Up-1229/06

Up-1229/06

13. 7. 2006

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., ki ju zastopa mag. C. C. iz Ž. Ž., ter Č. Č., D. D., E. E. in F. F., ki jih po pooblastilu njihovih zakonitih zastopnikov A. A. in B. B. zastopa mag. C. C., na seji senata dne 13. julija 2006

 

sklenilo:

 

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 619/2006 z dne 10. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 324/2006 z dne 1. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2143-973/2005/1 (1352-08) z dne 16. 1. 2006 se sprejme v obravnavo.

 

2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2143-973/2005/1 (1352-08) z dne 16. 1. 2006.

 

3. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se pritožniki iz Centra za tujce premestijo v Azilni dom.

 

4. Ta sklep začne učinkovati z dnem vročitve Ministrstvu za notranje zadeve.

Obrazložitev

A.

 

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožniki so vložili tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. Zoper navedeno odločitev Upravnega sodišča je MNZ vložilo pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

 

2. V ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi se o njihovi prošnji odločalo "popolnoma rutinsko in brez vsake resnične presoje konkretnih okoliščin primera, predvsem pa na podlagi očitno protiustavne zakonske določbe – ali vsaj njene uporabe v nasprotju z ustavnimi pravicami pritožnikov". Zaradi navedenih procesnih kršitev naj bi jim bila pravica do azila zavrnjena kot očitno neutemeljena, s tem pa naj bi jim bile kršene tudi materialnopravne ustavne pravice do življenja, varnosti, človeškega dostojanstva in druge, ki naj bi jih varovala pravica do azila. Pritožniki zatrjujejo tudi, da je peta alineja 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZAzil), na podlagi katere je bila njihova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, v neskladju z načeli pravne države o transparentni in jasni zakonodaji (2. člen Ustave) in navajajo razloge za utemeljitev te trditve.

 

3. Ker bi pritožnikom z odstranitvijo iz Republike Slovenije nastale težko popravljive posledice, predlagajo Ustavnemu sodišču začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ. Poleg tega predlagajo, naj Ustavno sodišče določi tudi način izvršitve sprejema ustavne pritožbe in naj odredi premestitev pritožnikov iz Centra za tujce v Azilni dom, ker naj razmere v Centru za tujce ne bi bile primerne za mladoletne otroke.

 

 

B.

 

4. Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnikov (1. točka izreka).

 

5. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča je postala odločba MNZ pravnomočna. Ta v 2. točki izreka določa, da morajo pritožniki zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. To pomeni, da bi pritožniki morali zapustiti Republiko Slovenijo, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njihovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi ustavnih pravic. Z izvršitvijo pravnomočne odločbe MNZ bi zato lahko pritožnikom nastale nepopravljive posledice. Zato je senat Ustavnega sodišča izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve zadržal (2. točka izreka).

 

6. Pritožniki so bili po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča nastanjeni v Center za tujce. Ker jim je bila prošnja za azil pravnomočno zavrnjena, nimajo več statusa prosilcev za azil, temveč status tujcev, ki so v postopku odstranitve iz države. Na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – ZTuj-1) se tujca, ki ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti iz države, nastani v Centru za tujce. S tem se tujcu omeji gibanje na prostore Centra za tujce in v skladu s hišnim redom tudi na njegovo okolico (9. člen Pravilnika o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za tujce in postopku za porabo milejših ukrepov, Uradni list RS, št. 97/2000 in nasl.). Nastanitev v Centru za tujce se lahko odredi največ za šest mesecev. Tujec se mora v času bivanja v Centru za tujce podrediti posebnim pravilom, ki veljajo za gibanje v njem, zato da je dejansko v vsakem času dosegljiv pristojnim organom. Iz navedenega izhaja, da bivanje v Centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.

 

7. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) morajo biti, pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. V skladu z 22. členom KOP morajo države pogodbenice otroku, ki bodisi sam bodisi v spremstvu staršev ali katerekoli druge osebe, prosi za status begunca, z ustreznimi ukrepi zagotoviti ustrezno varstvo in humanitarno pomoč pri uživanju veljavnih pravic, določenih z KOP in z drugimi mednarodnimi humanitarnimi akti, ter akti o človekovih pravicah. Upoštevajoč prvi odstavek 3. člena KOP in dejstvo, da se lahko v obravnavanem primeru namen nastanitve v Centru za tujce doseže tudi z milejšimi ukrepi, je Ustavno sodišče odločilo, da se mladoletni pritožniki do končne odločitve Ustavnega sodišča iz Centra za tujce premestijo v Azilni dom. Glede na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, je odločilo, da se v Azilni dom premestijo tudi njihovi starši (3. točka izreka).

 

 

C.

 

8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena, 58. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana Lojze Janko in Jože Tratnik.

 

Predsednica senata

Milojka Modrijan

 

Up-1229/06-20

7. 2. 2007

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. in B. B., ki ju zastopa mag. C. C. iz Ž. Ž., ter Č. Č., D. D., E. E. in F. F., ki jih po pooblastilu njihovih zakonitih zastopnikov A. A. in B. B. zastopa mag. C. C., na seji 7. februarja 2007

sklenilo:

 

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 619/2006 z dne 10. 5. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

 

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljene zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožniki so vložili tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. Zoper navedeno odločitev Upravnega sodišča je MNZ vložilo pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

 

2. V ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi se o njihovi prošnji odločalo "popolnoma rutinsko in brez vsake resnične presoje konkretnih okoliščin primera, predvsem pa na podlagi očitno protiustavne zakonske določbe – ali vsaj njene uporabe v nasprotju z ustavnimi pravicami pritožnikov". Zaradi navedenih procesnih kršitev naj bi jim bila pravica do azila zavrnjena kot očitno neutemeljena, s tem pa naj bi jim bile kršene tudi materialnopravne ustavne pravice do življenja, varnosti, človeškega dostojanstva in druge, ki naj bi jih varovala pravica do azila. Pritožniki zatrjujejo tudi, da je peta alineja 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil), na podlagi katere je bila njihova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, v neskladju z načeli pravne države o transparentni in jasni zakonodaji (2. člen Ustave) in navajajo razloge za utemeljitev te trditve.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1229/06 z dne 13. 7. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločitve MNZ. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo.

 

4. Svoje stališče o navedbah v ustavni pritožbi je poslalo MNZ, ki je očitke pritožnikov zavrnilo. Navaja, da dejstvo, da so pritožniki za azil zaprosili šele osem dni po vstopu v Republiko Slovenijo in ne takoj, kaže na to, da niso bili resnično preganjani. Navajajo še, da prosilci za azil večinoma ne predložijo dokumentov, ki bi potrjevali njihove navedbe v prošnjah za azil, zato ministrstvo pri presoji, ali nekdo zlorablja azilni postopek, izhaja iz njihovega splošnega vedenja. Na stališče MNZ so se pritožniki odzvali. V odgovoru so nasprotovali navedenemu stališču MNZ ter stališčem v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča, da se pritožniki (starši in otroci) do končne odločitve namestijo v Azilni dom.

 

5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

 

 

B.

 

6. ZAzil v 23. členu določa, da se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek,[1] kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Ta določba je izraz zakonodajalčevega namena, da v posebnem upravnem (azilnem) postopku drugače uredi le tista vprašanja, za katera oceni, da je to potrebno glede na naravo oziroma značilnosti tega postopka. Azilni postopek mora na eni strani omogočati dostop do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo, na drugi strani pa zmanjšati možnost zlorab tega postopka. Zato mora azilni postopek na eni strani potekati hitro, po drugi strani pa mora upoštevati poseben položaj prosilcev za azil, ki so se znašli v stiski v tuji državi. Težnja ZAzil, da azilni postopek v vseh pogledih poteka hitro in učinkovito, ne sme biti v škodo popolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi tedaj, ko ZAzil omogoča pospešen postopek, s tem da dopušča takojšne odločanje.[2]

 

7. T. i. pospešeni postopek uvaja ZAzil v 35. členu Zakona. Ta omogoča, da se pod določenimi pogoji prošnja za azil takoj zavrne. V tem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje, določene v drugem odstavku 35. člena ZAzil, izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Ne glede na navedeno pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje.

 

8. V obravnavanem primeru je MNZ o pritožnikovi prošnji za azil odločilo na podlagi prve alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, v zvezi z določbo pete alineje prvega odstavka 36. člena ZAzil, ki določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. MNZ je štelo, da so pritožniki s tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za azil v Centru za tujce, potem ko so v njem prebivali že osem dni po prijetju policije in ne takoj po prijetju, kar bi kazalo na to, da so v njihovi matični državi resnično preganjani, vložili prošnjo le z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Na podlagi navedene ugotovitve je štelo, da je izpolnjen pogoj iz pete alineje prvega odstavka 36. člena ZAzil. O prošnji je odločilo, ne da bi pritožnikom dalo možnost, da pojasnijo, zakaj prošnje za azil niso vložili "takoj" po prihodu v Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je takšno odločitev MNZ ocenilo za preuranjeno. Ugotovilo je namreč, da MNZ dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, v katerih je bila podana namera za vložitev prošnje za azil, sploh ni ugotavljalo, temveč je odločilo le na podlagi podatkov v upravnih spisih. Štelo je, da je MNZ s tem, ko pritožnikov ni obvestilo o dejstvih, za katera je ocenilo, da so relevantna za odločitev, ter jim ni omogočilo, da se o tem izjavijo, pritožnikom kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče pa je zavzelo stališče, da je MNZ pravilno odločilo le na podlagi vsebine prošnje za azil. Štelo je, da mora namerno zavajanje oziroma zloraba azilnega postopka izhajati že iz same vloge za azil. Le tako naj bi organ, pristojen za odločanje o prošnji za azil, lahko takoj odločil v pospešenem postopku. Štelo je, da že iz vlog nedvoumno izhaja, da tožniki pred prihodom v Republiko Slovenijo niso imeli namena zaprositi za azil. Ugotavlja še, da pritožniki niti v prošnjah za azil, podanih na predpisanih obrazcih, niti v sami tožbi niso navedli razlogov, zakaj niso zaprosili za azil takoj po prihodu v Republiko Slovenijo, kot to določa prvi odstavek 8. člena ZAzil. Vrhovno sodišče ob tem istočasno ugotavlja, da navedena določba sicer ne določa roka, v katerem mora tujec, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, vložiti prošnjo za azil, vendar pa določa, da mora tak tujec prošnjo vložiti pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče sklepa, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je lahko MNZ prošnje pritožnikov štelo kot namerno zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka po določbi prve alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil.

 

9. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Stranki mora biti v postopku omogočeno, da se v sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev. MNZ je svojo odločitev, da so prosilci zlorabljali postopek, oprlo zgolj na okoliščino, da so prošnjo vložili osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo, iz česar naj bi izhajalo, da so jo vložili z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija) niti ZAzil ne določata prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. V ZAzil je določeno le, da mora tujec zaprositi za azil v najkrajšem možnem času pri pristojnem organu. Določa tudi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da čimprej vloži svojo prošnjo za azil. V zvezi s tem ZAzil med drugim določa še, da mora biti prosilec za azil seznanjen s postopkom za pridobitev azila ter s pravicami in z dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Še Ministrstvo samo, ko se sklicuje na Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Uradni list Evropske Unije, št. L 326/05 – Postopkovna direktiva), ugotavlja, da ta določa, da lahko države članice v svoji zakonodaji določijo, da se pospešeno obravnava prošnjo za azil tistega prosilca, ki brez upravičenega razloga ni vložil svoje prošnje že prej, če je imel za to možnost. V povezavi z navedenim MNZ nato ugotavlja, da vlagatelji niso izrazili nobenega upravičenega razloga, zaradi katerega namere za vložitev prošnje za azil niso vložili takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo. Ob tem je treba opozoriti tudi na napačno sklepanje Vrhovnega sodišča, da je MNZ odločalo le na podlagi navedb v prošnji za azil oziroma da mora že prošnja za azil vsebovati pojasnilo vlagatelja glede trenutka vložitve prošnje za azil. Ustavno sodišče zato ponovno opozarja, da zahteva iz drugega odstavka 35. člena ZAzil, da mora pristojni organ v skladu s to določbo odločati "takoj", pristojnega organa ne odvezuje od tega, da popolnoma ugotovi relevantno dejansko stanje. Okoliščina, da so pritožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo, ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, temveč gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz pete alineje prvega odstavka 36. člena ZAzil, ki pristojnemu organu omogoča, da ravna po prvi alineji drugega odstavka 35. člena ZAzil. Iz vsega navedenega izhaja, da prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem, zakaj je prošnjo za azil vložil "šele osmi dan" po prihodu v Republiko Slovenijo. MNZ bi zato pritožnike moralo seznaniti z dejstvi, za katera je ocenilo, da so relevantna za odločitev in jim dati možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izjavijo.

 

10. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo. S tem je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev MNZ. Vrhovno sodišče se ni strinjalo s sklepanjem Upravnega sodišča, da je MNZ odločilo preuranjeno, ker ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, v katerih je bila podana namera za vložitev prošnje za azil, temveč je odločilo le na podlagi podatkov v upravnih spisih, in ker MNZ pritožnikov ni obvestilo o dejstvih, za katera je ocenilo, da so relevantna za odločitev ter jim omogočilo, da se o tem izjavijo. Ker v obravnavanem primeru MNZ pritožniku ni omogočilo, da se o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, izjavi, je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je Vrhovno sodišče to odločitev potrdilo, je tudi samo kršilo ustavno jamstvo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

 

11. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

 

 

C.

 

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: podpredsednica dr. Mirjam Škrk ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

 

 

Podpredsednica

dr. Mirjam Škrk

 

 

Opombe:

[1] Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 ur. p. b. – ZUP).

[2] S. Rakočevič: Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 238.