Up-404/05

Up-404/05-13

21. 6. 2007

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 21. junija 2007

 

odločilo:

 

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 351/2004 z dne 9. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 265/94 z dne 6. 2. 2004 se zavrne.

 

Obrazložitev

 

1. Okrajno sodišče je zavrnilo predlog pritožnika (v pravdi tožnika) za obnovo pravdnega postopka, končanega s pravnomočnim sklepom o njegovi ustavitvi. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo. Odločitev temelji na oceni, da pritožniku v postopku, katerega obnovo je zahteval, obravnavanje pred sodiščem ni bilo onemogočeno, ker je na glavni obravnavi izjavil, da razume slovensko in da se odpoveduje vodenju postopka v italijanskem jeziku.

 

2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 62. in 64. člena Ustave. Navaja, da se v postopku, ki se je končal s sklepom o ustavitvi, ni izrecno odpovedal vodenju postopka v italijanščini, ki je njegov materni jezik in tudi uradni jezik sodišča. Temu naj bi se na enem od narokov odpovedal le za primere, ko je na naroku navzoč njegov pooblaščenec, ki razume slovensko. Poudarja, da na naroku, na katerem je umaknil tožbo, njegov pooblaščenec ni bil navzoč. Sam naj bi tedaj tožbo umaknil zato, ker o pomenu umika tožbe ni bil poučen v jeziku, ki ga popolnoma razume. Glede na to naj sodišče njegove izjave o umiku tožbe ne bi smelo upoštevati. Ocenjuje, da je pravica do vodenja postopka v tujem jeziku, ki je tudi uradni jezik, ustavna pravica. Tej pa se po njegovem mnenju ni mogoče odreči. Stališče, da je izjava o umiku tožbe nepreklicna, se mu zdi tako zmotno, da po njegovem mnenju meji na samovoljno razlago materialnega zakona.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-404/05 z dne 17. 1. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Kopru, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku. Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

 

B.

 

4. Sodišči sta presodili, da v postopku, ki se je končal s sklepom o ustavitvi, sodišče ni kršilo pritožnikove pravice do izjave, ker se je pritožnik odpovedal vodenju postopka v italijanskem jeziku in ker je izjavil, da razume slovensko. Pritožniku se zdi to stališče v nasprotju z 22., z 62. in s 64. členom Ustave. Meni, da je pravica do vodenja postopka v jeziku avtohtone narodne skupnosti, ki je tudi uradni jezik sodišča, ustavna pravica, ki se ji ni izrecno odpovedal in ki se ji tudi sicer ni mogoče odpovedati.

 

5. Izhodišče ustavne pritožbe je trditev, da pritožnik ne razume (popolnoma) jezika, v katerem je sodišče vodilo postopek, katerega obnovo je zahteval. Po 62. členu Ustave ima vsakdo[1] pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik na način, ki ga določi zakon. Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika izhaja v prvi vrsti iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča ne razume, mora biti dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Šele to mu namreč omogoča, da v postopku sodeluje enakopravno z nasprotno stranko (kar je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave). Način, po katerem naj sodišče to zagotovi, Ustava prepušča zakonodajalcu.

 

6. Ustavno sodišče je že presodilo, da Ustava avtohtonima italijanski in madžarski narodni skupnosti in njunim pripadnikom na območjih, kjer ti skupnosti živita, zagotavlja visoko raven varstva njihovih pravic.[2]Kadar je na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, stranka postopka pripadnik te skupnosti, je zato treba procesno jamstvo iz 62. člena Ustave razumeti in razlagati skupaj s 64. členom Ustave. Slednji, skladno z zavezo iz prvega odstavka 5. člena Ustave o varovanju in zagotavljanju pravic avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti, določa posebne pravice, ki jih imajo ti skupnosti ter njuni pripadniki poleg drugih človekovih pravic. Namen tega ustavnega varstva je ohranitev identitete narodnih skupnosti.[3] Vsebino 64. člena Ustave, v katerem sicer ni izrecno zapisana tudi pravica pripadnikov teh skupnosti v zvezi z uporabo njihovega jezika v sodnih postopkih, ki tečejo na območjih teh skupnosti, je treba povezati z 11. členom Ustave (ki sam zase neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin). Ta, prav tako izhajajoč iz prej navedene ustavne zaveze o varstvu in zagotavljanju pravic avtohtonih narodnih skupnosti, določa, da sta na območjih občin, kjer ti skupnosti živita, uradna jezika tudi italijanščina in madžarščina.

 

7. Glede na navedeno iz 62. člena v zvezi s 64. členom Ustave izhaja procesna pravica pripadnikov avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, da se postopek pred sodiščem, ki ima sedež na območju, kjer ti skupnosti živita, vodi v jeziku te skupnosti.[4]

 

8. V obravnavani zadevi bi torej šlo za kršitev človekove pravice iz 62. člena v zvezi s 64. členom Ustave, če bi bilo stališče sodišč (o pritožnikovi odpovedi vodenju postopka v italijanščini) nezdružljivo z njeno vsebino. Ustavno sodišče je glede na to moralo odgovoriti na vprašanji, (1) ali je odpoved pripadnika avtohtone italijanske narodne skupnosti do vodenja sodnega postopka v italijanščini na območju, kjer ta skupnost živi, ustavno dopustna, in če je, (2) ali je sodišče to ustavno procesno jamstvo prekršilo, ko je ravnanje pritožnika med postopkom ocenilo kot odpoved tej pravici.

 

9. Pritožnik zmotno trdi, da se navedeni pravici ni mogoče odreči. To ustavno procesno jamstvo zavezuje sodišče, da stranki zagotovi možnost enakopravne udeležbe v postopku v svojem jeziku. Ne pomeni pa, da bi stranka (pripadnik narodne skupnosti) morala uporabljati svoj jezik (in da bi sodišče moralo voditi postopek v jeziku avtohtone narodne skupnosti) tudi v primeru, ko sama s tem ne soglaša. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje na 16. člen Ustave. Ta namreč določa, v katerih primerih in pod katerimi pogoji sme zakonodajalec človekove pravice začasno razveljaviti ali jih omejiti.

 

10. Ugotovitev, da se je pritožnik vodenju postopka v italijanščini (in s tem uporabi svojega jezika v postopku) odpovedal, sta sodišči oprli na njegove izjave in ravnanja v postopku, katerega obnovo je zahteval. Iz sodnega spisa št. P 265/94 je razvidno, da je pritožnik po pooblaščencu vložil tožbo v slovenskem jeziku in da so v tem jeziku potekala vsa procesna dejanja sodišča in obeh strank. Na glavni obravnavi 21. 1. 1994, potem ko je bil poučen o pravici do uporabe svojega jezika, je pritožnik izjavil, da razume slovensko in da se odpoveduje tolmaču in vodenju postopka v italijanščini. Iz sodnega zapisnika ne izhaja, da bi odpoved veljala le začasno ali le pogojno. Pač pa je od tod razvidno, da je bil pritožnik tedaj v slovenskem jeziku zaslišan kot stranka. Pri tem je, prav tako v slovenščini, odgovarjal na vprašanja sodišča in nasprotne stranke. V slovenskem jeziku je potekal tudi narok, na katerem je pritožnik tožbo umaknil. Uporabi tega jezika tedaj ni oporekal. Še več, sam je predlagal, naj se narok opravi kljub pooblaščenčevi odsotnosti. Niti tedaj niti v nobenem drugem trenutku med rednim postopkom pritožnik ni (niti konkludentno) zahteval, naj sodišče vodi postopek v italijanščini. Trditev v ustavni pritožbi, da se pritožnik ni izrecno odpovedal pravici do vodenja postopka v italijanščini, oziroma da odpoved velja le za primere, ko je na naroku navzoč njegov pooblaščenec, torej ne drži. Iz navedene človekove pravice pa ne izhaja dolžnost sodišča, da stranko, ki (celo izrecno) izrazi svojo voljo v zvezi z jezikom postopka, na vsakem kasnejšem naroku v okviru istega pravdnega postopka vpraša, ali še vztraja pri izraženi volji. Glede na navedeno stališče v izpodbijanih sklepih, da stranki obravnavanje pred sodiščem ni onemogočeno, če se ta sama odpove uporabi svojega jezika, ker izjavi, da razume jezik, v katerem teče postopek, ni v neskladju s procesnim jamstvom iz 62. v zvezi s 64. členom Ustave.

 

11. Kršitev 22. člena Ustave poskuša pritožnik utemeljiti z zatrjevanjem, da stališče sodišč o nepreklicnosti umika tožbe meji na samovoljo. Vendar sta sodišči pritožnikov predlog za obnovo postopka zavrnili zato, ker sta presodili, da pritožniku z upoštevanjem njegove odpovedi pravici do vodenja postopka v italijanskem jeziku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Vprašanje (ne)preklicljivosti izjave o umiku tožbe pri tej presoji ni pravno odločilno. Zato pritožnik ustavne pritožbe niti s temi trditvami ne more utemeljiti.

 

12. Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

 

 

C.

 

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Ribičič in sodnica Škrk. Sodnica Škrk je dala odklonilno ločeno mnenje.

 

 

Predsednik

dr. Janez Čebulj

 

 

 

Opombe:

[1]Pojem "vsakdo" se nanaša na vse osebe, prizadete zaradi neznanja jezika postopka. Prim. T. Jerovšek, Člen 62 (pravica do uporabe svojega jezika in pisave); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 613.

[2] Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998 (Uradni list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26) in št. U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 46/2006 in OdlUS XV, 29). Več o tem M. Škrk, Zaščita manjšin po praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Javna uprava, št. 2-3 (2005), str. 191-192.

[3]M. Orehar Ivanc, Člen 64 (posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji); v: L. Šturm (ur.), cit. delo, str. 623.

[4]Način uresničevanja pravic iz 62. in iz 64. člena Ustave je prepuščen zakonodajalcu. Tako je pravica do uporabe svojega jezika vsakemu udeležencu v pravdnem postopku, če ta ne teče v njegovem jeziku, zagotovljena z ustnim prevajanjem tistega, kar se navaja na naroku, v njegov jezik, ter z ustnim prevajanjem listin, ki se na naroku uporabljajo za dokazovanje (prvi odstavek 102. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Če je stranka postopka pripadnik avtohtone narodne skupnosti v postopku pred sodiščem, ki ima sedež na dvojezičnem območju, je izvrševanje ustavnega procesnega jamstva iz 62. člena v zvezi s 64. členom Ustave zagotovljeno s poslovanjem sodišča v jeziku te skupnosti, če stranka ta jezik uporablja (tako 5. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS). To poslovanje podrobneje ureja Sodni red (Uradni list RS, št. 117/95 in nasl.).

 

 

 

Up-404/05

29. 6. 2007

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk, 

ki se mu pridružuje sodnik dr. Ribičič 

 

1. Glasovala sem proti odločbi, s katero je Ustavno sodišče ustavnemu pritožniku, pripadniku italijanske narodnosti, zavrnilo ustavno pritožbo, ker je presodilo, da mu niso bile kršene pravice iz 22. člena (enako varstvo pravic), 62. člena (pravica do uporabe svojega jezika) in 64. člena (posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji) Ustave.

 

2. V predmetni zadevi bi se glede na vse okoliščine primera morda lahko celo strinjala z izrekom odločbe, da namreč sodišča ustavnemu pritožniku niso kršila človekovih pravic. Nikakor pa se ne morem strinjati s pravno podlago, na kateri temelji odločba Ustavnega sodišča.

 

3. Predmetna zadeva je za bodoče obravnavanje ustavnih pritožb, kadar gre za vprašanje posebnih pravic pripadnikov avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti ter posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji (65. člen Ustave), izjemno pomembna. Ustavno sodišče z njo postavlja standard, na kašni ustavni podlagi bo presojalo te pravice. Ustavno sodišče doslej, razen nekaj sklepov o nesprejemu ustavnih pritožb, z odločbo o manjšinskih pravicah v okviru ustavne pritožbe še ni odločalo.[1] Zato se mi zdi pravna podlaga, na kateri se ustavno sodišče loteva presoje ustavne pravice, ki hkrati pomeni pravico, ki gre pripadnikom italijanske ali madžarske narodne skupnosti kot posebna pravica, še toliko bolj pomembna. V konkretnem primeru je to pravica do uporabe manjšinskega jezika v postopku pred sodiščem.

 

4. Ustavno sodišče je v svoji dosedanji praksi presojalo nekatere predpise (prvi odstavek 160. člena Ustave), ki se nanašajo na varstvo narodnih manjšin in v tem pogledu bistveno prispevalo k razlagi ustavnih določb, ki se nanašajo na posebne pravice avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti v Republiki Sloveniji ter njihovih pripadnikov.[2] Presodilo je, da je raven zaščite, ki jo Ustava daje avtohtonima madžarski in italijanski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom, visoka. Zlahka lahko zapišemo, da je Ustavno sodišče v okviru abstraktne presoje predpisov, odločalo manjšinam prijazno. Izhajalo je iz stališča, da je varstvo narodnih manjšin zagotovljeno v dveh oblikah: kot prepoved diskriminacije na podlagi narodnostne, jezikovne, verske in rasne pripadnosti ter kot zagotovitev posebnih pravic, ki pripadajo samo manjšini oziroma njenim pripadnikom.[3] Zadnja oblika varstva je v teoriji znana kot pozitivno varstvo manjšin.[4] Ustavno sodišče je obrazložilo pojem pozitivnega varstva, ki povzroča pozitivno diskriminacijo, ker so pripadnikom manjšin zagotovljene pravice, ki jih pripadniki večine nimajo. Nadalje je presodilo, da "…pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti ali na drugih okoliščinah, določenih v prvem odstavku 14. člena, temveč Ustava dovoljuje zakonodajalcu, da avtohtonima narodnima skupnostima in njunim predstavnikom zagotovi posebno (dodatno varstvo)."[5] Namen pozitivnega varstva je ohraniti identiteto avtohtonih narodnih skupnosti ter omogočiti enakopravno vključitev teh skupnosti in njunih pripadnikov v družbeno življenje.

 

5. Glede na to, da je Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču), bi Ustavno sodišče moralo visoko raven presoje gojiti še toliko bolj na področju odločanja z ustavno pritožbo, kadar gre za varstvo konkretnih ustavnih pravic posameznikov, pripadnikov narodnih skupnosti, ki izhajajo iz njihovega položaja pripadnika manjšine. Ustavna vprašanja v zvezi z varstvom manjšin (in romske skupnosti) v Republiki Sloveniji so morda posebna tudi v toliko, ker se na tem področju zbližujeta postopka abstraktne presoje predpisov in varstvo ustavnih pravic posameznikov. Na to je opozoril že sodnik F. Testen v pritrdilnem ločenem mnenju v "zadevi Šajnovič" (odločba št. U-I-416/98), kjer je med drugim zapisal, da je imel spor glede ustavnosti in zakonitosti Statuta Mestne občine Novo mesto, "…čeprav je potekal v postopku t.im. abstraktne kontrole, številne značilnosti, ki ga močno približajo postopku ustavne pritožbe." A contrario bi se v postopku ustavne pritožbe, ko gre za varstvo posebnih ustavnih pravic, ki jih Ustava jamči pripadniku italijanske oziroma madžarske (ali romske) narodne skupnosti, Ustavno sodišče moralo opreti na pravne standarde, ki jih je postavilo v postopku abstraktne presoje predpisov, ki urejajo položaj pripadnikov narodnih manjšin. Pri tem bi zlasti moralo izhajati iz pomena pozitivnega varstva.

 

6. Glede na to sem se v tej zadevi zavzemala za presojo, ki bi temeljila na 5., 11. in 64. členu Ustave, in nikakor ne na 62. členu Ustave, čeprav gre za postopek z ustavno pritožbo. Zakaj sem prepričana, da pri pripadniku narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ne more in ne sme biti opravljena presoja njegove manjšinske pravice do uporabe jezika pred sodišči po 62. členu Ustave, bom poskušala utemeljiti v nadaljevanju.

 

7. V prvem stavku 5. člena Ustave je med drugim zapisano, da država na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. V 11. členu Ustave je določeno, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Ta ustavna določba, ki je brez zakonskega pridržka, mora služiti kot gornja premisa, kadar gre za presojo v konkretnem postopku, ali in kako je pripadniku manjšine zajamčena uporaba njegovega jezika v konkretnem postopku. Zato se ne morem strinjati s pripisom v 6. točki obrazložitve odločbe, ki za 11. člen pravi, da sam zase ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč lahko služi le kot razlagalno orodje za 64. člen Ustave. Verjetno je razlog za takšno stališče v dejstvu, da 11. člen spada med splošne določbe Ustave. Vendar zgolj zato člena 11 Ustave ne moremo razlagati na takšen način oziroma zgolj v pomenu kolektivnega jamstva, ki gre le obema omenjenima narodnima skupnostima, ne pa tudi njunim pripadnikom. Čeprav teorija šteje kolektivno obliko varstva narodnih manjšin za višjo obliko varstva, gre pri manjšinskih pravicah za pravice posameznikov, pripadnikov narodnih skupnosti, in za pravice narodnih skupnosti.[6] V tem smislu razumem tudi Komentar Ustave, ki v pogledu uradnega jezika obeh narodnih skupnosti povezuje 5 in 11. člen in v katerem je zapisano:"Posredno pa iz te določbe [11. člen] izhaja tudi pravica posameznika, da uporablja pred državnimi organi in organi, ki opravljajo javno službo, slovenski jezik, oziroma na omenjenih območjih italijanski oziroma madžarski jezik."[7]

 

8. Odločba št. Up-404/05 ugotavlja, da v 64. členu Ustave, v katerem so vsebovane posebne pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, ni izrecno tudi zapisana pravica pripadnikov narodnih skupnosti v zvezi z uporabo njihovega jezika v sodnih postopkih, ki tečejo na območjih teh skupnosti (točka 6 obrazložitve). V tem delu se z odločbo strinjam. Ne strinjam pa se z odločbo, ker pripisuje 62. členu Ustave (v zvezi s 64. členom Ustave) pravno podlago za procesno pravico pripadnikov avtohtone in italijanske in madžarske narodne skupnosti, da se postopek pred sodiščem, ki ima sedež na območju, kjer ti skupnosti živita, vodi v jeziku te skupnosti.

 

9. Ustava v 62. členu določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon. Ta pravica je pravni standard, ki gre vsakomur, ki je udeležen v postopku pred državnimi organi in sodišči ter ne razume slovenskega jezika in pisave.[8] Poleg Ustave je ta pravica zajamčena tudi z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah[9] in z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah.[10] Namen te pravice izhaja iz ustavnih standardov poštenega in upravnega odločanja ali sojenja.[11] Enako pravico imajo tudi tujci, če ne znajo jezika, v katerem teče postopek.[12] V bistvu ta določba prepoveduje diskriminacijo po 1. odstavku 14. člena Ustave glede na jezik ali pisavo oziroma na narodnostno ali etnično pripadnost posameznika.[13]

 

10. Način uresničevanja pravice do uporabe svojega jezika in pisave po 62. členu Ustave je zaupan zakonodajalcu. Zakonodajalec je izvrševanje te pravice uredil v vrsti procesnih zakonov. Naj navedemo Zakon o kazenskem postopku,[14] Zakon o splošnem upravnem postopku[15] in zlasti Zakon o civilnem postopku,[16] glede na to, da ustavni pritožnik uveljavlja kršitev svojih ustavnih pravic v civilnem postopku pred sodiščem. Pregled relevantnih postopkovnih določb kaže na to, da je pravica do uporabe svojega jezika (in pisave) v postopkih pred sodišči praviloma zajamčena s pravico do tolmača.[17] Višji standard je zajamčen osebam v kazenskem postopku, ki jim je odvzeta prostost.[18]

 

11. Če izhajamo iz pozitivnega varstva narodnih manjšin in njunih pripadnikov, ki ga jamči Ustava avtohtonima italijanski in madžarski narodnosti in njunim pripadnikom v pogledu uporabe njunega jezika kot uradnega jezika, procesna jamstva po 62. členu Ustave, ki ostajajo zgolj na ravni prepovedi diskriminacije glede na osebno okoliščino jezika (in pisave), temu varstvu ne ustrezajo oziroma ga ne dosegajo.

 

12. Iz 64. člena Ustave v zvezi z 11. členom in prvim odstavkom 5. člena Ustave izhaja torej individualna človekova pravica pripadnikov avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti, da se postopek pred sodiščem, ki ima sedež na območju, kjer ti skupnosti živita, vodi v jeziku narodne skupnosti. Četrti odstavek 64. člena Ustave način uresničevanja posebnih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti prepušča zakonodajalcu, pri čemer je izrecno zapisano, da so pravice obeh narodnih skupnosti ter njunih pripadnikov zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh skupnosti. Skladno s tem 5. člen Zakona o sodiščih določa, da v primeru, če je stranka postopka pripadnik narodne skupnosti v postopku pred sodiščem, ki ima sedež na dvojezičnem postopku, sodišče posluje v jeziku te skupnosti, če stranka ta jezik uporablja.[19] To poslovanje podrobneje ureja Sodni red.[20] Naj posebej opozorim, da se po prvem odstavku 65. člena Sodnega reda sodne odločbe v postopku, ki se vodi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku in sodne odločbe v dvojezičnem postopku izdajajo vedno v slovenskem in italijanskem jeziku oziroma madžarskem jeziku.[21] Drugi odstavek tega člena pa določa, da so sodne odločbe v obeh jezikih izvirne in se strankam dostavljajo v obeh jezikih. ZPP v prvem odstavku 104. določa, da stranke in drugi udeleženci v postopku vlagajo sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Naj primeroma še navedem, da ZKP določa v drugem odstavku 6. člena, da na območju, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti, lahko na način, določen z zakonom, kazenski postopek teče tudi v jeziku te narodne skupnosti.[22] Tudi ZUP v drugem odstavku 62. člena določa, da na območju občin, kjer sta pri organu poleg slovenščine uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom.

 

13. Za obravnavani primer je relevantna tudi Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih.[23] Slednja v pododstavkih b (i in ii) prvega odstavka 9. člena vsebuje zavezo držav pogodbenic, da v civilnih postopkih zagotovijo, da sodišča na zahtevo ene od strank vodijo postopke v manjšinskih jezikih in/ali omogočijo, da lahko stranka v sporu, kadar mora osebno priti pred sodišče, uporablja svoj manjšinski jezik brez dodatnih stroškov, po potrebi s pomočjo tolmačev. Republika Slovenija je to zavezo prevzela v 4. členu Zakona o ratifikaciji MELRJ.[24]

 

14. Ustavno sodišče pri presoji, ali so bila ustavnemu pritožniku kot pripadniku italijanske narodnosti kršena procesna jamstva glede uporabe njegovega jezika pred sodiščem ni izhajalo iz zahtev pozitivnega varstva, ki ga jamči Ustava v 5., 11. in 64. členu. Nasprotno, v prvi vrsti je izhajalo iz vidika prepovedi diskriminacije glede jezika (in pisave), ki ga zagotavlja 62. člen Ustave, čeprav je pri tem skušalo najti povezavo tudi s 64. členom Ustave. S takšnim izhodiščem se glede na naravo in pomen ustavnega varstva avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti in njunih pripadnikov glede uporabe jezika, na območjih, kjer živita, ne morem strinjati. Ob tem ni prezreti dognanj teorije o varstvu narodnih manjšin in mednarodnopravnih obveznosti, ki jih je v tem pogledu prevzela oziroma nasledila Republika Slovenija. Zato sem glasovala proti odločbi.

 

 

dr. Mirjam Škrk

 

dr. Ciril Ribičič

 

 

 

Opombe:

[1]Glej npr. sklep št. Up-97/99 z dne 10. 10. 2000 in sklep št. Up-1040/05 z dne 15. 12. 2006.

[2]Glej M. Škrk, Zaščita manjšin po praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, cit. delo pod op. 2 odločbe.

[3]Glej o tem nosilno odločbo št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998, Ur. list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26. Glej še odločbi št. U-I-416/98 z dne 22. 3. 2001, Ur. list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 55 in št. 218/04 z dne 20. 4. 2006, Ur. list RS, št. 46/06 in OdlUS XV, 29.

[4]O tem širše C. Ribičič, Ustavnopravno varstvo manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji, Revus, št. 2/2004, str. 29 in nasl. in B. Flander, Pozitivna diskriminacija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2004.

[5]Odločba št. U-I-218/04, tč. 12 obrazložitve. Odločba se pri tem sklicuje na odločbe št. U-I-283/94, št. U-I-94/96 z dne 22. 10. 1998, Ur. list RS, št. 77/98 in OdlUS VII, 196 in št. U-I-296/94 z dne 28. 1. 1999, Ur. list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 21.

[6]"Minority rights involve both the rights of individuals and the rights of groups. Without the latter one cannot properly speak of minority rights". D. Türk, Protection of Minorities in Europe, Collected Courses of the Academy of European Law, Volume III, Book 2, 1994 Kluwer Academic Publishers, str. 170.

[7]T. Jerovšek, (v L. Šturm, ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 161.

[8]Ibid., str. 612.

[9]Ur. list SFRJ, št. 7/71 in Ur. list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92.

[10]Ur. list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94.

[11]T. Jerovšek, op. cit., str. 612. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005, Ur. list RS, št. 37/05 in OdlUS XIV/1, 38.

[12]Ibid. (Tako T. Jerovšek, str. 612 in odločba št. Up-599/04).

[13]"Način uporabe svojega jezika, določen z zakonom, mora biti tudi v skladu s 1. odst. 14. člena, ki vsakogar varuje pred neutemeljenim razlikovanjem zgolj zaradi posebnih okoliščin posameznika (narodnost, rasa, spol, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, ….ali katerakoli druga osebna okoliščina). Jezik predstavlja osebno okoliščino, zato ne sme biti kriterij razlikovanja. Vsako, tudi zakonsko razlikovanje je zato nedopustno." Jerovšek, ibid., str. 613.

[14]ZKP-UPB3, Ur. list RS, št. 8/06, v nadaljevanju ZKP. Določbe o uporabi jezika so iste kot v ZKP94.

[15]Ur. list RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju ZUP.

[16]Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP. Določbe o uporabi jezika so iste kot v ZPP77.

[17]Glej 8. člen ZKP, čl. 62 ZUP in čl. 102-104 ZPP.

[18]Glej prvi odstavek 4. člena, tretji odstavek 7. člena in tretji odstavek 9. člena ZKP.

[19]Ur. list RS, št. 19/94 in nasl.

[20]Ur. list RS, št. 117/95 in nasl. Glej pod 5. Poslovanje sodišča na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, členi od 60 do 69.

[21]Glej tudi četrti odstavek 62. člena ZUP.

[22]Drugi odstavek 7. člena ZKP določa, da lahko pripadniki narodnih skupnosti podajajo vloge v njihovem jeziku, če je pri sodišču jezik te narodne skupnosti v rabi. Glede opravljanja drugih procesnih dejanj in pravice do odločb v jeziku narodne skupnosti glej še drugi odstavek 9. člena ZKP.

[23]Ur. list RS, št. 69/2000, MP, št. 17/2000, v nadaljevanju MELRJ.

[24]Kasnejša omejitev obveznosti RS na prevzem te obveznosti ne vpliva. Glej Ur. list RS, št. 44/07, MP, št. 7/07.