sojenje.

[3]V Pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-763/03 sem opozoril na izkušnje Evropskega sodišča za človekove pravice z ugotovitvenimi odločbami in napovedal tisto, kar se je zgodilo s sodbo v zadevi Lukenda proti Sloveniji: "Ni tvegana napoved, da bodo ugotovitvene odločbe ESČP v prihodnje pridobivale na pomenu in da bo Slovenija doživela podoben in hujši pretres, kot ga je v primeru Rehbock, in sicer zaradi odločitev ESČP glede kršitve konvencijske pravice o sojenju v razumnem roku." Tudi ta primer kaže na to, da bi širša uporaba ugotovitvenih odločb bila smiselna. Ustavno sodišče jo je po mojem mnenju uspešno uporabilo na primer v zadevi št. Up-155/95, ko je ugotovilo predolgo trajanje pripora.)