U-I-354/06

U-I-354/06-13

9. 10. 2008

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Župana občine Moravče, na seji 9. oktobra 2008

 

 

odločilo:

 

Drugi odstavek 9. člena Odloka o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni vestnik občine Moravče, št. 1/06) se razveljavi. 

 

 

Obrazložitev

 

A.

 

1. Župan izpodbija 9. člen Odloka o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju Odlok), ker ureja le cerkveni obred, to je postopek in način pokopa za pokojnike – vernike Rimskokatoliške cerkve, ne ureja pa pokopa pokojnikov – pripadnikov drugih verskih skupnosti, niti postopka civilnega pokopa. Ocenjuje, da gre za kršenje ustavnih določb o verski enakopravnosti in za prekoračitev zakonskega pooblastila.

 

2. Odgovor o zahtevi Župana je podal občinski svet Občine Moravče, ki soglaša z navedbami Župana. Ločeno stališče je podalo šest občinskih svetnikov, ki zahtevi Župana nasprotujejo in menijo, da Odlok ni protiustaven in nezakonit, saj v 9. členu le natančno opisuje način pokopa vernikov rimskokatoliške vere, medtem ko za vse druge velja splošna določba v 7. členu Odloka.

 

 

B.

 

3. Župan je vložil zahtevo na podlagi petega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. – ZLS) kot upravičeni predlagatelj postopka. Ker iz navedb predlagatelja izhaja, da se očitki o protiustavnosti in nezakonitosti nanašajo samo na drugi odstavek 9. člena Odloka, je Ustavno sodišče opravilo presojo le v tem obsegu.

 

4. Pravni položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji temelji predvsem na treh ustavnih načelih: na načelu o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave), na načelu enakopravnosti verskih skupnosti in na načelu njihovega svobodnega delovanja (drugi odstavek 7. člena Ustave). Ustava je določila razmerje med državo in verskimi skupnostmi zgolj na načelni ravni, pomen in vsebino navedenih načel pa je v svojih odločbah oblikovalo Ustavno sodišče. V odločbi št. U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 101/01 in OdlUS X, 192) je navedlo, da je na podlagi splošnega načela o ločitvi države in verskih skupnosti država zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisijonarskemu delovanju. V odločbi št. Rm-1/02 (Uradni list RS, št. 118/03 in OdlUS XII, 89) je zavzelo stališče, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti pomeni, da se država ne veže na nobeno veroizpoved, nobeni veri ne daje položaja državne vere in nima svojega svetovnega nazora. Država se pri urejanju zadev iz svoje pristojnosti ne more poistovetiti s posamezno veroizpovedjo in zato tudi ne more biti vezana na stališča ene izmed veroizpovedi. Nevtralnost države do vseh ver in drugih prepričanj (tudi ateističnega) tudi pomeni, da država ne spodbuja ali prepoveduje nobenih ideoloških nazorov in da posameznikom na tem področju zagotavlja svobodno individualno in skupinsko delovanje.

 

5. Poleg nevtralnosti države do verskih skupnosti načelo o ločitvi države in verskih skupnosti na drugi strani tudi pomeni, da država ne sme posegati v avtonomno sfero verskih skupnosti ter privzemati pristojnosti na področjih, ki spadajo v celoti na versko področje. V navedeni odločbi št. Rm-1/02 je Ustavno sodišče navedlo, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti zagotavlja verskim skupnostim popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju. V neskladju s tem načelom je širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti. To pa tudi pomeni, da država takih zadev ne sme urejati s svojimi predpisi, temveč zanje veljajo, v skladu z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave), avtonomna pravila verskih skupnosti. V tem smislu se načelo o ločitvi države in verskih skupnosti prepleta z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti.

 

6. Navedena ustavna načela pa ne določajo le položaja verskih skupnosti v razmerju do države v ožjem smislu, temveč zavezujejo tudi samoupravne lokalne skupnosti. Občine sicer imajo pristojnost urejati tiste lokalne zadeve, ki jih lahko urejajo samostojno in ki zadevajo prebivalce občine (prvi odstavek 140. člena Ustave), vendar mora vsako normodajno delovanje občinskih organov upoštevati splošni ustavni načeli ustavnosti in zakonitosti, ki zahtevata, da so zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa poleg tega tudi v skladu z zakoni (prvi in tretji odstavek 153. člena). Zato morajo tudi občinski predpisi spoštovati ustavna načela o položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji iz 7. člena Ustave.

 

7. Izpodbijani Odlok je bil sprejet na podlagi 12. in 25. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni list SRS, št. 34/1984 in nasl. – v nadaljevanju ZPPDUP), ki določata, da se pogrebne svečanosti opravijo v skladu s pokopališkim redom ter da občinski svet s pokopališkim redom predpiše način in čas pokopa. Vsebinski okvir glede načina pokopa in pogrebnih svečanosti ureja drugi odstavek 15. člena Zakona, ki določa, da je treba način pokopa in pogrebne svečanosti opraviti v skladu z voljo umrlega. Če umrli ni izrazil svoje volje, odloči o tem oseba, ki je stalno živela z njim. Za take primere Zakon določa tudi prednostni vrstni red oseb, ki imajo pravico o tem odločati.

 

8. ZPPDUP torej ureditev obreda pokopa prepušča predpisom lokalnih skupnosti, omejitev je le, da se mora spoštovati volja umrlega oziroma njegovih bližnjih. Na podlagi takega zakonskega pooblastila je Odlok določil, da se glede načina in časa pokopa neposredno uporabljajo določbe Zakona in na podlagi Zakona sprejetih podzakonskih predpisov in krajevnih običajev (prvi odstavek 9. člena), poleg tega pa je določil tudi nekaj dodatnih pravil za izvedbo pokopa. Splošno pravilo je v 7. členu Odloka, ki določa pravice in obveznosti izvajalca pokopališke in pogrebne dejavnosti. Izvajalec take javne službe v sodelovanju s svojci organizira in opravlja pogrebe ali javne pogrebne svečanosti na krajevno običajen način, s čimer je zajet tudi t. i. civilni pokop. Omogočiti pa mora tudi, da se v primeru verskega obreda pogrebna svečanost opravi ne samo na krajevno običajen način, temveč tudi v skladu z versko ureditvijo (peta, šesta in sedma alineja 7. člena). Poleg te na splošno opredeljene obveznosti izvajalca javne službe, ki velja ne glede na versko pripadnost pokojnega, je Odlok predpisal poseben program pokopa za vernike Rimskokatoliške cerkve, kadar se na željo bližnjih (ali v skladu z Zakonom na željo samega pokojnika) izvede cerkveni pogreb. Ta posebna pravila urejajo sprevod od mrliške vežice do cerkve, kjer se opravi verski obred, in do pokopališča, kjer se opravi pokop.[1]

 

9. Verski pogreb je dejanje, ki se dotika najgloblje duhovnosti človeka. Kot dejanje, ki izraža versko pripadnost, je pravica do verskega pokopa sestavni del svobode vesti, ki je posameznikom zagotovljena z 41. členom Ustave. Prvi odstavek tega člena določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Svoboda vere posamezniku zagotavlja, da svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov (odločba št. U-I-68/98). Svoboda vere je ustavna pravica negativnega statusa, v katero se država ne sme vmešavati, kolikor to ni nujno potrebno zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), temveč mora vsa ravnanja verskega značaja prepustiti odločitvi posameznika oziroma avtonomni ureditvi s pravili verskih skupnosti.

 

10. Ker je verski pogreb izključno verska zadeva posameznika, morajo imeti verske skupnosti za svoje pripadnike popolno avtonomijo za določanje pravil verskih pokopov. Taka avtonomija verskih skupnosti ima temelj v ustavnem načelu o svobodnem delovanju verskih skupnosti, ki skupaj z načelom enakopravnosti verskih skupnosti izhaja iz ustavne pravice do svobode vesti, ker se le s svobodnim in enakopravnim delovanjem vseh verskih skupnosti lahko zagotavlja uresničevanje te človekove pravice. Neskladje pravne ureditve z načelom svobodnega delovanja in enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena Ustave pomeni tudi neskladnost s pravico do svobode vesti iz 41. člena Ustave (glej odločbo št. Rm-1/02).

 

11. S predpisovanjem podrobnih pravil verskega pokopa v izpodbijanem občinskem Odloku se posega v področje avtonomije verskih skupnosti. Državni oziroma občinski predpisi morajo dopustiti posameznikom in verskim skupnostim, da pokope pokojnih opravljajo v skladu s svojimi verskimi pravili in običaji. Tej zahtevi zadosti splošno pravilo iz 7. člena Odloka, vsako podrobnejše urejanje te materije pa je v neskladju z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave) ter z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče izpodbijano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka razveljavilo.

 

12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev razveljavilo že zaradi neskladja s 7. členom Ustave, se ni spuščalo v presojo očitka predlagatelja, da je Odlok prekoračil zakonsko pooblastilo.

 

 

C.

 

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Mozetič. Sodnica Krisper Kramberger in sodnik Mozetič sta dala odklonilni ločeni mnenji, sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

– Sprejem pokojnika je pred mrliško vežico.

– Pokojnika se spremlja v sprevodu v cerkev. V sprevodu gre najprej križ, nato državna zastava, prapori ter ostali simboli, predstavniki društev v sprevodu, za njimi duhovnik s svojim spremstvom, žara ali krsta s pokojnim in potem žalujoči.

– Cerkveni obred in slovo od pokojnika je v cerkvi.

– Po končanem slovesu v cerkvi gre pogrebni sprevod na pokopališče, kjer je pokop."

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 

 

 

Glasoval sem za sprejem Odločbe, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 9. člena Odloka o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč Občine Moravče (v nadaljnjem besedilu Odlok) in se strinjam s temeljnimi poudarki iz obrazložitve te Odločbe. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je verski pogreb izključno verska zadeva posameznika, zaradi česar morajo imeti verske skupnosti popolno avtonomijo pri določanju pravil verskih pogrebov. Ta avtonomija izhaja po prepričanju Ustavnega sodišča iz ustavnega načela o svobodnem delovanju verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). V tako opredeljeno avtonomijo verskih skupnosti je posegel 9. člen Odloka, ki je podrobno uredil potek cerkvenega pogreba za vernike Rimskokatoliške cerkve. Zato je po oceni Ustavnega sodišča takšna ureditev v neskladju z Ustavo in jo je Ustavno sodišče razveljavilo (11. točka obrazložitve).

 

Odlok na kratko in na splošno ureja vse pogrebe, pri čemer določa, da se ti opravijo na krajevno običajen način, ko gre za verski pogreb, pa tudi v skladu z versko ureditvijo. Samo glede verskega pogreba[1] za vernike Rimskokatoliške cerkve pa je Odlok podrobno uredil potek pogreba. Tako je določil, da je sprejem pokojnika pred mrliško vežico. Nato spremljajo pokojnika v sprevodu v cerkev, pri čemer gre v sprevodu najprej križ, nato državna zastava, prapori in ostali simboli[2], predstavniki društev in za njimi duhovnik s svojim spremstvom, žara ali krsta s pokojnim in potem žalujoči. Cerkveni obred in slovo od pokojnika se opravita v cerkvi. Po svečanem slovesu v cerkvi gre pogrebni sprevod na pokopališče, kjer je pogreb.

 

Po mojem mnenju ne more biti nobenega dvoma, da je takšno urejanje prepodrobno in da pretirano posega v svobodno delovanje Rimskokatoliške cerkve. Ureditev pomeni tudi nepotrebno omejitev svobodnega delovanja posameznika. Če teh določb ne bi bilo ali bi bile manj podrobne, bi to omogočilo verski skupnosti, da v dogovoru s svojci umrlega svobodno organizira in izvede pogreb v okviru ureditve, ki velja v Rimskokatoliški cerkvi.

 

Stališče, na katerem temelji Odločba, prepričljivo izhaja od tega, da ustavno načelo o ločitvi države in verskih skupnosti (7. člen) ne pomeni omejitve samo za eno stran, torej verske skupnosti, ki se ne smejo vmešavati v državne zadeve. Pomeni enako pomembno obvezo tudi za drugo stran, torej za javno oblast (v katero v širšem smislu štejemo tudi lokalne skupnosti), da ne posega v avtonomijo verskih skupnosti, v njihovo svobodno delovanje.

 

To pritrdilno ločeno mnenje[3] pišem zato, ker menim, da bi se moralo Ustavno sodišče opredeliti do očitkov o tem, da Odlok krši 14. člen (enakost pred zakonom) in 41. člen (svoboda vesti) Ustave. Po mojem mnenju ni mogoče govoriti o kršitvi navedenih ustavnih določb. Zato ni upravičen očitek nosilca zahteve, da pomenijo določbe Odloka o cerkvenem obredu kršenje ustavnih določb glede verske enakopravnosti. Iz Odloka namreč jasno izhaja, da se cerkveni pogreb opravi na podlagi želje pokojnikovih domačih, zaradi česar določbe o cerkvenem pogrebu v ničemer ne vplivajo na položaj tistih, ki se za tak pogreb niso odločili. Glede tega vprašanja se strinjam z argumentacijo, ki jo v odklonilnih ločenih mnenjih podajata sodnica mag. Marija Krisper Kramberger in sodnik mag. Miroslav Mozetič. Tudi sam menim, da posebno urejanje pogreba za pripadnike Rimskokatoliške cerkve samo po sebi ne predstavlja kršitve načela enakosti pred zakonom iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Kot podlago za tako urejanje sam sicer ne bi poudarjal dejstva, da so tovrstni pogrebi najbolj pogosti, ker je pri zagotavljanju ustavnega načela enakosti pomembnejše varovanje pravic tistih, ki so v manjšini[4]. Kljub temu pa se moram strinjati z oceno, da posebno urejanje pogreba vernikov Rimskokatoliške cerkve ni ustavno sporno.

 

Po mojem mnenju stališče, izraženo v odklonilnih ločenih mnenjih, in stališče tistih, ki smo glasovali za sprejem Odločbe, nista nezdružljivi. Oboje je namreč res: ni v neskladju z Ustavo, da Odlok posebej ureja pogreb za vernike Rimskokatoliške cerkve; v neskladju z Ustavo je samo, da je Odlok to storil na način, ki je tako podroben, da protiustavno posega v svobodno delovanje verskih skupnosti. Zato vztrajanje na nasprotnih bregovih ni smiselno.

 

Pristop, za kakršnega se zavzemam, bi Ustavno sodišče lahko uveljavilo tako, da bi najprej presodilo, da Odlok ni v neskladju s prvim odstavkom 14. člena in z 41. členom Ustave, šele nato pa bi Odlok razveljavilo zaradi prepodrobnega urejanja pogreba za vernike Rimskokatoliške cerkve. Ker Ustavno sodišče tega ni storilo[5], ostaja odprto vprašanje, kakšne posledice bi imela sprememba Odloka, s katero ne bi bilo odpravljeno posebno urejanje cerkvenega pogreba, temveč le črtanje tistih določb, ki so v tej posebni ureditvi preveč podrobne in omejujoče. Ali bi takrat Ustavno sodišče presojalo Odlok z vidika 14. in 41. člena Ustave, česar ni storilo v Odločbi? Menim, da bi bilo na to vprašanje smiselno odgovoriti že v Odločbi, ker sicer Odločba spravlja Občinski svet v negotov položaj v zvezi z vprašanjem, kako naj jo upošteva.

 

Osebno menim, da je treba sprejeto Odločbo razumeti tako, da je standardom, ki iz nje izhajajo, zadoščeno, če se odpravi prepodrobno urejanje pogreba za vernike Rimskokatoliške cerkve in ne tako, da je v neskladju z Ustavo vsakršno posebno urejanje takšnega pogreba. Žal tega Ustavno sodišče v časovni stiski, ki hudo omejuje njegovo ustvarjalno delovanje, ni izrecno povedalo v Odločbi. Če bi ravnalo drugače, bi to zagotovo vodilo do tega, da to pritrdilno ločeno mnenje, morda pa tudi odklonilni ločeni mnenji, ne bi bila potrebna.

 

dr. Ciril Ribičič

 

Opombe:

[1]Verjetno bi bilo bolj logično, da bi Odlok podrobneje uredil tako imenovani civilni pogreb, pri katerem si ni mogoče pomagati z ureditvijo, ki velja znotraj posamezne verske skupnosti. Vendar pa ni v pristojnosti Ustavnega sodišča, da bi se ukvarjalo z vprašanjem primernosti urejanja tega vprašanja.

Niti nosilec zahteve niti Ustavno sodišče nista problematizirala vprašanja vrstnega reda simbolov, ki bi utegnil vzbujati več pomislekov, če bi se enak vrstni red uveljavil tudi za pogrebe pripadnikov drugih verskih skupnosti. Seveda le z vidika prestiža med državnimi in cerkvenimi simboli. Z vidika pogreba je veliko zanimivejše vprašanje, kateri simbol sodi bližje pokojniku, ki naj bi bil v središču pogrebne svečanosti. Zdi se, da o teh vprašanjih ni smiselno, da se različno in prisilno urejajo z občinskimi odloki, še zlasti kolikor gre za poseganje v njihovo avtonomno urejanje znotraj verskih skupnosti.

[3]Zavedam se občutljivosti vprašanja. Toliko bolj, ker sem doživel povsem zgrešeno razumevanje svojega pritrdilnega ločenega mnenja glede vprašanja verouka v Komentarju Ustave Republike Slovenije (ur. Dr. L. Šturm, FDŠ, Ljubljana 2002, s. 139), ki mu je verjetno botrovalo dejstvo, da je prišlo do objave in komentiranja osnutka mojega ločenega mnenja (ki je seveda interne narave) in ne njegovega končnega besedila.

[4]Naj v zvezi s tem opozorim na pogumne odločbe turškega Ustavnega sodišča v zvezi s prepovedjo nošenja muslimanskih rut na turških državnih univerzah, s katerimi je "stopilo v bran študentkam, ki niso muslimanske vere. Sodnik ustavnega sodišča mora biti posebej občutljiv, kadar gre za kršitev pravic tistih, ki so v manjšini." (C. Ribičič, Rute na turških univerzah in Evropa, Večer, 4. julij 2008, s. 8).

[5]Odločba bi v sklepni točki obrazložitve morala vsebovati besedilo, po katerem se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave zato, ker je že pri presoji skladnosti Odloka s 7. členom ugotovilo njegovo neskladnost z Ustavo. V nasprotnem primeru je mogoče Odločbi očitati, da se ni opredelila do bistvenih navedb v zahtevi, v kateri je jasno zapisan očitek, da "gre za kršenje ustavnih določil glede verske enakopravnosti".

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnice mag. Krisper Kramberger 

 

 

 

1. Pridružujem se ločenemu mnenju sodnika Miroslava Mozetiča in le še dodajam stališča, ki so bila izražena v razpravi pred odločitvijo in ki se mi zdijo tehtna za nadaljnjo ustavnosodno presojo razmerja med državo (lokalno skupnostjo) in verskimi skupnostmi.

 

2. Tudi sama ne morem mimo besedila zahteve, ki jo sodnik Mozetič citira v tretji opombi svojega ločenega mnenja. Župan trdi, da Odlok ne ureja pokopa "za druge verske skupnosti in niti postopka civilnega pokopa." Zato naj bi šlo "za kršenje ustavnih določil glede verske enakopravnosti in prekoračitev zakonskega besedila".

 

3. V celoti soglašam z dosedanjo ustavnosodno presojo 41. člena Ustave, ki med drugim določa, da je izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju svobodno, in 7. člena Ustave o ločitvi države in verskih skupnosti (odločba št. U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, Uradni list RS, št. 101/01 in OdlUS X/2, 192, in odločba št. Rm-1/02, Uradni list št. 118/03 in OdlUS XII, 89). Svobodo vesti, vključno s svobodo vere, varujeta tudi 9. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 18. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92). V obeh mednarodnih aktih svoboda vere pomeni svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih oziroma ritualnih obredih. V skladu s tem svoboda vesti in še posebej svoboda vere vsebujeta pravico posameznika, da je po smrti pokopan na način, ki je v skladu z njegovim verskim prepričanjem. Izpovedovanje vere vključuje tudi ravnanja, ki so sestavni del vere. To pa obsega ne samo bogoslužje, temveč tudi druge obrede in ravnanja, ki so verskega značaja, vključno s pokopom v skladu z verskimi pravili.

 

4. Izpodbijani Odlok je bil med drugim sprejet na podlagi 12. in 25. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. – v nadaljevanju ZPPDUP), ki določata, da se pogrebne svečanosti opravijo v skladu s pokopališkim redom ter da občinski svet s pokopališkim redom predpiše način in čas pokopa. Vsebinski okvir glede načina pokopa in pogrebnih svečanosti pa ureja drugi odstavek 15. člena zakona, ki določa, da je treba način pokopa in pogrebne svečanosti opraviti v skladu z voljo umrlega. Če umrli ni izrazil svoje volje, odloči o tem oseba, ki je stalno živela z njim. Za take primere zakon določa tudi prednostni vrstni red oseb, ki imajo pravico o tem odločati.

 

5. ZPPDUP torej ureditev obreda pokopa prepušča predpisom lokalnih skupnosti, omejitev je le, da se mora spoštovati volja umrlega oziroma njegovih bližnjih. Na podlagi takega zakonskega pooblastila je Odlok določil, da se glede načina in časa pokopa neposredno uporabljajo določbe navedenega zakona in na podlagi zakona sprejetih podzakonskih predpisov in krajevnih običajev (prvi odstavek 9. člena), poleg tega pa je določil tudi nekaj dodatnih pravil za izvedbo pokopa. Splošno pravilo je v 7. členu Odloka, ki določa pravice in obveznosti izvajalca pokopališke in pogrebne dejavnosti. Izvajalec take javne službe v sodelovanju s svojci organizira in opravlja pogrebe ali javne pogrebne svečanosti na krajevno običajen način. Omogočiti pa mora tudi, da se v primeru verskega obreda pogrebna svečanost opravi ne samo na krajevno običajen način, temveč tudi v skladu z versko ureditvijo (peta, šesta in sedma alineja 7. člena). Poleg te na splošno opredeljene obveznosti izvajalca javne službe, ki velja na glede na versko pripadnost umrlega, je Odlok predpisal poseben program pokopa za vernike Rimskokatoliške cerkve, kadar se na željo bližnjih (ali v skladu z zakonom na željo samega pokojnika) izvede cerkveni pogreb. Ta posebna pravila urejajo sprevod od mrliške vežice do cerkve, kjer se opravi maša, in do pokopališča, kjer se opravi pokop.

 

6. Odlok in ZPPDUP torej vsem ljudem, ne glede na njihovo versko opredelitev, omogočata, da so pokopani v skladu s svojim verskim prepričanjem. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z 41. členom Ustave. Ker je vsakomur pri pokopu v enaki meri zagotovljena njegova svoboda vesti, izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Prav tako pa samo s tem, da predpis podrobneje ureja postopek pokopa za pripadnike določene verske skupnosti, ni kršeno splošno ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Taka kršitev Ustave bi bila lahko podana, če bi Odlok nerazumno različno obravnaval pripadnike različnih verskih skupnosti. Za podrobnejšo ureditev postopka pokopa vernikov Rimskokatoliške cerkve pa je občinski svet imel razumen razlog. Katoliški pokopi so namreč najbolj pogosti in se opravljajo bolj ali manj vsakodnevno, zato je razumno, če je za te primere postopek pokopa predpisan natančneje in vnaprej.

 

7. Odlok tudi ni prekoračil zakonskega pooblastila. ZPPDUP je ureditev načina in časa pokopa ter pogrebnih svečanosti prepustil predpisom lokalnih skupnosti. Kot omejitev je določil le, da se spoštuje želja umrlega oziroma njegovih bližnjih. Odlok je to vsebino uredil na podlagi zakona in v okviru zakonskega pooblastila.

 

8. Ustavno sodišče je zato po mojem mnenju šlo v kontekstu konkretnega primera predaleč. S tem, ko je v 5. točki večinske odločitve zapisalo, da je treba verskim skupnostim prepustiti popolno svobodo delovanja na njihovem področju ter da država ne sme s svojimi predpisi posegati vanje, je mimo zahteve preveč in precedenčno omejilo lokalne skupnosti pri urejanju pokopališčnih redov. Sporne določbe Odloka po mojem mnenju nikakor ne kršijo verske svobode. Kot navajam v 6. točki ločenega mnenja, te urejajo najbolj pogost postopek pokopov na Slovenskem. In še to ne v celoti. Prepričana sem, da bi Župan, če bi za tako kršitev šlo, to tudi navedel, ali pa bi to izhajalo iz kakšne druge listine v spisu. Iz skopih navedb zahteve izhaja prej obratno, in sicer nezadovoljstvo, ker je podrobneje urejen le en način pokopa, tj. pokop vernikov Rimskokatoliške cerkve, ne pa tudi drugi obredi pokopa.

 

9. Zakaj Občinski svet Občine Moravče ni uredil tudi drugih vrst obredov pokopa, pa ni stvar Ustavnega sodišča. Ureditev je na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila v pristojnosti lokalnih skupnosti oziroma njihovih občinskih svetov.

 

mag. Marija Krisper Kramberger

 

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika mag. Mozetiča 

 

 

Z odločitvijo večine se nisem mogel strinjati. Strinjam se z navedbami v skoraj vseh točkah obrazložitve, ne strinjam pa se s sklepom v 11. točki. Povsem se strinjam s stališčem, ki je posebej poudarjeno v 5. točki obrazložitve, da načelo ločitve države in verskih skupnosti ne pomeni le nevtralnosti države do verskih skupnosti, temveč tudi, da država ne sme posegati v avtonomno sfero verskih skupnosti ter privzemati pristojnosti na področjih, ki spadajo v celoti na versko področje (o tem več v odločbi št. Rm-1/02). Zato se strinjam s stališčem, da bi poseg v avtonomno sfero posamezne verske skupnosti pomenil neskladje tako s 7. kot z 41. členom Ustave.

 

Ne strinjam se z ugotovitvijo (stališčem) v 11. točki obrazložitve, da drugi odstavek 9. člena izpodbijanega odloka posega v področje avtonomije verske skupnosti (gre za Rimskokatoliško versko skupnost) in da je zato v neskladju s 7. členom Ustave. Navedena točka obrazložitve se glasi: "S predpisovanjem podrobnih pravil verskega pokopa v izpodbijanem občinskem Odloku se posega v področje avtonomije verskih skupnosti. Državni oziroma občinski predpisi morajo dopustiti posameznikom in verskim skupnostim, da pokope pokojnih opravijo v skladu s svojimi verskimi pravili in običaji. Tej zahtevi zadosti splošno pravilo iz 7. člena Odloka,[1] vsako podrobnejše urejanje te materije pa je v neskladju z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave) ter z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče izpodbijano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka razveljavilo."

 

Iz obrazložitve izhaja stališče, da je urejanje pogrebne svečanosti, ki se opravi tudi po pravilih verske skupnosti in ki presega tisto, kar je določeno v 7. členu Odloka, poseg v avtonomno področje verske skupnosti. Iz obrazložitve odločbe pa ni razvidno, kako ali v čem je izpodbijani drugi odstavek 9. člena Odloka posegel v avtonomijo verske skupnosti oziroma, katere njegove določbe predpisujejo vsebino verskega obreda. Drugi odstavek 9. člena Odloka ureja le potek pogrebne svečanosti, ki je verjetno običajen v tej občini:[2] sprejem pokojnika pred mrliško vežico, sprevod pokojnika v cerkev, v kateri se opravi cerkveni obred in slovo od pokojnika, sprevod pokojnika na pokopališče in pokop. Očitek preveč podrobne ureditve, bi se lahko nanašal le na potek sprevoda (vrstni red v sprevodu), vendar po mojem mnenju tudi ta določba ne posega v avtonomnost verske skupnosti. Verjetno gre za način, ki je običajen v občini, saj se po mojem vedenju tako odvijajo pogrebni sprevodi v veliki večini "podeželskih" občin. Zato sem prepričan, da drugi odstavek 9. člena Odloka ne posega v avtonomnost verske skupnosti in zato ni v neskladju s 7. členom Ustave. Vprašanje, ali je ureditev pogrebne svečanosti v 7. členu Odloka zadostna, ali torej drugi odstavek 9. člena ureja nekaj, kar sploh ne bi bilo treba urejati, pa ni ustavnopravno vprašanje, temveč gre za vprašanje primernosti ali potrebnosti urejanja, ki je v pristojnosti občinskega sveta. Tudi si ne predstavljam, kako bi Ustavno sodišče lahko ocenjevalo, ali je nek občinski odlok primerno uredil določena vprašanja lokalnega pomena.

 

Glede na trditev v zahtevi, da izpodbijana določba Odloka krši načelo "verske enakopravnosti", kar bi lahko z veliko mero dobrohotnosti do izredno skopo obrazložene zahteve[3] šteli, da gre za očitek neskladja s prvim odstavkom 41. člena in prvim odstavkom 14. člena Ustave, pa menim, da tudi takšen očitek ni utemeljen.[4]

 

Odlok v 7. členu in v prvem odstavku 9. člena omogoča vsem ljudem, ne glede na njihovo versko opredelitev, da so pokopani v skladu s svojim verskim prepričanjem. S tem je vsakomur pri pokopu v enaki meri zagotovljena njegova svoboda vere. Enako kot posameznikom je svoboda verskega delovanja zagotovljena tudi verskim skupnostim, saj je vsaki omogočeno, da svoje pripadnike pokopava v skladu s svojimi avtonomnimi pravili. Zgolj s tem, da predpis podrobneje ureja program pokopa za pripadnike določene verske skupnosti, ni kršeno splošno ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Kršitev Ustave bi bila podana, če bi Odlok različno obravnaval pripadnike različnih verskih skupnosti oziroma, če ne bi omogočal pripadnikom vseh verskih skupnosti, pa tudi tistim, ki ne pripadajo nobeni, da se pogrebna svečanost opravi v skladu z njihovo voljo oziroma voljo njihovih svojcev. Za podrobnejšo ureditev postopka pokopa vernikov Rimskokatoliške cerkve pa je občinski svet očitno imel razumen razlog. Da takšnega razloga ne bi bilo, iz zahteve ne izhaja. Katoliški pokopi so v tej občini verjetno najbolj pogosti in se opravljajo bolj ali manj vsakodnevno, zato je razumno, če je za te primere postopek pokopa predpisan natančneje in vnaprej. Ne morem sprejeti stališča, ki izhaja iz zahteve, da gre za kršitev "verske enakopravnosti", ker velja podrobnejša ureditev le za eno versko skupnost in ne za vse. Ne nazadnje, če župan meni, da je potrebno podrobneje urediti potek pogrebne svečanosti tudi za pripadnike drugih verskih skupnosti v občini oziroma civilni pokop, to lahko uredi, saj je sprejem odloka v pristojnosti občine. V zahtevi pa ni navedel, da bi občinski svet nasprotoval takšni ureditvi.

 

mag. Miroslav Mozetič

 

Opombe:

[1]V 7. členu je v sedmi alineji določena, da izvajalec javne službe omogoči, da se v primeru verskega obreda pogrebna svečanost opravi tudi v skladu z versko ureditvijo in na krajevno običajen način.

[2]V zahtevi ni problematiziran opis poteka pokopa.

[3]Župan je v zahtevi za oceno ustavnosti in zakonitosti 9. člena Odloka o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč zapisal le: "Menimo, da je vsebina 9. člena Odloka neustavna in nezakonita, ker odlok ureja le cerkveni obred, to je postopek in način pokopa za pokojnike – kristjane, ne ureja pa pokopa za druge verske skupnosti in niti postopka civilnega pokopa. Ocenjujemo, da gre za kršenje ustavnih določil glede verske enakopravnosti in prekoračitev zakonskega pooblastila."

[4]Ustavnemu sodišču se s tem očitkom ni bilo treba ukvarjati, saj je razveljavilo izpodbijano določbo Odloka iz drugih razlogov.