Up-77/04

Up-77/04-43

11. 10. 2006

 

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. z Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p. - d. n. o., Z., na seji 11. oktobra 2006

 

odločilo:

 

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cpg 252/2003 in št. II Cpg 253/2003 z dne 9. 10. 2003, v delu, ki se nanaša na sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. Ig 625/97 z dne 23. 6. 2003, in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. Ig 625/97 z dne 23. 6. 2003 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

 

2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cpg 252/2003 in št. II Cpg 253/2003 z dne 9. 10. 2003, v delu, ki se nanaša na sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. Ig 625/97 z dne 24. 7. 2003, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. Ig 625/97 z dne 24. 7. 2003 se zavrže.

 

3. Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

Obrazložitev

 

A.

 

1. V izvršilnem postopku je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom št. Ig 625/97 z dne 23. 6. 2003 sklenilo, da vzame na znanje umik predloga za izvršbo, ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja. Sklenilo je tudi, da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sklepa o izvršbi in zavrglo pritožbi druge dolžnice zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (sedaj pritožniku). Pritožnik, ki mu je bila po opravljeni javni dražbi v tem izvršilnem postopku nepremičnina domaknjena, po plačilu celotne kupnine pa je bil v njegovo korist tudi že izdan sklep o izročitvi nepremičnine, je istemu sodišču predlagal, naj izda začasno odredbo, s katero bi zadržalo učinkovanje sklepa z dne 23. 6. 2003, prepovedalo izbris zaznambe sklepa o izvršbi ter dolžnikoma prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine. Sodišče je s sklepom št. Ig 625/97 z dne 24. 7. 2003 pritožnikov predlog zavrnilo. Zoper oba sklepa sodišča prve stopnje se je pritožnik pritožil, Višje sodišče v Kopru pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

 

2. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedene sklepe in zatrjuje, da so mu bile z njimi kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena, iz 15., 22., 23., 25., 33. in 69. člena Ustave. Pritožnik meni, da je visečnost pravnega položaja kupca nepremičnine na javni dražbi odvisna le od zakonitosti javne dražbe in od izpolnitve obveznosti položitve kupnine ter da ne sme biti odvisna od kakšne druge okoliščine, ki bi nastopila kasneje. Pri tem se sklicuje na prakso Ustavnega sodišča in drugih sodišč in zatrjuje, da je ustavitev postopka in razveljavitev izvršilnih dejanj posegla v njegovo z domikom pridobljeno pričakovalno pravico, ki je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Glede zavrnitve njegovega predloga za izdajo začasne odredbe pritožnik navaja, da niti sodišče prve stopnje niti Višje sodišče nista navedli razlogov za svoji odločitvi o zavrnitvi tega predloga. Sodiščema pritožnik tudi očita, da sta v obravnavanem izvršilnem postopku postopali bistveno počasneje kot sicer, kar naj bi kazalo na arbitrarnost, pristranskost, neenako obravnavanje pritožnika in kršitev njegove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

 

3. Ustavno sodišče je sklepom št. Up-77/04 z dne 25. 1. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Kopru, v skladu z 22. členom Ustave pa dolžnikoma ter upnici iz izvršilnega postopka. Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

 

B. – I.

 

4. Okrajno sodišče v Kopru je svoj sklep o ustavitvi postopka in razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj z dne 23. 6. 2003 utemeljilo s sklicevanjem na določbi 42. in 193. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Izpodbijani sklep Višjega sodišča, v delu, ki se nanaša na odločitev o pritožbi zoper navedeni prvostopenjski sklep, temelji na stališču, da kupec na javni dražbi pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, prej pa v svojih pravicah ni varovan. Pritožnik, kupec nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, v ustavni pritožbi zatrjuje, da je s pravnomočnostjo sklepa o domiku in s plačilom kupnine v tem postopku pridobil pričakovanje, v katerega upnik s svojim razpolaganjem ne more poseči. Nasprotna odločitev in stališče sodišča iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča po mnenju pritožnika kršita med drugim njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

 

5. Eden izmed načinov pridobitve lastninske pravice je po določbi 42. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ) pridobitev lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo. V izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine na javni dražbi sodišče najprej izda sklep o domiku, s katerim najboljšemu ponudniku domakne nepremičnino, nato pa še sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (četrti odstavek 189. člena in 192. člen ZIZ). Kateri izmed navedenih sklepov je sodna odločba v smislu 42. člena SPZ, ZIZ izrecno ne navaja. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 (OdlUS VII, 108) zavzelo stališče, da kupec na javni dražbi pridobi lastninsko pravico na nepremičnini šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Taka sta od takrat naprej tudi ustaljena sodna praksa in stališče Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu.

 

6. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je domik le eno izmed pravno odločilnih dejstev v postopku pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, ter da je naslov za njeno pridobitev. Kupec nepremičnine na javni dražbi po izdaji sklepa o domiku še ni lastnik nepremičnine, je pa v pravnem položaju, ko je njegova pravica pričakovanja pravno zavarovana. Visečnost njegovega pravnega položaja je odvisna le od zakonitosti javne dražbe in od njegove izpolnitve obveznosti plačila kupnine. Ne more pa biti odvisna od kakšne druge naknadne okoliščine, zaradi katere bi moralo sodišče postopek ustaviti in razveljaviti izvršilna dejanja, saj bi taka razveljavitev v nasprotju z drugim odstavkom 76. člena ZIZ posegla v kupčevo pričakovalno pravico, pridobljeno z naslovom za pridobitev lastninske pravice, tj. z domikom.

 

7. Okrajno sodišče in Višje sodišče sta v izpodbijanih sklepih zavzeli stališče, da pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupec v svojih pravicah ni varovan. Glede na zgoraj navedeno sta s tem, ko sta ustavili izvršilni postopek in razveljavili izvršilna dejanja, posegli v pričakovalno pravico kupca – pritožnika. Upoštevaje obseg presoje Ustavnega sodišča v postopku z ustavno pritožbo pa za ugoditev ustavni pritožbi in razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ta ugotovitev ne zadošča. Za odločitev o utemeljenosti ustavne pritožbe je bistveno, ali sta s tem pritožniku kršili kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino (prvi odstavek 50. člena ZUstS).

 

 

B. - II.

 

8. Pritožnik, kupec nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, v ustavni pritožbi zatrjuje, da je s pravnomočnostjo sklepa o domiku in s plačilom kupnine v tem postopku pridobil pričakovanje, v katerega upnik s svojim razpolaganjem ne more poseči. Nasprotna odločitev in nasprotno stališče Višjega sodišča iz izpodbijanega sklepa po mnenju pritožnika kršita med drugim njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. in 69. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodno odločbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.

 

9. Ustavno sodišče je pravico do zasebne lastnine že večkrat opredelilo kot jamstvo, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, kot bistven element te svobode pa navedlo razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine.[1] V skladu s to opredelitvijo je v kasnejših odločbah klasično pojmovanje vsebine pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in njenega varstva razširilo; iz "obstoječe lastnine" tudi na "zahtevek" v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami[2] ter z lastninske pravice v klasičnem smislu tudi na najemno razmerje.[3] Za obravnavano zadevo je pomemben prvi navedeni vidik, torej pojem pričakovalne pravice.

 

10. Da so tudi zahtevki lahko zajeti kot del pravice do zasebne lastnine, potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Pojem upravičenega pričakovanja, "legitimate expectation", je v smislu varstva po 1. členu Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) Evropsko sodišče za človekove pravice prvič omenilo v primeru Pine Valley Developments Ltd. in drugi proti Irski (29. 11. 1991, Series A no. 222, p. 23, § 51).[4]

 

Drugi vidik upravičenega pričakovanja izhaja iz primera Pressos Compania Naviera S.A. in drugi proti Belgiji (20. 11. 1995).[5] Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pravica do zasebne lastnine ne zajema pravice do pridobitve lastnine kot take. Da se pritožnik lahko uspešno sklicuje na pravico do zasebne lastnine, mora izkazati, da obstaja njegov konkreten, na veljavnem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določene lastnine. Ta zahtevek mora biti na pravu ali ustaljeni sodni praksi temelječe pričakovanje pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev. Pritožnik mora torej izkazati upravičeno pričakovanje, da bo z zahtevkom uspel.

 

11. Po oceni Ustavnega sodišča pritožnikov položaj v obravnavani zadevi pomeni upravičeno pričakovanje pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini. V skladu z ZIZ (192. člen) bi namreč po pravnomočnosti sklepa o domiku njegovo pridobitev lastninske pravice preprečila le njegova neizpolnitev obveznosti položitve kupnine. Zato pomeni ustavitev izvršilnega postopka in razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj, zaradi upnikovega poplačila, potem, ko je bil sklep o domiku že pravnomočen, nedopusten poseg v pritožnikovo pričakovalno pravico, ki ima podlago v 33. členu Ustave.

 

12. Izpodbijana odločitev torej krši pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijana sklepa (sklep Okrajnega sodišča v celoti, Višjega sodišča pa delno) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka). Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo navedb o kršitvah drugih človekovih pravic.

 

B. ­– III.

 

13. Pritožnik izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, s katero bi zadržalo učinkovanje sklepa o ustavitvi izvršbe in razveljavitvi vseh opravljenih izvršilnih dejanj, prepovedalo izbris zaznambe sklepa o izvršbi ter dolžnikoma prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, ter sklep Višjega sodišča v delu, v katerem je sodišče potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je svojo odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da se strinja z argumentom sodišča prve stopnje, ki je navedlo, da bi z izdajo take začasne odredbe poseglo v že izdani sklep, kar pa v skladu z načeli pravnega reda ni možno.

 

14. Ko se Višje sodišče sklicuje na že izdani sklep, se to sklicevanje nanaša na sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. Ig 625/97 z dne 23. 6. 2003. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo ta sklep in tudi sklep Višjega sodišča v delu, s katerim je bil ta sklep potrjen, argument, s katerim sta sodišči obrazložili svojo odločitev, ne more biti več pravno odločilen. Pritožnik bo v nadaljevanju postopka lahko vložil nov predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem bo moralo sodišče odločiti. Za izpodbijanje navedenih sklepov zato ne izkazuje pravnega interesa. Ustavno sodišče je zato njegovo ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

 

15. Sodiščema pritožnik tudi očita, da sta odločali prepočasi ter s tem kršili njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ustavno sodišče je izpodbijani sodni odločbi v delu, v katerem je bilo odločeno o ustavitvi postopka, razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na navedeno ustavna pritožba neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja (neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku) ni mogoča. Ustava zagotavlja sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe, jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

 

C.

 

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ter druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovale sodnice Modrijan, Škrk in Wedam Lukić ter sodnik Tratnik. Sodnica Wedam Lukić je dala odklonilno ločeno mnenje, sodnica Krisper Kramberger pa je dala pritrdilno ločeno mnenje.

 

 

Predsednik

dr. Janez Čebulj

 

 

Opombe:

[1]Npr. odločba št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150).

[2]Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 72/98 in OdlUS VII, 187) navedlo, da gre pri upravičencih do privatizacije za poseg v njihove "pričakovalne pravice" do pridobitve lastništva nad podjetjem, torej do lastništva delnic. Take "pričakovalne pravice" do pridobitve lastninske pravice v tranzicijskih procesih in njihovo varovanost s 33. členom Ustave je Ustavno sodišče priznalo tudi upravičencem v postopku denacionalizacije (odločba št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 174).

[3]V odločbi št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 118) je Ustavno sodišče napisalo: Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Proti posegom države pa je s 33. členom Ustave varovana tudi normalna, običajna uporaba stvari. Prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, predstavlja torej poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Podobno kot lastnik je pred takim posegom varovana tudi oseba, ki v dogovoru z lastnikom uporablja stanovanje.

[4]V navedeni zadevi in v podobnih zadevah je sodišče razsodilo, da so imeli pritožniki pravico zanesti se na to, da pravni akt, zaradi (na podlagi) katerega so prevzeli neko denarno obveznost, ne bo (za nazaj) razveljavljen v njihovo škodo. V teh primerih je utemeljeno (upravičeno) pričakovanje temeljilo na razumno upravičenem zaupanju v pravni akt, ki ima trdno zakonsko podlago in vpliva na lastninsko pravico.

[5]Iz navedene zadeve izhaja, da uživajo varstvo po 1. členu Prvega protokola k EKČP tudi (odškodninski) zahtevki, če imajo dovolj trdno podlago v domačem pravu.

 

 

 

Up-77/04

25.10.2006

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam Lukić,  

ki se mu pridružuje sodnica dr. Škrk 

 

 

1. V konkretnem primeru je pritožnik z ustavno pritožbo izpodbijal sklep Višjega sodišča v Kopru, s katerim je to zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep okrajnega sodišča o ustavitvi izvršbe. Ker je prišlo do tega potem, ko je pritožnik kot kupec nepremičnine v izvršilnem postopku po pravnomočnosti sklepa o domiku (vendar pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu) tudi že plačal celotno kupnino, se je kot odločilno zastavilo vprašanje, ali pomeni ustavitev izvršbe v tej fazi izvršilnega postopka nedopusten poseg v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

 

2. Večinska odločba (sicer pravilno) ugotavlja, da se lastninska pravica na nepremičnini, kupljeni v izvršilnem postopku, pridobi šele s trenutkom pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Glede na to gre po mnenju večine za nedopusten poseg v pritožnikovo pričakovalno pravico do pridobitve lastnine, ki naj bi bila prav tako varovana s 33. členom Ustave. Večinska odločba se pri tem sklicuje na nekatere odločitve Ustavnega sodišča, v katerih je to sprejelo stališče, da tudi "pričakovalne pravice" do pridobitve lastninske pravice uživajo varstvo na podlagi 33. člena Ustave. V prvem primeru je šlo za "pričakovalne pravice" upravičencih do privatizacije do pridobitve lastništva nad podjetjem (odločba št. U-I-302/98 z dne 14. 10. 1989, Uradni list RS, št. 72/98 in OdlUS VII, 187), v drugem pa za pravice upravičencev v postopku denacionalizacije (odločba št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, Uradni list RS, št. 1/97 in OdlUS V, 174). V konkretnem primeru pa gre za razmerje med pričakovalno pravico kupca in še vedno obstoječo lastninsko pravico dolžnikov. Ustavno sodišče je sicer že zavzelo stališče, da je v izvršilnem postopku poseg v lastninsko pravico dolžnika dopusten, saj je nujen zaradi samega namena izvršilnega postopka, to je poplačila upnika. Poplačilo upnika in s tem učinkovit izvršilni postopek je namreč pomemben del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vendar v tem primeru ne gre za razmerje med upnikom in dolžnikom, saj je upnik predlagal ustavitev izvršilnega postopka, ker je bila njegova terjatev poplačana, tako da razloga iz 23. člena Ustave za poseg v lastninsko pravico dolžnikov ni več. Res je, da je kupec od trenutka, ko je bil izdan sklep o domiku, še zlasti pa potem, ko je plačal kupnino, lahko upravičeno pričakoval, da bo postal lastnik kupljene nepremičnine, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da mora to njegovo pričakovanje uživati ustavnopravno varstvo. Zato bi moralo Ustavno sodišče utemeljiti, zakaj varstvo kupčeve pričakovalne pravice odtehta težo posega v lastninsko pravico dolžnikov. Ker te presoje ni opravilo, za večinsko odločbo nisem mogla glasovati.

 

3. Po mojem mnenju primerjava položaja dolžnikov na eni strani in položaja kupca na drugi strani pokaže, da pomeni za dolžnika izguba lastninske pravice na nepremičnini, v kateri prebivata, večjo izgubo, kot pomeni za kupca izjalovitev pričakovanja, da bo šele postal lastnik te nepremičnine. Pri tem je treba upoštevati, da je mogoče v izvršilnem postopku prodati nepremičnino tudi precej pod ocenjeno vrednostjo. Glede na to ne vidim ustavno utemeljenega razloga za to, da bi bilo treba dati kupčevi pravici prednost pred pravico dolžnikov in da je stališče sodišč, ki sta dali prednost (obstoječi) lastninski pravici dolžnikov v neskladju s 33. Členom Ustave. Kolikor je bil kupec, ki je v tej fazi izvršilnega postopka lahko upravičeno pričakoval, da bo pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, zaradi tega prikrajšan, pa lahko zahteva od dolžnikov povračilo škode po splošnih pravilih.

 

4. To seveda ne pomeni, da bi bil zakon, ki bi izrecno določal, da od določenega trenutka dalje kupec obdrži pravico do pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, v neskladju z Ustavo. Zato tudi ne mislim, da je bila odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 (OdlUS VII, 108), s katero je zavrnilo ustavno pritožbo v obrnjeni situaciji (ko sodišče kljub umiku predloga za ustavitev izvršbe izvršbe ni ustavilo), napačna. Vendar je zaenkrat zakon mogoče razlagati tudi tako, kot sta ga razlagali sodišči v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o ustavitvi postopka, se je sklicevalo na 43. člen ZIZ, po katerem lahko upnik umakne predlog vse do konca izvršilnega postopka, sodišče pa v tem primeru ustavi postopek. Res je, da po drugem odstavku 76. člena ZIZ sodišče v primeru ustavitve izvršbe razveljavi opravljena izvršilna dejanja,kolikor s tem niso prizadete pravice drugih oseb, vendar iz 193. člena ZIZ, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, izhaja, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi nima vpliva na kupčeve pravice (šele) od trenutka, ko postane sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen. Menim, da bi moralo Ustavno sodišče vsaj pojasniti, zakaj sklicevanje na 193. člen ZIZ ne pride v poštev.

 

 

dr. Dragica Wedam Lukić

 

dr. Mirjam Škrk

 

Up-77/04

26. 10. 2006

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnice mag. Krisper Kramberger 

 

 

1. V navedeni zadevi sem glasovala za odločbo in sprejemam vse razloge, ki so v njej navedeni. V pritrdilnem ločenem mnenju dodajam še nekatere argumente, ki kažejo na posebnost položajev, v katerih se znajdejo upnik, dolžnik in kupec nepremičnine v izvršilnem postopku po tem, ko sodišče razglasi, da je nepremičnina domaknjena najboljšemu ponudniku in kupec tudi položi kupnino.

 

2. Ustavno sodišče se je že v zadevi št. Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 (OdlUS VII, 108) opredelilo do teh položajev. V tej zadevi sodišče kljub umiku predloga za izvršbo izvršilnega postopka ni ustavilo. Ustavno sodišče je s takšno odločitvijo soglašalo in ugotovilo, da ni bilo kršeno načelo dispozitivnosti. Pri tem je pomembno dejstvo, da Ustavno sodišče sicer ni soglašalo s stališčem sodišč, da kupec v izvršilnem postopku originarno pridobi lastninsko pravico že z domikom.[1] Ugotovilo je, da kupec na originaren način pridobi lastninsko pravico šele s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine in da je domik le naslov za njeno pridobitev. Kljub temu pa je položaju kupca v vmesnem obdobju priznalo pravno varstvo.

 

3. Položaj kupca v izvršilnem postopku po domiku je Ustavno sodišče v navedeni odločbi primerjalo s položajem kupca v obligacijskem razmerju. Ugotovilo je, da je kupec v obdobju od sklenitve pravnega posla do vpisa v zemljiško knjigo v pravnem položaju, ko je njegova pravica pričakovanja pravno zavarovana. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče pravne teorije, da gre za pričakovanje (pričakovalno pravico) vedno takrat, kadar "poteka" pridobitev pravice v več časovno medsebojno ločenih stopnjah.[2] Med visečnostjo ne sme prodajalec ovirati nastopa pogoja. Kupec pa ima zavarovan položaj tudi pri izvršbi.[3]

 

4. V nadaljevanju te odločbe je Ustavno sodišče zapisalo:

"15. Podobno je s pravnim položajem kupca nepremičnine po končani javni dražbi v izvršilnem postopku, ko sodišče razglasi, da je nepremičnina domaknjena najboljšemu ponudniku. Visečnost njegovega pravnega položaja je tedaj odvisna le od zakonitosti javne dražbe in od njegove izpolnitve obveznosti položitve kupnine. Ne more pa biti odvisna od kake druge naknadne okoliščine, zaradi katere bi moralo sodišče postopek ustaviti in razveljaviti izvršilna dejanja, saj bi taka razveljavitev v nasprotju z drugim odstavkom 68. člena ZIP[4] posegla v kupčevo pričakovalno pravico, pridobljeno z naslovom za pridobitev lastninske pravice, t.j. z domikom. V nasprotnem bi tudi izgubila svoj smisel določba drugega odstavka 68. člena ZIP." 

 

5. Povzetek te odločbe sem navedla zato, ker je spoštovanje odločb Ustavnega sodišča ena od zahtev, ki izhaja iz 2. člena Ustave in tretjega odstavka 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču. Če se sodišča ne strinjajo s stališči, izraženimi v njih, morajo prepričljivo utemeljiti, zakaj vprašanja, na katera opozarja obrazložitev ustavne odločbe, za odločitev niso pomembna in jih zato ni treba upoštevati. Odločba sodišča, ki take predhodne odločbe ne upošteva in tudi prepričljivo ne argumentira, že iz tega razloga krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave[5] Prav to se je po mojem mnenju v obravnavanem primeru pred sodiščem prve in druge stopnje tudi zgodilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Višje sodišče izrecno zapisalo, da kupec pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine ni varovan v svojih pravicah. Z navedenim stališčem je sodišče utemeljilo svojo odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka in razveljavitvi vseh opravljenih izvršilnih dejanj, med njimi tudi javne dražbe, pravnomočnega sklepa o domiku in nepravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine. Ni pa utemeljilo, zakaj je odstopilo od stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-35/98.

 

6. Ne glede na navedeno pa opozarjam tudi na šibkost obrazložitve odločbe, h kateri dajem to ločeno mnenje. Ustavno sodišče se namreč po mojem mnenju ni dovolj neposredno opredelilo do položaja dolžnika v tej fazi izvršilnega postopka (dolžnik na ustavno pritožbo kupca sicer ni odgovoril). Dolžnik je namreč po stališču Ustavnega sodišča do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine (vsaj formalno) še vedno njen lastnik. Varstvo lastninske pravice je zagotovljeno s 33. členom Ustave. Poseg je mogoč, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave. Po tej določbi so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v izvršilnem postopku poseg v lastninsko pravico dolžnika dopusten, saj je nujen zaradi samega namena izvršilnega postopka, to je poplačila upnika. Ko je upnik poplačan, ne gre več za razmerje upnik - dolžnik, temveč za razmerje dolžnik – tretji (kupec). Če dolžnik po domiku, vendar pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, terjatev plača, je treba tehtati pričakovalno pravico kupca na eni strani in vsaj formalno (golo) lastninsko pravico dolžnika na drugi.

 

7. Dolžnikova lastninska pravica je izvotlena s tem, ko je bila nepremičnina prodana in zanjo plačana (položena) kupnina, saj z nepremičnino ne more več pravno veljavno razpolagati. Še več, po četrtem odstavku 192. člena ZIZ sodišče nepremičnino izroči kupcu še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi. Pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine dolžnik po pravnomočnosti domika in plačilu kupnine ne more več preprečiti. Varstvo dolžnika zato v tej fazi postopka ne more imeti prednosti pred varstvom kupca. Dodaten argument za to stališče je še dejstvo, da je dolžnik sam povzročil takšno situacijo, ker najprej terjatve iz izvršilnega naslova ni prostovoljno plačal in nato tudi v izvršilnem postopku ni preprečil javne dražbe, domika in položitve kupnine. Če pa je tako, je kljub stališču, da kupec postane lastnik nepremičnine s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, njegov pravni položaj (pričakovanje) v tem vmesnem času močnejši od dolžnikovega.

 

7. Stališče, da bi upnik lahko umaknil predlog za izvršbo vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi (tj. tudi po tem, ko kupec že plača kupnino) je sicer videti v korist dolžnika (in s tem tudi njegovih upnikov) vendar le navidezno. Življenjsko najbrž lahko pričakujemo, da bi zanimanje kupcev za sodelovanje na javnih dražbah v izvršilnem postopku še bolj upadlo, če bi se kupec moral zavedati rizika, da bo tudi v primeru, če bo uspel na dražbi (z domikom) in tudi če bo nato že uspel zbrati kupnino (ki za nepremičnine ni majhna), in tudi če bo to kupnino že v celoti plačal, še vedno lahko ostal brez nepremičnine (če bo pač upnik nato enostransko umaknil predlog za izvršbo). V takem primeru bi lahko pričakovali manj interesa kupcev za sodelovanje na dražbah in še nižje prodajne cene. To pa bi bilo v škodo dolžnika in upnika. Zato menim, da je v fazi postopka, ko na poti pridobitve lastninske pravice kupca ni več nobene pravno upoštevne ovire, poseg v "preostanek" lastninske pravice dolžnika dopusten.

 

 

mag. Marija Krisper Kramberger

 

 

Opombe:

[1]Takšen učinek je imel domik po Izvršilnem postopniku, Zakonu o izvršbi in zavarovanju iz leta 1930.

[2]Bogomir Sajovic, Osnove civilnega prava, splošni del, Ljubljana 1994 - str. 74 - 75

[3]Bogomir Sajovic, Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I, Ljubljana 1994 - str. 74

[4]Sedaj drugi odstavek 76. člena ZIZ.

[5]Tako npr. v odločbi št.Up-140/02 z dne 12. 12. 2002 (7. točka obrazložitve), OdlUS XI/2, 289) in Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Testen k odločbi št. Up-314/99.