U-I-292/05

U-I-292/05-18

14. 12. 2006

 

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Petra Čibeja iz Maribora na seji 14. decembra 2006

sklenilo:

 

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/03 – ur. p. b.) se zavrne.

 

Obrazložitev

A.

 

1. Pobudnik izpodbija v izreku navedeno določbo Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT), ki določa, da državnemu tožilcu preneha funkcija z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba izrazito diskriminacijska, ker funkcija državnega tožilca po dopolnitvi določene starosti preneha po samem zakonu. Ustava naj bi vsakomur zagotavljala enake pravice in temeljne svoboščine, zato naj bi bila določitev starostne meje za opravljanje funkcije državnega tožilca v nasprotju s 14. in z 49. členom Ustave. Meni, da bi bilo utemeljeno in primerno, da oseba, ki opravlja pomembno funkcijo v ustanovi, ki jo tudi vodi, svoje delo opravlja tudi potem, ko izpolni sedaj predpisano starostno mejo, seveda če njene psihofizične sposobnosti to omogočajo. Navaja, da tako diskriminacijsko določbo vsebuje le še Zakon o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZSS), da pa starostnih omejitev ni za nobeno drugo funkcijo, npr. za predsednika države ali Vlade, za ministre ali za poslance. Navaja, da je starostna omejitev veljala za redne visokošolske profesorje, vendar jo je Ustavno sodišče že leta 1995 razveljavilo.

 

2. Na navedbe v pobudi je odgovoril Državni zbor, svoje mnenje pa je poslala tudi Vlada. Oba menita, da izpodbijana določba ni v nasprotju z Ustavo in da zato pobuda ni utemeljena. Navajata, da ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave od zakonodajalca ne zahteva, da mora enake dejanske stanove urediti enako, kadar ima za razlikovanje razumne razloge; po drugi strani pa to načelo zahteva, da različne dejanske stanove uredi različno. Menita, da glede na to načelo primerjava z univerzitetnimi profesorji ni pomembna, ker gre v njihovem primeru zaradi ustavnega načela avtonomnosti univerze za različen dejanski položaj. Ureditev funkcije predsednika države, predsednika Vlade, ministrov in poslancev brez starostne meje za prenehanje funkcije naj bi bila odraz različnosti njihovih funkcij v primerjavi s funkcijo državnega tožilca. Pri njih naj bi šlo za politične funkcije, omejene z mandatom za določeno časovno obdobje, ki se opravljajo sicer poklicno, vendar ne kot poklic. Funkcija državnega tožilca pa naj ne bi bila politična, ampak se opravlja trajno kot poklic in naj bi bila torej strokovna funkcija. Zato bi bilo treba nujno z zakonom določiti pogoje, po katerih funkcija državnega tožilca preneha. Kakšna naj bi bila starostna meja za prenehanje tožilske funkcije, naj bi bila stvar zakonodajalca. Predpisana starostna meja naj bi bila razumna in stvarno utemeljena, saj je precej višja od predpisane starostne meje za starostno upokojitev. Poudarjata, da je v Ustavi državno tožilstvo urejeno takoj za sodstvom, ZDT ga opredeljuje kot del pravosodja, pravice državnih tožilcev, ki izhajajo iz službenega razmerja z državo, pa izenačuje s sodniškimi. Za sodnike je zakon na podlagi ustavnega pooblastila določil starostno mejo za upokojitev z dopolnjenim 70. letom, podobna ureditev pa velja tudi za državne pravobranilce. Tako naj bi narava funkcije državnega tožilca, njena umestitev v pravosodje in izenačitev pravic iz službenega razmerja s sodniškimi pravicami upravičila zakonodajalca, da uredi pogoje za prenehanje funkcije državnega tožilca na enak način, kot to velja za druge funkcionarje v pravosodju. Iz primerjalnih podatkov naj bi izhajalo, da praktično vse evropske države poznajo obvezno prenehanje pravosodnih funkcij ob dopolnitvi določene starosti, enako tudi mednarodne institucije.

 

B.

 

3. ZDT v 1. točki prvega odstavka 39. člena določa, da državnemu tožilcu preneha funkcija z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti. V skladu z drugim odstavkom 39. člena ZDT se šteje, da ta razlog nastopi z iztekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel starostno mejo za upokojitev. Po tej ureditvi torej z iztekom leta, v katerem državni tožilec dopolni 70 let, pride do prenehanja funkcije po samem zakonu, ne glede na voljo konkretne osebe.

 

4. Pobudnik tej ureditvi očita kršitev načela enakopravnosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in v tej povezavi tudi pravice do svobode dela (49. člen Ustave), ker naj za druge funkcije, razen za sodniško, starostna meja, do katere se sme funkcija opravljati, ne bi bila predpisana; v ustavnosodni presoji pa je bila starostna meja v primeru rednih visokošolskih profesorjev razveljavljena.

 

5. Ustava v okviru IV. poglavja "Državna ureditev" v podpoglavju g) Državno tožilstvo določa temeljno pristojnost državnega tožilca, to je vlaganje in zastopanje kazenskih obtožb ter nezdružljivost funkcije državnega tožilca. Ureditev in pristojnosti državnih tožilstev ter nadaljnjo ureditev nezdružljivosti prepušča zakonu. ZDT je na tej podlagi v 3. členu določil, da je funkcija državnega tožilca trajna ter da je glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon (ZDT) ne določa drugače; v drugem odstavku 5. člena pa je določil, da so državna tožilstva kot del pravosodja samostojni državni organi. Naloge državnega tožilca se opravljajo kot funkcija, na katero v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZDT kandidate imenuje Vlada na predlog ministra, pristojnega za pravosodje. ZDT določa več različnih pogojev za njeno prenehanje.

 

6. Ustava v 49. členu zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in enakopraven dostop do vsakega delovnega mesta. Ker pri državnem tožilcu ne gre za zaposlitev na delovnem mestu, ampak za opravljanje funkcije v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, je očitno, da tudi s prenehanjem te funkcije ne more priti do posega v pravice iz te ustavne določbe. Primerjava s položajem rednih visokošolskih profesorjev pa zaradi navedenega in zaradi posebnosti njihovega položaja glede na avtonomijo univerze ni argument, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti zatrjevano neskladje z 49. členom Ustave. Zato je očitek pobudnika, da izpodbijana določba posega v pravice do ustavno zagotovljene svobode dela, očitno neutemeljen.

 

7. Pobudnik primerja svoj položaj s funkcijo predsednika države ali Vlade, ministra ali poslanca. Vendar se te funkcije opravljajo v časovno omejenem obdobju na podlagi podeljenega zaupanja zaradi vsebine političnih programov. Pogoji za nastop in za prenehanje opravljanja teh funkcij so prilagojeni njihovi politični naravi in so v neposredni povezavi s splošno in z enako volilno pravico. Ustava v drugem odstavku 14. člena določa, da so pred zakonom vsi enaki. Vendar načela enakosti in zagotavljanja enakega obravnavanja ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh. Neenake situacije oziroma osebe je treba obravnavati različno. Na katere okoliščine bo vezal različno obravnavanje, je stvar ocene zakonodajalca, ki pa mora biti stvarno upravičena.[1] "Do kršitve načela enakosti pred zakonom bi lahko prišlo, če bi predpis enaka pravna oziroma dejanska stanja urejal različno ali če bi različna dejanska stanja urejal enako." (tako v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-260/97 z dne 23. 9. 1999, OdlUS VIII, 214). Ker so med vsebino teh funkcij in vsebino funkcije državnega tožilca razlike, so očitki pobudnika glede neskladnosti izpodbijane določbe z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave neutemeljeni.

 

8. Glede na povedano pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZDT ni utemeljena in jo je zato Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

 

9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

 

 

Predsednik

dr. Janez Čebulj

 

Opomba:

[1]L. Šturm v L. Šturm (ur.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 173 in 175.