Up-362/04

Up-362/04-12

21. 4. 2006

 

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška pisarna B. – B. in odvetniki, d. n. o., o. p., Z. Z., na seji senata dne 30. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

 

sklenilo:

 

Ustavna pritožba zoper:

 

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 178/2004 z dne 4. 5. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 29/2004 z dne 23. 4. 2004;

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 202/2004 z dne 13. 5. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 70/2004 z dne 6. 5. 2004;

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 304/2004 z dne 20. 7. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 104/2004 z dne 5. 7. 2004 in

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 372/2004 z dne 1. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 29/2004 z dne 24. 8. 2004

 

se ne sprejme.

Obrazložitev

 

A.

 

1. Pritožnik je bil v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ in nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. Obtožba mu je očitala, da je z vojaško puško večkrat ustrelil v svojo bivšo ženo in ji vzel življenje, hkrati pa dvakrat ustrelil mimo bivše žene v zaprta vrata kuhinje, v kateri se je sicer nahajal R. S., ki je bil ob tem lahko telesno poškodovan. Ob hišni preiskavi sta bila najdena vojaška puška in eksploziv, katerih nabava in posest sta posameznikom prepovedana. Zoper pritožnika je bil odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, ki je bil nato dvakrat podaljšan. Drugo podaljšanje naj bi se izteklo dne 26. 4. 2004.

 

2. Na glavni obravnavi dne 23. 4. 2004 so pritožnikovi zagovorniki vložili vlogo, naslovljeno kot »Nasprotovanje podaljšanju pripora in predlog za odpravo pripora«. V njej so zatrjevali, da ni dveh pogojev za pripor, namreč neogibne potrebnosti in nevarnosti za ljudi. Glede neobstoja nevarnosti za ljudi so se sklicevali na različne osebne okoliščine, pa tudi na izvedenčevo mnenje, da naj pritožnik ne bi bil nevaren okolici. Podredno so predlagali zamenjavo pripora s hišnim priporom in prepovedjo stikov s svojci umorjene. Senat je istega dne izdal sklep, da se predlogu obrambe ugodi in pripor odpravi, pritožnika pa izpusti na prostost. Na podlagi tega sklepa je bil pritožnik tudi spuščen na prostost. V sklepu je senat poudaril, da je bilo določene izjave, iz katerih je izhajala ponovitvena nevarnost, treba izločiti. Bistveno je bilo po mnenju senata zaslišanje izvedenca psihiatra, ki je povedal, da je pritožnik, sicer alkoholik, v priporu prebrodil abstinenčno krizo in da je povsem običajen človek, pri njem pa je, če se ne bo ponovno zapil, verjetnost ponovitve dejanja enaka kot pri vsakem običajnem človeku, če pa bi se zapil, bi dejanje lahko ponovil proti morebitni novi partnerki.

 

3. Zoper sklep senata se je pritožil državni tožilec. V pritožbi je med drugim navedel, da izvedenec ni izključil možnosti sorodnega kaznivega dejanja in da izvedenec ne more vedeti, proti komu bi pritožnik dejanje lahko ponovil. Državni tožilec je bil mnenja, da bi dejanje lahko ponovil tudi proti svojima sinovoma ali proti staršem ali sestri umorjene. Pritožba državnega tožilca pritožniku ni bila vročena.

 

4. Višje sodišče je dne 4. 5. 2004 pritožbi ugodilo in sklep senata Okrožnega sodišča spremenilo tako, da se predlog za odpravo pripora zavrne. V sklepu je navedlo različna dejstva, ki naj bi kazala na to, da obstaja ponovitvena nevarnost, za njeno odpravo pa naj bi bil neogibno potreben pripor. Pritožnik naj ne bi primerno cenil človeškega življenja, pred dejanjem naj bi že bil nasilen do oškodovanke, bojijo pa se ga tudi njeni sorodniki. Dejanje je storil pod vplivom alkohola, v tako kratkem času naj se ne bi mogel otresti zasvojenosti, izvedenec pa je povedal, da bi pritožnik pod vplivom alkohola dejanje lahko ponovil. Zunajobravnavni senat je nato dne 6. 5. 2004 izdal sklep o podaljšanju pripora. V obrazložitvi je v glavnem povzel stališče Višjega sodišča v sklepu z dne 4. 5. 2004.

 

5. Zoper sklep zunajobravnavnega senata so se pritožili pritožnikovi zagovorniki. V njem so grajali procesnopravne in materialnopravne nepravilnosti. V procesnem smislu so opozorili, da Višje sodišče dne 4. 5. 2004 ni podaljšalo oziroma ponovno odredilo pripora, s tem pa je povzročilo nastanek pravne praznine glede pritožnikove pravice do prostosti za čas od dne 26. 4. (ko se je iztekel prejšnji sklep o podaljšanju) do 6. 5. 2004 (ko je bil izdan nov sklep o podaljšanju). Višje sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do navedb obrambe v vlogi z dne 23. 4. 2004. V materialnem smislu po mnenju zagovornikov ni obstajala ponovitvena nevarnost. Neobstoj te nevarnosti so utemeljevali z različnimi osebnimi okoliščinami, kot že v vlogi dne 23. 4. 2004, kar so dodatno razširili z navedbami o pritožnikovem vedenju v času, ko je bil spuščen na prostost.

 

6. Višje sodišče je s sklepom dne 13. 5. 2004 pritožbo zavrnilo. Glede materialnih razlogov je menilo, da ponovitveno nevarnost izkazujejo objektivne in subjektivne okoliščine. Med objektivnimi okoliščinami je navedlo težo dejanja (smiselno pa tudi način in okoliščine storitve), med subjektivnimi okoliščinami pa prejšnje nasilno vedenje, strah sorodnikov umorjene, alkoholizem in izvedenčevo mnenje, da bi pritožnik dejanje lahko ponovil. Na tej podlagi je sklepalo, da obstaja resna in velika nevarnost ponovitve dejanja. V nadaljevanju je tudi zavrnilo nekatere navedbe obrambe, s katerimi je ta dokazovala neobstoj ponovitvene nevarnosti. Glede procesnih razlogov je povedalo, da je razloge obrambe upoštevalo prvostopenjsko sodišče, ko je pripor podaljšalo.

 

7. Zoper vse te sklepe so pritožnikovi zagovorniki vložili ustavno pritožbo. V njej so zatrjevali kršitev 2., 19., 22. in 29. člena Ustave. Kršitve naj bi bile naslednje:

– Pritožba državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora naj obrambi ne bi bila vročena in jo je pridobila šele ob vlaganju ustavne pritožbe. Zato naj obramba ne bi imela možnosti izjaviti se o tožilčevi pritožbi ter navajati dokaze, ki bi izpodbijali tožilčeve navedbe. Pritožba državnega tožilca pa naj bi bila vmes dejansko obravnavana kar trikrat: ob odločanju o njej dne 4. 5. 2004, ob podaljšanju pripora dne 6. 5. 2004 in ob odločanju o pritožnikovi pritožbi zoper podaljšanje pripora dne 13. 5. 2004.

– Sklep o odpravi pripora z dne 23. 4. 2004 in sklep Višjega sodišča z dne 4. 5. 2004 naj se ne bi opredelila do navedb obrambe, s katerimi je ta utemeljevala neobstoj ponovitvene nevarnosti.

– Pritožnik je bil dne 23. 4. 2004 spuščen na prostost, v pripor pa je bil vrnjen dne 6. 5. 2004. To naj bi pomenilo ponoven odvzem prostosti, vendar v nasprotju s postopkovnimi pravili o odvzemu prostosti, zato naj bi to predstavljalo kršitev 19. člena Ustave.

– Sklep o podaljšanju pripora z dne 6. 5. 2004 naj bi samo povzel sklep Višjega sodišča z dne 4. 5. 2004 in naj se ne bi opredelil do navedb obrambe. Sklep Višjega sodišča z dne 13. 5. 2004 naj bi bil posledično samo ponovil vse prejšnje kršitve.

 

8. Dne 5. 7. 2004 je zunajobravnavni senat pripor ponovno podaljšal. Bil je mnenja, da je ponovitvena nevarnost še vedno podana. Pri tem je v glavnem ponovil razloge iz prejšnjega sklepa o podaljšanju.

 

9. Zoper ta sklep so se pritožili pritožnikovi zagovorniki. Navajali so dejstva, ki naj bi kazala na neobstoj ponovitvene nevarnosti, večinoma tista iz prejšnjih vlog, deloma pa tudi dejstva o pritožnikovem vedenju po izpustitvi iz pripora, pisma prijateljev in znancev, ki naj bi pričala o pritožnikovi naravi, dodatno izvedensko mnenje, obnašanje (oziroma stanje) po ponovnem priprtju ipd. Višje sodišče je dne 20. 7. 2004 pritožbo zavrnilo. V sklepu je med drugim zapisalo, da je za obstoj ponovitvene nevarnosti pri tako hudem kaznivem dejanju potrebna manjša stopnja verjetnosti ponovitve kot pri premoženjskih deliktih. Glede dejstev, ki jih navaja pritožba, pa Višje sodišče meni, da nimajo zveze z obstojem ponovitvene nevarnosti.

 

10. Zoper to so pritožnikovi zagovorniki vložili dopolnitev ustavne pritožbe. V njej navajajo, da zunajobravnavni senat pri podaljšanju pripora ni tehtal navedb in dokazov obrambe. Sodišče naj bi arbitrarno v škodo pritožnika razlagalo možnost ponovitve kaznivega dejanja. Izvedenec naj bi govoril o majhni verjetnosti ponovitve dejanja, sodišče pa naj bi ugotavljalo veliko verjetnost. Oba izpodbijana sklepa naj se tudi ne bi opredelila do argumentov obrambe iz predhodnih vlog niti do predloga za odreditev hišnega pripora skupaj s prepovedjo stikov s svojci oškodovanke.

 

11. Obravnavni senat je dne 24. 8. 2004 po izreku obsodilne sodbe na prvi stopnji ponovno podaljšal pripor. Po mnenju senata je ponovitvena nevarnost še vedno podana, neogibna potrebnost pa naj bi izhajala iz dejstva, da je bil pritožnik obsojen na dolgotrajno zaporno kazen. Prav tako naj bi bila podana sorazmernost.

 

12. Zoper ta sklep so se pritožili pritožnikovi zagovorniki. Pritožba ponavlja razloge, ki naj bi dokazovale neobstoj ponovitvene nevarnosti, navaja pa še nekaj novih okoliščin (npr. nadaljevanje abstinence). Višje sodišče je dne 1. 9. 2004 pritožbo zavrnilo. Pri tem je glede obstoja ponovitvene nevarnosti ponovilo trditve iz prejšnjih sklepov. Obširno je utemeljilo obstoj sorazmernosti.

 

13. Zoper takšno odločitev so pritožnikovi zagovorniki vložili dopolnitev ustavne pritožbe. V dopolnitvi so v glavnem ponovili očitek, da naj se sodišča v nobenem izmed izpodbijanih sklepov ne bi opredelila do navedb obrambe. Hkrati poudarjajo, da naj izvedenec klinični psiholog ne bi ugotovil nobene zasvojenosti, izvedenec psihiater pa naj bi ugotovil ravnanje v afektu. To bi po njihovem mnenju moralo bistveno vplivati na presojo obstoja ponovitvene nevarnosti. Ker naj bi sodišči o tem ne zavzeli stališča in ker naj bi pritožba državnega tožilca zoper sklep senata z dne 23. 4. 2004 pritožniku še vedno ne bila vročena, naj bi bile kršene njegove pravice iz 2., 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.

 

B. – I.

 

14. Pritožnik se od dne 9. 9. 2004 nahaja na prestajanju kazni zapora, izpodbijani sklepi niso več v veljavi.

 

15. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode. Poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave je gotovo eden izmed najhujših posegov v človekove pravice ali temeljne svoboščine človeka. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, pa čeprav poseg ne učinkuje več. Zato mora Ustavno sodišče tudi v takšnem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03).

 

 

B. – II.

 

16. Prvi pritožnikov očitek je, da mu je bila prostost na podlagi sklepa Okrožnega sodišča z dne 6. 5. 2004 ponovno odvzeta in da ni šlo za podaljšanje pripora. Po njegovem mnenju naj bi bil pripor zoper njega dne 23. 4. 2004 odpravljen, ker naj bi potekla veljavnost prejšnjega sklepa o podaljšanju pripora. Višje sodišče bi zato po njegovem mnenju moralo z izpodbijanim sklepom z dne 4. 5. 2004 pripor bodisi podaljšati ali pa sklep Okrožnega sodišča z dne 23. 4. 2004 razveljaviti in ga vrniti v novo odločanje. Ker pa je Višje sodišče sklep senata Okrožnega sodišča spremenilo tako, da se predlog za odpravo pripora zavrne, naj bi kršilo procesna pravila Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), to pa naj bi hkrati pomenilo kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

17. Ustava v drugem odstavku 19. člena določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Kršitev zakonskih odločb o postopku odvzema prostosti tako lahko predstavlja kršitev pravice iz drugega odstavka 19. člena Ustave. Nekatera postopkovna jamstva glede odvzema prostosti pa, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), daje že Ustava z 22. členom (enako varstvo pravic), 23. členom (pravica do sodnega varstva), 25. členom (pravica do pravnega sredstva), 27. členom (domneva nedolžnosti) in 29. členom (pravna jamstva v kazenskem postopku).

 

18. Pritožnik navaja zgolj, da je šlo v njegovem primeru dne 6. 5. 2004 za ponoven odvzem prostosti, ne navaja pa, katero konkretno jamstvo glede odvzema prostosti bi ob tem moralo biti upoštevano, pa naj ne bi bilo. Zato ustavne pritožbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti. Vse, kar pritožnik izpodbijanim sklepom s tem v zvezi očita, je, da bi morala skladno z določbami ZKP sklep Okrožnega sodišča z dne 23. 4. 2004 razumeti kot zavrnitev podaljšanja pripora, ne pa kot odpravo pripora na podlagi predloga njegovih zagovornikov. S takim očitkom pritožnik pravzaprav graja pravilnost uporabe procesnega prava, čemur pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen. Skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo procesnega prava presoja, ali izpodbijane sodne odločbe temeljijo na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Očitno napačna, samovoljna oziroma arbitrarna uporaba procesnega prava lahko pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Samostojno ugotavljanje morebitne take kršitve pa glede na povedano v 15. točki obrazložitve ni mogoče. Takšno ugotavljanje bi bilo mogoče le, če bi takšna morebitna kršitev onemogočala presojo obstoja kršitve pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Ker pa pritožnik, kot že povedano, ni izkazal, v kakšni povezavi naj bi bilo vprašanje presoje procesne narave sklepa z dne 23. 4. 2004 z vprašanjem postopkovnih jamstev glede odvzema prostosti iz drugega odstavka 19. člena Ustave, Ustavno sodišče pravilnosti stališča Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu z dne 4. 5. 2004 ni moglo preizkusiti.

 

B. – III.

 

19. Pritožnik nadalje graja dejstvo, da mu ni bila vročena pritožba državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora z dne 23. 4. 2004. Skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ima obdolženec pravico, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54).

 

20. Ker pritožniku pritožba državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora ni bila vročena, mu je bila s tem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve, je treba ugotoviti, ali je navedena kršitev 22. člena Ustave takšne narave, da bi lahko pomenila tudi kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

21. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS 51/04 in 62/04), mora pritožnik zato, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, vsaj izkazati za verjetno, da bi ob možnosti uveljavljati pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave lahko dosegel zase ugodno odločitev. V konkretni zadevi to pomeni, da mora pritožnik izkazati za verjetno, da bi v morebitnem odgovoru na pritožbo državnega tožilca lahko navajal takšna dejstva in dokaze na podlagi katerih bi lahko dosegel, da bi Višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sklep Okrožnega sodišča o odpravi pripora.

 

22. Ustavna pritožba ne navaja izrecno, katera dejstva in dokaze bi pritožnik navajal v morebitnem odgovoru na pritožbo državnega tožilca, če bi takšno možnost imel. Iz ustavne pritožbe in njenih dopolnitev gre sklepati, da gre predvsem za dejstva in dokaze, ki jih je obramba navajala v vlogi z dne 23. 4. 2004, naslovljeni "Nasprotovanje podaljšanju pripora in predlog za odpravo pripora", na podlagi katere je Okrožno sodišče dne 23. 4. 2004 pripor odpravilo in s katero je razpolagalo tudi Višje sodišče, ko je odločalo o (nevročeni) pritožbi državnega tožilca. Deloma bi obramba lahko v odgovoru na pritožbo državnega tožilca navajala tudi dejstva in dokaze, ki jih je nato uveljavljala v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 6. 5. 2004 (gre predvsem za pritožnikovo obnašanje po izpustitvi na prostost). To pritožbo je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom dne 13. 5. 2004 zavrnilo.

 

23. Ker je Višje sodišče ob odločanjih dne 4. 5. 2004 in 13. 5. 2004 razpolagalo z dejstvi in dokazi, ki bi jih obramba lahko navajala v morebitnem odgovoru na pritožbo državnega tožilca, če bi ji ta bila vročena, pa je ne glede na to odločilo v pritožnikovo škodo (prvič je ugodilo pritožbi državnega tožilca, drugič pa je zavrnilo pritožbo obrambe), je očitno, da tudi morebitni pritožnikov odgovor na pritožbo državnega tožilca ne bi mogel doseči drugačne, za pritožnika ugodne odločitve Višjega sodišča. Upoštevajoč povedano v 21. točki pritožniku z nevročitvijo pritožbe državnega tožilca ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe glede tega očitka ni moglo sprejeti.

 

 

B. – IV.

 

24. Tretji pritožnikov očitek, ki ga naslavlja izpodbijanim odločbam, je, da se te niso opredelile do navedb obrambe v različnih vlogah, s katerimi je ta dokazovala neobstoj ponovitvene nevarnosti. Pritožnik to pravzaprav očita vsem izpodbijanim odločbam.

 

25. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo imata tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče dolžnost, da se opredelita do bistvenih navedb stranke. V nasprotnem primeru gre lahko za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V kontekstu pričujoče ustavne pritožbe pa bi bila morebitna kršitev pravice iz 22. člena Ustave lahko relevantna toliko, kolikor bi to onemogočilo presojo obstoja morebitne kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave oziroma kolikor bi ustavni pritožbi uspelo izkazati za verjetno, da bi Okrožno in Višje sodišče, če bi se opredelili do navedb obrambe, izdali drugačne, zanjo ugodne odločitve.

 

26. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je pritožnik v vlogi dne 23. 4. 2004 predlagal odpravo pripora in pri tem navajal različna dejstva, ki naj bi kazala na neobstoj ponovitvene nevarnosti. Okrožno sodišče je istega dne njegovemu predlogu ugodilo in ga izpustilo iz pripora, pri tem pa se je oprlo predvsem na mnenje izvedenca psihiatra, ki ga je podal istega dne na glavni obravnavi. Ker je Okrožno sodišče pritožniku ugodilo, samo po sebi ni pomembno, na katera dejstva oziroma dokaze je oprlo svojo odločitev, zato je očitno, da s tako odločitvijo niso bile kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

 

27. Ko je Višje sodišče dne 4. 5. 2004 odločalo o pritožbi državnega tožilca, je sprejelo stališče, da pritožnikova ponovitvena nevarnost še vedno obstaja. Pri tem se je oprlo na različne podatke spisa, predvsem pa je zavzelo drugačno presojo izvedenčevega mnenja, ni pa v ničemer izrecno obravnavalo trditev, ki jih je obramba navajala v predlogu za odpravo pripora in ki je bil s to odločitvijo Višjega sodišča tudi zavrnjen.

 

28. Na podlagi tega sklepa je Okrožno sodišče dne 6. 5. 2004 odločalo o podaljšanju pripora. V sklepu je skoraj dobesedno ponovilo presojo Višjega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Tudi Okrožno sodišče ni izrecno obravnavalo navedb obrambe iz vloge z dne 23. 4. 2004. Zoper takšen sklep se je pritožil pritožnik in v pritožbi navedel še dodatna dejstva (predvsem iz časa, ki ga je prebil na prostosti), ki so po njegovem mnenju kazala na neobstoj ponovitvene nevarnosti. O tej pritožbi je Višje sodišče odločalo dne 13. 5. 2004 in jo zavrnilo. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je Višje sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene pritožbene navedbe, a je zaključilo, da te navedbe same po sebi ne izključujejo, da bi pritožnik ponovno posegel po alkoholu in ponovil očitano dejanje.

 

29. Zunajobravnavni senat je dne 5. 7. 2004 po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP izdal sklep o podaljšanju pripora. V sklepu je med drugim ugotovil, da še vedno obstaja ponovitvena nevarnost, v zvezi s tem pa je v glavnem ponovil dejstva, na katerih je temeljil prejšnji sklep o podaljšanju pripora. Pred izdajo tega sklepa obramba ni navajala novih dejstev ali dokazov, s pomočjo katerih bi nasprotovala podaljšanju pripora.

 

30. Zoper sklep zunajobravnavnega senata se je obramba pritožila. V pritožbi je v glavnem ponovila dejstva iz prejšnjih vlog, sklicevala pa se je še na izvid kliničnega psihologa, ki naj bi dodatno kazal na pritožnikove osebnostne lastnosti, ki naj bi utemeljevale njegovo nenevarnost za okolico. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo. V zvezi z navedbami obrambe je zapisalo, da navajane okoliščine s ponovitveno nevarnostjo nimajo zveze ali pa so pri pritožniku obstajale že prej, pa mu vseeno niso preprečile storitve dejanja. Tudi dodatno zdravniško mnenje po stališču Višjega sodišča ni izpodbilo mnenja, da bi pritožnik na prostosti dejanje utegnil ponoviti.

 

31. Po koncu prvostopenjskega postopka je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, čemur je obramba nasprotovala. Senat Okrožnega sodišča je dne 24. 8. 2004 pripor podaljšal, v sklepu pa je kratko navedel, da so vse okoliščine, ki so utemeljevale pripor, ostale enake. Zoper ta sklep se je pritožila obramba. Pri tem je v glavnem ponovila navedbe iz prejšnjih vlog. Višje sodišče je dne 1. 9. 2004 pritožbo zavrnilo. V sklepu je med drugim ugotovilo, da pritožba v glavnem ponavlja prejšnje navedbe in da so te navedbe v glavnem nepomembne z vidika obstoja ponovitvene nevarnosti.

 

32. Kot izhaja iz točk 26–31 te obrazložitve, se je Višje sodišče v izpodbijanih sklepih z dne 13. 5. 2004, 20. 7. 2004 in 1. 9. 2004 opredelilo do navedb obrambe in je očitek ustavne pritožbe v tej smeri očitno neutemeljen. Sklep Okrožnega sodišča z dne 5. 7. 2004 je bil izdan po uradni dolžnosti, pred tem pa obramba ni vložila vloge, ki bi zatrjevala kakšna nova dejstva, zato tudi temu sklepu ni mogoče očitati, da se ni opredelil do navedb obrambe. Nasprotno je Okrožno sodišče, ko je dne 6. 5. 2004 in 24. 8. 2004 odločalo o podaljšanju pripora, pred seboj imelo vloge obrambe, s katerimi je ta ob navajanju različnih dejstev podaljšanju nasprotovala, pa se pri tem ni opredelilo do navedb obrambe, vsaj ne do vseh. Vendar je to pomanjkljivost odpravilo Višje sodišče, ko je odločalo o pritožbah zoper navedena sklepa.

 

33. Z vidika opredelitve do navedb obrambe pa je sporen sklep Višjega sodišča z dne 4. 5. 2004. Ne glede na to, da je s tem sklepom zavrnilo predlog obrambe za odpravo pripora z dne 23. 4. 2004, iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi sodišče izrecno obravnavalo katerokoli izmed navedb obrambe iz omenjenega predloga, temveč je zgolj obrazložilo okoliščine, iz katerih naj bi izhajala ponovitvena nevarnost.

 

34. Glede na to, da bi bilo takšno ravnanje Višjega sodišča v sklepu z dne 4. 5. 2004 mogoče oceniti kot kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je treba preizkusiti, ali bi to lahko imelo vpliv na pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave oziroma, kot izhaja iz 25. točke obrazložitve tega sklepa, ali bi Višje sodišče v primeru, če bi se opredelilo do navedb obrambe, utegnilo izdati drugačen, za pritožnika ugoden sklep.

 

35. Kot izhaja iz točk 26–31 obrazložitve, je obramba dejstva, ki jih je navajala v vlogi dne 23. 4. 2004 in do katerih se Višje sodišče v sklepu z dne 4. 5. 2004 ni opredelilo, uveljavljala v pritožbah zoper sklepe Okrožnega sodišča z dni 6. 5. 2004, 20. 7. 2004 in 24. 8. 2004. Te navedbe je Višje sodišče, ko je pritožbe obravnavalo, pri odločanju pretresalo in se do njih opredelilo. Kljub temu je pritožbe zavrnilo in potrdilo sklepe o podaljšanju pripora. Ob tem ni verjetno, da bi v sklepu z dne 4. 5. 2004, če bi se do obrambnih navedb opredeljevalo, ravnalo drugače kot ob poznejših odločitvah in tedaj izdalo za pritožnika ugodno odločitev.

 

36. Glede na navedeno je očitno, da pritožniku s tem, da se Višje sodišče v sklepu z dne 4. 5. 2004 ni opredelilo do predloga obrambe z dne 23. 4. 2004, ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

 

B. – V.

 

37. Ker z izpodbijanimi sklepi očitno ni bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

 

 

C.

 

38. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekel sodnik dr. Janez Čebulj. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

 

 

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

 

 

Up-362/04

18. 4. 2006

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 

 

 

1. V obrazložitvi Sklepa o nesprejemu ustavne pritožbe sta ugotovljeni vsaj dve kršitvi pritožnikovih človekovih pravic, ki nista bili nepomembni za položaj pritožnika v kazenskem postopku zoper njega. Prva je bila v tem, da pritožniku ni bila vročena pritožba državnega tožilca, ki je bila neposredna podlaga za to, da je bila ukinjena izpustitev pritožnika iz pripora in ponovno vzpostavljen pripor. Druga je bila v tem, da se okrožno sodišče ni opredelilo do pomembnih navedb obrambe, ko je odločalo o podaljšanju pripora. V obeh primerih gre za ravnanje sodišča, ki ni skladno s standardi, ki izhajajo iz Ustave in sodne prakse Ustavnega sodišča. Kljub temu se kazenski senat Ustavnega sodišča ni odločil za sprejem ustavne pritožbe, ki bi lahko vodil do ugotovitvene odločbe, za kar sem se zavzemal sam, temveč se je odločil za Sklep, s katerim ustavne pritožbe ni sprejel.

 

2. Eden od vzrokov za takšno ravnanje Ustavnega sodišča, s katerim se ne morem strinjati, je v tem, da gre za ti. nežive priporne sklepe, torej odločitve sodišč, ki niso več v veljavi (pritožnik ni več v priporu in je trenutno na prestajanju kazni). V takšnih primerih se Ustavno sodišče odloči za ugotovitveno odločbo samo v primeru, če je bila pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena. Ustavno sodišče je sicer v nekaj primerih sprejelo ugotovitveno odločbo in v njej ugotovilo kršitev človekovih pravic iz 22. (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave tudi, ko je bil 19. člen v igri samo posredno.[1]

 

3. Tudi v naslovnem primeru je pravica do osebne svobode v igri vsaj posredno, saj gre za štiri sklepe sodišč, ki se vsi nanašajo na odreditev oziroma podaljšanje pripora, vendar se Ustavno sodišče kljub temu ni odločilo za sprejem ugotovitvene odločbe. Zakaj ne? Zato, ker Ustavno sodišče v zadnjem času zopet ožje razlaga možnost izdaje ugotovitvenih odločb, ki se nanašajo na priporne sklepe. In zato, ker je glede obeh ugotovljenih kršitev ocenilo, da bi bila odločitev sodišča enaka, tudi če do kršitve ne bi prišlo.

 

4. Če je slednje do neke mere prepričljivo za tisto kršitev, ki jo je zakrivilo okrožno sodišče, ko se ni opredelilo do navedb obrambe, saj je višje sodišče to kršitev do neke mere saniralo, pa kljub temu ni sprejelo drugačne rešitve kot okrožno sodišče. Manj je po mojem mnenju prepričljiva trditev, da bi prišlo do ponovne vzpostavitve pripora tudi, če bi bil pritožnik seznanjen s pritožbo državnega tožilca in bi se lahko do navedb v njej opredelil še pred odločitvijo, ki je ponovno vzpostavila pripor. Dejstvo, da so sodišča tudi pozneje podaljševala pripor pritožnika, ni dovolj prepričljivo za zanesljivo napoved o tem, kaj bi se zgodilo, če bi imel pritožnik možnost ugovarjati pritožbi tožilca še v času, ko je bil na prostosti. Ustavno sodišče pa pravi celo, da pritožnik v primeru, če bi bil seznanjen s tožilčevo pritožbo "očitno" ne bi mogel doseči drugačne, zase ugodne odločitve!

 

5. Za ustavnega pritožnika morda ni nepomembno, da je obrazložitev Sklepa Ustavnega sodišča do neke mere priznala, da je prišlo do kršitve pritožnikovih človekovih pravic iz 22. člena Ustave (zlasti s tem, da mu ni bila vročena tožilčeva pritožba), toda teža te ugotovitve je bistveno manjša, kot bi bila, če bi bila zapisana v izrek ugotovitvene odločbe.

 

6. Nesprejem ustavne pritožbe moramo seveda z vidika pritožnika šteti med zanj negativne, neugodne rešitve, medtem ko bi ugotovitvena odločba pomenila uspeh pritožnika pred Ustavnim sodiščem oziroma ugoditev njegovi pritožbi. Takšna odločitev pa ne bi bila ugodnejša le za pritožnika, temveč bi opozorila sodišča na storjene kršitve (da jih ne bi ponavljala v prihodnjih podobnih primerih).

 

7. Opozoriti moram še na to, da po Zakonu o Ustavnem sodišču to sodišče ne sprejme ustavne pritožbe (drugi odstavek 55. člena), kadar "očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali svoboščin". Do kakšne mere je v naslovnem primeru očitno, da za kršitev človekovih pravic ne gre, je razvidno tudi iz dejstva, da Sklep o nesprejemu obsega osem gosto tipkanih strani. Iz obrazložitve Sklepa je razvidno, da je bil senat Ustavnega sodišča v resnih dilemah, ali je kršitev podana ali ne. Zato bi bilo veliko bolj na mestu, če bi bila ustavna pritožba sprejeta in bi šele Ustavno sodišče v celotni sestavi, po obravnavi na t.i. plenarni seji, odločilo, ali naj pritožniku ugodi in sprejme ugotovitveno sodbo ali ne.

 

8. Iz vsega, kar sem napisal v tem ločenem mnenju, izhaja, da bi moral vztrajati in glasovati v senatu za sprejem ustavne pritožbe kljub temu, da sem ostal v manjšini, ter napisati odklonilno ločeno mnenje. Glasoval sem za Sklep o nesprejemu in zato napisal le pritrdilo ločeno mnenje, in sicer samo zato, ker sem ocenil, da bi na plenarni seji večina sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča glasovala za zavrnitev ustavne pritožbe, kar bi potrdilo in še dodatno utrdilo stališče Ustavnega sodišča do neživih pripornih sklepov in ugotovitvenih odločb, s katerim se ne morem strinjati. To pa ne pomeni, da ne bom drugače glasoval v takšnih prihodnjih primerih, ki bodo po moji oceni še bolj prepričljivi kot naslovni in zato še bolj primerna podlaga za spremembo stališča Ustavnega sodišča do ugotovitvenih odločb o neživih pripornih sklepih. V naslovnem primeru se je namreč pritožniku čas, prebit v priporu, vštel v prestajanje kazni. Čeprav pripor v času, ko pritožnik še ni bil spoznan za krivega, ni enakovreden poznejšemu prestajanju kazni, je vendarle takšna situacija manj boleča za pritožnika od tiste, do katere bi prišlo, če nek pritožnik ne bi bil obsojen in/ali mu pripor ne bi bil vštet v prestajanje kazni.