Up-755/04

Opravilna št.:
Up-755/04
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 112/2006 in OdlUS XV, 96 | 20.09.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:Up.755.04
Akt:
Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 284/2004 z dne 21. 10. 2004
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 210/2004 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 16. 9. 2004
Izrek:
Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 284/2004 z dne 21. 10. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 210/2004 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 16. 9. 2004 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Pri odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) gre za enakovrsten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave kot pri odreditvi pripora po prvem odstavku 201. člena Zakona o kazenskem postopku in s tem za enak pravni položaj obdolžencev. Ker tega Vrhovno sodišče pri odločitvi o tem, ali je po določbi četrtega odstavka 420. člena Zaona o kazenskem postopku zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti tudi zoper pravnomočno odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku, ni upoštevalo in je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožničinih zagovornikov zavrglo, je kršilo določbo drugega odstavka 14. člena Ustave in s tem pravico pritožnice do enakosti pred zakonom. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

Ker glede na navedeno zoper pravnomočna sklepa o odredtvi pripora po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

Predloga pritožnice, naj Ustavno sodišče presodi ustavnost določbe drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku Ustavno sodišče ni preizkušalo, ker Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS) vlaganja podrejenih pobud za presojo ustavnosti zakona ne omogoča.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
1.4.52.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Izčrpanje pravnih sredstev .
5.2 - Temeljne pravice - Enakost (14.2).
5.3.5.1.3 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda posameznika (19, 20) - Odvzem svobode - Pripor do sojenja.
1.4.52.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Akt, ki ne more biti predmet ustavne pritožbe.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 14.2, 19, 20, Ustava [URS]
Člen 59.1, 55.1.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-755/04-17
20. 9. 2006
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 20. septembra 2006
 
odločilo:
 
1. Sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 284/2004 z dne 21. 10. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
 
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 210/2004 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 16. 9. 2004 se zavrže.
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 16. 9. 2004 je bil zoper pritožnico na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) odrejen pripor, da bi se zagotovila njena navzočnost na glavni obravnavi. Pritožbo pritožničinih zagovornikov je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 210/2004 z dne 22. 9. 2004 zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper navedena pravnomočna sklepa o odreditvi pripora sta pritožničina zagovornika vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ju je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeni.
 
2. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča in pravnomočna sklepa o odreditvi pripora. V zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča zatrjuje napačno uporabo procesnega prava in kršitve 2., 25. in 153. člena Ustave. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Vrhovno sodišče naj bi sprejelo pravno zmotno stališče in s tem nedopustno razlago določbe četrtega odstavka 420. člena ZKP, "da na tej podlagi izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, ne vključuje odločbe o odvzemu prostosti obdolžencu na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP".
 
3. V zvezi s pravnomočnima sklepoma o odreditvi pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP pritožnica zatrjuje kršitve 2., 19., 20. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Navaja, da pogoji za odreditev pripora niso bili podani. Njena dejavnost, da se očitno izmika postopku, po mnenju pritožnice ni bila nedvomno izkazana. Prostost naj bi ji bila že tako vzeta, saj naj bi se nahajala na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Ormož, od koder naj bi bila nedopustno odpeljana v pripor, da bi se zagotovila njena navzočnost na glavni obravnavi. Pritožnica meni, da bi sposobnost za njeno udeležbo na glavni obravnavi moral najprej preizkusiti izvedenec psihiatrične stroke. Prisilna privedba naj bi bila izvedena na isti dan, ko naj bi bil zoper njo odrejen pripor, sklep o odreditvi pripora naj bi izdal nepristojni organ. Po mnenju pritožnice je z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave očitno napačno in nedopustno tudi stališče, ki ga je glede dopustnosti odreditve pripora za zagotovitev njene navzočnosti na glavni obravnavi v zvezi s celotnim trajanjem pripora v tej kazenski zadevi zavzelo Višje sodišče.
 
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-755/04 z dne 22. 6. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana v odgovor Vrhovnemu sodišču in Višjemu ter Okrožnemu sodišču v Mariboru, ki nanjo niso odgovorila.
 
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004, v katerem so bile izdane izpodbijane sodne odločbe.
B. – I.
 
6. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča (1. točka izreka tega sklepa), ki je procesne narave. Z njim je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo njena zagovornika vložila zoper pravnomočna sklepa (2. točka izreka tega sklepa), s katerima je bil zoper pritožnico odrejen pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP.
 
7. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, "da na podlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP izjemoma dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, ne vključuje odločbe o odvzemu prostosti obdolženca na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP".
 
8. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče utemeljilo z naslednjimi argumenti:
 
– da zgolj besedna razlaga četrtega odstavka 420. člena ZKP zaradi različnosti vsebine pojma ter nedosledne in nenatančne rabe izraza "pripor" dopušča širšo ali ožjo razlago tega izraza in, odvisno od uporabljene razlage, različen odgovor na to, ali ta določba vključuje tudi pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP;
 
– da je osrednja ureditev pripora (načela, namen, pogoji za uporabo, trajanje, postopek odreditve in podaljšanja glede na fazo kazenskega postopka, garancije priprtega in izvrševanje pripora) v 192. členu ter v členih od 200 do 213 d) ZKP in da v tem delu, z možnostjo izreka tudi drugih (nadomestnih) ukrepov, ZKP podrobneje ureja dopustnost posegov v ustavno varovano pravico do osebne svobode in svobode gibanja ter da je pripor z določenimi modalitetami urejen tudi v skrajšanem postopku in v postopku proti mladoletnikom ter v posebnih postopkih za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja, za ekstradicijo in v postopku za izdajo tiralice;
 
– da je kljub predhodno navedenim razlikam skupna značilnost tako odrejenega pripora, da je v vseh teh primerih, odvzem prostosti indiciran (pogojen) z vsaj enim od pripornih razlogov iz 201. člena ZKP ali pa zato, ker je razlog za odvzem prostosti na podlagi teh določb smiselno enak kot priporni razlogi, predpisani v prvem odstavku 201. člena ZKP;
 
– da drugi odstavek 307. člena ZKP izrecno predpisuje odvzem prostosti na tej podlagi, kadar ni nobenega od pripornih razlogov iz 201. člena ZKP, zato je odvzem prostosti v tem primeru povsem samostojen ukrep, ne pa dopolnilen ali alternativen ukrep "rednemu priporu", pri čemer tudi ni možnosti za njegovo nadomestitev s kakšnimi drugimi ukrepi iz 17. poglavja ZKP;
 
– da drugi odstavek 307. člena ZKP sicer odkazuje tudi na smiselno uporabo 200. člena ZKP (načelo zakonitosti, ekspeditivnost postopanja, najkrajše nujno trajanje pripora) in na drugi, tretji, četrti in šesti odstavek 202. člena ZKP, vendar se določbe ZKP, ki vsebinsko opredeljujejo "redni" pripor, večinoma ne uporabljajo, ker drugi odstavek 307.
člena ZKP ne odkazuje nanje ali pa smiselno niso uporabne, čeprav odkazuje nanje;
 
– da je razlog za odvzem prostosti na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP obstrukcijsko ravnanje obdolženca, s katerim onemogoča izvedbo glavne obravnave, za priporne razloge iz prvega odstavka 201. člena ZKP pa je značilno, da obstajajo objektivne okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa, da je odvzem prostosti neogiben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, medtem ko se ukrep iz drugega odstavka 307. člena ZKP odredi izključno zaradi ravnanja obdolženca in je takšen odvzem prostosti sankcija za ravnanje obdolženca z namenom, da se zagotovi neovirano delo sodišča;
 
– da je ravnanje obdolženca, ki je podlaga za odreditev ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP smiselno enako kot obstrukcija priče in sankcija zanjo po drugem odstavku 244. člena ZKP (zapor priče) ali po drugem odstavku 241. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), pri čemer sankcijo zoper ravnanje obdolženca zakon imenuje pripor, sankcijo proti priči pa zapor, čeprav za takšno razliko v poimenovanju ni videti utemeljenih razlogov;
 
– da je za pravilno razlago četrtega odstavka 420. člena ZKP zelo pomembno dejstvo, da drugi odstavek 307. člena ZKP taksativno predpisuje, katere določbe ZKP se smiselno uporabljajo tudi za ta ukrep in da med njimi ni omenjena določba četrtega odstavka 420. člena ZKP, zato bi se ta določba, ob obstoju dobrih razlogov, lahko uporabljala le po analogiji;
 
– da je med "rednim priporom" (mišljen je pripor po prvem odstavku 201. člena ZKP) ter "disciplinskim ukrepom po drugem odstavku 307. člena ZKP"[1] in med postopkom njune odreditve "velika razlika", saj sklep o odreditvi ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP ne more navajati pripornega razloga in ne obrazložiti odločilnih dejstev za priporni razlog, ne more obrazložiti, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka oziroma navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj je obtožba že pravnomočna;
 
– da gre v primeru dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom že tako za izjemo od pravila iz prvega odstavka 420. člena ZKP, da je treba izjeme razlagati ozko, in da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena le zoper dva natančno določena primera podaljšanja "rednega" pripora, pri čemer je za odreditev pripora veliko možnosti glede na vrsto in fazo postopka, vendar ZKP pri tem ni izločil primerov, ko zahteva za varstvo zakonitosti zoper odreditev pripora ni dovoljena;
 
– da iz konteksta in nastanka besedila četrtega odstavka 420. člena ZKP sledi, da so mišljene le odločbe o odreditvi "rednega pripora" zaradi določenega pripornega razloga tako kot pri podaljšanju pripora, ne pa tudi odločbe o odreditvi ukrepa iz drugega odstavka 307. člena ZKP in
 
– da tudi zgodovinska razlaga nastanka četrtega odstavka 420. člena ZKP pove, da je imel predlagatelj zakona v mislih pripor iz pripornih razlogov, saj je sicer odvzem prostosti kot disciplinski kaznovalni ukrep mogoč tudi zoper priče in da argument sprememb z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A) in z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 56/03 – v nadaljevanju ZKP-E), ki naj bi zagotovile večjo garancijo za zakonitost posegov v osebno svobodo, ni prepričljiv glede ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP.[2]
 
9. Pritožnica zgolj z navedbami, s katerimi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča in uporabi procesnega prava, ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
 
10. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve te odločbe, stališče Vrhovnega sodišča krši pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Določba drugega odstavka 14. člena Ustave[3] namreč ne zavezuje samo zakonodajalca, da enake položaje pravno ureja enako, različno pa le, če ima za to razumen, v naravi stvari utemeljen razlog. Navedena določba zavezuje tudi razlagalca zakonske določbe, ki je v večini primerov sodišče oziroma drug državni organ, ki odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih posameznika. To pomeni, da so slednji dolžni enake pravne položaje z vidika razlage zakonskih določb obravnavati enako.
 
11. ZKP ureja pripor najprej v določbah členov 200[4] do 207 v XVII. poglavju pod naslovom "Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka". Pogoji (razlogi) za odreditev pripora so glede kaznivih dejanj, ki se obravnavajo v rednem postopku, določeni v prvem odstavku 201. člena ZKP, glede kaznivih dejanj, ki se obravnavajo v skrajšanem postopku, pa v prvem odstavku 432. člena ZKP. Posebni pogoji so predpisani še glede odreditve pripora proti mladoletnikom (472. člen ZKP), pripor se sme odrediti tudi v ekstradicijskem postopku (524. člen ZKP) in tudi v postopku predaje slovenskih državljanov, ko je zoper njih izdan Evropski nalog za prijetje in predajo (Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo, Uradni list RS, št. 37/2004 – ZENPP).
 
12. O priporu govori tudi določba drugega odstavka 307. člena ZKP v XXI. poglavju pod naslovom "Glavna obravnava", in sicer v 3. točki pod naslovom "Pogoji za glavno obravnavo".
 
Drugi odstavek 307. člena ZKP se v celoti glasi: "Če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena[5] tega zakona, sme senat odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa o priporu. Za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, se smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do 213. d) člena tega zakona. Če ni prej odpravljen, traja pripor do objave sodbe, najdalj pa mesec dni."
 
13. Razlog, izven kroga tistih, ki so navedeni v prvem odstavku 201. člena ZKP, in iz katerega je pod točno, zakonsko določenimi in izpolnjenimi pogoji iz drugega odstavka 307. člena ZKP tudi dopustno odrediti pripor, je tudi razlog očitnega izmikanja in obtoženčevega nehotenja priti na glavno obravnavo. V tem primeru gre za obstrukcijsko ravnanje obdolženca, ki poskuša ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka kot enega izmed ciljev kazenskopravnega sistema.[6] Gre v bistvu za obdolženčevo (generično) opustitveno ravnanje, saj biti navzoč na glavni obravnavi ni samo pravica obdolženca, temveč tudi njegova dolžnost. Neposlušnega obdolženca sodišče kaznuje tako, da zoper njega odredi pripor kot tisto zadnje skrajno sredstvo,[7] da s tem zagotovi nemoten potek kazenskega postopka. Tako odrejen pripor lahko traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni.
 
14. Pripor je ustavna kategorija, ki po vsebini pomeni poseg v osebno svobodo posameznika. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), zavzelo stališče, "da Ustava razlikuje med tremi vrstami kazenskopravnih posegov v osebno svobodo[8] in da gre v vseh treh primerih za poseg v isto ustavno varovano človekovo pravico do osebne svobode". V 26. točki navedene odločbe je zapisalo: "Po tem, ko Ustava v prvem odstavku 19. člena postavi splošno pravilo, 'da ima vsakdo pravico do osebne svobode', v drugem odstavku postavi splošna pogoja za omejitev te pravice: 'Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen (a) v primerih in (b) po postopku, ki ga določa zakon." Glede pripora, kot enega izmed posegov v osebno svobodo posameznika, je Ustavno sodišče poudarilo pomen primerov prve in okvira druge premise, pod katerimi je dopustno poseči v osebno svobodo posameznika. Navedlo je, da primere (prva premisa), pod katerimi je dopustno poseči v osebno svobodo posameznika, določa Ustava v prvem odstavku 20. člena, ko pravi, da "se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi."
 
15. Ko Ustava govori o priporu, torej govori le o eni ustavni kategoriji posega v osebno svobodo posameznika in po vsebini ne razlikuje med "rednim in sodnim priporom oziroma priporom kot disciplinskim ukrepom". Ustava ni nameravala urediti pripora sama in izčrpno, temveč ob izrecni določitvi pogojev (utemeljen sum, sodna odločba, neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi), prepušča zakonski ureditvi, da taksativno določi razloge, iz katerih bo pripor ob obstoju ustavnih pogojev dopustno odrediti. Zakonski razlogi pa morajo določno konkretizirati tisto, kar navaja Ustava v prvem odstavku 20. člena.
 
16. Tudi zakonodajalec ne razlikuje med "rednim in sodnim priporom oziroma priporom kot disciplinskim ukrepom", temveč v določbah, s katerimi po vsebini posega ureja pripor kot osebni omejitveni ukrep, uporablja enotno poimenovanje pripor. Vendar pa je zakonodajalec za posamezne faze kazenskega postopka (preiskava, postopek z obtožbo in njena pravnomočnost, faza glavne obravnave do izreka sodbe, izrek sodbe in faza do njene pravnomočnosti) in ob upoštevanju njihovih posebnosti predpisal le različne kriterije (razloge), omejitve (npr. trajanje) in postopek, pod katerimi je pripor dopustno odrediti.
 
17. Za konkretizacijo tistega, kar Ustava določa v prvem odstavku 20. člena (…neogibno potrebno za potek kazenskega postopka … ) je zakonodajalec določil najprej priporna razloga v 1. in v 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kot razlog, iz katerega je v fazi glavne obravnave dopustno odrediti pripor, za njegovo odreditev pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, je zakonodajalec v drugem odstavku 307. člena ZKP[9] uzakonil obtoženčevo obstrukcijsko oziroma opustitveno ravnanje. Na ta način je zakonodajalec poskušal konkretizirati tisto, kar navaja Ustava v prvem odstavku 20. člena, saj je namen pripora kot osebnega omejitvenega ukrepa, ki se lahko odredi tudi po določbi drugega dostavka 307. člena ZKP, prav v tem, da se z njegovo odreditvijo zagotovi potek kazenskega postopka.[10]
 
18. V primeru pripora, ki ga je dopustno odrediti bodisi iz razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP, bodisi iz razloga, določenega v drugem odstavku 307. člena ZKP, gre z vidika intenzivnosti posega[11] v pravico do osebne svobode za identičen poseg. Dokler ZKP v svojih določbah govori o tem, da se zoper obdolženca odredi pripor in sodišče v takih primerih zoper obdolženca (generično) tudi izda sklep o odreditvi pripora, je treba takšne posege zaradi spoštovanja enakosti pravnih položajev obdolžencev pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), v konkretnem primeru torej obdolžencev, zoper katere je bil odrejen pripor iz razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP, in tistih, zoper katere je bil odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, razlagati in obravnavati v obeh primerih enako. Razlog za drugačno obravnavo ne more biti dejstvo, da je odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP uvrščena sistemsko v drugo poglavje kot pripor, ki se ga lahko odredi po prvem odstavku 201. člena ZKP. Razlog za drugačno obravnavo tudi ne more biti dejstvo, da je zakonodajalec izven razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP, določil samostojen razlog, s katerim je poskušal prav tako zagotoviti potek kazenskega postopka. Med drugim drugačne obravnave tudi ne upravičuje dejstvo, da gre pri postopku odreditve pripora in njegovem trajanju[12] za določene posebnosti. Obstrukcijsko oziroma opustitveno ravnanje obdolženca je prav tako razlog, ki, kot razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP (npr. begosumnost, vplivanje na priče,..), nastane na strani obdolženca. Zato je že iz navedenega[13] treba sklepati, da gre v primeru pripora, odrejenega iz razlogov po prvem odstavku 201. člena ZKP, in pripora, odrejenega po drugem odstavku 307. člena ZKP, za enakovrsten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in s tem posledično za enakost pravnih položajev takih oseb pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno je treba upoštevati tudi pri razlagi vprašanja, "ali je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zoper obdolženca odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP".
 
19. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo ZKP ureja v XXIV. poglavju pod naslovom "Izredna pravna sredstva", v členih 420 do 428. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer iz razlogov, ki jih določba tega odstavka taksativno našteva. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme, ne glede na določbo navedenega prvega odstavka tega člena, med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena).
 
20. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je pred pravnomočno končanim postopkom načeloma ni dovoljeno vložiti, je torej v postopku vsake (pravnomočne) odreditve pripora dopustna. Da je prav vsaka pravnomočna odreditev pripora tako izjemen ukrep, ki med vsemi omejitvenimi ukrepi najbolj intenzivno posega v najvišje zavarovano dobrino posameznika, to je v njegovo osebno svobodo, in da zato obstaja zahteva, po kateri je vprašanje dopustnosti njegove odreditve lahko tudi predmet postopka z izrednim pravnim sredstvom, je ocenil že zakonodajalec.[14] Zakonodajalec je pri tem, ko je določil, da se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, izhajal iz tega, da je treba enake položaje pred zakonom enako pravno urediti (drugi odstavek 14. člena Ustave). Da namen zakonodajalca ni bil v tem, da izključi možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, pa izhaja že iz jezikovne razlage četrtega odstavka 420. člena ZKP. Če bi zakonodajalec za tovrstne primere, primere pravnomočno odrejenega pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, želel izključiti to izredno pravno sredstvo, bi moral to v ustreznih določbah izrecno določiti in za takšno ureditev navesti tudi razloge, ki bi upravičevali dopustnost drugačne pravne ureditve enakih položajev. Ker Vrhovno sodišče pri razlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP ni upoštevalo, da gre pri odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP za, z vidika posega v pravico do osebne svobode, enakovrsten poseg in torej za enak pravni položaj pritožnice kot oseb, zoper katere je bil odrejen pripor po prvem odstavku 201. člena ZKP, je s tem kršilo določbo drugega odstavka 14. člena Ustave in s tem pravico pritožnice do enakosti pred zakonom.
 
21. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.
 
 
B. – II.
 
22. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi zoper pravnomočna sklepa, s katerima je bil zoper njo odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP (2. točka izreka tega sklepa). Ustavna pritožba zoper navedena sklepa ni dopustna.
 
23. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi le, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).
 
24. Ustavno sodišče je, iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe, ugotovilo, da je zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil zoper pritožnico odrejen pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbijani sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora (2. točka izreka tega sklepa), je Ustavno sodišče razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Glede na navedeno bo ustavno pritožbo zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora (2. točka izreka tega sklepa) dopustno vložiti ob obstoju drugih procesnih predpostavk, ki jih določa ZUstS, šele potem, ko bo o zahtevi za varstvo zakonitosti (vsebinsko) odločilo Vrhovno sodišče.
 
25. Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka tega sklepa).
 
B. – III.
 
26. Pritožničinega predloga, naj Ustavno sodišče v primeru morebitne zavrnitve ustavne pritožbe presodi tudi ustavnost določbe drugega odstavka 307. člena ZKP, Ustavno sodišče ni preizkušalo. ZUstS namreč ne omogoča, da bi pritožnica ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagala presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana določba temelji na protiustavnem zakonu, bi samo začelo postopek za oceno njegove skladnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).
C.
 
27. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici Modrijan in Škrk ter sodnika Fišer in Tratnik. Sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
 
Opombe:
[1]V praksi sodišč je zaslediti tudi poimenovanje "sodni pripor".
[2]V praksi Vrhovnega sodišča pa je mogoče najti drugačne odločitve. Glej npr. naslednje odločitve Vrhovnega sodišča: sodba št. I Ips 13/2002 z dne 24. 1. 2002, sodba št. I Ips 275/2002 z dne 26. 9. 2002, sodba št. I Ips 111/2002 z dne 25. 4. 2002 in npr. tudi sodbo št. I Ips 43/2004 z dne 4. 3. 2004, ki je bila izdana že po začetku veljavnosti ZKP-E, to je po 13. 7. 2003.
[3]Drugi odstavek 14. člena Ustave se glasi: "Vsi so pred zakonom enaki."
[4]Prvi odstavek 200. člena ZKP določa, da se sme pripor odrediti samo ob pogojih, ki so določeni v tem zakonu.
[5]Prvi odstavek 201. člena ZKP se glasi: "Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti: 1) če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila; 2) če je opravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce; 3) če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi."
[6]O tem, da je drugi cilj varstvo pravic posameznika, ne more biti dvoma.
[7]… če torej nobeden od ukrepov (vabilo, privedba,..), s katerimi je sodišče že poskušalo zagotoviti njegovo navzočnost, zaradi neupravičenih razlogov na strani pritožnika ni bil uspešen.
[8]… prijetje (aretacija), pripor, kazen zapora …
[9]Da gre tudi v primeru ukrepa po drugem odstavku 307. člena ZKP za pripor, je mogoče razbrati tudi iz Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999. V njem je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo: "Čeprav gre tudi v primeru drugega odstavka 307. člena ZKP za pripor, torej za odvzem prostosti kot najtežji dopusten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, se ta pripor ne odreja iz pripornih razlogov, navedenih v prvem odstavku 201. člena ZKP … "
[10]Treba pa je poudariti, da gre za potek kazenskega postopka, ki teče zoper obdolženca pred "domačimi sodišči".
[11]Pri tem intenzivnosti posega v pravico do osebne svobode ni mogoče pogojevati samo s časovnimi okviri, v katerih je dopustno trajanje pripora.
[12]Glede trajanja ni odveč naslednja primerjava. Pripor, ki ga v fazi preiskave zoper obdolženca odredi preiskovalni sodnik, je prav tako omejen na rok enega meseca, če ga zunajobravnavni senat s sklepom ne podaljša.
[13]Z navedenim utemeljevanje, da gre prav pri vseh možnih odreditvah pripora za identičen poseg v pravico do osebne svobode, še ni izčrpano.
[14]Tako tudi Vrhovno sodišče v odločitvah, navedenih v opombi št. 2.
 
 
 
Up-755/04-
10. 10. 2006
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja,  
ki se mu pridružuje sodnica Modrijan 
 
 
1. Poglavitno procesualpenalistično sporočilo, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča v tej zadevi, je mogoče strniti v en stavek: obdolženec, zoper katerega je bil v kazenskem postopku odrejen pripor na podlagi 2. odst. 307. čl. ZKP, sme takšno pravnomočno odločbo izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti po 4. odst. 420. čl. ZKP. Po stališču US gre pri odreditvi pripora po 2. odst. 307. čl. ZKP (v nadaljevanju tudi pripor kot disciplinski ukrep ali disciplinski pripor) z vidika posega v pravico do osebne svobode za enakovrsten poseg in za enak pravni položaj kot pri odreditvi pripora po 1. odst. 201. čl. ZKP (v nadaljevanju tudi pripor kot omejevalni ukrep). Ker Vrhovno sodišče tega ni upoštevalo in je kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila pritožnica, zoper katero je bil odrejen pripor kot disciplinski ukrep, je kršilo pravico pritožnice do enakosti pred zakonom (2. odst. 14. čl. Ustave). Ustavnopravno je torej ključna ugotovitev, da gre v obeh primerih za takšno enakost položajev, da morata biti oba primera odvzema prostosti v tem pogledu (to je glede dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti) obravnavana enako.
 
2. Pri odločanju, ali gre za kršitev enakosti pred zakonom, nastaja pred ustavnim sodiščem kar nekaj težav. Na eno izmed njih (kako se določajo kategorije, ki naj se primerjajo), sem opozoril v enem izmed svojih prvih ločenih mnenj, ki sem jih napisal kot sodnik US.[1] V tem primeru se problem primerjanih kategorij ni pojavljal, saj je bilo vseskozi jasno, da je bilo treba skozi prizmo dopustnosti izrednega pravnega sredstva primerjati odrejanje pripora kot disciplinskega ukrepa s priporom kot omejevalnim ukrepom. Tokrat je bila težava v tem, da primerjava obeh priporov zaradi posebnosti obeh in razlik med njima v bloku ni bila mogoča in ju je bilo treba najprej razstaviti na elemente in nato ugotovitve strniti v končno oceno. Ta se je US izšla v ugotovitev, da gre za enaka pravna položaja, sam pa mislim drugače. Pomanjkljivost odločbe vidim predvsem v tem, da je argumentom, ki govorijo v nasprotni smeri, dalo premajhno težo. Pomisleki se mi pojavljajo na obeh ključnih točkah, to je pri primerjavi pripora kot disciplinskega ukrepa s priporom kot omejevalnim ukrepom in v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ter njeno širšo ali ožjo dovoljenostjo.
 
3. Popolnoma jasno je, da je pripor po 2. odst. 307. čl. ZKP v kazenskem postopku odvzem prostosti, za katerega morajo veljati temeljni okviri iz 19. in 20. čl. Ustave. Toda na drugi strani je prav tako jasno, da vse tiste varovalke iz omenjenih določb, ki varujejo osebo, ki naj bi ji bila (ali ji je bila) vzeta prostost, za pripor kot disciplinski ukrep ne morejo veljati povsem enako, kakor za pripor po 1. odst. 201. čl. ZKP. Po eni strani je treba upoštevati, da so glede pripora kot disciplinskega ukrepa - posredno ali neposredno - že v zakon vgrajene strožje zahteve (npr. višji dokazni standard in krajši maksimalni čas trajanja pripora, brez možnosti kakršnegakoli podaljševanja), medtem ko nekatere druge ustavne kavtele smiselno sploh ne prihajajo v poštev. Tako obdolženec v fazi glavne obravnave s pravnomočno obtožnico v rokah ne potrebuje (celotnega) pravnega pouka iz 3. odst. 19. čl. Ustave, ki je namenjen osumljencu ali obdolžencu, ki se znajde v povsem drugačnem položaju v zgodnjih fazah kazenskega postopka. Že ta ugotovitev sama zase narekuje previdnost pri presoji ali gre zares za dva enaka položaja.
 
4. Poglavitni problem, ki nastaja pri primerjavi pa je, po moji oceni, nedodelanost pripora kot disciplinskega ukrepa in njegova nejasna in pomanjkljiva, če ne celo nekonsistentna, ureditev. Ker je šlo za odločanje o ustavni pritožbi, se US v abstraktno presojo določb, ki ga urejajo, ni spustilo, čeprav bi to bila, po mojem prepričanju, edina prava pot, če bi hoteli kaj bistvenega popraviti v zvezi s priporom kot disciplinskim ukrepom. Instaliranje enega pravnega sredstva več se zdi sicer zelo garantistična rešitev, ki pa ima slabo stran: namesto, da bi težave odpravila pri viru, sistem odločanja še dodatno obremenjuje.
 
Zakon odvzem prostosti obdolžencu iz disciplinskih razlogov imenuje pripor in njegovo ureditev v resnici nasloni na pripor kot omejevalni ukrep v pozitivni[2] in v negativni[3] smeri. S takšnim poimenovanjem in ureditvijo zakriva razliko, celo več, napeljuje na misel, da gre za enak ukrep. Toda priporu obdolženca kot disciplinskemu ukrepu po vsebinski plati najbolj soroden ukrep ni pripor kot omejevalni ukrep, temveč odvzem prostosti priči, ki brez zakonskega razloga noče pričati po 2. odst. 244. čl. ZKP; ta ukrep zakon poimenuje zapor. Po drugi strani je priporu kot disciplinskemu ukrepu blizu privedba po 194. čl. ZKP, za katero se neredko pozablja, da je pogosto povezana z odvzemom prostosti[4]. Iz uporabljenih izrazov torej lahko ugotovimo le zakonodajalčevo nedoslednost pri poimenovanju, ne moremo pa sklepati na stopnjo podobnosti ali sorodnosti med različnimi ukrepi.
 
Kljub nedoslednosti pri poimenovanju je mogoče ugotoviti, da vsaj določba, po kateri lahko pride do pripora kot disciplinskega ukrepa šele tedaj, ko ni nobenega od razlogov za pripor iz 1. odst. 201. čl. ZKP[5], dovolj dobro kaže, da je obravnavani odvzem prostosti po vsebinski plati nekaj drugega kot pripor kot omejevalni ukrep. Oba ukrepa se razlikujeta tudi po namenu. Pripor po 2. odst. 307. čl. ZKP preprečuje nedisciplinirano obnašanje obdolženca in utrjuje avtoriteto sodišča, ne gre pa za ukrep, ki bi bil, kot se zdi na prvi pogled, kot tak (stricto sensu) neogibno potreben za potek kazenskega postopka[6], vsaj ne v vsebinah, ki jih ima v mislih 1. odst. 201. čl. ZKP (begosumnost, koluzija, iteracija). Čeprav je sojenje v navzočnosti obdolženca pravilo, praktično vse moderne kazenske procesne zakonodaje dopuščajo tudi sojenje v nenavzočnosti. Za potrebe tega primera se ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi njegova pravica ali tudi dolžnost, toda dejstvo je, da bo v uravnoteženo urejenem kazenskem postopku obstajalo sorazmerje med možnostjo sojenja v nenavzočnosti in prisilnimi ukrepi, ki jih je mogoče uporabiti zoper obdolženca, da bi zagotovili njegovo prisotnost v kazenskem postopku[7]. Odvzem prostosti kot disciplinski ukrep je v sistemu potreben kot grožnja[8], s pomočjo katere lahko sodišče sankcionira svojo odločitev glede navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi.
 
5. Če strnem: ni mogoče zanikati, da gre pri priporu kot disciplinskem ukrepu in pri priporu kot omejevalnem ukrepu za odvzem prostosti, toda s tem se podobnost med obema ukrepoma neha. Ob razlikah, ki jih je ugotovilo US samo, in tistih, na katere sem opozoril v tem ločenem mnenju, ocenjujem, da gre za dva tolikanj različna ukrepa, da izpodbijani odločbi Vrhovnega sodišča v tem delu ni mogoče očitati kršitve 2. odst. 14. čl. Ustave.
 
6. Drugi sklop problemov v obravnavani zadevi se nanaša na zahtevo za varstvo zakonitosti. Okrog tega izrednega pravnega sredstva se je napletlo in nakopičilo že toliko nedoslednosti in nenavadnosti, da se mu bo treba odreči, če ne zaradi načelnih razlogov, pa zaradi tega, ker postaja v svoji nepredvidljivosti neobvladljivo. Tudi pri njem pade levji delež odgovornosti na njegovo ureditev v zakonu[9]; takšnih saltov mortale, kakor jih je v zadnjih desetletjih doživela zahteva za varstvo zakonitosti, zlepa ne najdemo pri nobenem drugem institutu v našem kazenskem procesnem zakonu. Pa šalo na stran.
 
V prvi vrsti moram opozoriti, da 4. odst. 421. čl. ZKP, ki določa zahtevo za varstvo zakonitosti v nekaterih zadevah pripora, ni jasen in dopušča različne interpretacije ter širšo ali ožjo uporabo. Ni dvoma, da se določba nanaša na pripor kot omejevalni ukrep, ki je kot tak neprimerljivo pomembnejši, pa tudi "nevarnejši" ukrep kot disciplinski pripor[10]. Poleg tega se vse tri v tej določbi izrecno navedene situacije (odreditev pripora, podaljšanje pripora s strani Vrhovnega sodišča in podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice), lahko pojavijo le pri priporu kot omejevalnem ukrepu, medtem ko pride pri priporu kot disciplinskem ukrepu potencialno v poštev le njegovo odrejanje. Pričakovati bi bilo, da bo zakonodajalec določno povedal, da se določba nanaša tudi na odreditev pripora kot disciplinskega ukrepa, vendar tega ni storil[11].
 
Če bi si pogledali spremembe glede dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v zadnjih letih, bi bilo vsakomur takoj jasno, da je zakonodajalec poskušal omejiti možnosti za vlaganje zahteve. Pri tem je pomembno, da je bil nedvomni in izrecno deklarirani skupni imenovalec sprememb prav omejevanje možnosti za vlaganje zahteve v zvezi z odločanjem sodišč glede pripora. Tako je iz okvira te določbe izločil vse primere podaljševanja pripora, ki jih je, kot vemo, lahko zelo veliko, razen obeh izrecno dopuščenih, in izjemno skrajšal rok (s treh mesecev na vsega osem dni!)[12] za vložitev zahteve v teh primerih[13]. Po moji oceni ne bi bilo niti malo v neskladju z omejevalnim pristopom zakonodajalca, če bi izrecno povedal, da se določba 4. odst. 420. čl. ZKP nanaša le na pripor kot omejevalni ukrep (in ne na druge primere odvzema prostosti v kazenskem postopku).
 
Na tej točki se moram spustiti v primerjavo odločanja sodišč pri odreditvi pripora kot omejevalnega ukrepa in pripora kot disciplinskega ukrepa. Odreditev pripora kot omejevalnega ukrepa je vsebinsko in formalno ena najzahtevnejših odločitev v kazenskem postopku. Sodnik, ki odloča o odreditvi pripora kot omejevalnega ukrepa, mora v predpisanem postopku (v polni meri)[14] ugotoviti vse bistvene elemente, ki so potrebni za izdajo takšne odločbe, to je zadosti visoko verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, vsaj en priporni razlog in neizogibno potrebnost takšnega ukrepa. Delo sodnika, ki odloča o odreditvi pripora kot disciplinskega ukrepa, je bistveno drugačno: standard verjetnosti je že podan s pravnomočno obtožnico, pripornih razlogov pa mu sploh ni treba ugotavljati, ker mora, nasprotno, ugotoviti, da niso podani (kar je po vsebinski plati nekaj čisto drugega). Za druge primere odločanja o priporu kot omejevalnem ukrepu, ki bi bili s to situacijo primerljivi (to bi bili npr. primeri podaljševanja pripora), pa je zakonodajalec zahtevo za varstvo zakonitosti izključil!
 
Različen je tudi postopek odločanja o priporu. Če se omejim le na nekaj ključnih ugotovitev, moram poudariti, da pripor kot omejevalni ukrep predlaga upravičeni tožilec, medtem ko pri disciplinskem priporu takšen predlog ni potreben[15]. Sodnik, ki odloča o odreditvi pripora kot omejevalnega ukrepa, mora izvesti razmeroma zapleten kontradiktorni narok, medtem ko zakon takšnega naroka ne omenja pri odreditvi pripora kot disciplinskega ukrepa[16].
 
Kar zadeva dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti je torej mogoče reči, da zakonodajalec za situacije, ki bi jih bilo mogoče primerjati z odločanjem o uporabi disciplinskega pripora, ni predvidel izrednega pravnega sredstva. Konec koncev nikoli ne bi smeli prezreti, da gre pri zahtevi za varstvo zakonitosti za izredno pravno sredstvo, za nekakšen nadstandard v postopku, ki bi izgubil svoj smisel, če bi ga uporabljali preveč na široko. In tudi če bi ga v tem primeru ne bilo, bi bili še zelo daleč od nevarnosti, da bi naš zakonodajalec zagrešil napako, na katero je pred nedavnim opozorilo ESČP, da morajo biti pravna sredstva, tedaj ko so predvidena, upravičencem tudi v resnici dostopna in ne samo navidezna. Ker ne bi želel, da bi iz te odločitve, ki sama zase, po moji oceni nima velikega dometa, saj se nanaša na razmeroma redko procesno situacijo, izhajalo napačno načelno sporočilo, sem se odločil, da bom glasoval proti odločitvi.
 
7. Ko sem kritično obravnaval ureditvi pripora kot disciplinskega ukrepa in zahteve za varstvo zakonitosti, sem že omenil ključno težavo, ki je enaka pri obeh obravnavanih institutih, pri priporu kot disciplinskem ukrepu in pri zahtevi za varstvo zakonitosti. Oba sta po moji oceni v zakonu slabo urejena, tako slabo, da sta nejasna in težavna za uporabo. To je tisto, kar povzroča neenako uporabo z vsemi njenimi negativnimi posledicami. Prepričan sem, da bi bila abstraktna presoje ustavnosti obeh institutov ali nekaterih najbolj spornih določb bolj ustrezna pot, kakor ugoditev ustavni pritožbi iz razloga, ki vsebuje visoko stopnjo vrednostne presoje.
 
 
dr. Zvonko Fišer
 
Milojka Modrijan
 
 
Opombe:
[1]Gl. odklonilno ločeno mnenje v zadevi U-I-175/97.
[2]Zanj velja vrsta določb, ki urejajo pripor kot omejevalni ukrep; nekatere zahteve med temi so vsaj deloma same s sabo v nasprotju (3. stavek 2. odst. 307. čl. ZKP).
[3]Pripor kot disciplinski ukrep pride v poštev le če (poudarjam) ni podan noben od razlogov za pripor iz 201. čl. ZKP (1. stavek 2. odst. 307. čl. ZKP).
[4]Gl. zlasti 1. in 4. odst. 194. čl. ZKP; pri tem ne sme motiti, da je privedba urejena v XVII. pogl. ZKP, to je med omejevalnimi ukrepi.
[5]Mimogrede: pri tem se pojavi drugo vprašanje, namreč ali zakon na ta način ne obravnava tudi pripora po 1. odst. 201. čl. ZKP kot sredstvo za discipliniranje obdolženca, kar je z vidika ustavnih pogojev za pripor zagotovo sporno; vprašanje ni pomembno za presojo pripora, ko je ta zares disciplinski ukrep.
[6]Čeprav se sliši paradoksalno, pripor kot disciplinski ukrep in concreto ne zagotavlja, da se bo glavna obravnava v nadaljevanju v resnici izvedla in končala ob navzočnosti obdolženca. Ta ne samo, da lahko - četudi priprt - odkloni svojo prisotnost na glavni obravnavi in je njegovo odločitev treba spoštovati, temveč se lahko zgodi, kakor se je v tem primeru, da glavna obravnava ne bo končana niti v času trajanja disciplinskega pripora.
[7]Zelo na splošno je mogoče reči, da ureditve, ki striktno zahtevajo navzočnost obdolženca v postopku, potrebujejo tudi ostrejše ukrepe za zagotovitev njegove navzočnosti, medtem ko sistemi, ki dopuščajo sojenje v nenavzočnosti v širšem obsegu, ponavadi ne predvidevajo široke uporabe prisilnih ukrepov v tej smeri.
[8]Pri tem zaenkrat ne odpiram vprašanja, ali je to dovolj, da pripor kot disciplinski ukrep ustreza ustavnim okvirom.
[9]In nič manj seveda na sodno prakso, saj ne bi smeli pozabiti, da je k eroziji in transformaciji izrednega v praktično redno pravno sredstvo veliko prispevalo Vrhovno sodišče, ki je v nekem trenutku nedomišljeno in praeter legem odločilo, da je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako formalno pravnomočno odločbo v kazenskem postopku. Tudi kar zadeva dopustnost zahteve pri priporu kot disciplinskem ukrepu ne bi smeli spregledati nihanja v odločanju VS, ki je enkrat (pred obravnavanim primerom) takšno zahtevo dopustilo, tokrat pa jo je zavrglo.
[10]Da ne bo nesporazuma, gre za povsem tehnično primerjavo, ki v nobenem pogledu ne želi podcenjevati nobenega posega v človekovo osebno svobodo. Pripor kot omejevalni ukrep je veliko pogosteje uporabljen ukrep kot disciplinski pripor in lahko traja, ob nižji stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, znatno dlje kot pripor po 2. odst. 307. čl. ZKP.
[11]Tudi drugih primerov odvzema prostosti, ki jih predvideva ZKP (npr. že omenjenega zapora priče), ta določba ne omenja.
[12]Gl. 3. odst. 421. čl. ZKP.
[13]Drugo je vprašanje, ali ni šel pri omejevanju zahteve morebiti predaleč, vendar to za odločanje v našem primeru ni pomembno.
[14]S tem seveda ne mislim, da je odločanje sodnika,ki odreja disciplinski ukrep polovičarsko, poudariti želim le, da je prvo (vse)obsežno, drugo pa se v tem pogledu naslanja na odločitve, ki so bile že sprejete in ki so medtem že postale pravnomočne. Toliko v pojasnilo, ker se zavedam, da se dotikam področja, ki se redko obravnava, in pri katerem je visoka stopnja nevarnosti, da bo zapisana misel napak razumljena.
[15]Morda je zaradi tega odgovornost sodnika celo večja.
[16]Sam sicer mislim, da bi ga bilo treba izvesti, vendar se to, kolikor vem, v praksi ne dogaja.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
17.11.2004
Datum odločitve:
20.09.2006
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava zavrženje
Dokument:
US26547