Up-942/05

Up-942/05-4

9. 10. 2006

 

 

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

 

sklenilo:

 

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 650/2005 z dne 8. 7. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Kr 4/2005 z dne 21. 3. 2005 se zavrže.

 

Obrazložitev

 

1. Pritožnik, ki je v kazenskem postopku imel položaj oškodovanca kot tožilca (subsidiarni tožilec), vlaga ustavno pritožbo zoper pravnomočna sklepa, s katerima je bila kot nedovoljena zavržena zahteva za varstvo zakonitosti njegovega pooblaščenca.

2. V ustavni pritožbi zatrjuje napačno uporabo procesnega prava in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da ima kot oškodovanec kot tožilec pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, saj naj bi imel po prvem odstavku 63. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) enake pravice kot državni tožilec. Zato naj bi bila odločitev sodišč, po kateri je glede na določbo 421. člena ZKP med ostalimi upravičenci izmed tožilcev le državni tožilec tisti, ki je upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, očitno napačna.

3. Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki se je končal z oprostilno sodbo, nastopal kot subsidiarni tožilec.

5. Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, namreč še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115).

 

6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

 

 

 

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

 

Up-942/05

Up-420/05

21. 9. 2006

 

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Cirila Ribičiča  

 

 

Ne strinjam se z odločitvijo, po kateri je subsidiarni tožilec neupravičena oseba in ne more vložiti ustavne pritožbe.

 

Svoje nestrinjanje z zavrženjem ustavnih pritožb, ki jih vlagajo zasebni oziroma subsidiarni tožilci sem podrobneje obrazložil v odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-168/98 z dne 10. maja 2001. Pri tem sem opozoril, da obstoji več razlogov, zaradi katerih bi veljalo zasebnemu in subsidiarnemu tožilcu priznati pravico, da vlagata ustavno pritožbo zaradi kršitev procesnih jamstev, ki jih imata v kazenskem postopku. Seveda Ustavno sodišče na podlagi take ustavne pritožbe ne bi moglo razveljaviti pravnomočne oprostilne sodbe, omejiti bi se moralo na ugotovitev, da je prišlo do kršitev pritožnikovih procesnih pravic v kazenskem postopku. Ugotovitvena sodba Ustavnega sodišča o teh kršitvah je pomembna z vidika moralnega interesa prizadetega, saj najvišja sodna instanca ugotovi, da so mu bile kršene z Ustavo zagotovljene pravice. Prav tako je taka sodba opozorilo rednim sodiščem in s tem prispevek k temu, da do podobnih kršitev procesnih pravic ne bi prihajalo v novih primerih. Ugotovitvena sodba tudi ni brez pomena v zvezi z morebitnimi odškodninskimi zahtevki zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. V isti zadevi sta ločeno mnenje podala tudi sodnika dr. Janez Čebulj in dr. Lojze Ude, ki poudarjata, da uživa zasebni oziroma subsidiarni tožilec vsa temeljna procesna jamstva v kazenskem postopku. Po njunem mnenju odločitev v kazenski zadevi ne zadeva le obdolženca, temveč tudi tožilca, saj gre za osebo, ki naj bi bila oškodovana s kaznivim dejanjem. Seveda Ustavno sodišče ne bi moglo razveljaviti oprostilne sodbe, ker mu to preprečuje 31. člen Ustave (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari), lahko pa bi ugotovilo kršitev človekovih pravic zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. Pravica iz 31. člena Ustave ni absolutna, zato ni nobene ovire, da ne bi Ustavno sodišče izdalo ugotovitvene odločbe o kršitvi 22. člena Ustave.

 

V poznejših primerih, ko je Senat za preizkus ustavnih pritožb s področja kazenskopravnih zadev zavrgel ustavne pritožbe zasebnih oziroma subsidiarnih tožilcev, sem glasoval "za" in v pritrdilnem ločenem mnenju opozarjal na razloge, ki govorijo proti takšni praksi. Kolikor bi glasoval proti, bi vedno znova odpiral vprašanje primernosti odločitev, ki imajo med sodnicami in sodniki večinsko podporo in jih je Ustavno sodišče ponovno potrdilo v sklepu v zadevi št. Up-373/03. Prepričan pa sem, da se bo Ustavno sodišče k temu vprašanju ponovno vrnilo takrat, ko bo prišlo do kakšne posebej grobe in očitne kršitve procesnih jamstev, ki jih v kazenskem postopku uživata zasebni in subsidiarni tožilec. V nasprotnem primeru bi Ustavno sodišče tvegalo obsodbo Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

 

Od negativnega stališča o možnosti, da bi zasebni in subsidiarni tožilec lahko vlagala ustavne pritožbe in od rezerviranega stališča, ki ga ima do ugotovitvenih odločb[1], je Ustavno sodišče odstopilo v zadevi št. Up-555/03, v kateri je odločilo, da je bila pritožnikoma, ki sta svojca umrlega v policijski akciji, kršena pravica do učinkovite preiskave, kot izhaja iz 15. člena Ustave in 13. člena EKČP. Zdi se, da je v navedeni zadevi hotelo Ustavno sodišče napraviti le enkratno izjemo zaradi posebnosti primera, v katerem svojci umrlega niso mogli doseči uvedbe preiskave, čeprav je smrt nastopila, ko je bila žrtev "pod dejanskim fizičnim nadzorom represivnih organov". V tem primeru ni šlo za pravnomočno oprostilno sodbo, saj je bil postopek ustavljen z odločitvami, da se kazenska preiskava ne uvede[2]. Poleg tega učinkovita preiskava, o kateri govori Ustavno sodišče, ni nujno kazenska.

 

Primera, h katerima pišem to ločeno mnenje, dokazujeta, da Ustavno sodišče ni spremenilo svojega načelnega odklonilnega stališča do pravice zasebnega oz. subsidiarnega tožilca, da vložita ustavno pritožbo. Zato sem se, ne glede na to, da se ne strinjam s sprejeto odločitvijo, odločil da glasujem "za" oba sklepa in da napišem pritrdilno ločeno mnenje.

 

 

 

Sodnik

dr. Ciril Ribičič

 

Opombi:

[1] O možnosti širše uporabe ugotovitvenih odločb in o uvedbi pravičnega zadoščenja govorita moje ločeno mnenje v zadevi št. Up-134/97 in članek dr. Janeza Čebulja, Posebnosti ustavne pritožbe s področja upravnega prava, v: Ustavno sodstvo, Ur. l.: M. Pavčnik in A. Mavčič, CZ, Ljubljana 2000, str. 319, 320.

[2] Sodnik Franc Testen je takšno možnost napovedal v svojem pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-168/98, in sicer kot nosilec odločilnega petega glasu proti pravici zasebnih in subsidiarnih tožilcev, da vlagajo ustavne pritožbe. Zapisal je: "Sam zaenkrat ne izključujem, da bo Ustavno sodišče kdaj, ko se bo srečalo s hudimi procesnimi kršitvami, poseglo tudi po takšni goli ugotovitvi, ki bo pritožniku predstavljala določeno satisfakcijo – kar lahko pomeni tudi določeno izboljšanje pravnega položaja. Vendar tega Ustavno sodišče nikoli ne bo moglo storiti v primerih, ko se je kazenski postopek končal s pravnomočno oprostilno sodbo."