P-23/05

Opravilna št.:
P-23/05
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 111/2005 in OdlUS XIV, 85 | 24.11.2005
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2005:P.23.05
Akt:
Spor o pristojnosti
Izrek:
Za odločanje v postopku o prekršku zoper A. A. zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Piran št. 81/11-442308 z dne 14. 3. 2005, je pristojna Policijska postaja Piran.
Evidenčni stavek:
Ker je za storitev hujšega prekrška po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 lahko relevantno le ogrožanje oziroma poškodovanje druge osebe ali njenega premoženja in ne domnevnega storilca prekrška samega, pri obdolženčevem ravnanju ne gre za za povzročitev prometne nesreče, zaradi katere bi bilo treba prekršek pravno opredeliti po prej navedeni določbi. Zato, je v skladu s prvim odstavkom 235. člena ZVCP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 za odločanje v postopku o prekršku pristojen prekrškovni organ Policijska postaja Piran. Navedena odločitev je tudi v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1, ki določa, da se o prekrških praviloma odloča po hitrem postopku (pred prekrškovnim organom) in samo izjemoma v rednem sodnem postopku, kakor tudi s temeljno usmeritvijo zakona k poenostavitvi in pospešitvi postopka o prekršku in s tem spoštovanju načel učinkovitosti postopka in odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki napotuje k restriktivni razlagi določb o izjemnem obravnavanju prekrškov v rednem sodnem postopku.
Geslo:
1.2.51.7.2 - Ustavno sodstvo - Vrste vlog - Aktivna legitimacija v postopku pred Ustavnim sodiščem - Spor o pristojnosti - Prizadeti organ.
1.3.4.8 - Ustavno sodstvo - Pristojnost - Vrste postopkov - Postopek v sporih o pristojnosti.
1.3.52.1.3 - Ustavno sodstvo - Pristojnost - Odločitev - V sporu o pristojnosti - Med sodišči in drugimi državnimi organi.
1.5.51.3.3 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - Odločitve v drugih postopkih - Odločitev o tem, kateri organ je pristojen.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 61.4, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
P-23/05-11
24. 11. 2005
ODLOČBA
 
 
Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Piran, na seji dne 24. novembra 2005
 
 
odločilo:
 
Za odločanje v postopku o prekršku zoper A. A. zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Piran št. 81/11-442308 z dne 14. 3. 2005, je pristojna Policijska postaja Piran.
 
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. Policijske postaja Piran je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Piranu vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po petem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1).
 
2. Okrajno sodišče v Piranu se je s sklepom št. PR 93/2005 z dne 14. 3. 2005 izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo obdolžilni predlog Policijski postaji Piran. Pri tem je navedlo, da je v prometni nesreči nastala le materialna škoda na osebnem avtomobilu, ki je last obdolženega, in je le obdolženi utrpel lahko telesno poškodbo, zato mu ni mogoče očitati, da je povzročil prometno nesrečo II. kategorije in ne pride v poštev uporaba 234. člena ZVCP-1. Sodišče je še navedlo, da je za izvedbo postopka o prekršku iz petega odstavka 30. člena ZVCP-1 pristojen prekrškovni organ, saj je za tak prekršek predpisana globa v višini 50.000 SIT in štiri kazenske točke ter ne gre za primer iz 52. člena ZP-1, ko hitri postopek ni dovoljen.
 
3. Policijska postaja Piran je pred Vrhovnim sodiščem sprožila spor o pristojnosti med Okrajnim sodiščem v Piranu in Policijsko postajo Piran. V vlogi navaja, da je v drugi alineji drugega odstavka 134. člena ZVCP-1 prometna nesreča II. kategorije opredeljena kot prometna nesreča, pri kateri je najmanj ena oseba lahko telesno poškodovana. Pri tem pa zakon ne določa, da ta oseba ne bi mogla biti (tudi) domnevni storilec prekrška. Policijska postaja Piran zato meni, da se mora v obravnavanem primeru uporabiti 234. člen ZVCP-1, to pa pomeni, da je za postopek o prekršku pristojno Okrajno sodišče v Piranu.
 
4. Vrhovno sodišče je Ustavnemu sodišču odstopilo zahtevo Policijske postaje Piran za odločitev o sporu glede pristojnosti. Navedlo je, da je po drugem odstavku 83. člena ZP-1 za odločitev o sporu glede pristojnosti med sodišči in prekrškovnimi organi sicer pristojno Vrhovno sodišče. Ker pa gre v konkretnem primeru za spor o stvarni pristojnosti med sodiščem in policijsko postajo, ki je po 4. členu Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. - ZPol) sestavni del policije kot državnega organa v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, je po mnenju Vrhovnega sodišča za odločitev o sporu glede pristojnosti (med sodiščem in drugim državnim organom) skladno z določbo osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno Ustavno sodišče.
 
 
B.
 
5. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po določbi drugega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora o pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.
 
6. Po prvem odstavku 52. člena ZP-1 odloča o prekrških prekrškovni organ po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače. Drugi odstavek istega člena določa izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen. Po drugi alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek ni dovoljen, če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija oziroma če prekrškovni organ ali predlagatelj postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije. Po tretjem odstavku 52. člena ZP-1 se hitri postopek lahko izvede tudi v navedenem primeru, če tako določa zakon. ZVCP-1 v prvem odstavku 235. člena določa, da odloča o prekršku iz tega zakona prekrškovni organ v hitrem postopku tudi, če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija največ pet kazenskih točk v cestnem prometu v določenem številu. Po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 se udeleženec cestnega prometa, ki s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z najmanj 30.000 tolarji. Vozniku motornega vozila se izreče tudi najmanj tri kazenske točke. Glede na navedeno, je za izvedbo postopka o prekršku po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 pristojen prekrškovni organ, za izvedbo postopka o prekršku po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 pa okrajno sodišče.
 
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. P-21/05 z dne 16. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 62/05) sprejelo stališče, da mora v primeru, ko je pristojnost za odločanje v postopku o prekršku odvisna od pravne opredelitve prekrška glede na določbe ZVCP-1, Okrajno sodišče, kadar postaja prometne policije skladno s 103. členom ZP-1 vloži obdolžilni predlog na sodišče, ker ocenjuje, da je treba prekršek opredeliti po strožji pravni kvalifikaciji, tak predlog tudi obravnavati. Obravnavani primer pa ni takšen.
 
8. Kot je razvidno iz zahteve za rešitev spora glede pristojnosti, je do zavračanja stvarne pristojnosti za odločanje v konkretni zadevi pripeljala zgolj različna razlaga pojma prometna nesreča, ki je v ZVCP-1 opredeljena kot kvalifikatorna okoliščina, zaradi katere temeljni prekršek postane hujši. Stvarna pristojnost za odločanje o konkretnem prekršku je torej odvisna od odločitve, ali gre pri obdolženčevemu ravnanju za prometno nesrečo, zaradi katere je treba prekršek pravno opredeliti po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1, ali ne gre.
 
9. Iz obdolžilnega predloga Policijske postaje Piran je razvidno, da se obdolženemu očita, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, zato je na ovinku izgubil oblast nad vozilom, katerega je zaneslo najprej na levo smerno vozišče, nato na desno smerno vozišče in nato izven vozišča na kolovozno cesto, kjer je trčil v obcestno drevo. Obdolženi je utrpel lahko telesno poškodbo. Na njegovem avtomobilu je nastala materialna škoda. Po stališču Policijske postaje Piran je obdolženi tako povzročil prometno nesrečo II. kategorije po drugi alineji drugega odstavka 134. člena ZVCP-1, saj je bila najmanj ena oseba lahko telesno poškodovana. Po razlagi Policijske postaje je lahko poškodovana oseba tudi sam obdolženec, saj ZVCP-1 ne določa, da mora biti poškodovan drug udeleženec.
 
10. Razlaga, ki jo je pojmu prometne nesreče v ZVCP-1 dala policijska postaja, je napačna. Že iz namena ZVCP-1[1] izhaja, da se prepoveduje ali hujše sankcionira predvsem tako ravnanje udeležencev cestnega prometa, ki ovira ali ogroža druge udeležence cestnega prometa ali jim povzroča škodo. Tudi iz določbe prvega odstavka 234. člena ZVCP-1 je razvidno, da je zakonodajalec postavil na isto raven kot povzročitev prometne nesreče tudi ogrozitev drugega udeleženca cestnega prometa. Iz navedenega tako izhaja, da je za storitev hujšega prekrška lahko relevantno le ogrožanje oziroma poškodovanje druge osebe (ali njenega premoženja) in ne domnevnega storilca prekrška. Navedena razlaga je bila podana tudi v načelnem pravnem mnenju Senata za prekrške, sprejetem že v odločbi št. 3441/83 z dne 6. 11. 1984, in v dne 27. 12. 1985[2] sprejetem načelnem stališču istega organa, iz katerega izhaja, da voznika, ki se je pri vožnji z motornim vozilom poškodoval, ker hitrosti svoje vožnje ni prilagodil prometnim razmeram na cesti, pri tem pa je bil ogrožen in poškodovan le sam ter je nastala škoda le na njegovem motornem vozilu, ni mogoče kaznovati za povzročitev prometne nezgode. Da je navedenemu stališču sledila tudi praksa organov za postopek o prekrških, pa je nenazadnje razvidno iz stališča, ki ga je do opredelitve pojma prometne nesreče zavzelo Okrajno sodišče v sklepu, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno.[3]
 
11. Glede na zgoraj navedeno, je v skladu s prvim odstavkom 235. člena ZVCP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 za odločanje v postopku o prekršku zoper A. A. zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Piran št. 81/11-442308 z dne 14. 3. 2005, pristojen prekrškovni organ Policijska postaja Piran. Navedena odločitev je tudi v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1, ki določa, da se o prekrških praviloma odloča po hitrem postopku (pred prekrškovnim organom) in samo izjemoma v rednem sodnem postopku, kakor tudi s temeljno usmeritvijo zakona k poenostavitvi in pospešitvi postopka o prekršku in s tem spoštovanju načel učinkovitosti postopka in odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki odkazuje k restriktivni razlagi določb o izjemnem obravnavanju prekrškov v rednem sodnem postopku.
 
12. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je za odločanje v postopku o prekršku pristojna Policijska postaja Piran.
 
 
C.
 
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 ─ popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
Opombe:
[1]Glej na primer drugi odstavek 24. člena ZVCP-1.
[2]Zbirka načelnih stališč in načelnih pravnih mnenj Republiškega senata za prekrške v Ljubljani št. 3/86, str. 49/22 in 51/23.
[3]Navedena ugotovitev izhaja tudi iz številnih drugih podobnih sporov o pristojnosti, iz katerih je razvidno, da sodniki načeloma oporekajo svoji stvarni pristojnosti za odločanje v takšnih zadevah.
 
P-23/05
30.11.2005
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 
 
 
1. V negativnem kompetenčnem konfliktu med Okrajnim sodiščem v Piranu in Policijsko postajo Piran, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o prekršku, opisanem v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Piran št. 81/11-442308 z dne 14. 3. 2005, pristojna prav ta policijska postaja.
 
2. Odločitev, ki jo želim podpreti z nekaterimi dodatnimi argumenti, je z večih vidikov precedenčno pomembna, vendar bi uvodoma posebej opozoril predvsem na dva. Po eni strani se odločitev nanaša na statistično relevantno število podobnih primerov[1]. Sedaj je jasno, da bo poslej v vseh takšnih primerih o prekršku moral odločati prekrškovni organ policije in do kompetenčnih sporov, kakršen je bil ta, ne bi smelo več prihajati. Odločitev pomeni bistveno razbremenitev sodišč, ki jim ne bo več treba odločati v malo pomembnih zadevah s preprostim dejanskim stanom in praviloma brez omembe vredne pravne in dejanske problematike.
 
Po drugi strani je treba poudariti dejstvo, da je Ustavno sodišče prišlo do svoje odločitve tako, da je interpretiralo enega izmed elementov pojma prometne nesreče iz 134. čl. ZVCP-1. Stališče, ki ga je v tem pogledu zavzelo US, je zavezujoče za prihodnost za vse tiste primere, v katerih se ta element pojavlja.
 
3. V konkretnem primeru je policijska postaja vložila zoper domnevnega storilca prekrška obdolžilni predlog, v katerem je zatrjevala, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste, preglednosti na njej in vremenskim razmeram (kršitev 2. odst. 30. čl. ZVCP-1, prekršek po 5. odst. istega člena). Za odločanje o tem prekršku bi bil pristojen prekrškovni organ, to je v konkretnem primeru policija sama. Ker pa je povzročil prometno nesrečo II. kategorije, bi bilo treba po mnenju predlagatelja prekršek kvalificirati kot hujšega (2. odst. 234. čl. ZVCP-1); pristojnost za odločanje o obdolžilnem predlogu bi v tem primeru prešla na okrajno sodišče.
 
4. V sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo svojo stvarno pristojnost za odločanje v opisanem primeru, je okrajna sodnica oporekala, da bi šlo za kvalificiran prekršek. Ker je bil v prometni nesreči poškodovan le obdolženec sam in je nastala škoda zgolj na njegovem premoženju, mu, po njenem stališču, ni mogoče očitati, da je povzročil prometno nesrečo II. kategorije. Ne gre za kvalificirani, temveč za temeljni prekršek; stvarno pristojen za odločanje je prekrškovni organ policijske postaje.
 
V svoji vlogi, s katero je sprožila spor o pristojnosti, je policijska postaja zapisala, da ZVCP-1 v drugi alineji 2. odst. 134. čl., v kateri definira prometno nesrečo II. kategorije, govori o najmanj eni (poškodovani) osebi in ne zahteva, da bi to morala biti druga oseba, ne pa obdolženec.
 
5. Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je torej naslednje: ali je za obstoj (kvalificiranega) prekrška upoštevna telesna poškodba, ki jo je utrpel obdolženec sam, ali pa ta poškodba ne more biti kvalifikatorna okoliščina. Vsakomur je jasno, da se enako vprašanje in v popolnoma enaki vsebini postavlja tudi glede škode na premoženju domnevnega storilca prekrška.
 
Na tem mestu se ne morem (in se za potrebe te zadeve ni treba) na splošno in na široko spuščati v razpravo o definiciji prometne nesreče in o kategorizaciji prometnih nesreč po 134. čl. ZVCP-1 ter o uporabi tega pojma na drugih mestih v zakonu, torej o razmerju med omenjeno določbo in drugimi določbami, v katerih nastopa "prometna nesreča". Kljub temu moram zelo na kratko opozoriti, da je že obravnava tega primera pokazala, da utegne biti ureditev problematična in sporna tudi z večih drugih vidikov.
 
Tako se je že v obravnavani zadevi pokazalo, da pojem prometne nesreče na vseh mestih v zakonu najbrž ni uporabljen enoznačno[2]. Ob tem se, nadalje, vsiljuje načelno vprašanje, ki je za kaznovalno pravo še kako relevantno, namreč ali je zakonodajalec sploh ravnal korektno, ko je prometno nesrečo uporabil kot kvalifikatorno okoliščino, zaradi katere temeljni prekršek postane hujši. Že hitra primerjava med ZVCP in ZVCP-1 pokaže v tem pogledu zelo zanimiv razvoj, ki ga je težko pozitivno oceniti, še posebej ker se zdi, da je omenjena možnost razvnela predvsem zakonodajalčevo represivno fantazijo, ker je odprla neslutene možnosti za "zidanje" inkriminacij. Sicer pa je o problematiki posledice[3] kršitve cestnoprometnih predpisov v slovenski strokovni in znanstveni literaturi napisanega veliko tehtnega in v tem trenutku ne morem napraviti drugega, kakor da zainteresirane na to opozorim.
 
Poleg tega ni mogoče zanikati, da je kategorizacija prometnih nesreč v 2. odst. 134. čl. ZVCP-1 zastavljena v precejšnji meri statistično. Tako je očitno, da se nanaša na prometne nesreče, ki kot take v postopku zaradi prekrška sploh ne morejo biti relevantne (ZVCP-1 vsebuje le prekrške), ker v njem ne morejo biti obravnavane (npr. prometne nesreče III. in IV. kategorije). Prometna nesreča IV. kategorije je sploh definirana na tolikanj statistični način, da si kakršnekoli drugačne rabe – razen, kot rečeno, strogo statistične – ne znam niti zamisliti.
 
Končno je na prvi pogled jasno, da utegne zaradi svoje nedoločnosti povzročati hude težave pojem prometne nesreče z neznatno nevarnostjo (3. odst. 134. čl.).
 
Dodatna vprašanja v zvezi s pojmom prometne nesreče sem omenil predvsem zato, ker se iz njih vidi, da zakonodajalec, kot vse kaže, ni obvladoval vseh dimenzij tega problema.
 
6. Interpretacija, ki jo je pojmu prometne nesreče v ZVCP-1 dala policijska postaja, je nedvomno napačna. Zanimivo je, da se je takšna razlaga v tem trenutku pojavila v zadevah prekrškov, čeprav je niti policija sama pri kaznivih dejanjih že dolgo ne uporablja več, saj ne podaja kazenskih ovadb v tistih primerih, ko je bil v prometni nesreči poškodovan[4] le domnevni storilec sam. Če bi sporno razlago sprejeli, bi slovensko kaznovalno pravo napravilo dobrega pol stoletja dolg korak nazaj v preteklost. Že samo to bi bilo povsem nesprejemljivo.
 
Vprašanje, kako upoštevati ogrožanje ali telesno poškodbo in škodo na premoženju domnevnega storilca prometnega delikta, se je v našem prostoru pojavilo tedaj, ko je bilo treba v nekdanji jugoslovanski kazenski zakonodaji (KZ 1951) rešiti v bistvu povsem enak problem v 271. čl. KZ (ogrožanje javnega prometa)[5]. Prevladalo je logično stališče, da ogrožanje zgolj samega sebe in lastnega premoženja ne more biti element omenjenega kaznivega dejanja[6]. V kazenskem pravu se vprašanje kasneje ni več pojavljalo, kar pomeni, da je bilo stališče splošno sprejeto in je docela nesporno.
 
Podobno se je zgodilo v pravu prekrškov, le nekoliko kasneje. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je slovenski senat za prekrške sprejel stališče, da ogrožanje (ali poškodovanje) zgolj samega sebe ali nastanek materialne škode na lastnem premoženju ne more biti kvalifikatorna okoliščina pri prekršku[7]. Senat za prekrške je tedaj poudaril, da takšno stališče izhaja iz dejstva, da ima "…vsakdo pravico razpolagati s svojo osebo in s svojim premoženjem, kar priznava tudi naš pravni red, ki sicer ne prepoveduje samopoškodovanja ter poškodovanja lastne imovine…"
 
Skratka, stališče, da je relevantno samo ogrožanje (poškodovanje) druge osebe ali tujega premoženja, je posledica načelnega stališča v kazenskem (kaznovalnem) pravu, po katerem samopoškodba načeloma ni kazniva. Le v primerih, ko je samopoškodba protipravno in nevarno dejanje, je lahko inkriminirana kot samostojno kaznivo dejanje; takšne primere pozna tudi naša kazenska zakonodaja, vendar niti približno niso podobni obravnavanemu. Vsi ti primeri so namreč takšni, da so tedaj, poleg povzročiteljevih, ogrožene ali poškodovane tudi dobrine drugih ljudi ali splošni družbeni interesi[8].
 
Nekaznivost samopoškodovanja in posledice, ki iz tega izhajajo, pomenijo pomembno pravno stališče v kaznovalnem pravu.
 
7. Tisto, kar v obravnavanem primeru morda moti, je dejstvo, da se vprašanje stvarne pristojnosti prekriva in zaradi tega meša z vprašanjem pravne kvalifikacije prekrška. Isti element ima dvojno funkcijo, zasnuje pristojnost in opredeljuje pravno kvalifikacijo prekrška. To v kazenskem pravu ni nič posebnega, kaj šele nenavadnega, toda kljub temu je treba strogo razločevati med stvarno pristojnostjo in ugotavljanjem pravne kvalifikacije (ter z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki je s tem povezano). Stvar je prav preprosta: če temeljnemu kaznivemu dejanju dodamo kvalifikatorno okoliščino, ki dejanje napravi hujše in to dejanje zaradi tega preide v stvarno pristojnost drugega, to je "višjega" prvostopenjskega sodišča, bo o takšni obtožbi moralo odločati slednje sodišče[9]. Če kvalifikatorne okoliščine ne bo ugotovilo, elementi temeljnega dejanja pa bodo podani, bo samo izreklo obsodilno sodbo glede temeljnega kaznivega dejanja. Gre za ugotavljanje dejanskega stanja in ne za vprašanje pristojnosti ali le posredno za vprašanje pristojnosti.
 
Toda vse to velja samo, če je temeljnemu dejanju dodana okoliščina, ki po zakonu sme biti kvalifikatorna okoliščina, ne pa okoliščina, ki je kot taka nedopustna.
 
Če pa bi se v rednem kazenskem postopku zgodilo, da bi upravičeni tožilec skušal "zidati" hujšo kvalifikacijo kaznivega dejanja tako, da bi temeljnemu dejanju dodal nek nedovoljen element, ki bi hkrati vplival na stvarno pristojnost, bi bilo takšno napako mogoče uveljavljati v ugovornem postopku. Če bi ugovorni senat ugotovil, da je bil zares dodan nezakonit element, takšne obtožbe ne bi dopustil; v naslednji fazi bi takšen obtožni akt končal na sodišču, ki je pristojno za sojenje o dejanju brez spornega elementa[10]. Pokaže se, da gre v končni konsekvenci vendarle za vprašanje pristojnosti in ne za problem dejanskega stanja ali pravne kvalifikacije.
 
V postopku zaradi prekrška ugovornega postopka ne poznamo[11], zato je problem treba rešiti na drug način.
 
8. To dosežemo tako, da vprašanji stvarne pristojnosti in odločanja o pravni kvalifikaciji dejanja (prekrška) - ko odločamo o stvarni pristojnosti - držimo vsaksebi in ju obravnavamo ločeno. Seveda pa je obenem res, da okoliščina, ki ni smela biti navezna okoliščina za določitev stvarne pristojnosti in ki spada v dejanski stan prekrška, ne more biti element prekrška, ko odločamo o glavni stvari.
 
Rešitev, ki se na prvi pogled vsiljuje kot preprosta in praktična, češ, zakaj neki bi zadevo predhodno zapletali še s stvarno pristojnostjo, če pa bo na koncu koncev vse skupaj rešeno s (pravilno) odločitvijo sodnika, ki bo odločil, da je bil storjen le temeljni in ne kvalificirani prekršek, ni sprejemljiva, ker v izhodišču zanika institut stvarne pristojnosti in ker je v nasprotju s sistemom odločanja o prekrških. Problema stvarne pristojnosti ni mogoče preprosto preskočiti, češ saj se bo problem rešil sam od sebe na drug način, to je z odločitvijo o glavni stvari. Če bi bilo tako, bi prišli do nesprejemljive situacije, po kateri predložitev zadeve "višjemu" organu v odločitev[12], nikoli ne bi pomenila kršitve določb o stvarni pristojnosti, saj bo ta organ sporno vprašanje vselej lahko rešil v okviru odločanja o glavni stvari.
 
Sistemska napačnost in škodljivost v prejšnjem odstavku opisanega stališča se zlasti lepo pokaže v razmerah našega novega postopka zaradi prekrška, ko je isti organ pogosto hkrati prekrškovni organ (torej organ, ki odloča na prvi stopnji) in predlagatelj postopka zaradi prekrška, ki teče pred sodiščem[13]. To daje predlagatelju (pre)veliko moč, zaradi česar bi bilo pričakovati, da se bo zakonodajalec zavedal nevarnosti in morebitne sporne situacije zelo natančno uredil.
 
9. Žal ni videti, da bi se zakonodajalec posebej trudil, da bi morebitne sporne situacije pri urejanju pristojnosti za odločanje o prekrških predvidel in skušal preprečiti; to je nadaljnja ugotovitev, do katere sem prišel pri delu na tej zadevi. Ob načelni opredelitvi v 1. odst. 52. čl. ZP-1[14], po kateri se o prekrških primarno odloča po hitrem postopku in je samo v posebej določenih primerih zanje pristojno okrajno sodišče, bi bilo pričakovati, da bo procesni zakonodajalec v to določbo vgradil domišljen sistem ovir in zapor, ki bodo preprečevale, da bi materialni zakonodajalec s kombinacijo sankcij za malo pomembne prekrške[15] dosegel, da bi ti prišli pred sodišče in ga po nepotrebnem obremenili. Jasno je, da je modra delitev pristojnosti za odločanje o prekrških med prekrškovnimi organi in sodišči, eden izmed ključnih pogojev za uspeh reforme na področju prekrškov. Spočetka sem se bal predvsem tega, da bo skušal zakonodajalec z bagateliziranjem hudih prekrškov doseči, da bodo o njih odločali prekrškovni organi v znatno manj garantistični proceduri, ki je v veljavi pred temi organi. Ta nevarnost je realna in se bo morda pokazala v prihodnje. V tem trenutku se zdi, da je večji problem preobremenitev (že tako preobremenjenih) sodišč z bagatelnimi prekrški. Tako se pokaže, da smo imeli prav tisti, ki smo od vsega začetka opozarjali, da ima reforma majhne možnosti za uspeh, če ne bodo zelo domišljeno izdelana pravila za delitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči, ne da bi bila obenem izvedena radikalna dekriminacija ravnanj, ki so sedaj predvidena kot prekršek.
 
Slednje se, kot vemo, žal, ni zgodilo; kar pa zadeva delitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči, se je že do tega trenutka pokazalo, da se je zakonodajalec odločil za razmeroma zapleten in nepraktičen način določanja stvarne pristojnosti. Zdi se, da se ni dovolj zavedal, da gre pri prekrških za enormno število primerov, ki jih bo treba na ta način kanalizirati pred pristojni organ, pri čemer utegne biti uporaba preveč zahtevnih določb o stvarni pristojnosti za nekatere uporabnike (pre)trd oreh, ki bo sam zase generiral spore o pristojnosti[16], preohlapne rešitve pa prehuda skušnjava, da ne bi bile uporabljene za preložitev odločanja na tuja pleča. Določbe o pristojnosti morajo biti jasne in preproste, saj je njihov smisel prav v tem, da pridemo z njihovo pomočjo v ogromni večini primerov hitro in brez posebnega ugotovitvenega postopka do odločitve, kdo (kateri organ) je stvarno pristojen za odločanje v konkretni zadevi[17].
 
Spori o pristojnosti so načeloma nezaželena motnja v postopku in v normalnem delovanju organov že zato, ker sami zase povzročajo nove postopke in ker časovno oddaljujejo rešitev o glavni stvari. Zakonodajalec bi moral napraviti vse, kar je v njegovi moči, da bi jih preprečil in jim dal mesto, ki jim gre: da predvidijo rešitev za tiste izjemno redke primere, ko drugače zares ni mogoče ugotoviti, kdo je stvarno pristojen. Ne morejo pa biti sredstvo za popravljanje njegovih nedoslednosti ali napak, pa najsi o njih odloča kdorkoli, Ustavno ali Vrhovno sodišče.
 
Poleg tega je pričakovati, da bo težave, prav tako kakor določba, ki je povzročila spor v obravnavani zadevi, povzročala podobna pristojnostna norma, namreč tista iz prve alineje 2. odst. 52. čl. ZP-1, pri kateri je enaka nevarnost, da se bo našel kdo, ki bo tamkaj omenjeno telesno poškodbo razumel napak, namreč kot telesno poškodbo kogarkoli, tudi obdolženca, in ne le drugih oseb. Še veliko večje težave in enake spore o pristojnosti je mogoče pričakovati v zvezi s tistim delom določbe druge alineje 2. odst. 52. čl. ZP-1, ki daje prekrškovnemu organu ali predlagatelju postopka možnost, da glede na naravo kršitve ocenita, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, kar pripelje do sodne pristojnosti. Ocena, da bi lahko bila izrečena stranska sankcija kot navezna okoliščina za pristojnost! Prav neverjetno. Ne morem se znebiti vtisa, da se zakonodajalec, ko je sprejemal ZVCP-1, ni zavedal, da bodo nekatere njegove norme morale delovati tudi kot navezne okoliščine za pristojnost; poprej tega problema ni bilo, saj je bilo za vse zadeve, izvzemši za organski mandat, pristojen sodnik za prekrške.
 
dr. Zvonko Fišer
 
Opombe:
[1]Da je takšnih spornih primerov veliko, je (posredno) znano tudi US, saj je pred njim v tem trenutku odprtih še več sporov o pristojnosti, ki se nanašajo na enake ali zelo podobne situacije; podobne vloge še vedno prihajajo na US.
[2]Pri tem bi rad opozoril, da vsebuje 234. čl. ZVCP-1 v prvih dveh odstavkih alternativni dispoziciji, saj postavlja na isti nivo kot povzročitev prometne nesreče tudi ogrozitev drugega(!) udeleženca cestnega prometa. Ta del dispozicije je z obravnavanega aspekta popolnoma pravilen in kaže, da se je zakonodajalec na tej točki (ne pa pri definiciji prometne nesreče v 134. čl. ZVCP-1) zavedal, da je relevantno le ogrožanje druge osebe in ne domnevnega storilca prekrška samega. Zakaj ni ravnal podobno tudi pri prometni nesreči, ni jasno, vendar ni nobenega resnega niti teoretičnega niti praktičnega razloga, da bi primer, ko je prišlo do nesreče in ni ostalo zgolj pri ogrožanju, obravnaval drugače (gl. tudi op. št. 3).
[3]V mislih imam seveda t. i. aleatoričnost (naključnost) posledice, to je neskladje med krivdo storilca in končno posledico kršitve cestnoprometnih predpisov. Vsem je znano, da pride včasih do katastrofalnih posledic, čeprav je bila kršitev cestnoprometnih predpisov neznatna, spet drugič huda kršitev na srečo ne pripelje do nikakršne posledice. Navezava odgovornosti in sankcije na posledico utegne privesti do objektivne odgovornosti, ki je v kaznovalnem pravu načeloma nesprejemljiva (pojma "posledica" v tem primeru seveda ne uporabljam strogo v kazenskopravni terminologiji).
[4]Seveda na nivoju, ki je kazenskopravno relevanten.
[5]Tudi citirana določba je govorila o povzročitvi nevarnosti za življenje ljudi ali za premoženje večje vrednosti in ni posebej omenjala, da gre za življenje "drugih" ali "tuje" premoženje.
[6]Tako že Kazenski zakonik s pojasnili, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1960, str. 389. Kasnejših stališč iz komentarjev kazenske zakonodaje, ki so bila glede obravnavanega vprašanja popolnoma enaka in vseskozi stabilna, nima smisla citirati, saj želim prikazati predvsem dejstvo, da gre za stara, tradicionalna in povsem nesporna stališča.
[7] Gl. zbirko načelnih stališč in načelnih pravnih mnenj Republiškega senata za prekrške v Ljubljani št. 3/86, str. 49-51.
[8]Tako Bavcon-Šelih, Kazensko pravo, splošni del. Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 262.
[9]Preprost šolski primer je npr. obtožba zaradi kaznivega dejanja tatvine, za odločanje o kateri je stvarno pristojno okrajno sodišče. Če tatvini dodamo kvalifikatorni element, češ, da je bila storjena na vlomni način, dobimo kvalificirano obliko tatvine, za odločanje o njej pa je pristojno okrožno sodišče.
[10]Priznati moram, da takšnega primera v svoji dokaj dolgi in bogati praksi nisem srečal.
[11]Da ne bo nesporazuma: mislim, da ga tudi ne potrebujemo, ne načeloma, ne zato, da bi morebiti z njegovo pomočjo reševali zaplete, podobne obravnavanemu.
[12]V kazenskem postopku npr. okrožnemu sodišču namesto okrajnemu, pa čeprav gre za zadevo iz stvarne pristojnosti slednjega.
[13]Teoretično je rešitev lahko sporna, ker združuje dvoje procesnih funkcij, ki bi načeloma morali biti ločeni (pregon in odločanje ali sojenje), vendar v tem trenutku ne gre za to.
[14]In razširitvi dometa te določbe skozi 3. odst. 52. čl. ZP-1.
[15]Precej splošna je tendenca, da sektorski pripravljalci osnutkov predpisov radi pretiravajo s "pomembnostjo" kršitev, ki jih ti predpisi vsebujejo, kar se pokaže tako, da zanje predvidijo nerealno stroge sankcije. Ogromna večina kazenskih določb v neštevilnih predpisih, ki vsebujejo prekrške, je v tem pogledu povsem neusklajena. To tudi z aspekta pristojnosti ni zanemarljiv problem.
[16]Dokaz za to je dejstvo, da je US v letošnjem letu do trenutka, ko to pišem, prejelo skupno že 185 sporov glede stvarne pristojnosti za odločanje v zadevah prekrškov. Tega ni mogoče opredeliti drugače, kakor da gre z večih vidikov za resno sistemsko napako.
[17]Zgolj mimogrede: glede na razmerje med prekrškovnimi organi in sodišči v postopku zaradi prekrška, kjer je slednjim poverjena tudi naloga sodne kontrole nad prekrškovnimi organi, se mi ne zdi prav nič heretična ideja, da bi o takšnem kompetenčnem konfliktu odločalo kar okrajno sodišče samo.
Vrsta zadeve:
spori o pristojnosti
Vrsta akta:
drugi akti
Vlagatelj:
Policijska postaja Piran
Datum vloge:
10.06.2005
Datum odločitve:
24.11.2005
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
določitev pristojnega organa
Dokument:
US25372