U-I-25/07

U-I-25/07-43

11. 9. 2008

 

 

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Adolfa Štormana, Velenje, na seji 11. septembra 2008

 

 

odločilo:

 

1. Člen 112 Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 40/04 in 95/04 – ur. p. b.) ni v neskladju z Ustavo. 

 

2. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07 in 32/07) je v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. 

 

3. Do uveljavitve Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08) mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. 

 

 

Obrazložitev

 

 

A.

 

1. Pobudnik navaja, da je po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper njega ponovno v teku kazenski postopek kljub temu, da je po razveljavitvi kazenski pregon absolutno zastaral. Kazenski postopek je sprva tekel še zoper tri soobdolžence, vendar je bil zoper tistega, glede katerega je bila sodba razveljavljena na podlagi rednega pravnega sredstva, ustavljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, zoper njega in še dva soobdolženca, glede katerih je bila sodba razveljavljena v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa teče ponovno kljub absolutnemu zastaranju kazenskega pregona. Pobudnik je kazen, izrečeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ki je bila razveljavljena, že prestal. Pobudnik meni, da 112. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ne dopušča podaljšanja absolutnega zastaralnega roka, čeprav je stališče sodišča glede na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 (Pravna mnenja 1/99, str. 7, v nadaljevanju: načelno pravno mnenje) drugačno. Izpodbija 112. člen KZ in 428. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zatrjuje njuno neskladje s 14., z 22. in s 23. členom Ustave.

 

2. Pobuda je bila poslana Državnemu zboru, vendar nanjo ni odgovoril.

 

3. Ustavno sodišče je pobudo pobudnika in še dveh pobudnikov s sklepom z dne 21. 6. 2007 sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti KZ in ZKP. Navedlo je, da bo v postopku za oceno ustavnosti presojalo ne le 112. člen KZ in 428. člen ZKP, temveč KZ in ZKP z vidika zatrjevanih neustavnih praznin. Dne 10. 4. 2008 je Ustavno sodišče iz zadeve izločilo pobudi drugih dveh pobudnikov, ker se je glede njiju zastavilo vprašanje nadaljnjega obstoja procesnih predpostavk za odločanje. O teh pobudah bo odločilo posebej. Pravni interes za oceno ustavnosti predpisa pobudnik izkazuje z vložitvijo ustavnih pritožb št. Up-1277/06 in št. Up-1005/06. Ustavno sodišče je v tej odločbi izpodbijano ureditev presodilo z vidika pobudnikovih zatrjevanj.

 

 

B. – I.

 

4. Iz vsebine pobudnikovih navedb izhaja, da izpodbija 112. člen KZ, kolikor se razlaga tako, da dopušča podaljšanje roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Ureditev z določitvijo začetka teka roka za zastaranje kazenskega pregona, pretrganja teka tega roka in njegovega ponovnega teka po vsakem pretrganju, zadržanja teka roka, predvsem pa z določbo o t. i. absolutnem zastaranju (šesti odstavek) kazenskega pregona (vključno z določbami o relativnih rokih za zastaranje kazenskega pregona v 111. členu KZ) daje odgovore na vprašanja, kdaj se zastaralni roki iztečejo in s tem tudi, kdaj nastopi absolutno zastaranje. Po šestem odstavku 112. člena KZ kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona. Te določbe prav v nobenem primeru in z nobeno od uveljavljenih metod razlage ni mogoče razlagati tako, da podaljšuje tek zastaralnega roka čez rok, ki je v njej določen. Tega ni mogoče razbrati niti iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki ga pobudnik napačno razume. Zato 112. člen KZ tudi ne more biti v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, z 22. členom in s 23. členom Ustave (1. točka izreka).

 

 

B. – II.

 

5. Z opozarjanjem na različno upoštevanje določb KZ o absolutnem zastaranju kazenskega pregona v postopkih po razveljavitvi nepravnomočne sodbe in v postopkih po razveljavitvi pravnomočne sodbe pobudnik izpostavlja vprašanje neenake obravnave v kazenskih postopkih. Zatrjuje, da je 428. člen ZKP[1] v neskladju s 14., z 22. in s 23. členom Ustave.

 

6. Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije.[2] Določbe o zastaranju kazenskega pregona (in zastaranju izvršitve kazni) so zaradi svoje materialnopravne narave uvrščene v KZ, vendar imajo tudi procesnopravne učinke. KZ v 112. členu ureja začetek, tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona ter določa najdaljši rok zastaranja, ki v nobenem primeru ne sme biti prekoračen.[3] Nezastarljivost kaznivih dejanj je tako kot v vseh sodobnih kazenskih zakonodajah v 116. členu KZ predvidena le za najtežja kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo.

 

7. Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja (odločba št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005, Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39).[4] Pri tem je, izhajajoč iz ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izhaja zahteva po poštenem postopku, zapisalo, da zapoved o poštenem postopku med drugim pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oziroma preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika. Zakonodajalec je zahteve, po katerih naj se preprečijo samovoljni in nedopustni posegi države in hkrati zagotovi, da bo zoper posameznika tekel pošten postopek, upošteval z uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. V citirani odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da je "hkrati s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice." Zastaranje kazenskega pregona je torej institut kazenskega prava, ki ščiti posameznika pred samovoljnimi posegi države po tem, ko je po storitvi kaznivega dejanja potekel določen čas.

 

8. Izpodbijane določbe 428. člena ZKP so umeščene v poglavje o izrednih pravnih sredstvih, natančneje v razdelek o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, ter zagotavljanju enotne uporabe zakona v vsej državi.[5] Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona; zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to sme državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP). Če vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve: ali spremeni pravnomočno sodbo ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču; ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona (prvi odstavek 426. člena ZKP). Čeprav zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ZKP v 427. členu pooblašča Vrhovno sodišče, da v primeru, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, to odločbo razveljavi s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

 

9. Člen 428 ZKP ureja postopek nove razsoje v primeru, ko se na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi.[6] Določa, da se v tem primeru vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe (prvi odstavek), ter da mora sodišče opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa vprašanja, na katera ga je opozorilo Vrhovno sodišče (drugi odstavek). Določa tudi, da imajo stranke tako v prvostopenjskem kot v drugostopenjskem postopku pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (tretji odstavek) in da je sodišče pri izdaji nove odločbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona (četrti odstavek). V ZKP ni drugih posebnih pravil o tem, kako naj ta postopek poteka in kakšen je položaj obdolženca. Tako zakon ne določa izrecno, ali se v tem postopku uporabljajo določbe KZ o zastaranju kazenskega pregona. Vrhovno sodišče je 428. člen ZKP razložilo tako, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona in da torej določb KZ o zastaranju v postopku nove razsoje ni mogoče uporabljati. Takšno razlago je sprejelo v načelnem pravnem mnenju o vprašanju, ki je pomembno za enotno uporabo zakona, na podlagi 1. točke prvega odstavka 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje ni predpis, zato z njim ni mogoče spreminjati zakonskih določb, temveč pomeni razlago zakona, ki je obvezujoča za senate Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče na ta način kot najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave) skrbi za enotno sodno prakso.[7] Z vidika ustavnosodne presoje predpisa takšno načelno pravno mnenje, s katerim Vrhovno sodišče z razlago zakona določi njegov pomen, ne more biti sporno, če ne gre za predpis, ki bi bil v neskladju z Ustavo.

 

10. Z navedenim načelnim pravnim mnenjem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje, kdaj se zastaranje kazenskega pregona konča in ali zastaranje teče tudi v času, ko se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi. Zavzelo je stališče, da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. Za tako stališče je navedlo razloge, ki kažejo, da ne gre zgolj za teoretični konstrukt, ki naj prepreči tek zastaranja v postopku nove razsoje. Stališče je obrazloženo z argumenti, ki jih dopuščajo uveljavljene metode razlage, in ni očitno napačno ali samovoljno.[8] Da se v postopku nove razsoje vprašanje zastaranja ne more znova pojaviti, potrjuje tudi primerjava postopka nove razsoje in novega postopka, ki teče po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka.[9] V obeh primerih gre za nov postopek, ki se vodi po vloženem izrednem pravnem sredstvu. Izbira izrednega pravnega sredstva je odvisna od zakonskih razlogov za njegovo vložitev. Ti so lahko zastavljeni širše ali ožje in sami po sebi nikoli ne morejo biti kriterij za različno upoštevanje instituta zastaranja. Tudi argument, da je bila v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavljena, medtem ko naj bi ta pri obnovi postopka še obstajala, ne drži v celoti. Res je, da v postopku nove razsoje ni več pravnomočne obsodilne sodbe, vendar pride do razveljavitve pravnomočne sodbe tudi v postopku obnove kazenskega postopka, in sicer takrat, ko sodišče izreče novo, za obsojenca ugodnejšo sodbo (tretji odstavek 415. člena ZKP). Ta sodba v trenutku, ko je izdana, še ni pravnomočna – zato je v obeh primerih položaj enak: pravnomočne obsodilne sodbe ni več, kar ima za posledico ponovno vzpostavitev domneve nedolžnosti. Razen tega lahko tečeta tako postopek obnove kot postopek nove razsoje po uspešno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti tudi po obsojenčevi smrti, medtem ko je v rednem postopku smrt obdolženca razlog za ustavitev postopka po 139. členu ZKP. Še več. Osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP smejo zahtevati obnovo postopka in vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti celo po obsojenčevi smrti (prvi odstavek 411. člena in drugi odstavek 421. člena ZKP). Razlago, da v postopku nove razsoje določb KZ o zastaranju ni mogoče uporabljati, potrjuje tudi drugačna ureditev v novem Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Ta namreč v drugem odstavku 91. člena predpisuje dveletni zastaralni rok v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe – s tem posredno pove, da v tem postopku določb o zastaranju samih po sebi ni mogoče uporabljati. Kajti v nasprotnem bi bila določba drugega odstavka 91. člena KZ-1 povsem odveč.

 

11. Razlaga sporne določbe ZKP, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z 22. členom Ustave. Položaj, v katerega pride obdolženec po razveljavitvi pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojen za storitev kaznivega dejanja, namreč ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo, torej tudi ne položaju, ko je v pritožbenem postopku razveljavljena prvostopenjska sodba. Enakost obeh položajev je zgolj navidezna. V primeru razveljavitve sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti pomeni postopek po razveljavitvi (četudi pred sodiščem prve stopnje) postopek, ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev (prvi odstavek 426. člena ZKP). In kar je tu še posebej pomembno: Ta postopek prav v nobenem primeru ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Postopek nove razsoje je zato lahko izključno v njegovo korist – drugače do njega sploh ne bi prišlo (Vrhovno sodišče potem pravnomočne sodbe ne bi razveljavilo, temveč bi samo ugotovilo kršitev prava). Ko je tako, ne gre za enake položaje in zato tudi ne za zatrjevano neskladje z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) oziroma s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

 

12. Eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. Zlasti to velja za predpise, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice in dolžnosti ali posegajo v pravice pravnih subjektov. To je na eni strani potrebno zaradi varstva naslovnikov predpisa, po drugi strani pa jasen in določen predpis onemogoča arbitrarno odločanje državnih organov (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-131/04 z dne 21. 4. 2005, Uradni list RS, št. 50/05 in OdlUS XIV, 24). Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, 65/08), je navedeno še posebej pomembno pri kazenskopravnih posegih države v pravice posameznika.

 

13. Ob sprejemu načelnega pravnega mnenja se Vrhovno sodišče ni spuščalo v druga vprašanja uporabe določb ZKP glede postopka nove razsoje kakor tudi ne v vprašanje pravnega položaja obdolženca v tem postopku nove razsoje, predvsem pa se tudi ni opredelilo do tega, koliko časa lahko takšen postopek nove razsoje traja. Kot navaja pobudnik in kot je razvidno iz obstoječe sodne prakse, so odločitve pristojnih sodišč glede teh vprašanj različne. V pobudnikovem primeru kazenski postopek teče, zoper njega je bil v postopku nove razsoje odrejen pripor (zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi). V nekaterih drugih primerih je pristojno sodišče kazenski postopek ustavilo, sklicujoč se na to, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Slednje bi sicer lahko povzročilo zgolj nespoštovanje načelnega pravnega mnenja v posameznem postopku in bi kot takšno lahko pomenilo neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse (odločba št. Up-87/04). Vrhovno sodišče je s svojo razlago zakona do neke mere zapolnilo pravno praznino ZKP. Vendar so s tem ostala odprta še vsa druga vprašanja uporabe ZKP v postopku nove razsoje. Prvi odstavek 428. člena ZKP napotuje na razlago, da se v novem sojenju uporabljajo določbe, ki veljajo za glavno obravnavo, kar vključuje tudi vezanost sodišča na obtožnico. Stranke imajo pravico, da navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, sodišče pa sme tudi samo odrediti izvedbo novih dokazov. Kaznivo dejanje, ki je predmet nove sodbe, ne sme biti hujše od tistega, ki je obseženo z obtožnico, in ne hujše od tistega, ki je vsebovano v razveljavljeni sodbi (prepoved reformacije in peius). Novo sojenje lahko privede do ugodnejše sodbe za obtoženca, sicer pa do obsodbe, utemeljene na zakonito izpeljanem postopku, kar zahteva javni interes.[10] V postopku nove razsoje je mogoče zoper obtoženca uporabiti določbe o pravnih posledicah uvedbe kazenskega postopka[11] in določbe o omejevalnih ukrepih, kot je npr. pripor.[12] Omejevalni ukrepi so določno urejeni v ZKP, njihova uporaba v postopku nove razsoje pa ni izključena. Razumljivo je, da sme država v postopku nove razsoje uporabiti prisilne ukrepe, saj bi bila sicer izvedba kazenskega postopka resno ogrožena. Ker ZKP dovolj določno ureja položaj obdolženca v postopku nove razsoje oziroma ker je ta položaj mogoče ugotoviti z razlago zakonskih določb, ni v neskladju z 2. členom Ustave. S tem ko obdolženec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, sprejme morebitni postopek nove razsoje ter to, da bo v tem postopku podvržen določenemu procesnemu redu. Za drugačen pravni položaj gre v primeru, ko zahtevo za varstvo zakonitosti (v korist obsojenca, vendar brez njegove privolitve in za nameček še časovno neomejeno) vloži državni tožilec. Z vidika Ustave bi bila taka ureditev lahko sporna, vendar se Ustavnemu sodišču do tega ni bilo treba opredeliti, saj za odločitev o tem vprašanju pobudnik ne izkazuje pravnega interesa.

 

14. Pobudnik uveljavlja tudi neskladje izpodbijane ureditve s pravico do sojenja v razumnem roku. Iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja, da mora sodišče brez odlašanja odločiti tudi o obtožbah zaradi kaznivega dejanja zoper posameznika. Ker tek postopka nove razsoje ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom, se zastavlja vprašanje, aIi je ureditev, ki dopušča neomejen tek kazenskega postopka, v skladu z Ustavo. Postopek nove razsoje sam po sebi prinaša za obdolženca omejitve in poseganje v njegove pravice, predvsem pa zanj pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka. Za obdolženca, ki se znajde v postopku nove razsoje, namreč ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim "visele" pravne posledice uvedbe kazenskega postopka. Zato z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) zgolj to, da mora biti pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotovljena v vsakem posameznem sodnem postopku, torej tudi v postopku nove razsoje po razveljavljeni pravnomočni obsodilni sodbi, ne zadošča za učinkovito varstvo obdolženčevih pravic. Zato bi zakonodajalec moral določiti rok, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen. Ker ZKP tega ne določa, je v neskladju z 2. členom Ustave.

 

15. Ker tako ZKP določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) ugotovilo njegovo neustavnost (ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan) in ne zgolj neustavnost določb 428. člena ZKP, saj te same po sebi niso v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče zakonodajalcu ni določilo roka za odpravo ugotovljene neustavnosti po drugem odstavku 48. člena ZUstS, ker je zakonodajalec to neustavnost odpravil že z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, ki bo začel veljati 1. novembra 2008. Da pa v vmesnem času (do 1. novembra 2008) obdolženci v postopkih nove razsoje ne bi bili dalj časa v negotovem položaju, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe (3. točka izreka). Ta ureditev, ki je po vsebini enaka ureditvi iz KZ-1, pomeni, da se po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu ne morejo nadaljevati kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti.

 

 

C.

 

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 48. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Ribičič. Sodnik Ribičič je dal odklonilno ločeno mnenje.

 

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

 

Opombe:

[1]Člen 428 ZKP se glasi: "(1) Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.

(5) Če se poleg odločbe nižjega sodišča razveljavi tudi odločba višjega sodišča, se pošlje zadeva nižjemu sodišču po višjem sodišču."

[2]"Upravičenje države do kaznovanja nastane s storitvijo kaznivega dejanja, zato je to upravičenje preko zastaranja tudi omejeno s potekom časa od storitve kaznivega dejanja." (Filipčič, K., Časovna odmerjenost učinkov kaznovanja v KZ-1, Pravna praksa št. 46/07).

[3]Člen 112 KZ se glasi: "Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona

(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregona ne sme začeti ali nadaljevati.

(3) Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

(4) Zastaranje se pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje.

(5) Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova.

(6) Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona."

[4]Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo pravnomočno odločbo o prekršku, ker je ob ugotovitvi, da je sodnik za prekrške pritožniku odpravil pravnomočno odločbo po nastopu absolutnega zastaranja, kršil pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.

[5]Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 907.

[6]"Do vrnitve zadeve v novo razsojo na glavni obravnavi lahko pride, če je bila v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obdolženca, pravnomočna sodba razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (prvi odstavek 426. člena) ali zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi (427. člen)." Prav tam, str. 924.

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-87/04 z dne 11. 5. 2006 (Uradni list RS, št. 53/06 in OdlUS XV, 47).

[8]V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali se določbe KZ o absolutnem zastaranju kazenskega pregona upoštevajo tudi v postopku po razveljavitvi sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavljeno v ZKP/76, je Grubiša zastopal stališče, da je vprašanje zastaranja dokončno rešeno s pravnomočnostjo obsodilne sodbe in da se to vprašanje ne more zastaviti niti v primeru, ko bi bila ta sodba razveljavljena. Grubiša, M.: Krivični postupak, Postupak o pravnim lijekovima, Informator, Zagreb, 1987, str. 401. Stališče, da zastaranje v postopku po vloženem izrednem pravnem sredstvu ne teče, je zaslediti tudi v hrvaški teoriji. Glej Katušić - Jergović, S.: Zastara, Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, št. 2/2006, str. 540. Drugačno stališče zastopa Dežman, Z. v prispevku: "Ali tudi razveljavljena pravnomočna sodba pomeni prenehanje zastaranja kazenskega pregona?", Pravna praksa, št. 18/07, Priloga.

[9]V teoriji in sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da v primeru dovoljene obnove kazenskega postopka zastaranje ne teče.

[10]Grubiša, M.: Krivični postupak, Postupak o pravnim lijekovima, Informator, Zagreb, 1987, str. 410.

[11]Uvedba kazenskega postopka ima lahko za posledico omejitev posameznih pravic. Če zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice, pri kaznivih dejanjih, za katere je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to ali je postala pravnomočna ali ne (22. člen ZKP).

[12]Na načelni ravni ni mogoče izključiti obstoja situacij, ki bi lahko tudi v novem postopku terjale odreditev pripora. To velja zlasti za priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, če obtoženec kazni še ni prestal. Obstoj koluzijske nevarnosti pa je zaradi predhodno opravljenega dokaznega postopka manj verjeten. V poštev bo prišla odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi, če bo ta z obstrukcijskim ravnanjem poskušal ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka. Možnost odreditve tega ukrepa je obsežena z določbami, ki določajo pogoje za glavno obravnavo (drugi odstavek 307.

 

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Cirila Ribičiča 

 

 

1. V tem ločenem mnenju pojasnjujem razloge, zaradi katerih nisem mogel podpreti odločbe Ustavnega sodišča (v nadaljevanju US) v obravnavanem primeru. Odločba me ne prepriča, ko poskuša veljavno ureditev kazenskega postopka prikazati tako, kot da za primer nove razsoje (ki sledi razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti) ne določa nobenega zastaralnega roka. Ta rok je namreč zelo jasno določen v 112. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obrazložitev odločbe se najprej trudi dokazati, da postopek nove razsoje ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom, potem pa takšno "ureditev, ki dopušča neomejen tek kazenskega postopka" razglasi kot neskladno z Ustavo. Seveda ni nobenega dvoma, da bi bila protiustavna ureditev, ki bi dopuščala neomejen tek kazenskega postopka, vendar takšne ureditve v Sloveniji ne poznamo. Nasprotno, poznamo ureditev, v kateri kazenski pregon zastara s potekom absolutnega zastaralnega roka, ki je povsem jasno in nedvoumno urejen v KZ.

 

2. Odločba US je povzela stališče, da v postopku nove razsoje določb KZ o zastaranju ni mogoče uporabljati, in pravi, da takšno razlago "potrjuje tudi drugačna ureditev v novem KZ", ki predpisuje dodaten 2-letni zastaralni rok v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Po mnenju US zakonodajalec s tem posredno pove, da v tem postopku določb o zastaranju doslej ni bilo mogoče uporabljati. Menim, da je ravno nasprotno. Dosedanja ureditev kazenskega postopka je predpisovala absolutni zastaralni rok, ki se je nanašal tudi na primer postopka ponovne presoje, zato je moral zakonodajalec izrecno predpisati v KZ nov, dodatni 2-letni rok, če je želel, da ne bo absolutni zastaralni rok veljal za postopek ponovne presoje. Nova ureditev v 91. členu KZ-1 torej ni posledica tega, da bi dosedanja ureditev dopuščala neomejeno dolgo trajanje postopka nove razsoje, temveč tega, da se je po 112. členu KZ postopek nove razsoje moral zaključiti najpozneje do preteka absolutnega zastaralnega roka.

 

3. Priznati moram, da odločba ni neugodna za pobudnika, ker v njegovem primeru postopek ponovne presoje traja že več kot dve leti, US pa v 15. točki obrazložitve odločbe izrecno pravi, "da se po objavi odločbe US v Uradnem listu ne morejo nadaljevati kazenski postopki, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti". Razmišljal sem o tem, da bi glasoval za takšno odločitev. Vendar sem se odločil za glasovanje "proti" in za odklonilno ločeno mnenje zato, ker je US prišlo do, za pobudnika, ugodne rešitve po poti, ki je zame neprepričljiva in načelno nesprejemljiva.

 

4. Želim poudariti odlike Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji 16. junija 1999. Vrhovno sodišče se je takrat spraševalo, ali lahko določbe o zastaranju preprečijo, da se ponovno odprejo kazenski postopki, v katerih so bile v okviru prejšnjega ustavnega sistema grobo kršene pravice obdolženih. Na to vprašanje je Vrhovno sodišče odgovorilo negativno in to na način, ki smo ga sicer bolj vajeni pri najbolj pogumnih evropskih ustavnih sodiščih in Vrhovnem sodišču ZDA iz njegovih najboljših časov. Če bi se takšno vprašanje znašlo pred US, bi se sam odločno zavzel za enako ali podobno razlago Ustave. Bistvena odlika te razlage je v tem, da ni mogoče določb, ki so namenjene varovanju položaja obdolžencev in omejevanju časa, ki ga ima država na razpolago za kazenski pregon, uporabljati tako, da bi onemogočale popravo krivic, storjenih v kazenskih postopkih v okviru prejšnjega ustavnega sistema. Takšna odločitev je seveda zasnovana na poudarjenem vrednostnem pristopu. Vendar ta pristop nikakor ni voluntarističen, saj ima odločitev Vrhovnega sodišča trdno oporo v tem, kako Ustava obravnava človekove pravice in svoboščine v okviru splošnih določb, v okviru posebnega poglavja o temeljnih pravicah in svoboščinah in v okviru številnih drugih določb, vključno s 3.a členom (tako imenovani Evropski člen)[1]. Odločitve na podlagi takšnih vrednostnih temeljev običajno pričakujemo od ustavnih sodišč in od tistih vrhovnih sodišč, ki opravljajo tudi funkcijo ustavno-sodne presoje. Po mojem mnenju kljub temu velja pritrditi Vrhovnemu sodišču, ki je s svojim načelnim pravnim mnenjem omogočilo popravo storjenih krivic. Napačen, s prestižnostjo zastrupljen, bi bil pristop, po katerem bi bila lahko takšna odločitev pridržana le US. Takšno stališče bi bilo tudi v izrazitem nasprotju s prizadevanji za razbremenitev US na način, ki ne bo zoževal pomena ustavnosti in varstva človekovih pravic in svoboščin, temveč bo širil krog tistih subjektov, ki so dolžni in pooblaščeni prispevati svoj delež k temu. Gre za težnjo, da bi tudi redno sodstvo, in zlasti Vrhovno sodišče, v večji meri sodilo ne le na podlagi zakona, temveč tudi na podlagi Ustave. Skratka: vsaka čast Vrhovnemu sodišču, kolikor je s široko razlago Ustave v korist (krivično) obsojenim omogočilo, da se krivične sodbe spravijo s sveta. Toda, ta vidik načelnega pravnega mnenja ni predmet obravnavanega primera in za njegovo presojo pobudnik tudi ne izkazuje pravnega interesa.

 

5. Nekritična uporaba Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča za tekoče kazenske postopke je po mojem mnenju načelno nesprejemljiva. Pri tem ni bistveno, ali je Vrhovno sodišče takšno razlago zavestno "predpisalo" ali pa je do nje prišlo nehote kot do neželene, stranske, kolateralne škode pri reševanju problema krivičnih obsodb iz prejšnjega sistema. Razlaga o tem, da se določbe o zastaranju ne uporabljajo za postopek nove razsoje, nima ničesar skupnega s pozitivnim aktivizmom v korist varstva človekovih pravic, temveč gre za njegovo nasprotje. Absurdna je trditev, da je izključitev uporabe določb o zastaranju v postopku nove razsoje v korist obdolžencem, ki že več let protestirajo proti takemu stališču (v zadnjih mesecih tudi pred sedežem US). Opozarjam na to, da ne kritiziram stališča Vrhovnega sodišča, po katerem tek zastaranja preneha s sprejemom pravnomočne obsodilne sodbe, ko začne teči rok zastaranja izvršitve kazni. Govorim le o razlagi, po kateri je takšno prenehanje trajno in ostane v veljavi tudi v primeru, če pride do razveljavitve pravnomočne sodbe. Razveljavitev pravnomočne sodbe pomeni tudi prenehanje tistih njenih učinkov, zaradi katerih je obdolženec postal obsojenec, ki je izgubil celo vrsto pravic in jamstev, povezanih zlasti z domnevo nedolžnosti. Če priznavam tistemu delu Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki omogoča popravo krivic, da gre pri njem za ustvarjalno uporabo in razlago Ustave v korist krivično obsojenih, moram stališče o tem, da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe o zastaranju kazenskega postopka, oceniti kot nesprejemljivo razlago Ustave v škodo človekovih pravic in svoboščin. Na takšno razlago Ustave US ne bi smelo pristati.

 

6. Osebno sem prepričan, da bi Vrhovno sodišče, če bi bilo soočeno z obravnavanim primerom, tudi samo spremenilo stališče glede uporabe zastaranja v postopku nove razsoje in ne bi pristalo na to, da se njegovo Načelno pravno mnenje uporablja v kazenskih postopkih kot podlaga za zožujočo razlago Ustave in za krnitev v njej določenih pravic in svoboščin. Kot skrajni primer takšne uporabe Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča naj navedem sklep Višjega sodišča v Kopru o odreditvi pripora zoper pobudnika Adolfa Štormana, v katerega obrazložitvi lahko beremo: "Kar zadeva zastaranje kazenskega pregona po tistem, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom izpodbijanega sklepa, da kazenski pregon v tem primeru ni zastaral". Takšno stališče ima namreč podlago v Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. junija 1999, iz katerega izhaja, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če pa se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) o zastaranju kazenskega pregona, razen, če bi kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe…" Prepričan sem torej, da je utemeljeno mnenje Vrhovnega sodišča, po katerem določbe o zastaranju kazenskega pregona ne smejo predstavljati ovire za popravo krivic, storjenih v okviru prejšnjega ustavnega sistema, nikakor pa ni mogoče izključevati teka zastaranja kazenskega pregona v primerih, kot je pobudnikov, ko je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno in celotni kazenski postopek voden v okviru veljavne ustavne ureditve (po letu 1995).

 

7. Nikakor nisem edini niti prvi, ki opozarjam na absurdnost stališča o tem, da v postopku nove razsoje absolutni zastaralni rok ne more nastopiti. Na to so opozarjali že mnogi. Naj omenim le odvetnike in druge, ki so nudili pravno pomoč pobudniku in drugim, ki so se znašli v postopku nove razsoje: dr. Zlatka Dežmana, ki je o tem napisal prepričljivo razpravo v Pravni praksi št. 18/2007[2]; sodnika dr. Janeza Čebulja, ki si je (skupaj z menoj) prizadeval za to, da bi US prekinilo kazenske postopke do sprejema odločitve o obravnavani pobudi; sodnika dr. Mitjo Deisingerja, ki si je prizadeval za sprejem interpretativne odločbe v obravnavanem primeru ter Okrožno in Višje sodišče v Mariboru, od katerih je prvo ustavilo kazenski postopek zaradi tega, ker je nastopilo absolutno zastaranje, drugo pa potrdilo ta sklep s sklicevanjem na 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki pomeni "prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika in prepoved oz. preprečevanje neutemeljenih posegov državne oblasti v pravice posameznika". Sodišči nista čakali na odločitev Ustavnega sodišča, ki jo pobudniki in strokovna javnost nestrpno pričakujejo že dolge mesece, temveč je pogumno odločilo v korist obdolženega, ki je bil v postopku nove razsoje. Pri tem je poudarilo, da "država ima na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter z izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika". Država v pravice posameznika ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo. Zastaranje je torej tisti kazensko-pravni institut, ki povzroči ugasnitev "pravice" države, da preganja posameznika v kazenskem postopku. Hkrati s potekom časa oz. z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) je dosežen tudi namen, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice[3]. Višje sodišče poudarja, da je Okrožno sodišče v Mariboru ravnalo napačno, ko je upoštevalo pretrganje teka absolutnega zastaralnega roka. Ta je namreč določen absolutno in se šteje od trenutka storitve kaznivega dejanja ne glede na to, ali je bil pretrgan.

 

8. Pobudnikov primer kaže, do kakšnih absurdnih situacij lahko vodi stališče o tem, da zastaranje ne teče v času nove razsoje. Pobudnik naj bi storil očitano kaznivo dejanje nedovoljene trgovine z orožjem leta 1995. Pet let pozneje je bil obsojen na zaporno kazen, ki jo je Vrhovno sodišče znižalo na leto dni zapora. To kazen je prestal že leta 2003. Potem, ko je maja 2004 Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti sodbo razveljavilo, teče postopek nove razsoje, čeprav je absolutni zastaralni rok nastopil že januarja 2005. Kljub temu, da je bila kazen že prestana, je Višje sodišče v Kopru med drugim zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi odredilo pripor in prisilno privedbo. Pobudo na US je pobudnik vložil 11. aprila 2006 in je bilo o njej odločeno šele z odločbo, sprejeto po zelo številnih neuspešnih poskusih na seji 11. septembra 2008, h kateri pišem to ločeno mnenje. Kako prepričati obdolženca, zoper katerega se uporabljajo prisilni ukrepi za zagotovitev njegove navzočnosti na obravnavah, čeprav je zaporno kazen že prestal, da ni v kazenskem postopku, da se zoper njega ne vodi kazenski pregon in da je pregon v njegovo korist? Dr. Zlatko Dežman v citirani razpravi prepričljivo utemeljuje, da je "lahko le obdolženec edini sodnik lastnega interesa". Zato zveni kot sofizem, pravi dr. Dežman, da mu ustrezno rehabilitacijo lahko da le oprostilna sodba in ne morda tudi nemeritorna odločba, kakršna sta sklep o ustavitvi kazenskega postopka ali pa zavrnilna sodba. Tudi ti dve formalni odločbi sta prav tako dokaz nedolžnosti. Po mnenju dr. Dežmana se po razveljavitvi pravnomočne sodbe kazenski pregon nadaljuje in v tem postopku je obdolženi lahko ponovno obsojen in to celo dolgo po koncu absolutnega zastaralnega roka. Zato je po njegovem mnenju edino sprejemljivo stališče, da mora biti kazenski postopek ponovne presoje dokončan še pred koncem absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

 

9. Šesti odstavek 112. člena KZ določa: "Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona". "V vsakem primeru" po mojem mnenju ne pomeni absolutne prepovedi trajanja kazenskega postopka po nastopu absolutnega zastaralnega roka. Poznamo na primer najhujša kazniva dejanja zoper človečnost, ki ne zastarajo, pa tudi sicer bi lahko KZ določil izjeme od navedenega pravila. Gotovo pa je v kaznovalnem pravu in v pravu človekovih pravic, kjer je načelo zakonitosti še posebej pomembno[4], nesprejemljivo, da bi nekdo izključil veljavnost absolutnega zastaralnega roka, ne da bi bilo to izrecno določeno v KZ. Gre namreč za institut, ki je izrazito omejevalne narave za državo in v korist pravic in pravne varnosti obdolžencev. Smisel absolutnega zastaralnega roka je v omejitvi države, da ne more neskončno dolgo posegati v pravice posameznika, ki je obdolžen storitve kaznivega dejanja. Po drugi strani pa je s stališča obdolženca absolutni zastaralni rok pomembno jamstvo glede tega, do katere skrajne časovne točke lahko računa, da bo država zoper njega lahko vodila kazenski pregon. Tek absolutnega zastaralnega roka bi torej bilo mogoče izključiti samo z izrecno zakonsko določbo. V nasprotnem primeru bi bila ogrožena načelo zakonitosti in pravna varnost obdolžencev. Na prvi pogled je namreč očitno, da je določba o absolutnem zastaranju tako jasna in nedvoumna, da jo je treba uporabljati "v vsakem primeru", razen, če je izrecno izključena s KZ. Po mnenju dr. Dežmana nasprotnega stališča "ni mogoče utemeljiti niti z jezikovno niti s teleološko pa tudi ne s pravno logično dogmatično metodo pravne razlage".[5] Strinjati se moram z njegovo ugotovitvijo, da je stališče, po katerem z razveljavljeno pravnomočno sodbo zastaranje kazenskega pregona definitivno preneha, v nasprotju z jezikovno razlago 6. točke 112. člena KZ: "Po tem določilu kazenski pregon (absolutno) zastara v vsakem primeru, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje kazenskega pregona. Že sintagma "zastara v vsakem primeru", iz besedila te določbe, ne dopušča razlage, ki bi dovoljevala kakršnokoli izjemo in zato tudi ne razlage, da zastaranje preneha tudi v primeru, če je pravnomočna sodba razveljavljena …" Zato je nesprejemljiva razlaga, po kateri lahko po razveljavitvi pravnomočne sodbe kazenski postopek oz. kazenski pregon zoper obdolženca traja v nedogled.

 

10. Gotovo je lažje kritizirati sprejeto odločbo, kot pa ponuditi alternativo takšni odločitvi. Naj kljub temu poskusim s pomočjo osnutkov odločb, ki so bile pripravljene v postopku pred US. Po mojem mnenju bi bila najboljša alternativa interpretativna odločba US, katere izrek bi se glasil približno takole: "Člen 428 ZKP je v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se v postopku nove razsoje, po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ne uporablja določba o absolutnem zastaranju kazenskega pregona." V utemeljitvi take odločbe, katere bistvo je, da iz javnega reda izloči tisto razlago, ki je v neskladju z Ustavo, bi bilo mogoče navesti naslednje temeljne razloge: Ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne dovoljuje zakonodajalcu, da bi različno urejal enake položaje brez razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Pobudnik primerja svoj položaj, ki je nastal po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, s položajem obdolžencev, ki je nastal po razveljavitvi sodbe v pritožbenem postopku[6]. V novem postopku, ki sledi razveljavitvi sodbe po pritožbi, se uporabijo določbe KZ o zastaranju kazenskega pregona, vključno z določbo o absolutnem zastaranju, medtem ko navedena razlaga ne onemogoča upoštevanja absolutnega zastaranja kazenskega postopka v postopku nove razsoje, ki sledi razveljavitvi sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. To pomeni, da postopki nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe tečejo neomejeno dolgo, čeprav za takšno razlikovanje ni najti razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Zato bi bila ob takšni razlagi izpodbijana določba v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar je 428. člen ZKP mogoče razlagati tudi drugače, če pri razlagi upoštevamo namen instituta zastaranja kazenskega pregona. Na njegovi podlagi ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter z izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. S potekom časa oz. z nastopom zastaranja je z vidika pravne varnosti načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice (tako US v odločbi št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005, Ur. l. RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). V postopku nove razsoje je treba zato upoštevati vse določbe, ki jih predvidevata KZ in ZKP, vključno s pravili o zastaranju kazenskega pregona. Ne obstoji namreč zakonska določba, ki bi izključevala tek zastaralnega roka v postopku nove razsoje. Takšni razlagi, ki upošteva, da s potekom časa ugasne upravičenje države, da s kazensko represijo posega v človekove pravice, ni mogoče očitati protiustavnosti. Glede na to, da je US ugotovilo, da je 428. člen ZKP mogoče razlagati na ustavno-skladen način, izpodbijanih določb ni razveljavilo, temveč je iz pravnega reda izločilo neustavno razlago, ki jo sodišča v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe ne bodo smela uporabljati. Odločitev US v tej zadevi ne posega v Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji dne 16. junija 1999, kolikor se to nanaša na postopke zaradi poprave krivic, povzročenih v postopkih prejšnje medvojne in povojne oblasti.

 

11. Takšna interpretativna odločba ima za podlago prepričanje, da gre v postopku nove razsoje za kazenski pregon in da se temu postopku ne sme pripisovati takšnih posebnosti, ki bi vodile do izključevanja tako pomembnih institutov, kot je institut absolutnega zastaranja, samo zaradi tega, ker do njega pride potem, ko je bila razveljavljena pravnomočna obsodilna sodba na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Nobenega dvoma ne more biti, da po razveljavitvi pravnomočne sodbe dotedanji obsojenec nima več položaja obsojenca in ga je torej mogoče označiti le z obdolžencem, saj razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe ponovno vzpostavi domnevo nedolžnosti. Iz tega izhaja, da je obdolžencu v novem postopku treba zagotoviti vsa temeljna procesna jamstva, kot jih mora biti deležen v kazenskem postopku pred pravnomočnostjo razveljavljene sodbe (obramba s pomočjo zagovornika, možnost za pripravo obrambe, pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist itd.). Zato v postopku nove razsoje ni mogoče opustiti uporabe tistih institutov, ki se nanašajo na kazenski pregon in so pomembni za položaj obdolženca v njem, torej tudi ne zastaranja. Izključitev uporabe kakšnega od institutov, ki so pomembni za položaj obdolženca, bi bila mogoča samo z izrecno določbo KZ, seveda če bi bila takšna, da bi lahko prestala presojo ustavnosti in test sorazmernosti. Poskus take določbe je drugi odstavek 91. člena novega KZ, ki bo začel veljati 1. novembra 2008. V njej je določen posebni, dodatni zastaralni rok dveh let od razveljavitve pravnomočne sodbe, ki velja za novo sojenje v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena. Ta določba kaže, da se je zakonodajalec zavedal, da lahko poseben tek zastaranja v postopku novega sojenja uveljavi samo na podlagi izrecne zakonske določbe in ne na podlagi razlage 112. člena KZ. Naj v zvezi s tem izrazim svoje pomisleke zoper spremembe, ki poskušajo problem predolgega trajanja kazenskih postopkov reševati s podaljševanjem zastaralnih rokov namesto z ukrepi, ki bi zagotovili hitrejše sojenje. Ustava je namreč nedvoumna, ko v prvem odstavku 23. člena (pravica do sodnega varstva) poudarja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odločajo sodišča "brez nepotrebnega odlašanja". Tudi zato razlaga, po kateri postopek ponovne presoje ni vezan na noben zastaralni rok, ni prepričljiva.

 

12. Naj sklenem. Po mojem mnenju je dobra stran Odločbe v obravnavanem primeru, da predstavlja ugodno rešitev za pobudnika, katerega postopek se vleče že štirinajsto leto, slaba pa v tem, da poskuša na vsak način vzdržati pri življenju neprepričljivo in ustavno sporno razlago, zapisano v Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča, po kateri v postopku nove razsoje zastaranje ne teče več.[7] Cena tega poskusa je zelo visoka, po mojem mnenju previsoka. Gre na račun z Ustavo določenega varstva človekovih pravic, na račun vloge, ki jo ima pri varstvu človekovih pravic Ustavno sodišče in v škodo obdolžencev, ki se znajdejo po razveljavitvi pravnomočne sodbe v novem sojenju. Poleg tega predstavlja potuho takšnemu trajanju sojenja[8], ki je vse prej kot sojenje brez nepotrebnega odlašanja.

 

dr. Ciril Ribičič

Opombe:

[1]Širše o tem: Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po vstopu Slovenije v EU, v: Ciril Ribičič, Evropsko pravo človekovih pravic, Pravna fakulteta, Ljubljana 2007, str. 227 in nasl.

[2]Dr. Zlatko Dežman, Ali tudi razveljavljena pravnomočna sodba pomeni prenehanje zastaranja kazenskega pregona, Pravna praksa, št. 18/2007, str. 22.

[3]Sklep Višjega sodišča v Mariboru IKp 681/2007 z dne 15. 2. 2008 v zadevi št. K 88/06.

[4]Dr. Boštjan M. Zupančič v zvezi z načelom zakonitosti v kazenskem postopku iz 28. člena Ustave poudarja, da to načelo izhaja iz predpostavke, da so pravne norme nekaj objektivnega, nekaj, kar se upira sodni pa tudi siceršnji subjektivizirani razlagi in zlorabi: "Če te predpostavke o objektivnem obstoju in odpornosti pravnih norm proti subjektivnim napadom nanje ne bi bilo, bi se celotna vladavina prava zvedla na manipuliranje z besedami. Od pravnih jamstev ne bi ostalo nič." (Načelo zakonitosti v kazenskem postopku, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. dr. L. Šturm, FDŠ, Ljubljana, 2002, s. 308).

[5]Nav. delo, str. 23.

[6]Pobudnik je že pred več kot tremi leti opozoril na to, da so bili v kazenskem postopku sočasno obtoženi štirje, ki pa sedaj niso več v enakem pravnem položaju: "Ker smo bili v postopku štirje in je bila enemu sodba razveljavljena na podlagi rednega pravnega sredstva, mu je sodišče izdalo sklep o nastopu absolutnega zastaralnega roka, medtem ko ostalim trem, ki nam je bila sodba razveljavljena na podlagi izrednega pravnega sredstva varstva zakonitosti, pa po mnenju sodišča, postopek ne zastara." (Iz vloge Adolfa Štormana z dne 10. aprila 2005). Poleg tega je v enem, že omenjenem primeru, sodišče ustavilo postopek nove razsoje zaradi tega, ker je nastopilo absolutno zastaranje, v drugem primeru pa je prišlo v tem postopku do nove obsodbe, čeprav je rok absolutnega zastaranja že nastopil.

[7]Obrazložitev Odločbe v obravnavani zadevi pravi o tem stališču Vrhovnega sodišča: "Stališče je obrazloženo z argumenti, ki jih dopuščajo uveljavljene metode razlage, in ni očitno napačno ali samovoljno". (tč. 10 ).

[8]Sodišča se že štirinajsto leto ukvarjajo s primerom, ki je v ozadju obravnavane pobude. Takšno sojenje bi moralo biti vsaj trikrat hitrejše. Ta ocena ni dana na pamet. V Evropi (na primer na Norveškem) in drugod (na primer v Kanadi) delujejo sodišča, ki bi celoten kazenski postopek končala v času, ki ga je porabilo Ustavno sodišče za rešitev pobude.