U-I-295/05

U-I-295/05-38

19. 6. 2008

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Grosupljem, in na pobudo Gregorja Dervariča, Kamnik, in Vladimirja Orehka, Ljubljana, na seji 19. junija 2008

 

odločilo:

 

Prvi odstavek 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04, 35/05, 51/05 – ur. p. b. , 69/05, 97/05 – ur. p. b., 108/05, 25/06 – ur. p. b., 105/06, 133/06 – ur. p. b. in 37/08) ni v neskladju z Ustavo. 

 

Obrazložitev

A.

 

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Navaja, da je prejelo v obravnavo več sto zadev zaradi prekrškov po točki e) desetega odstavka 32. člena ZVCP-1. V vseh primerih naj bi šlo za prekoračitve hitrosti na avtomobilski cesti, na kateri naj bi bila hitrost omejena na 60 km/h. Prekoračitev hitrosti naj bi izmeril policist brez navzočnosti patrulje, ki bi voznika ustavila in opravila postopek. V postopku naj bi lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila zatrjeval, da ne ve, kdo je vozil oziroma da je vozil najverjetneje kdo od družinskih članov. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba v neskladju z Zakonom o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) kot s sistemskim zakonom. Po prvem odstavku 114. člena ZP-1 naj bi bilo sodišče dolžno poučiti obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Kljub temu naj bi izpodbijana določba lastniku ali imetniku pravice uporabe vozila nalagala dokazno breme, zaradi katerega naj bi bil dolžan dokazovati, da prekrška ni storil. Pri tem naj bi obdolženci pogosto zatrjevali, da naj bi z vozilom upravljali njihovi družinski člani, katerih identitete niso dolžni sporočiti. Glede na navedeno predlagatelj meni, da je izpodbijana določba v neskladju s četrto alinejo 29. člena Ustave. Ustava naj bi izrecno prepovedovala prenos dokaznega bremena na obdolženca samo v primeru kaznivih dejanj, vendar naj bi tudi za prekrške veljala enaka procesna jamstva, čeprav so družbi manj nevarna kazniva ravnanja. Predlagatelj se sklicuje na 114. člen ZP-1 in četrto alinejo 67. člena ZP-1 ter navaja, da obdolženec tudi v postopku o prekršku ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 146. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), po katerem lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in navaja, da je dolžnost obdolžencev v zvezi z naznanjanjem storilcev prekrškov (tudi v primeru, ko ne gre za sorodnike obdolženca) v nasprotju s splošnimi načeli kaznovalnega prava in zato v neskladju z Ustavo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj se opredeli tudi do vprašanja, ali je sploh možen postopek v primeru, ko se o storilcu sklepa samo na podlagi lastništva vozila, ne da bi se na kraju samem ugotovilo, kdo je bil voznik. Po mnenju predlagatelja se postopek lahko vodi samo zoper osebo, katere identiteta je bila nedvoumno ugotovljena na kraju storitve prekrška. Predlagatelj še navaja, da so obvestila o kršitvi, ki jih predlagatelji v postopku o prekršku pošiljajo obdolžencem, v nasprotju z 11. členom ZKP, po katerem je od obdolženca prepovedano izsiljevati priznanje oziroma kakšno drugo izjavo. Izpodbijana določba naj bi bila tudi zato v neskladju z Ustavo.

 

2. Pobudnik Gregor Dervarič (v nadaljevanju prvi pobudnik) izpodbija prvi odstavek 233. člena ZVCP-1. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo in svojo odločitev pri tem oprlo na izpodbijano določbo. Ta določba naj bi bila v neskladju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). Poudarja, da mora država kot tožeča stranka v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme. Obdolženec naj ne bi bil dolžan dokazovati svoje nedolžnosti in naj bi imel v katerikoli fazi postopka pravico do molka. Domneva odgovornosti lastnika vozila naj bi bila neprimerna in naj ne bi prestala testa sorazmernosti, saj naj bi veljala tudi za najmanj škodljive prekrške, kamor sodijo prekrški, vezani na mirujoč promet. Tudi za tovrstne prekrške naj bi zakonodajalec predvidel odgovornost lastnika vozila, ki se razbremeni tako, da pove, kdo je upravljal z vozilom. Poleg lastnika voznika naj bi njegovo vozilo navadno uporabljali njegovi najbližji, za katere naj bi skladno z 29. členom Ustave veljal privilegij zoper samoobtožbo. Sklicuje se na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerem se privilegij zoper samoobtožbo nanaša na kazenske postopke ne glede na vrsto kaznivih dejanj in brez razlikovanja med najenostavnejšimi in najzahtevnejšimi, ter na stališče, po katerem javni interes ne more upravičiti uporabe dokazov, pridobljenih s samoobtožbo. Pobudnik poudarja, da je treba legitimne cilje (večja prometna varnost) doseči z ustavno dopustnimi sredstvi, ne pa s takimi, ki grobo posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Da tovrsten poseg v domnevo nedolžnosti ni dopusten, naj bi ugotovilo že Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in OdlUS IX, 58).

 

3. Pobudnik Vladimir Orehek (v nadaljevanju drugi pobudnik) izpodbija prvi odstavek 233. člena ZVCP-1. Navaja, da je prejel plačilni nalog prekrškovnega organa, iz katerega je razvidno, da naj bi določenega dne storil prekršek z osebnim vozilom, ki je njegova last. Zoper plačilni nalog naj bi vložil zahtevo za sodno varstvo in v njej trdil, da v plačilnem nalogu navedenega osebnega vozila ni uporabljal. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju z 22. členom Ustave v zvezi z drugo in s četrto alinejo 29. člena Ustave, ker mu ne daje možnosti, da se brani, ne da bi moral hkrati obremeniti svojega bližnjega. Navaja, da je pravica obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper svoje bližnje, eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka. S tem naj bi obdolženec dobil možnost, da se brani. Zatrjuje, da izpodbijana določba posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in da poseg ni dopusten.

 

4. Zahteva in pobudi sta bili poslani v odgovor Državnemu zboru, ki je odgovoril na zahtevo. Navaja, da se z izpodbijano določbo zasleduje legitimen cilj, in sicer kaznovanje storilcev prekrškov v cestnem prometu. Meni, da je podana razumna zveza med izpodbijano ureditvijo in zasledovanim ciljem. Z vzpostavitvijo domneve, da je storilec prekrška lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, naj bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči. S tem naj bi bila zmanjšana verjetnost, da bi se obdolženci razbremenili zgolj z zanikanjem storitve prekrška. Prav tako naj bi bilo razumno domnevati, da vozilo vozi praviloma lastnik oziroma imetnik. Po mnenju Državnega zbora je izpodbijana ureditev v skladu z Ustavo tudi z vidika kriterija nujnosti za dosego zasledovanega cilja. Navaja, da se obdolženec lahko razbremeni domneve, da je storilec prekrška, če dokaže, da prekrška ni storil. Imel naj bi možnost dokazovanja z vsemi dokaznimi sredstvi, ne da bi bil dolžan kogarkoli obremeniti ali podati izjavo. Dokazati naj bi bil dolžan le, da v času storitve prekrška ni upravljal z vozilom.

 

5. O navedbah Državnega zbora so se izrekli predlagatelj in oba pobudnika. Po mnenju predlagatelja od obdolženca ni mogoče zahtevati, naj zgolj zaradi lastništva vozila dokazuje, da prekrška ni storil. Obdolženec naj ne bi bil dolžan povedati, kdo je storilec. Stališče Državnega zbora naj bi bilo protislovno. Obdolženec naj bi smel uporabiti vsa dokazna sredstva in naj se ne bi bil dolžan izjaviti, vendar naj bi dokazoval, da ni upravljal z vozilom. Po mnenju predlagatelja bo obdolženec v večini primerov izključil sebe kot voznika le, če bo ovadil drugo osebo. Drugačno dokazovanje te okoliščine naj bi bilo možno le teoretično. Zato naj bi zakonodajalec lastnika vozila silil v "ovajanje" najbližjih sorodnikov. Zahteva po dokazovanju naj bi bila še bolj sporna v primerih, ko se lastnik vozila ne bo mogel spomniti, kdo je v času prekrška upravljal z vozilom. Predlagatelj meni, da je nujna ustavitev vozila in ugotovitev identitete storilca.

 

6. Pobudnika izražata svoje nestrinjanje s stališči Državnega zbora in navajata enake razloge kot v pobudah za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Drugi pobudnik dodatno navaja, da je razumno domnevati, da posamezno vozilo praviloma uporablja več družinskih članov, ne pa lastnik vozila, in nasprotuje stališču Državnega zbora, da lahko obdolženec dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi.

 

7. Vlada zavrača očitke predlagatelja o neskladnosti izpodbijane določbe z Ustavo. Navaja, da je bil z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 delno razveljavljen prvi odstavek 215. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 – v nadaljevanju ZVCP), ki je predpisoval domnevo, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe tudi storilec prekrška. Pojasnjuje, da je bila navedena določba spremenjena z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnostni cestnega prometa (Uradni list RS, št. 67/02 – ZVCP-C) in da je bila takšna ureditev prenesena v prvi odstavek 233. člena ZVCP-1. Lastniku ali imetniku pravice uporabe vozila naj bi izpodbijana ureditev omogočala, da domnevo odgovornosti za prekršek izpodbija s kakršnimkoli dokazom, bodisi s stvarnim (npr. kupoprodajna pogodba, zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, vozovnica, vabilo) bodisi z osebnim (lastna izjava, izjava priče ali priznanje storilca prekrška). Vlada meni, da je dana možnost uporabe tako neposrednih kot tudi posrednih dokazov, ki kažejo na to, da obdolženec ni uporabljal motornega vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Pri oblikovanju izpodbijane določbe naj bi zakonodajalec sledil napotilu iz 39. točke obrazložitve odločbe št. U-I-213/98. Vlada zavrača očitke predlagatelja, da izpodbijana določba nalaga lastniku ali imetniku pravice uporabe dolžnost, da se izjavi o storilcu prekrška, in pojasnjuje, da je lastnik dolžan vzpostaviti zgolj razumen dvom glede dejstva, ali je on storilec prekrška. V primeru razumnega dvoma naj bi bil dejanskega storilca dolžan ugotoviti prekrškovni organ. Sklicuje se na podobno ureditev v Veliki Britaniji, Franciji in Avstriji ter navaja, da je namen izpodbijane določbe v tem, da bi bili storilci prekrškov v cestnem prometu tudi dejansko kaznovani. Zatrjuje, da obstaja razumna zveza med dejstvom, ki se dokazuje, in domnevanim dejstvom, ter da je domneva, da vozilo vozi njegov lastnik oziroma imetnik, verjetna. Vlada meni, da je glede na pojavne oblike prekrškov, pri katerih se uporablja izpodbijana določba, legitimno in zakonito, da se zavarujejo šibkejši udeleženci v cestnem prometu (načelo varstva šibkejših udeležencev v cestnem prometu). Kršitve določb o hitrosti vožnje in druge hujše kršitve pravil cestnega prometa, ob katerih naj bi se uporabljala izpodbijana določba, naj bi izstopale kot poglavitni vzrok prometnih nesreč.

 

8. Vlada je poslala tudi mnenji o navedbah pobudnikov. Pojasnjuje, da je namen izpodbijane določbe zagotoviti, da bi bili storilci prekrškov v cestnem prometu tudi dejansko kaznovani. Ob upoštevanju nizke stopnje varnosti v cestnem prometu naj zasledovani cilj ne bi bil le ustavno legitimen, pač pa tudi potreben. Podana naj bi bila razumna zveza med posegom in zasledovanim ciljem. Zakonodajalec naj bi z izpodbijano ureditvijo zmanjšal verjetnost, da bi se obdolženec razbremenil zgolj z zanikanjem tega, da je v času storitve prekrška vozil svoje vozilo, ali s tem, da bi obremenil drugo osebo (npr. iz tujine), v zvezi s katero ne bi bilo mogoče preveriti njegovih navedb. Izpodbijana določba naj bi bila v skladu s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Po mnenju Vlade sme lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila za izpodbijanje domneve uporabiti vsa dopustna dokazna sredstva, ne da bi pri tem moral drugega obremeniti. Spoštovano naj bi bilo tudi načelo in dubio pro reo, tj. da se v dvomu odloči v korist obdolženca, in s tem domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Enake navedbe so razvidne iz mnenja, ki ga je Ustavnemu sodišču poslalo Ministrstvo za promet.

 

 

B. – I.

 

9. Zahtevo in pobudi je Ustavno sodišče zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.

 

10. Prvi pobudnik utemeljuje svoj pravni interes z ustavno pritožbo, ki jo je vložil zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 15761/2006 z dne 16. 8. 2007. Iz sodbe izhaja, da se je sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo oprlo na izpodbijano določbo. Zato je Ustavno sodišče štelo, da je izpolnjen procesni pogoj iz drugega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Glede na to se Ustavno sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali tudi drugi pobudnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje navedene določbe.

 

11. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo v obravnavo. Ker so bili glede pobud izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

 

 

B. – II.

 

12. Prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 se glasi: "Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil." Izpodbijana določba predpisuje domnevo, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila storilec prekrška. Domnevo je mogoče izpodbiti tako, da lastnik oziroma imetnik pravice uporabe dokaže, da prekrška ni storil. S tem je v ZVCP-1 urejena odgovornost lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila.[1]

 

13. Z odločbo št. U-I-213/98 je Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 215. člena ZVCP (razen v delu, ki se je nanašal na osebe iz drugega odstavka 215. člena tega zakona), ki je predpisoval domnevo odgovornosti lastnika vozila ali imetnika pravice uporabe.[2] V odločbi je med drugim zapisalo: "Razveljavitev prvega odstavka 215. člena ZVCP pa ne pomeni, da bi bila tudi vsaka drugačna določba, ki bi zasledovala isti cilj, tj. poskušala preprečiti izogibanje odgovornosti za prekršek, v nasprotju z Ustavo. Taka odločitev pomeni samo to, da je treba legitimen cilj doseči z ustavno dopustnim sredstvom."[3]

 

14. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 zavzelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

 

15. Predlagatelj navaja, da obdolženec v postopku o prekršku ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, in zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve s četrto alinejo 29. člena Ustave. Kršitev četrte alineje 29. člena Ustave uveljavlja tudi prvi pobudnik, ki navaja, da se lastnik vozila lahko razbremeni tako, da pove, kdo je upravljal z vozilom. Drugi pobudnik zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z 22. členom Ustave v zvezi z drugo in s četrto alinejo 29. člena Ustave, ker mu ne daje možnosti, da se brani, ne da bi moral hkrati obremeniti svojega bližnjega.

 

16. Eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka je tudi pravica obdolženca, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (22. člen Ustave v zvezi s četrto alinejo 29. člena Ustave). Izpodbijana ureditev bi posegla v navedeno pravico, če bi obdolžencu nalagala, da poda izjavo o tem, kdo je storilec prekrška. Glede na življenjske izkušnje je namreč mogoče utemeljeno domnevati, da bo storilec prekrška največkrat lastnik vozila ali njegov družinski član. Vendar izpodbijana določba od obdolženca ne zahteva, da obremeni sebe ali bližnjega, ali da prizna odgovornost za prekršek. Brani se lahko tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljal vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Zato izpodbijana ureditev ne posega v omenjeno človekovo pravico in z njo tudi ne more biti v neskladju. Ker iz izpodbijane določbe izhaja, na kakšen način se lahko obdolženec razbremeni, so neutemeljene tudi navedbe drugega pobudnika o neskladju izpodbijane ureditve z 22. členom v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave.

 

17. Predlagatelj nadalje navaja, da izpodbijana določba lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga dokazno breme, zaradi katerega je dolžan dokazovati, da prekrška ni storil. Meni, da se postopek lahko vodi samo zoper osebo, katere identiteta je bila nedvoumno ugotovljena na kraju prekrška. Pobudnika izpodbijani ureditvi očitata neskladje z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

 

18. Ker izpodbijana ureditev od obdolženca zahteva, da dokaže, da ni storilec prekrška, posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. V skladu z navedeno pravico velja tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je poseg ustavno dopusten.

 

19. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten, če temelji na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave), in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju (glej odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86, tč. 25).

 

20. Zakonodajalec je z zakonsko ureditvijo želel zagotoviti večjo varnost cestnega prometa.[4] Iz odgovora Državnega zbora in pojasnil Vlade izhaja, da je zakonodajalec z določitvijo domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila skušal doseči, da bi bili storilci prekrškov v cestnem prometu tudi dejansko kaznovani. Kaznovalna politika je eden od delov veljavne ureditve prometnega sistema, ki je ob upoštevanju obstoječega stanja v cestnem prometu ni mogoče enako učinkovito nadomestiti z drugimi ukrepi (npr. s prometno vzgojo in preventivnimi akcijami). Vsak udeleženec cestnega prometa sme pričakovati, da bodo drugi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o varnostni cestnega prometa. Gre za temeljno načelo zaupanja, ki izhaja iz drugega odstavka 2. člena ZVCP-1. Glede na nevarnost, ki jo predstavlja uporaba vozila v prometu, in okoliščino, da je varnost cestnega prometa v veliki meri odvisna od odgovornega ravnanja posameznika, obstajajo razumni razlogi, da se udeležencem v cestnem prometu, ki posedujejo in uporabljajo vozilo, naložijo dodatne obveznosti, ki v obravnavani zadevi izhajajo iz domnevane odgovornosti.[5] V tem okviru zagotavlja domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ob upoštevanju nizke stopnje prometne varnosti in discipline udeležencev v cestnem prometu je zasledovani cilj ustavno dopusten.

 

21. Ugotavljanje storilcev prekrškov, ki storijo prekršek z uporabo vozila, je v cestnem prometu pogosto oteženo ali povezano z velikimi stroški. V nekaterih okoliščinah (npr. pri prekoračitvah najvišjih dovoljenih hitrosti) je ugotavljanje storilcev lahko nevarno za udeležence v cestnem prometu. To so razlogi, ki glede na naravo prekrškov in način njihove storitve upravičujejo nujnost posega. Utemeljeno je mogoče pričakovati, da bi drugačna (blažja) ureditev v večji meri omogočala izogibanje odgovornosti za prekrške in tako znatno prispevala k zmanjšanju varnosti udeležencev v cestnem prometu. Instituti, s katerimi se na primerljiv način rešujejo situacije, v katerih je odkrivanje storilca kaznivega dejanja ali dokazovanje posameznih dejstev oteženo, so uveljavljeni tudi v kazenskem pravu. Pri določenih kaznivih dejanjih prihaja v poštev institut kaskadne odgovornosti, ki pomeni izjemo od splošnih načel glede kazenske odgovornosti.[6] Institut obrnjenega dokaznega bremena je mogoče najti tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah.[7] Obravnavani ukrep Ustavno sodišče ocenjuje tudi kot primeren, saj je z določitvijo domneve, da je storilec prekrška lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, zasledovani cilj mogoče doseči. Zakonodajalec je namreč vzpostavil razumno zvezo med dejstvom, ki se dokazuje, in domnevanim dejstvom.

 

22. Da izpodbijana določba prestane test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri tem gre za presojo, ali je teža ocenjevanega posega sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja. Omejitev je v (vrednostnem) sorazmerju z vrednostjo zastavljenega cilja, če sta izpolnjena naslednja pogoja: 1) da prihaja v poštev pri prekrških, za katere ni mogoče izreči kazni zapora; 2) da se obdolženec razbremeni tedaj, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška.

 

23. Domneva odgovornosti lastnika vozila oziroma imetnika pravice uporabe vozila prihaja v poštev pri številnih prekrških, od najlažjih, kot so na primer kršitve določb o parkiranju vozil, do takih, ki glede na možne posledice kot tudi na predpisano sankcijo sodijo med hujše (povzročitev prometne nesreče ali ogrožanje drugih udeležencev cestnega prometa, visoka prekoračitev hitrosti). Prekrški, storjeni z vozili v mirujočem prometu, pomenijo manjšo nevarnost za druge udeležence cestnega prometa, zato je zanje praviloma zagrožena le globa v nižjem znesku brez kazenskih točk.[8] Strožje sankcije so predpisane za prekrške, s katerimi je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma je z dejanjem nastala škodljiva posledica. Za te prekrške je poleg globe predpisana stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila ali pa so predpisane kazenske točke v cestnem prometu.[9] V nobenem primeru pa za te prekrške ni mogoče predpisati in izreči kazni zapora, saj ZP-1 takšne kazni ne pozna več.[10] Zato s tega vidika ni mogoče govoriti o nesorazmernosti posega.

 

24. Težo posega je treba ovrednotiti tudi z vidika teže dokaznega bremena. Iz zakonskega besedila izhaja, da obdolženec ovrže domnevo, če dokaže, da prekrška ni storil. Praviloma se bo skliceval na alibi, vendar zgolj zatrjevanje alibija ne zadošča. Če bo želel v postopku uspeti, bo moral za svoje trditve predlagati dokaze. Izpodbijana določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Izpodbijane določbe ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo).[11] Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo. Prenos dokaznega bremena na obdolženca v navedenem obsegu po presoji Ustavnega sodišča zato ne pomeni prekomernega ukrepa.

 

25. Glede na navedeno prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 ni v neskladju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

 

 

B. – III.

 

26. Predlagatelj navaja, da je izpodbijana določba v neskladju z ZP-1 kot s sistemskim zakonom. Ustavno sodišče ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov oziroma zakonskih določb. Ustavno sodišče lahko presoja medsebojno neskladje zakonskih določb le v primeru, če bi zaradi tega znotraj pravnega reda nastala taka nasprotja, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave). Tega pa predlagatelj ne zatrjuje.

 

27. Predlagatelj tudi navaja, da nalaga izpodbijana določba obdolžencu dolžnost, da naznani storilca prekrška. Ta dolžnost naj bi bila tudi v primeru, ko ne gre za sorodnike obdolženca, v nasprotju s splošnimi načeli kaznovalnega prava in zato v neskladju z Ustavo. Ker iz izpodbijane določbe taka dolžnost ne izhaja, se vprašanje ustavnosti izpodbijane ureditve s tega vidika ne zastavlja. Z navedbo, da so obvestila o kršitvi, ki jih predlagatelji v postopku o prekršku pošiljajo obdolžencem, v neskladju z 11. členom ZKP, po katerem je od obdolženca prepovedano izsiljevati priznanje ali kakšno drugo izjavo, uveljavlja predlagatelj kršitve, do katerih naj bi prihajalo v postopkih o prekrških, vendar te navedbe ne morejo biti predmet presoje v postopku za oceno ustavnosti predpisa.

 

28. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

 

 

C.

 

29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

Opombe:

[1]Posebne ureditve odgovornosti lastnika vozila poznajo tudi v drugih evropskih državah. Angleški prometni zakon (Road Traffic Act 1991) v 172. členu določa obveznost imetnika vozila, da posreduje informacije o identiteti voznika. Določba se nanaša na kazniva ravnanja, ki so navedena v prvem odstavku 172. člena. Kršitev te dolžnosti pomeni kaznivo ravnanje (offence). Imetnik vozila se razbremeni odgovornosti tako, da izkaže, da ni vedel in da ob dolžni skrbnosti ni mogel vedeti, kdo je vozil vozilo. Podobno določbo vsebuje avstrijski prometni zakon (Kraftfahrgesetz), po katerem mora lastnik vozila na zahtevo pristojnega organa posredovati podatke o vozniku ali imenovati osebo, ki s temi podatki razpolaga. Francoski Code de la route predpisuje domnevo odgovornosti lastnika vozila pri določenih prekrških (npr. pri kršitvah določb o največji dovoljeni hitrosti, prometni signalizaciji, varnostni razdalji). Ko lastnik vozila prejme obvestilo o kršitvi (l'avis de contravention), ima naslednje možnosti: plača globo in s tem prizna krivdo, ugovarja, da mu je bilo vozilo protipravno odvzeto ali da je bilo uničeno, posreduje vse podatke o storilcu prekrška, plača določen znesek in v nadaljnjem postopku dokazuje, da ni storilec prekrška (če ne uspe dokazati, da ni storilec prekrška, je dolžan plačati višjo globo). Nemška ureditev ne določa domneve odgovornosti lastnika vozila. Ureditev se razlikuje glede na to, ali je vozilo udeleženo v tekočem ali mirujočem prometu. Če gre za napačno parkirano ali ustavljeno vozilo in pred zastaranjem pregona ni mogoče identificirati voznika, se v skladu s 25.a členom Zakona o cestnem prometu (Straßenverkehrsgesetz) stroški postopka naložijo lastniku vozila, ki mu je treba najprej zagotoviti možnost, da se izjavi. Za prekrške, storjene v tekočem prometu, pri katerih ni mogoče ugotoviti storilca, velja drugačna ureditev. V skladu z 31.a členom Zakona o registraciji vozil v cestnem prometu (Straßenverkehrszulassungsordnung) sme pristojni organ naložiti lastniku vozila, da določeno obdobje vodi knjigo voženj (Fahrtenbuch), ki mora biti na vpogled pristojnim organom. Namen ukrepa je v prihodnje brez težav ugotoviti, kdo je voznik, ki je storil prekršek.

[2]Ugotovilo je, da je navedena določba v neskladju z 22. členom v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave, ker iz nje ne izhaja, na kakšen način se domnevni storilec razbremeni odgovornosti za prekršek, in v neskladju z 22. členom Ustave v zvezi s četrto alinejo 29. člena Ustave, ker mu odvzema možnost, da se brani, ne da bi hkrati moral obremeniti svoje bližnje. Ker je bil obdolženec lahko spoznan za odgovornega za prekršek kljub temu, da je obstajal dvom, ali je storilec prekrška, oziroma je bilo dokazano, da prekrška ni storil, je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana določba posega v domnevo nedolžnosti. Presodilo je, da je poseg nedopusten v primerih, ko predpisana domneva dopušča kaznovanje oseb, ki so dokazano nedolžne. V drugih primerih, ko je v času odločanja ostal dvom o tem, ali je obdolženec storilec prekrška, ni bilo mogoče presoditi, ali je teža posega v sorazmerju z zasledovanim ciljem, ker iz izpodbijane določbe ni izhajalo, na kakšen način se obdolženec razbremeni.

[3]Glej 39. točko obrazložitve odločbe.

[4]Poročevalec DZ, št. 21/04. Iz Resolucije o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2007-2011 (Uradni list RS, št. 2/07) izhaja, da je prometna varnost ena od temeljnih kakovosti prometnega sistema. Varen cestni promet je tudi odgovornost države, ki ima potrebne vzvode, s katerimi lahko poleg posameznika vpliva na to področje. Od stopnje varnosti cestnega prometa je odvisna kakovost življenja vseh državljanov in državljank.

[5]Primerjaj s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi O'Halloran in Francis proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 6. 2007, vlogi št. 15809/02 in 25624/02. Po stališču ESČP, izraženem v tej sodbi, je mogoče šteti, da osebe, ki se odločijo za posedovanje in uporabo motornih vozil, sprejemajo določene odgovornosti in obveznosti kot del ureditve, ki se nanaša na motorna vozila (par. 57).

[6]"Kaskadna odgovornost se kaže v tem, da odgovornost za kazniva dejanja, storjena po javnih občilih v primerih, ko z njo ni mogoče zajeti avtorja primarno odgovornega, preide na druge določene osebe, za katere se na podlagi njihove funkcije v javnih občilih po samem zakonu šteje, da so pripomogle k javni objavi avtorjeve informacije. Prenos odgovornosti je popoln v tem pomenu, da tisti, ki so avtorju omogočili storitev kaznivega dejanja po javnih občilih, ne odgovarjajo samo za ta svoj prispevek, temveč odgovarjajo namesto avtorja tudi za vsebino njegovega dela […]." Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 238.

[7]V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma iz leta 2005 sprejme vsaka pogodbenica take zakonodajne ali druge morebitne ukrepe, s katerimi zagotovi, da pri težjem kaznivem dejanju ali dejanjih, ki jih opredeljuje nacionalna zakonodaja, storilec kaznivega dejanja izkaže izvor domnevne premoženjske koristi ali drugega premoženja, ki se lahko odvzame, če je taka zahteva skladna z načeli njene nacionalne zakonodaje. Republika Slovenija konvencije ni ratificirala.

[8]Glej določbe 52. do 58. člena ZVCP-1. Ureditev mirujočega prometa je podrobneje predpisana z občinskimi odloki.

[9]Takšne sankcije se uporabljajo pri prekoračitvah najvišjih dovoljenih hitrosti. Prepoved vožnje motornega vozila se izreče vozniku, ki prekorači hitrost za več kot 50 km/h (točka e) 10. odstavka 32. člena ZVCP-1). Stranska sankcija 18 kazenskih točk se izreče vozniku motornega vozila, ki v naselju prekorači dovoljeno hitrost za več kot 50 km/h, ali v območju za pešce, v območju umirjenega prometa oziroma v območju omejene hitrosti za več kot 30 km/h (8. odstavek 32. člena ZVCP-1).

[10]Sankcije za prekrške so: globa, opomin, kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države, odvzem predmetov in vzgojni ukrepi (drugi odstavek 4. člena ZP-1).

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Cirila Ribičiča 

 

 

1. V obravnavani zadevi sem se zavzemal za to, da bi Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 233. člena Zakona o varnostni cestnega prometa ali pa sprejelo interpretativno odločbo, po kateri navedena določba ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da zadošča, če lastnik vozila izkaže razumen dvom v to, da je storilec prekrška. Kljub temu, da noben od obeh predlogov ni bil sprejet, sem v obravnavanem primeru glasoval za sprejem odločbe. To pritrdilno ločeno mnenje pišem zato, da pojasnim razloge, zaradi katerih bi bila boljša drugačna odločba Ustavnega sodišča in razloge, zakaj sem podprl sprejeto odločitev. Naj začnem s slednjimi.

 

2. Dobra stran sprejete odločbe je v tem, da z obrazložitvijo interpretira sporno zakonsko določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 na ustavno-skladen način. Določba se glasi: "Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil." Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da ta določba prestane strogi test sorazmernosti samo če zadošča, da obdolženec izkaže razumen dvom o tem, da je on storilec prekrška: "Če tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi (5. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Izpodbijane določbe ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo)…" S tako interpretacijo se vsebinsko lahko strinjam.

 

3. Poleg tega se mi zdi posebej pomembno, da je Ustavno sodišče priznalo, da gre za poseg v ustavno pravico domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in izvedlo strogi test sorazmernosti o tem, ali je poseg ustavno dopusten. Ustavno sodišče pozitivno odgovori na to vprašanje, pri čemer je ključnega pomena argument, da se obdolženec lahko razbremeni odgovornosti za prekršek že v primeru, če predloži dokaze, "s katerimi se izkaže razumen dvom". Po presoji Ustavnega sodišča takšna ureditev ne pomeni prenosa dokaznega bremena nanj, zaradi česar poseg v domnevo nedolžnosti ni prekomeren.

 

4. Menim, da bi Ustavno sodišče moralo razlagati sporno zakonsko določbo z interpretativno odločbo. To pomeni, da bi ustavno-skladna interpretacija te določbe izhajala iz izreka odločbe in ne le iz njene obrazložitve. Za to govori več argumentov. Ni problem le v tem, da lahko izrek Ustavnega sodišča bralca zavede, ker je v njem zapisano le to, da sporna zakonska določba "ni v neskladju z Ustavo". Šele iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je temu tako, če se ta zakonska določba interpretira na način, kot jo razlaga Ustavno sodišče. Pri tem se odločba giblje po samem robu možne interpretacije, ki jo še dopušča jezikovna razlaga.[1] Kljub temu, da ima ustavnosodna razlaga predpisov nekatere posebnosti, pa odločba Ustavnega sodišča ne bi smela prestopiti skrajnih meja, ki jih še dopušča jezikovna razlaga zakona. Ravno za takšne mejne primere se mi zdi interpretativna odločba posebej primerna. Z njo namreč Ustavno sodišče izloči iz pravnega reda neustavno razlago, ki bi bila v obravnavanem primeru seveda v neskladju z ustavno pravico domneve nedolžnosti. Kolikor gre razlaga sporne zakonske določbe s strani Ustavnega sodišča predaleč (prek meja, ki jih dopušča jezikovna razlaga), bi moralo Ustavno sodišče uporabiti razveljavitveno odločbo in naložiti zakonodajalcu, da odgovornost lastnika vozila uredi tako, da ne bo v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Naj omenim še to, da je teža izreka[2] ustavne odločbe nedvomno večja, kot je teža stališč, ki jih zavzame Ustavno sodišče v obrazložitvi.[3] Po drugi strani pa gre v obravnavanem primeru v tistem delu obrazložitve, ki razlaga sporno zakonsko določbo (točka 24 obrazložitve), za odločilno stališče Ustavnega sodišča, ki mu le-to želi dati zavezujočo naravo. Zato bi bilo smiselno, da se to stališče vključi v izrek odločbe in ne navede samo v obrazložitvi. Takšna rešitev je toliko bolj primerna, ker lahko Ustavno sodišče na nek način razširi izrek na najpomembnejši del obrazložitve, na primer tako, da bi se interpretativna odločba glasila: "Člen 233 Zakona o varnosti cestnega prometa ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, kot je določeno v obrazložitvi (točke …)."

 

5. Za razveljavitveno oziroma interpretativno odločbo govori tudi to, da je Ustavno sodišče enkrat že razveljavilo zakonsko ureditev odgovornosti lastnika vozila za prekršek, ki je bil storjen z njegovim vozilom, zakonodajalec pa v novi zakonski ureditvi ni uspel zadostiti standardom, ki izhajajo iz prve razveljavitvene odločbe. Z njo je Ustavno sodišče (odločba št. U-I-213/98) 16. marca 2000 razveljavilo prvi odstavek 215. člena ZVCP, ki se je glasil: "Če se pojavi dvom, ali je lastnik oziroma imetnik uporabe vozila v času storitve prekrška vozil vozilo, in če se o tem ne želi izjaviti, se kaznuje za prekršek, kot da je vozil sam, razen če iz posebej upravičenih razlogov ni mogel vedeti, kdo je vozil vozilo." Ustavno sodišče se je odločilo za razveljavitev zaradi neskladja navedene določbe z 22. členom v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave, ker lastniku vozila odvzema možnost, da se brani, ne da bi hkrati moral obremeniti svoje bližnje (privilegij zoper samoobtožbo), in zaradi posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Po mojem mnenju se je zakonodajalec osredotočil na to, da bo dosledno spoštoval privilegij zoper samoobtožbo, ni pa v celoti sledil razlogom iz navedene odločbe Ustavnega sodišča kolikor se nanašajo na posege v domnevo nedolžnosti. Zato bi bilo treba novo zakonsko določbo razveljaviti ali pa vsaj z interpretativno odločbo izločiti iz pravnega sistema možno protiustavno razlago te določbe.

 

6. Domneva nedolžnosti ima v Ustavi Republike Slovenije prav poseben pomen. To prepričljivo utemeljuje dr. Boštjan M. Zupančič, ko razlaga 27. člen Ustave v Komentarju k Ustavi Republike Slovenije (ur. dr. Lovro Šturm, FPDE, Ljubljana 2002, str. 301 in nasl.). Po njegovem mnenju iz domneve nedolžnosti izhaja najprej in predvsem to, da "mora država kot tožeča stranka v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme. Obdolženec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti in ima v katerikoli fazi postopka brezpogojno pravico do molka". Po avtorjevem mnenju je v kazenskem postopku izvršilna veja oblasti (tožilec) tista, ki nosi dokazno tveganje. Če tožilec s svojim dokazovanjem ne uspe, prevlada domneva, da je oseba nedolžna. Za obsodilno sodbo je potrebna ugotovitev krivde "onstran razumnega dvoma" in to glede kateregakoli znaka kaznivega dejanja. Avtor zaključuje z oceno, da "je v slovenskem kazenskem postopku domneva nedolžnosti postavljena kot kategoričen ustavni postulat in ideal" in poudarja, da je ureditev "širša od tiste po EKČP"[4]

 

7. Glede na to, da v obravnavanem primeru gre za zakonsko ureditev ugotavljanja odgovornosti lastnika vozila v postopku o prekršku, se postavlja vprašanje, ali so navedena ustavnopravna izhodišča o pomenu domneve nedolžnosti za kazenski postopek enako zavezujoča tudi v postopku o prekršku. Iz ustaljene ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča izhaja, da morajo biti obdolžencu zagotovljena temeljna ustavna jamstva tudi v takšnem postopku. Pri tem nikakor ne bi smelo biti sporno, da je domneva nedolžnosti v celoti zavezujoče načelo tudi, ko gre za postopek o prekršku. To izrecno izhaja tudi iz besedila 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), ki se glasi: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Iz besedila nedvoumno izhaja, da se ta določba ne nanaša samo na kazenski postopek, temveč tudi na postopek o prekršku, saj ne govori o kaznivih dejanjih, temveč o kaznivih "ravnanjih"[5]. V vsakem primeru gre za tako pomembno ustavno pravico, ki je ne gre "žrtvovati" takrat, ko gre za odgovornost lastnika vozila za manj pomembne prekrške in celo za prekrške v mirujočem prometu. Zato sklicevanje na posamezne izjeme in odstopanja od domneve nedolžnosti pri preganjanju domnevnih storilcev izredno hudih kaznivih dejanj (pranje denarja, terorizem in organiziran (mednarodni) kriminal) v obravnavanem primeru ni prepričljivo.

 

8. Razumljivo je prizadevanje zakonodajalca, da uredi odgovornost storilcev prekrškov zoper varnost cestnega prometa na tak način, da bodo učinkovito kaznovani storilci teh prekrškov. Po drugi strani je seveda njegova obveza, da ureditev odgovornosti prekomerno ne poseže v z Ustavo določene pravice in svoboščine obdolžencev. Pri tem nikakor ni sprejemljivo, da bi v imenu težnje po učinkovitem kaznovanju storilcev prekrškov kaznovali tiste, ki prekrškov niso mogli storiti ali da bi jih v nasprotju z Ustavo silili v dokazovanje lastne nedolžnosti (obrnjeno dokazno breme) ali v to, da obremenijo sebe ali svoje bližnje. Ureditev tega vprašanja v nekaterih državah dokazuje, da je mogoče najti pravo ravnotežje med zaostreno kaznovalno politiko in spoštovanjem z Ustavo določenih človekovih pravic. Nemčija je po mojem mnenju ena od takšnih držav. V njeni zakonodaji je dolžnostim voznika vozila posvečena posebna pozornost (vozila ne sme dati v uporabo osebi, ki ni usposobljena za samostojno vožnjo; odgovoren je za ustrezno opremljenost vozila itd.). Za prometne prekrške, storjene pri udeležbi vozila v prometu, odgovarja voznik in ne lastnik vozila, medtem, ko je za prekrške v mirujočem prometu (napačno parkiranje) mogoče v primerih, ko ni mogoče identificirati voznika, za stroške postopka obremeniti lastnika vozila. Ko gre za prekrške v tekočem prometu, lahko lastnik zanika, da je vozil svoje vozilo, ko je prekoračilo najvišjo dovoljeno hitrost, pri čemer se lahko sklicuje na privilegij zoper samoobtožbo (kar pomeni, da ni dolžan obremeniti svojih bližnjih). V takem primeru se uvede postopek zoper neznano osebo, kot priča pa lahko nastopa lastnik vozila, ki ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Če v takšnem postopku ni mogoče ugotoviti, kdo je upravljal vozilo, lahko pristojni organ naloži lastniku vozila, da določeno obdobje vodi tako imenovano knjigo voženj, ki je na vpogled pristojnim organom. Iz te knjige je mogoče brez težav ugotoviti, kdo je bil voznik, ki je storil prekršek. Takšna ureditev je prestala ustavnosodno presojo nemškega Zveznega Ustavnega sodišča (sklep št. 2 BvR 1172/81).[6] Tako je država, znana po vplivnem ustavnem sodstvu, demonstrirala, da se mora zahteva po učinkovitem pregonu storilcev prekrškov umakniti takrat in toliko, da so spoštovana z ustavo določena jamstva, ki jih uživa obdolženec.

 

9. Kljub temu, da je v obravnavanem primeru Ustavno sodišče zadovoljivo razrešilo "konflikt" med prizadevanji za doslednim kaznovanjem storilcev prekrškov in z Ustavo določenimi človekovimi pravicami lastnikov vozil, bi bilo bolje, če bi to storilo s sprejemom razveljavitvene ali interpretativne odločbe.

 

dr. Ciril Ribičič

 

Opombe:

[1]Teorija prava poudarja, da se pri interpretaciji pravnih aktov ni mogoče izogniti jezikovni razlagi: "Pravno besedilo je izhodišče in jezikovni okvir, v katerem se razlagalec giblje. Razlagalčeva naloga je, da ostaja v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja. Če razlagalec ne bi ravnal tako, ne bi šlo več za razlago normativnega pravnega akta. V tem primeru bi šlo za ustvarjanje pravnih pravil …" (dr. Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, druga izdaja, CZ, Ljubljana 2005, s. 296).

[2]O razlikah med izrekom in obrazložitvijo kot sestavinah odločbe glej: dr. Marijan Pavčnik, Nav. delo, s. 299.

[3]Dr. Sebastian Nerad poudarja, da obrazložitev sicer formalno ne zavezuje, da pa teorija in praksa nekaterih ustavnih sodišč priznavata zavezujočo naravo zlasti tistemu delu obrazložitve, v katerem ustavno sodišče razlaga ustavo kot avtentični razlagalec ustave (Interpretativne odločbe ustavnega sodišča, Uradni list, Ljubljana 2007, s. 241).

[4]Širše: dr. Boštjan M. Zupančič, The Owl of Minerva, Eleven, Utrech 2008, s. 87-158..

[5]Naj opozorim, da se je 27. člen v delovnem osnutku in osnutku Ustave nanašal na kazniva dejanja in je šele v predlogu Ustave prišlo do zamenjave besede "dejanja" v "ravnanja". (Nastajanje slovenske Ustave (ur. dr. M. Cerar in G. Perenič), Državni zbor, knjiga II., Ljubljana 2001, s. 393).

[6]Nemško ureditev povzemam po poročilu, ki ga je za potrebe odločanja Ustavnega sodišča pripravila Služba za analize in mednarodno sodelovanje Ustavnega sodišča (mag. Marjetka Hren), Ljubljana, september 2007.