U-I-227/06

U-I-227/06-17

31. 5. 2006

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Biserke Perovšek iz Ljubljane na seji dne 31. maja 2006

sklenilo:

 

Izvrševanje drugega odstavka 162. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02, 23/05, 35/05 – ur. p. b., 113/05 in 32/06 – ur. p. b.) se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.

Obrazložitev

A.

 

1. Pobudnica izpodbija drugi odstavek 162. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki določa, da lahko predstojnik javnemu uslužbencu redno odpove pogodbo o zaposlitvi ob upoštevanju odpovednega roka kadarkoli od prvega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem javni uslužbenec v skladu z veljavno zakonodajo doseže polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev. Zatrjuje neskladje izpodbijane določbe z 2. in s 14. členom Ustave. Predlog za začasno zadržanje izpodbijane določbe utemeljuje z navedbo, da bo konec leta 2006 izpolnila pogoje za upokojitev in da je navedena na internem seznamu organa, na katerem je navedenih več kot 20 javnih uslužbencev, ki so ali ki bodo v letu 2006 izpolnili pogoje za upokojitev. Upokojevanje oseb s seznama naj bi se že začelo, zato pobudnica pričakuje, da ji bo predstojnik pred koncem leta 2006 redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pobudnica je na poziv Ustavnega sodišča v vlogi z dne 26. 4. 2006 dopolnila navedbe o nastanku škodljivih posledic, in sicer je navedla, da bo pogoje za upokojitev izpolnila 31. 10. 2006.

Predložila je kopiji delovne knjižice in pogodbe o zaposlitvi, iz katerih je razvidno, da je zaposlena v javni upravi, razvidni so tudi podatki o delovni dobi.

 

2. Ministrstvo za javno upravo meni, da izpodbijana določba ne pomeni avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja, ampak se na njeni podlagi le ugotovi izpolnjevanje pogojev za upokojitev, nato pa se lahko delovno razmerje nadaljuje in ne preneha mimo volje strank oziroma na podlagi zakona. Navaja, da določba javnemu uslužbencu prav tako ne preprečuje, da se po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi izpodbijane določbe zaposli pri drugem delodajalcu. S tem naj bi bila javnemu uslužbencu v vsakem primeru zagotovljena socialna varnost, zato po mnenju Ministrstva ni utemeljenih razlogov za začasno zadržanje izpodbijane določbe.

 

3. Slovenska varnostno-obveščevalna agencija v zvezi s predlogom za začasno zadržanje navaja le, da bi pobudnici ob upoštevanju odpovednega roka delovno razmerje prenehalo 28. februarja 2007.

 

 

B.

 

4. Na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebitnega protiustavnega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe začasno ne bi izvrševale.

 

5. Ustavno sodišče je Ministrstvo za javno upravo in Slovensko varnostno-obveščevalno agencijo pozvalo, naj pojasnita svoja stališča v zvezi s predlogom za začasno zadržanje. Nobeden od njiju ni navedel škodljivih posledic, ki bi nastale, če se izpodbijana določba začasno ne bi izvrševala.

 

6. Posledice (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi), ki bi lahko nastale z izvrševanjem izpodbijane določbe, bi bile po oceni Ustavnega sodišča težko popravljive v smislu 39. člena ZUstS, če bi se izkazalo, da je izpodbijana določba v neskladju z Ustavo. Na drugi strani je posledica zadržanja le ohranitev sedanjega stanja do končne odločitve Ustavnega sodišča. Začasno zadržanje izpodbijane določbe namreč ne pomeni, da se javni uslužbenci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev starostne pokojnine, ne bi mogli upokojiti, če to želijo oziroma se s tem strinjajo. Pomeni pa, da jim predstojnik v času do končne odločitve Ustavnega sodišča ne more redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi proti njihovi volji zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine.

 

C.

 

7. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnika Fišer in Janko ter sodnica Krisper Kramberger.

 

Predsednik

dr. Janez Čebulj

 

 

 

 

U-I-227/06-27

16. 11. 2006

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Biserke Perovšek iz Ljubljane na seji 16. novembra 2006

odločilo:

 

1. Drugi odstavek 162. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02, 23/05, 35/05 – ur. p. b.) se razveljavi.

 

2. Člen 86 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 113/05) se razveljavi.

Obrazložitev

A.

 

1. Pobudnica je v pobudi, ki jo je vložila 22. 3. 2006, navajala, da izpodbija drugi odstavek 162. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki določa, da lahko predstojnik javnemu uslužbencu redno odpove pogodbo o zaposlitvi ob upoštevanju odpovednega roka kadarkoli od prvega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem javni uslužbenec v skladu z veljavno zakonodajo doseže polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev.[1] Uveljavljala je neskladje izpodbijane določbe s členi 14, 15 in 49 Ustave. Sklicevala se je na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-49/98 z dne 25. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 101/99 in OdlUS VIII, 266). Zatrjevala je, da izpolnitev določene starosti oziroma določenega števila let pokojninske dobe ne more pomeniti utemeljenega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

 

2. Pobudnica v dopolnitvi pobude z dne 10. 4. 2006 izrecno navaja, da ne zatrjuje več neskladja izpodbijane določbe s 15. in z 49. členom Ustave, temveč le neskladje z 2. in s 14. členom Ustave. Neskladje z 2. členom Ustave utemeljuje z navedbo, da izpodbijana določba posega v načelo jasnosti in določnosti predpisov, ker niso določeni kriteriji, na podlagi katerih bi predstojnik odločal, ali bo javnemu uslužbencu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega naj bi bila izpodbijana določba terminološko neusklajena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1), ki pojma polna pokojninska doba ne pozna več. V neskladju z 2. členom Ustave naj bi bila tudi zato, ker naj bi posegala v pričakovane pravice javnih uslužbencev, da bi lahko z doseganjem višje starosti in daljše delovne dobe pri odmeri starostne pokojnine dosegli višje odstotke v skladu z 51. členom ZPIZ-1. Neskladje s 14. členom Ustave dodatno uveljavlja z vidika diskriminacije na podlagi spola (prvi odstavek 14. člena Ustave). Meni, da je diskriminirana na podlagi spola tako z vidika izpolnjevanja pogoja polne starosti kot tudi z vidika pogoja polne pokojninske dobe. Pobudnica zatrjuje tudi, da je na podlagi spola diskriminirana znotraj skupine zavarovancev oziroma javnih uslužbencev, ki se jim je štela delovna doba s povečanjem. Opozarja, da izpodbijana določba nasprotuje vodilom in zavezam, ki jih je Republika Slovenija prevzela s spremenjeno Evropsko socialno listino (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – MESL), in zavezam, ki jih določa Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, 9/92).

 

3. Pobudnica je pobudo dopolnila še z vlogama z dne 25. 4. 2006 in z dne 23. 5. 2006, v katerih dodatno utemeljuje razloge za neustavnost izpodbijane določbe in prilaga različne listine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes. Dodatno uveljavlja neskladje s 14. členom Ustave z vidika diskriminacije na podlagi statusa veteranke.

 

4. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada in Ministrstvo za javno upravo navajata, da je cilj izpodbijane določbe doseči zmanjšanje števila zaposlenih v javni upravi in s tem zmanjševanje stroškov in racionalizacijo delovanja javne uprave. Navedeni cilj naj bi dosegla tako, da naj ji ne bi bilo treba uporabiti ukrepov, ki bi bistveno posegali v socialni položaj posameznikov, kar bi se ob morebitnem ugotavljanju presežnih javnih uslužbencev lahko zgodilo. Meni, da se presoja ustavnosti izpodbijane določbe ne bi smela navezovati na pokojninski sistem, ampak na delovnopravni sistem. Navaja, da izpodbijana določba ne določa ex lege odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi bilo nadaljevanje dela po izpolnitvi pogojev za upokojitev stvar soglasja med javnim uslužbencem in predstojnikom. Zaradi tega po mnenju Vlade izpodbijana določba ni v nasprotju s priporočilom Mednarodne organizacije dela št. 162, ki se nanaša na starejše delavce in iz katerega izhaja, da je upokojitev prostovoljna, starost za upokojitev pa fleksibilna. Vlada tudi meni, da ne gre za neenako obravnavanje javnih uslužbencev v primerjavi z delavci, ki so zaposleni v gospodarstvu, ker jim v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni preprečeno opravljanje dela pri drugem delodajalcu. Ker naj izpodbijana določba ne bi omogočala neposrednega upokojevanja, naj se ne bi bilo mogoče sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-49/98. Vlada še navaja, da izpodbijana določba prav tako ni v neskladju z 49. členom Ustave, saj ta ustavna določba ne zagotavlja trajnosti zaposlitve na določenem delovnem mestu.

 

 

B. – I.

 

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-227/06 z dne 31. 5. 2006 na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve zadržalo izvrševanje izpodbijane določbe. Pobudo je sprejelo in zaradi medsebojne povezanosti (gre za v bistvenem enaki določbi) po 30. členu ZUstS začelo postopek tudi za oceno ustavnosti 86. člena ZJU-B. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

 

 

B. – II.

 

6. Izpodbijani drugi odstavek 162. člena ZJU določa, da lahko predstojnik javnemu uslužbencu redno odpove pogodbo o zaposlitvi ob upoštevanju odpovednega roka kadarkoli od prvega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem javni uslužbenec v skladu z veljavno zakonodajo doseže polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev. Ob tem novela ZJU-B v okviru prehodnih določb določa, da lahko predstojnik odpove pogodbo o zaposlitvi tudi tistim javnim uslužbencem, ki so v skladu z veljavno zakonodajo do uveljavitve novele že dosegli polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev (86. člen ZJU-B).

 

7. Eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba št. U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71). Ustavno sodišče je izpodbijano zakonsko določbo preizkusilo z vidika zgoraj navedenih zahtev.

 

8. Na podlagi izpodbijane določbe lahko predstojnik javnemu uslužbencu redno odpove pogodbo o zaposlitvi takrat, ko javni uslužbenec v skladu z veljavno zakonodajo doseže polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev. Polna starost je v 8. in 52. členu ZPIZ-1 opredeljena kot starost, ki zagotavlja zavarovancu odmero pokojnine v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe in je za moškega 63 let, za žensko pa 61 let.[2] Pojma polna pokojninska doba pa ZPIZ-1 ne pozna. Člen 8 ZPIZ-1 opredeljuje le pokojninsko dobo, in sicer kot zavarovalno in posebno dobo, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Pokojninska doba ni omejena z zakonom, in sicer zato, ker ZPIZ-1 omogoča, da se z višanjem dosežene pokojninske dobe zvišuje tudi odstotek odmere pokojnine (50. člen ZPIZ-1). Zato ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi posameznik izpolnil pogoj polne pokojninske dobe, oziroma ni mogoče ugotoviti, od katerega trenutka dalje naj bi predstojnik javnemu uslužbencu lahko redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

 

9. Glede na navedeno je drugi odstavek 162. člena ZJU v neskladju z 2. členom Ustave, zato ga je Ustavno sodišče razveljavilo (1. točka izreka). Iz enakih razlogov, kot je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo drugi odstavek 162. člena ZJU, je v neskladju z Ustavo tudi 86. člen ZJU-B (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče navedeni določbi razveljavilo že iz tega razloga, ju ni bilo treba presojati z vidika skladnosti z drugimi ustavnimi določbami, med drugim tudi ne z vidika, ali bi moral zakonodajalec določiti kriterije, na podlagi katerih bi predstojnik odločal o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če se bo zakonodajalec odločil, da razveljavljeni določbi nadomesti z novimi, pa Ustavno sodišče opozarja na stališča, ki izhajajo iz njegove odločbe št. U-I-49/98, in na stališča Sodišča Evropske skupnosti, ki so bila sprejeta dne 26. 2. 1986 v zadevah Vera Mia Beets - Proper proti Van Lanschot Bankiers, C-262/84, ECR 1986, str. 773, Marshall proti Southampton and South West Area Authority (Teaching), C-152/84, ECR 1986, str. 723 in Roberts proti Tate and Lyle Industries, C-151/84, ECR 1986, str. 703.

 

 

C.

 

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. in 30. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Čebulj je dal pritrdilno ločeno mnenje.

 

 

 

Predsednik

dr. Janez Čebulj

 

 

Opombi:

[1]Gre za dodaten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je uvedel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU-B).

[2]V členih 413 in 414 ZPIZ-1 (prehodni določbi) je določeno postopno dviganje polne starosti za zavarovance. Leta 2006 je npr. polna starost za moškega 61 let in 6 mesecev, za žensko pa 55 let in 4 mesece.

 

 

U-I-227/06

27.11.2006

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja 

 

 

V tej zadevi je Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 162. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in 86. člen novele istega zakona. Z izrekom odločbe, to je z razveljavitvijo, se strinjam, ne strinjam pa se z razlogi razveljavitve.

 

V obrazložitvi odločbe je kot nosilni razlog za razveljavitev navedena nejasnost izpodbijanih določb, zaradi česar naj bi bili v neskladju z 2. členom Ustave. Na podlagi razveljavljenega drugega odstavka 162. člena ZJU je lahko predstojnik javnemu uslužbencu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ko je javni uslužbenec v skladu z veljavno zakonodajo dosegel polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je polna starost v 8. in 52. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) opredeljena kot starost, ki zagotavlja zavarovancu odmero pokojnine v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe in je za moškega 63 let, za žensko pa 61 let. Poleg tega je ugotovilo tudi, da ZPIZ-1 za prehodno obdobje v členih 413 in 414 ureja postopno dviganje polne starosti za zavarovance. Leta 2006 je tako polna starost za moškega 61 let in 6 mesecev, za žensko pa 55 let in 4 mesece. Z vidika polne starosti, ki je eden od pogojev za možnost redne odpovedi pogodbe, razveljavljeni drugi odstavek 162. člena torej ni nejasen.

 

Ostane še drugi, kumulativno predpisani pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi – to je polna pokojninska doba. Glede tega pogoja Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da ZPIZ-1 pojma polna pokojninska doba ne pozna. Člen 8 ZPIZ-1 opredeljuje le pokojninsko dobo, in sicer kot zavarovalno in posebno dobo, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. V nadaljevanju poudarja, da pokojninska doba ni omejena z zakonom, ker ZPIZ-1 omogoča, da se z višanjem dosežene pokojninske dobe zvišuje tudi odstotek odmere pokojnine (50. člen ZPIZ-1). Zato po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče ugotoviti, kdaj naj bi posameznik izpolnil pogoj polne pokojninske dobe, oziroma ni mogoče ugotoviti, od katerega trenutka dalje naj bi predstojnik javnemu uslužbencu lahko redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zato je zaradi neskladnosti z 2. členom Ustave razveljavilo drugi odstavek 162. člena ZJU, iz enakih razlogov pa tudi drugi odstavek 162. člena ZJU.

 

Menim, da pri iskanju razlage izpodbijanih določb niso bile upoštevane vse relevantne določbe ZPIZ-1. Res je, da pokojninska doba ni omejena z zakonom, ker ZPIZ-1 omogoča, da se z višanjem dosežene pokojninske dobe zvišuje tudi odstotek odmere pokojnine (50. člen ZPIZ-1), vendar to še ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti, kdaj je izpolnjen pogoj polne pokojninske dobe. Povsem jasno je, da je imel zakonodajalec s pojmom polna pokojninska doba, ki ga je uporabljal prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), v mislih delovno dobo, kot jo opredeljujeta 51. člen v povezavi z 8. členom ZPIZ-1. Tisto dobo torej, ki jo je potrebno dopolniti skupaj s polno starostjo, da je zavarovanec upravičen do starostne pokojnine. Po 8. členu ZPIZ-1 je delovna doba zavarovalna doba brez upoštevanja dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe (npr. pri vojnih veteranih). Iz prvega odstavka 51. člena, ki ureja obračunavanje delovne dobe nad polno delovno dobo, pa izhaja, da polna delovna doba pri moškem znaša 40 let pri ženski pa 38 let. Res pa je, kot je navedeno v obrazložitvi odločbe, da pokojninska doba ni omejena. To je povsem logično. Če ZPIZ- 1 zvišuje mejo polne starosti, mora omogočiti nadaljevanje dela preko polne delovne oziroma pokojninske dobe (40 oziroma 38 let), ker bi sicer zavarovanci kljub polni delovni dobi pa še ne doseženi polni starosti dobivali zmanjšano pokojnino. Po 8. členu ZPIZ-1 je zmanjšanje pokojnine znižanje pokojnine, odmerjene glede na dopolnjeno pokojninsko dobo (polno seveda), zaradi upokojitve pred dopolnjeno polno starostjo. Kot nadomestilo za takšno "prisilno" delo preko 40 oziroma 38, ker zavarovanec še ni dosegel polne starosti, pa je zakonodajalec predvidel v 51. členu ZPIZ-1 določeno zvišanje odstotka, ki se upošteva pri odmeri pokojnine, za leta dela preko polne delovne dobe (glej o tem 11. in 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 15.6.1995, Uradni list RS, št. 65/95 in 5/94), pri čemer za obravnavani primer ni pomembno, če isto velja za primere, ko se zavarovanec sam odloči, da bo delal tudi še potem, ko je dopolnil polno delovno dobo in polno starost kot pogoja za na tej podlagi odmerjeno starostno pokojnino.

 

Če ob navedenem upoštevam še 409. člen ZPIZ-1, ki ureja odmero pokojnine v prehodnem obdobju in iz katerega jasno izhaja, da je treba pri odmeri pokojnine v prehodnem obdobju enako obravnavati pokojninsko dobo in delovno dobo, me razlogi, navedeni v obrazložitvi odločbe, zaradi katerih naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj naj bi posameznik izpolnil pogoj polne pokojninske dobe, ne prepričajo.

 

Kljub temu sem glasoval za izrek o razveljavitvi izpodbijanih določb ZJU. Menim namreč, da neenako obravnavata moške in ženske in sta zato, ker razlikujeta na podlagi spola, v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.

 

Ustavno sodišče se je s presojo zakonske ureditve, s katero je bil kot kriterij razlikovanja pri izpolnjevanju pogojev za upokojitev predpisan spol, srečalo v zadevi, o kateri je odločilo z odločbo št. U-I-298/96 z dne 11.11.1999 (Uradni list RS, št. 98/99 in OdlUS VIII, 246). Z njo je odločilo, da tedaj veljavna izpodbijana ureditev (šlo je za 39. in 40. člen ZPIZ), po kateri so bili za žensko določeni nižji upokojitveni pogoji, ni bila v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave, ki varuje pred razlikovanjem (diskriminacijo) zgolj na podlagi osebnih okoliščin, kakršna je spol. V obrazložitvi navedene odločbe je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana ureditev ne pomeni diskriminacije moških, temveč daje določene ugodnosti ženskam. Ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic pa ne pomeni že sam po sebi kršitve načela enakosti v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga upravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Taka posebna ureditev mora biti tudi v sprejemljivem razmerju s splošno ureditvijo pravic in z dotedanjo ureditvijo takega posebnega področja ter s splošnimi in posebnimi družbenimi razmerami na področju, ki ga zakon ureja. Sodišče je poudarilo, da zgolj zaradi svojega spola nihče ne sme biti zapostavljen ali imeti prednosti, vendar je dopustno razlikovanje po spolu, kadar služi vzpostavljanju dejanske enakosti (enakopravnosti) med spoloma tam, kjer sicer obstajajo objektivne biološke ali funkcionalne razlike med njima. V takem primeru zakonodajalca ne zavezuje le prepoved razlikovanja, ampak tudi (in predvsem) dolžnost pozitivnega ravnanja: zagotoviti možnosti za dejansko enakopravnost med moškimi in ženskami. Različno obravnavanje moških in žensk je torej upravičeno tedaj, ko - tudi ob upoštevanju načela o socialni državi iz 2. člena Ustave - izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog.

 

Zakonodajalec torej sme objektivne razlike med spoloma, ki na področju pokojninskega zavarovanja prizadevajo praviloma ženske, kompenzirati z ureditvijo, ki ženskam omogoča pridobitev pokojnine časovno prej kot moškim. Ne sme pa te ureditve enako uporabiti v primeru, ko bi njena uporaba povzročila, da bi bile ženske v slabšem položaju. In prav to se zgodi v primeru zakonske ureditve, ki dovoljuje predstojniku, da javni uslužbenki enako kot javnemu uslužbencu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ko v skladu z veljavno zakonodajo dosežeta polno starost in polno pokojninsko dobo za upokojitev. V tem primeru so pogoji, ki so za upokojevanje žensk ugodnejši, ženskam v primeru odpovedi pogodbe v primerjavi z moškimi v škodo in to zgolj zaradi njihovega spola.

 

 

dr. Janez Čebulj