Up-511/05, Up-512/05

 

 

SKLEP

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah družbe KOMPAS MTS, d. d., Ljubljana, in Veronike Šketa, Bled, ki ju zastopa Ivan Stošič, odvetnik v Ljubljani, na seji 28. januarja 2009

 

sklenilo:

 

Ustavni pritožbi zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRps 7210/2004 z dne 21. 3. 2005 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-37373/03 z dne 14. 5. 2004 se zavržeta. 

 

Obrazložitev

 

A.

 

1. Z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana je bila pravna oseba KOMPAS MTS spoznana za odgovorno storitve prekrškov po 3. točki prvega odstavka 391. člena in 3. točki prvega odstavka 392. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. – v nadaljevanju ZTVP-1), odgovorna oseba Veronika Šketa pa prekrškov po 3. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 391. člena in po 3. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 392. člena ZTVP-1. Višje sodišče je pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano odločbo v odločitvi o kazni spremenilo tako, da je obdolženi pravni osebi izreklo enotno denarno kazen 1.200.000 tolarjev, obdolženi odgovorni osebi pa enotno denarno kazen 95.000 tolarjev. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

 

2. Pritožnici uveljavljata kršitev 22. in 23. člena Ustave. Navajata, da je 6. 4. 2005 začel veljati Zakon o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora (Uradni list RS, št. 35/05 – v nadaljevanju ZUDPPKZ), ki v drugem odstavku 1. člena določa, da organi ustavijo postopke o prekrških, v katerih odločba o prekršku do uveljavitve tega zakona še ni bila izdana ali še ni bila pravnomočna, oziroma jih ne uvedejo, če gre za prekrške, ki so jih do vključno 31. 12. 2004 storile pravne osebe ali posamezniki v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti ali odgovorne osebe pravne osebe, razen v primeru taksativno naštetih izjem. Po mnenju pritožnic je bil postopek o prekršku pravnomočno končan šele z vročitvijo drugostopenjske odločbe. Izpodbijana odločba Višjega sodišča naj bi bila vročena pritožnicam po skoraj dveh mesecih od dneva, ko je Višje sodišče odločilo o pritožbi, zato se pritožnicam poraja sum, da je sodišče odločalo o pritožbi po uveljavitvi ZUDPPKZ, odločbo pa "antedatiralo". Z vidika pravne varnosti naj ne bi bilo sprejemljivo stališče, da je pravnomočnost nastopila z dnem odločitve Višjega sodišča. Po mnenju pritožnic je treba pravnomočnost odločbe vezati na vročitev drugostopenjske odločbe osebi, na katero se nanaša. V nasprotnem primeru bi prišli v situacijo, ko bi imela odločba učinke zoper posameznika, še preden bi ta imel možnost, da se z njeno vsebino seznani. Taka razlaga naj bi bila v neskladju s pravico do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Ker naj bi pravnomočnost odločbe o prekršku nastopila po uveljavitvi ZUDPPKZ, naj bi bili izpodbijani odločbi nezakoniti. Postopek o prekršku zoper pritožnici bi moralo sodišče ustaviti. Izpodbijani odločbi naj bi bili v neskladju z Ustavo, ker pritožnicam ne omogočata enakega obravnavanja v primerjavi z drugimi posamezniki, zoper katere so bili postopki o prekršku s 6. 4. 2005 ustavljeni.

 

 

B.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-511/05 in Up-512/05 z dne 20. 12. 2007 ustavni pritožbi sprejel v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS).

 

4. ZUstS v prvem odstavku 55.a člena določa, da ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. V drugem odstavku 55.a člena ZUstS je določeno, kdaj se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. V primeru, ko se z ustavno pritožbo izpodbijajo posamični akti, izdani v zadevah prekrškov, ustavna pritožba po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena.

 

5. V obravnavani zadevi pritožnici izpodbijata posamična akta, izdana v postopku o prekršku, zato velja domneva iz drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Ustavno sodišče lahko izjemoma odloča o ustavni pritožbi v taki zadevi pod pogojem, da gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). Izjemno odločanje o ustavni pritožbi v manj pomembnih zadevah je mogoče, če je odločitev precedenčna z vidika standardov varstva človekovih pravic v teh zadevah.[1]

 

6. Institut abolicije nima takšnega pomena. Pri aboliciji gre za akt milosti in za izjemno intervencijo zakonodajalca na področju kaznovalnega prava, ki zasleduje specifične, od konkretnih postopkov neodvisne cilje.[2] Zato pritožnici z navedbami v ustavnih pritožbah nista zadostili kriteriju za izjemno obravnavo. Izjemne obravnave tudi ni mogoče utemeljiti s pavšalnimi navedbami, da je Višje sodišče odločbo "antedatiralo".

 

7. Ker ustavni pritožbi ne odpirata pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi presegla pomen konkretne zadeve, niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče ustavni pritožbi zavrglo.

 

 

C.

 

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

 

Opombi:

[1]Poročevalec Državnega zbora, št. 14/07, str. 38.

[2]Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora št. 18/05, je bil cilj abolicije razbremenitev sodišč. Reforma prekrškovnega prava, za katero se je zakonodajalec odločil s sprejemom Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – ZP-1), je po mnenju predlagatelja zakona pomenila tako situacijo, ki je opravičevala ustavitev postopkov o prekrških.

 

 

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 

 

1. Kaj pomeni sprejem Sklepa o zavrženju v obravnavanih zadevah, ni enostavno odgovoriti. Odgovor je odvisen od tega, ali bo logika, ki je njegov temelj, postala osrednji tok delovanja Ustavnega sodišča, ali pa bo ta Sklep ostal osamljen in ponesrečen poskus, slepi rokav ustavnosodnega odločanja, kar bi si po mojem mnenju zaslužil. V prvem primeru je Sklep o zavrženju začetek konca tiste vloge Ustavnega sodišča, zaradi katere so ga uvrščali med vplivnejša in posnemanja vredna evropska ustavna sodišča[1]. Po 1994. letu je Ustavno sodišče z minimalnimi nihanji na podlagi široke in razvojne interpretacije Ustave v korist ustavnih pritožnikov široko uporabljalo svojo ustavno pristojnost, da lahko kot varuh človekovih pravic in ustavnosti razveljavi sodbe rednih sodišč, če so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Množično obračanje prebivalcev Slovenije na Ustavno sodišče (v desetih letih je naraslo približno za desetkrat) je povzročilo preobremenitev Ustavnega sodišča. Nasprotni nihaj (priprtje vrat za dostop na Ustavno sodišče) je bil nujen, vendar ne bi smel prestopiti tistih meja, niti na načelni ravni niti v posamičnih primerih, ki lahko pri reševanju ustavnih pritožb ogrozi uresničevanje z Ustavo določene funkcije Ustavnega sodišča.[2] Ali je ta Rubikon Ustavno sodišče prestopilo v obravnavanih primerih in je s tem storilo, vsaj na simbolni ravni, korak k lastni samoukinitvi,[3] bo pokazala prihodnost. Prva pomembna preizkušnja se tiče poskusa spremeniti stališče iz Odločbe št. Up-762/03, ki ga lahko povzamem takole: Učinki odločbe, ki posegajo v pravice posameznika, ne morejo nastopiti še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino; državni organi morajo znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, kar pomeni, da morajo "odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov". Sklep v obravnavanih zadevah še ni spremenil tega stališča, ga pa je po mojem mnenju ogrozil, omajal, načel. Plazu zoper tisto, kar sam pojmujem kot pozitivni aktivizem v korist varstva človekovih pravic, poslej ne bo lahko zaustaviti.

2. Tokrat ne morem začeti ločenega mnenja tako, da bi pohvalil tisto, kar je v njem dobro in sprejemljivo tudi zame.[4] Zato začenjam anekdotično: nekoč pred davnimi leti je Ustavno sodišče uprizorilo pravi lov na že odpravljeno odločitev, v kateri je naknadno opazilo napako, preprečilo pošti njegovo vročitev in jo vrnilo v popravo (šele z vročitvijo pritožniku namreč postane odločitev Ustavnega sodišča v ustavni pritožbi javna, do tedaj jo je mogoče popraviti na podlagi postopka, ki ga popularno imenujemo revotacija). Verjamem, da bi bil kakšen zagrizen pravni formalist nad takšnim ravnanjem zgrožen, jaz vidim v njem predvsem visoko stopnjo zavzetosti in odgovornosti pri popravljanju lastnih napak. Nič ne bi imel proti, če bi se kaj takega zgodilo Sklepu o zavrženju, h kateremu pišem tole ločeno mnenje. Mislim namreč, da gre pri njem za hudo napako, ki lahko prizadene ugled Ustavnega sodišča in da ne gre za navadno zavrženje v obdobju, ki ga lahko upravičeno imenujemo obdobje čiščenja ustavnih pritožb. Sklep je krona dogajanja, ki traja že več kot dve leti. V letih 2007 in 2008 je bilo zavrženih 7104 ustavnih pritožb (in 501 ustavna pobuda). K temu moramo prišteti še 1822 nesprejetih ustavnih pritožb. V 40 primerih je bil postopek ustavljen, 69 ustavnih pritožb je bilo zavrnjenih, 75 pa je bilo ugodno rešenih (kar je 0,83 % od tistih, o katerih je bilo v tem obdobju odločeno).

 

3. Seveda pa je glede na to, da je bil izkoriščen že ves arzenal možnih ponovnih presoj v senatu in na sejah Ustavnega sodišča, bolj realno pričakovati, da bo Sklep v obravnavanih zadevah vročen pritožnikoma takšen kot je. Tako mi ne preostane drugega, kot da poskusim kolikor je mogoče zadržano in samoomejujoče[5] pojasniti zakaj menim, da Sklep o zavrženju v obravnavanih zadevah ni samo eno od deset tisoč rutinskih zavrženj[6] v času, ko ni mogel uspeti niti vsak stoti pritožnik, pač pa ga vidim kot zavrženje vseh zavrženj, kot negativni primer, ki kaže v kakšne skrajnosti lahko vodi pragmatično reševanje preobremenjenosti Ustavnega sodišča.

 

4. Nesprejemljiva in neskladna z Ustavo je takšna razlaga sprememb Zakona o Ustavnem sodišču iz 2007. leta, ki bi Ustavnemu sodišču onemogočala odločanje o posamičnih aktih, ki posegajo v človekove pravice na ta način, da kršijo stališča Ustavnega sodišča. Zakon takšne moči nima, ne more in ne sme imeti; ne more prepovedati Ustavnemu sodišču opravljanja funkcije, določene z Ustavo. Zato ga mora Ustavno sodišče ustavnoskladno razlagati in uporabljati, če pa to ni mogoče, pa tudi razveljaviti.

 

5. Ustava v 160. členu določa, da Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Iz zelo obsežne in ustaljene prakse Ustavnega sodišča izhaja, da med kršitve spada tudi neupoštevanje stališč Ustavnega sodišča v prihodnjih enakih ali podobnih primerih. Ne pomnim konkretne odločitve, ko bi Ustavno sodišče zavzelo temu nasprotno stališče, vsaj ne v zožujoči smeri, v škodo varstva pritožnikovih pravic. Zato razlaga Zakona o Ustavnem sodišču, ki zanika tako pojmovano funkcijo Ustavnega sodišča, ni prispevek k racionalizaciji delovanja tega sodišča, temveč krni in lahko izvotli njegovo z Ustavo določeno funkcijo pri varstvu pravic in svoboščin. Ni namreč sprejemljivo mnenje, da gre za nepomembno ustavnopravno vprašanje takrat, ko je v igri (ne)spoštovanje stališča Ustavnega sodišča[7]! Samo z ustavno spremembo bi bilo hipotetično mogoče odločilno zožiti pristojnosti Ustavnega sodišča pri obravnavi ustavnih pritožb, vendar bi takšna sprememba pomenila resen odstop od evropskih in slovenskih demokratičnih izročil na tem področju[8] in bi posegla v načela pravne države iz 2. člena Ustave.

 

6. Načelo obvezne narave odločitev Ustavnega sodišča zavezuje tudi Ustavno sodišče samo. Kot je nekoč zapisalo Ustavno sodišče Republike Češke[9], zavezujejo odločitve ustavnega sodišča tudi (po mojem mnenju celo najprej in v največji meri) samo ustavno sodišče. Z Ustavo neskladna je zato razlaga, ki pripelje do zavrženja ustavne pritožbe zoper posamične akte, s katerimi je kršeno stališče Ustavnega sodišča. In bojim se, da je ravno takšna razlaga podlaga Sklepa zoper katerega pišem to odklonilno ločeno mnenje.

7. Prepričan sem, da Ustavno sodišče ne le sme, temveč tudi mora meritorno obravnavati tiste ustavne pritožbe, pri katerih gre za vprašanje (ne)spoštovanja stališč Ustavnega sodišča. Seveda, če verjame, da so njegova lastna stališča izraz skrbi za ustavnost in varstvo človekovih pravic. To ne pomeni, da Ustavno sodišče ne bi moglo odstopiti od svojih stališč ali odločiti, da v konkretnem primeru niso uporabljiva, vendar Ustavno sodišče v Sklepu o zavrženju ni storilo ne prvega ne drugega. Po mojem prepričanju ni mogoče zavreči ustavne pritožbe, iz katere izhaja kršitev stališča Ustavnega sodišča, češ da gre za nepomembno ustavnopravno vprašanje, ki ne presega pomena konkretne zadeve.[10]

8. Kazenski senat Ustavnega sodišča v prejšnji sestavi (dr. Zvonko Fišer[11], dr. Mirjam Škrk in dr. Ciril Ribičič) je 20. decembra 2007 sprejel ustavni pritožbi v obravnavo. Da je takšna odločitev v njegovi izrecni pristojnosti in da to stori v imenu Ustavnega sodišča, ni nobenega dvoma. Sklep v 3. točki obrazložitve pravi, da bo Ustavno sodišče presodilo, ali so bile pritožnicama z izpodbijanima sodnima odločbama kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Iz datuma odločitve, ki je bila pritožnicama poslana 24. decembra 2007, je razvidno, da je Senat to odločitev sprejel ob upoštevanju sprememb Zakona o Ustavnem sodišču, ki so stopile v veljavo 15. julija 2007, in sicer na podlagi tretjega odstavka 55.a člena. Iz obsežnejšega poročila, ki je bilo podlaga odločitvi senata pa izhaja, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, povezano s tem, ali je bilo ravnanje sodišča sporno z vidika stališča, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-762/03. S tem so bili ustvarjeni pogoji za to, da plenarna seja Ustavnega sodišča vsebinsko obravnava ustavni pritožbi. Gre za odločanje o vprašanju, ali bi moralo priti, kot zatrjujeta pritožnici, do ustavitve postopka zoper njiju, ker je bila odločitev o prekršku (z njo je bila pravna oseba obsojena na denarno kazen v višini 1.200.000 SIT, odgovorna oseba pa na denarno kazen 95.000 SIT) sprejeta potem, ko je stopila v veljavo abolicija za prekrške iz Zakona o trgu vrednostnih papirjev, ki naj bi jih storili pritožnici. Redno sodišče ni ustavilo postopka zoper pritožnika, Ustavno sodišče pa je odločilo, da s Sklepom zavrže ustavni pritožbi.

9. Ne odrekam Ustavnemu sodišču formalne pristojnosti, da lahko v izjemnem primeru namesto meritorne odločitve sprejme sklep o zavrženju že sprejete ustavne pritožbe, ker procesne predpostavke za meritorno odločanje niso podane.[12] To se je v praksi Ustavnega sodišča nekajkrat tudi že zgodilo, čeprav praviloma v primerih, ko je bila ustavna pritožba sprejeta v obravnavo na podlagi podpisov treh ustavnih sodnikov v t. i. kroženju, in torej proti odločitvi senata (in ne soglasno na seji senata). Kljub temu je verjetno takšna odločitev prepričljiva in skladna z Ustavo in z Zakonom o Ustavnem sodišču samo, če je prišlo po sprejemu ustavne pritožbe do spremembe dejanskih okoliščin, zaradi katerih je pritožnik naknadno izgubil pravni interes. Zakon namreč določa, da o sprejemu ustavne pritožbe odloča senat soglasno (55.c člen), o sprejeti ustavni pritožbi pa odloči Ustavno sodišče na plenarni seji z odločbo, bodisi tako, da ji ugodi ali tako, da jo zavrne (59. člen). V obravnavanih zadevah pa Ustavno sodišče ni sprejelo meritorne odločbe, temveč je s Sklepom zavrglo že sprejeti ustavni pritožbi, čeprav ni prišlo do nikakršnih sprememb, ki bi narekovale ponovni preizkus procesnih predpostavk. Poleg tega dobiva odločitev o zavrženju posebno konotacijo še s tem, da je po sprejemu ustavnih pritožb v kazenskem senatu in pred odločanjem na plenarni seji Ustavnega sodišča prišlo do spremembe v kadrovski sestavi Ustavnega sodišča. Prvič se je zgodilo, da je Ustavno sodišče izničilo odločitev o sprejemu ustavne pritožbe, ki je bila sprejeta v drugačni sestavi Ustavnega sodišča. Ni nepomembno, kakšen odnos kaže Ustavno sodišče s to odločitvijo do prejšnje sestava kazenskega senata, ki so ga sestavljali trije univerzitetni profesorji, habilitirani za področja kazenskega, mednarodnega in ustavnega prava in ki ji težko očitamo, da ni kvalificirana za sprejem ocene, ali gre pri obravnavanih pritožbah za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Še pomembneje pa je vprašanje, kakšno sporočilo ta odločitev nosi pritožnicama, ki ju je Ustavno sodišče obvestilo o sprejemu, torej o tem, da sta uspešno "preskočili" izjemno visoko procesno oviro[13] in bo Ustavno sodišče o njuni pritožbi meritorno presojalo[14]. Kljub vsemu temu ne očitam Sklepu o zavrženju ustavnih pritožb v obravnavanih zadevah, da je nepravilen, pač pa oporekam njegovi vsebini in dvomim v njegovo smiselnost in upravičenost.

10. Iz obrazložitve Sklepa o zavrženju ustavnih pritožb izhaja, da obravnavani ustavni pritožbi ne odpirata pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi presegla pomen konkretne zadeve, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču. Po mnenju Ustavnega sodišča bi bilo izjemno odločanje o ustavni pritožbi v manj pomembnih zadevah, kot sta obravnavani, mogoče, če bi bila "odločitev precedenčna z vidika standardov varstva človekovih pravic".

11. Zakaj je po mojem mnenju vprašanje, ki ga skrivata ustavni pritožbi, ustavnopravno pomembno, sem že obrazložil. Naj zato poskušam ob vsem spoštovanju stališč večine ugovarjati še oceni o tem, da odločitev v obravnavanih zadevah z vidika standardov varstva človekovih pravic ni precedenčna. Precedenčnost je nekaj, kar prihaja iz anglosaške pravne tradicije in ima domovinsko pravico zlasti pred tistimi kontinentalnimi sodišči, ki s svojo prakso (s svojimi precedenti) ustvarjajo pravo.[15] S tega vidika je uvedba omenjenega kriterija za selekcijo ustavnih pritožb pred Ustavnim sodiščem več kot primerna. Mislim na precedenčnost[16], ki povzroči, da lahko udeleženci sodnih postopkov prilagajajo svoja ravnanja v prihodnjih podobnih primerih upravičenemu in razumnemu pričakovanju, da bo ustaljena ustavnosodna presoja konsistentno upoštevana in aplicirana tudi na njihov primer. To pričakovanje ne zadeva samo izreka odločb Ustavnega sodišča, temveč tudi tisti del obrazložitev, ki pojasnjujejo nosilne razloge za odločitev in utemeljujejo stališča, na katerih odločitve slonijo. To zagotavlja udeležencem postopkov pred Ustavnim sodiščem nujno potrebno pravno varnost in realno podlago za predvidljivost odločitev Ustavnega sodišča.

12. Težko je na resni ravni polemizirati s takšno razlago precedenčnosti, po kateri Ustavnemu sodišču ni treba ponavljati enkrat že zavzetega stališča takrat, ko na njegovo kršitev opozarjajo nove ustavne pritožbe. Takšna razlaga je cinična. Namen precedenčnosti je zagotoviti upoštevanje zavzetega stališča Ustavnega sodišča, kar naj prispeva k pravni varnosti in enakemu obravnavanju pritožnikov pred sodišči. Ko se pokaže, da se stališče v sodni praksi ne upošteva, je to razlog za preplah in za odločno in hitro reakcijo na podlagi novih ustavnih pritožb. Nimam pomislekov, da tovrstne nesporne odločitve v imenu Ustavnega sodišča sprejme njegov senat, ker to poenostavlja postopek in pospešuje sprejem odločitev, posebej pomembnih za spoštovanje Ustave in ustavnosti. Nič namreč ne bi bolj degradiralo pomena odločitev Ustavnega sodišča, kot to, da bi dvignilo roke od primerov novih kršitev Ustave z izgovorom, da je o tem že povedalo svoje stališče. Mnenje o tem, da bi vztrajanje pri zavzetem stališču na podlagi novih ustavnih pritožb pomenilo nepotrebno "štancanje" enakovrstnih odločb, izvira iz globokega nerazumevanja vloge Ustavnega sodišča kot varuha ustavnosti in človekovih pravic. Ustavni sodniki običajno res nismo "štancarji", vendar ne zato, ker bi bilo vztrajanje pri uveljavljanju Ustave neskladno z našo vlogo, temveč zato, ker si je v pravni državi težko zamisliti, da bi redno sodstvo namerno vztrajno ponavljalo istovrstne, že ugotovljene kršitve Ustave. Pri tem ne mislim na tiste izjemne primere, ko redno sodstvo stališče Ustavnega sodišča pozna in mu zavestno in argumentirano ugovarja zato, da bi mu dalo priložnost, da utemeljenost svojega stališča ponovno preveri.[17]

13. Če bi Ustavno sodišče po meritorni obravnavi ustavnih pritožb odločilo, da se odločbi Sodnika za prekrške Ljubljana in Višjega sodišča v Ljubljani razveljavita in postopka ustavita, ker je abolicija nastopila preden je bila odločba Višjega sodišča odpravljena na naslov pritožnic, to ne bi imelo blagodejnega učinka samo na pritožnici, temveč bi imelo tudi pomembne precedenčne učinke. Tudi nasprotna odločitev (zavrnitev ustavnih pritožb) bi imela pomembne precedenčne učinke. V prvem primeru bi Ustavno sodišče povedalo dvoje. Prvič, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, vedno takrat, kadar je v igri (ne)spoštovanje stališč Ustavnega sodišča. In drugič, da Ustavno sodišče vztraja pri svojem stališču, po katerem sodba ne zavezuje sodišča in ne more imeti pravnih učinkov v postopku o prekršku, dokler ni (vsaj) odpravljena na pritožnikov naslov. V primeru meritorne zavrnitve ustavnih pritožb pa bi bil precedenčen pomen odločitve v tem, da bi Ustavno sodišče spremenilo navedeno stališče in se postavilo na stališče, da odločitev zavezuje od trenutka, ko je izglasovana (ne glede na to, kdaj je odpravljena s sodišča) ali pa bi ocenilo, da navedeno stališče Ustavnega sodišča ni uporabljivo v obravnavanih in njima podobnih primerih.

14. In kakšen je precedenčni učinek sprejetega Sklepa o zavrženju ustavnih pritožb? Na njegovi podlagi ni jasno, kakšno je sedaj in kakšno bo v prihodnje stališče Ustavnega sodišča glede spornega ustavnopravnega vprašanja. To pa vzbuja negotovost, vprašljivo z vidika načel pravne varnosti, predvidljivosti odločitev, pravne varnosti in enakosti pritožnikov. Kako velik bi bil precedenčni pomen (spremembe) stališča Ustavnega sodišča, bo bolj jasno, če pojasnim, kako je do sprejema tega stališča prišlo in kako se je v ustaljeni praksi Ustavnega sodišča doslej uporabljalo.

15. Stališče, ki je po mojem mnenju ključnega pomena za rešitev obravnavanih zadev, je Ustavno sodišče prvič sprejelo v Odločbi v zadevi št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (objavljeni v Uradnem listu RS 9. maja 2005). V obrazložitvi Odločbe, s katero je razveljavilo odločbi o prekršku in ustavilo postopek o prekršku, je Ustavno sodišče poudarilo, da morajo biti obdolžencu v postopku o prekršku "zagotovljena enaka temeljna jamstva poštenega postopka, kot obdolžencu v kazenskem postopku (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126)". Ustavno sodišče se sklicuje na kazensko pravno teorijo in poudarja, da je država, ko s kazensko represijo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zavezana k temu, da lahko vanje posega samo takrat, kadar je to izrecno določeno, pri čemer je njeno omejevanje človekovih pravic posameznika dopustno, če je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče povezuje uvedbo instituta zastaranja v kaznovalno pravo s prizadevanji, ki naj preprečijo samovoljne in nedopustne posege države in zagotovijo, da bo zoper posameznika pred državnim organom potekal pošten postopek. Zastaranje pomeni, da ima "država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter z izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika, ker država v pravice posameznika torej ne more posegati neomejeno in nesorazmerno dolgo". Po prepričanju Ustavnega sodišča je zastaranje tisti kazensko-pravni institut, ki povzroči ugasnitev "pravice" države, da preganja posameznika v postopku o prekršku, da mu, če spozna, da je prekršek storil in je zanj tudi odgovoren, izreče sankcijo, in da jo tudi izvrši, če je od storitve prekrška oziroma izreka sankcije preteklo daljše časovno obdobje. Ta vidik zastaranja, ki je namenjen zlasti varstvu oziroma uresničitvi pravice posameznika do poštenega postopka, zahteva od države, da postopek o prekršku konča v omejenem času, t. j. v zastaralnem roku. Hkrati je s potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice. "Ustavno sodišče poudarja, da ima zakonodajalec pri določeni dolžini zastaralnih rokov sorazmerno široko polje presoje, ko jih enkrat določi, pa jih morajo državni organi pri vodenju kaznovalnih postopkov upoštevati: To pomeni, da morajo znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče (uveljavljeno v sodni praksi) pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posega v pravice posameznikov in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja, kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave."

16. Ustavno sodišče ugotavlja, da je absolutno zastaranje postopkov o prekršku v konkretnem primeru nastopilo 19. 7. 2003, drugostopenjska odločba pa je bila odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, kar pomeni 48 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku: "Pritožniku je bila drugostopenjska odločba vročena 25. 9. 2003 (nekaj manj kot 8 mesecev po odločitvi Senata za prekrške in skoraj dva meseca po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku), njegovemu zagovorniku pa 26. 9. 2003."

17. Ustavno sodišče poudarja, da po izrecni določbi tretjega odstavka 55. člena Zakona o prekrških, postopek zoper pritožnika ni bil več mogoč, ko je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je za zastaranje postopka o prekršku zahteval zakon: "Glede na to v pritožnikovem primeru zahteva za upoštevanje poteka časa ni bila spoštovana. Odločba Senata za prekrške je bila odpravljena na pritožnikov naslov šele 5. 9. 2003, torej po tem, ko je 19. 7. 2003 že nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Zato so bile v postopku o prekršku zoper pritožnika določbe Zakona o prekrških o zastaranju uporabljene v očitnem nasprotju z njihovim namenom, zaradi česar je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani določbi razveljavilo."

18. Povzeta odločitev Ustavnega sodišča je več kot prepričljiva. Ustavno sodišče je namreč pri obravnavi ustavnih pritožb ugotovilo, da se v postopkih o prekršku v precejšnjem številu primerov ne spoštuje roka o absolutnem zastaranju postopka o prekršku, pri čemer je v posameznih izjemnih primerih med odločitvijo Senata za prekrške in njegovo odpravo pritožniku prek sodnika za prekrške poteklo nerazumno dolgo časa. Posebnost Odločbe je v tem, da se v njej Ustavno sodišče ne spušča v obravnavo različnih teorij o pravnomočnosti (s tem vprašanjem se širše ukvarjata ločeni mnenji dr. Zvonka Fišerja in dr. Dragice Wedam-Lukić), temveč skuša odpraviti očitne kršitve pritožnikovih človekovih pravic. Ustavno sodišče je moralo upoštevati dejstvo, da je praksa Senata za prekrške vzbujala dvom in nezaupanje v delo sodišč, saj so pritožniki v več ustavnih pritožbah odkrito podvomili v to, da je bila odločitev, ki jim je šla v škodo, resnično sprejeta in izdelana pred nastopom zastaralnega roka (govorijo o domnevnem antedatiranju odločitev Senata za prekrške). Očitek o antedatiranju se je izkazal za neupravičenega, res pa je, da je po (formalni) odločitvi o primeru, sama izdelava odločbe Senata za prekrške (in ne le odpravljanje te odločbe na pritožnikov naslov) trajala nerazumno dolgo. Poleg tega Ustavno sodišče ni sprejelo (pre)strogega stališča, da mora biti odločitev sodišča pritožniku vročena pred nastopom zastaralnega roka, temveč se je zadovoljilo s tem, da je vsaj odpravljena na pritožnikov naslov. S tem je bila izključena možnost, da bi se pritožnik izognil sprejemu odločbe zato, da bi nastopilo absolutno zastaranje pregona. Za takšno odločitev se je Ustavno sodišče odločilo zato, ker šele od trenutka, ko je odločitev odpravljena na pritožnikov naslov, zavezuje sodišče, medtem ko je prej še vedno možna sprememba odločitve (na podlagi t. i. revotacije).

19. Navedeno stališče je Ustavno sodišče ponovilo najmanj v desetih pozneje sprejetih odločbah, s katerimi je razveljavilo odločbe Sodnikov za prekrške in Senata za prekrške ter ustavilo postopek o prekršku. V njih je največkrat na naslednji način povzelo obrazložitev iz navedene odločbe: "Gre za enak primer, o katerem je Ustavno sodišče že odločalo z odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05 in OdlUS XIV, 39). V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna zato, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika še preden se ima možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja posega v njegove pravice še neomejeno dolgo oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave."

 

20. S takšno ali zelo podobno obrazložitvijo je Ustavno sodišče razveljavilo odločbe in ustavilo postopek o prekršku v zadevah št. Up-371/03, Up-1062/05, Up-1002/05, Up-855/05, Up-516/05, Up-548/05, Up-1183/05, Up-333/05, Up-478/05 in Up-566/05. Primeri se medsebojno razlikujejo bolj ali manj le po tem, koliko časa je preteklo med tem, ko je nastopil rok absolutnega zastaranja, in trenutkom, ko je bila odločitev Senata za prekrške odpravljena na pritožnikov naslov. Ta čas je trajal najmanj en dan (v zadevi št. Up-478/05) in največ 81 dni, v večini primerov pa med tremi in štirimi tedni. Sklenemo lahko, da je odločitev, sprejeta v zadevi št. Up-762/03 in uporabljena v številnih drugih primerih, postala sestavni del ustaljene ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča. Gre za presojo, na katero se lahko zanesejo novi ustavni pritožniki, ko se v enakih ali podobnih primerih sklicujejo na to, da je bila odločitev sodišča odpravljena na njihov naslov šele po preteku roka za absolutno zastaranje.

21. Ustavno sodišče je v mnogih svojih odločbah poudarjalo pomen pravne varnosti in predvidljivosti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Med drugim šteje, da je pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave kršena takrat, ko redno sodišče odloči o konkretni zadevi, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ni videti razloga, zaradi katerega bi bilo Ustavno sodišče bolj prizanesljivo do kršitev ustaljene lastne ustavnosodne presoje, kot je do kršitev ustaljene prakse rednih sodišč. Ustavno sodišče bi moralo biti posebej občutljivo za tiste kršitve Ustave, pri katerih gre za nespoštovanje njegovih že sprejetih stališč pred rednimi sodišči. V nasprotnem primeru bi namreč samo dodatno ogrožalo pravno varnost in povzročalo neenakost med ustavnimi pritožniki.[18] Višje sodišče v času, ko je odločalo v obravnavanih zadevah, še ni moglo poznati navedenega stališča Ustavnega sodišča, pritožnici pa se na to stališče izrecno ne sklicujeta (pač pa v ustavni pritožbi le navajata enake in podobne argumente, kot jih je uporabilo Ustavno sodišče v zgoraj citiranih odločbah). Obe ustavni pritožbi dajeta temeljni poudarek nesprejemljivosti primera "ko bi odločba imela učinke zoper predlagatelja še predno se je imel le-ta možnost seznaniti z njeno vsebino. Takšno tolmačenje bi bilo po mnenju ustavnih pritožnikov nedopustno in v nasprotju z 22. členom Ustave, na podlagi katerega imajo vsi pravico do poštenega sojenja oziroma do enakega varstva pravic". Z vidika presoje kršitev, ki jih očitata pritožnici, ni odločilno, ali je navedeno stališče povzeto iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena tri tedne pred vložitvijo ustavnih pritožb ali pa gre za uspešno anticipiranje takšnega stališča.

22. Kot rečeno, to za reševanje ustavnih pritožb ni bistveno. Ustavno sodišče se namreč ne more delati, kot da svojega stališča (sprejetega 7. aprila 2005 in ponovljenega v številnih poznejših odločbah) ne pozna ali da zanj ni zavezujoče. Kriterij za presojo obravnavanih zadev seveda ni stališče Ustavnega sodišča, temveč je Ustava sama, so njene določbe in načela, ki jih vsebuje. Ustava se od takrat, ko je Ustavno sodišče zavzelo navedeno stališče, ni spremenila, da bi jo bilo treba zaradi tega danes uporabiti na drugačen način v enakem ali podobnem primeru. Menim celo, da bi moralo Ustavno sodišče ustavnima pritožbama ugoditi tudi v primeru, če se s podobnimi primeri prej sploh ne bi ukvarjalo; bi pač svoje stališče na podlagi enake logike oblikovalo danes in ne pred skoraj štirimi leti[19].

23. Spremembe Zakona o Ustavnem sodišču so omogočile, da senat Ustavnega sodišča sam sprejme odločbo in z njo ugodi ustavni pritožbi v zadevah, kot sta obravnavani. Takole pravi tretji odstavek 59. člena: "Če je ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, izda odločbo, s katero ugodi ustavni pritožbi, posamični akt v celoti ali deloma razveljavi ali odpravi in vrne zadevo organu, ki je pristojen za odločanje, senat, ki lahko v takšnem primeru odloči tudi po 60. členu tega zakona." Člen 60 se nanaša na možnost, da Ustavno sodišče ne vrne zadeve rednemu sodišču v ponovno odločanje, temveč samo odloči o pravici: v obravnavanih zadevah bi to pomenilo, da ustavi postopka o prekršku. Takšna ureditev je smiselna[20] in jo podpiram. Z njo se daje poseben poudarek avtoriteti Ustavnega sodišča in njegovim odločitvam. Uporabna pa je zlasti za enostavne primere, na primer ko redno sodišče spregleda stališče Ustavnega sodišča, medtem ko bi o ugovorih rednega sodstva zoper stališče Ustavnega sodišča morala še naprej odločati celotna sestava Ustavnega sodišča. Doslej so senati Ustavnega sodišča v nekaj posamičnih primerih izkoristili to novo pooblastilo, do katerega je prišlo ravno zaradi primerov, kot sta obravnavana. To je storil civilni senat v imenu Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-2216/06 z dne 20. maja 2008[21] in zoper njo nimam pomislekov. Podobno je odločil upravni senat v najmanj dveh primerih (Up-665/08 in Up-454/08). V edinem doslej izvedenem poskusu pa člani kazenskega senata niso bili enotni glede takšne odločitve in je o zadevi meritorno odločila plenarna seja Ustavnega sodišča.

24. V obravnavanih primerih je kazenski senat ravnal drugače, kot mu omogoča spremenjeni zakon: sprejel je ustavno pritožbo in prepustil plenumu Ustavnega sodišča, da meritorno obravnava zadevo. Takšno ravnanje je mogoče prepričljivo upravičiti s tem, da obravnavana primera nista popolnoma enaka tistim, v katerih je Ustavno sodišče ustavilo postopke o prekršku, temveč sta samo smiselno enaka oziroma podobna. Kljub temu zame ni nobenega dvoma, da gre za primera, v katerih je stališče Ustavnega sodišča, ki se nanaša na absolutno zastaranje postopka o prekršku, mogoče in treba uporabiti. Zakaj menim tako?

25. Učinek abolicije je podoben učinkom, ki nastopijo s potekom roka o absolutnem zastaranju. Ko nastopi abolicija, storilca prekrška ni mogoče več preganjati, postopek o prekršku se ustavi, izvršitev kazni mu je odpuščena. To ne more biti v ničemer sporno. Sporno je le vprašanje, kdaj nastopijo te, z Zakonom o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora (Uradni list RS, št. 35/2005), določene posledice. Zakon pravi, da veljata določbi o ustavitvi postopka in o odpustitvi izvršitve kazni v primerih, če je bila odločba izdana oz. je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona. Vprašanje je torej, kdaj je bila odločba o prekršku izdana: ali na dan, ko je zasedal pristojni sodni senat ali takrat, ko je bila odločba prek prvostopnega organa odpravljena na naslov pritožnic. Zakon je začel veljati po tem, ko je Višje sodišče odločilo in pred tem, ko je bila odločba odpravljena na naslov pritožnic. Zato bi ob upoštevanju ustaljene ustavnosodne presoje moralo Ustavno sodišče (če tega ni storilo prej višje sodišče po tem, ko je bil uveljavljen zakon, ki je določil abolicijo) odločbe razveljaviti in postopka ustaviti.

26. Ključni argument v prid ustavnima pritožnicama je enak, kot je bil v zadevi 762/03: zakonodajalec sicer svobodno določa roke, do katerih je mogoče preganjati domnevnega storilca prekrška, pa naj gre za rok, ko nastopi absolutno zastaranje ali rok, ko nastopi abolicija. Ko pa ga enkrat določi, morajo državni organi takšen rok spoštovati. V nasprotnem primeru se hudo kršijo načela pravne države in ogroža pravna varnost prizadetih, ki upravičeno pričakujejo, da država ne bo samovoljno kršila omejitev, ki si jih je sama postavila glede represivnega poseganja v njihove pravice. Se posameznik lahko zanese na obljubo države, da po določenem roku ne bo več posegala v njegove pravice? Se lahko zanese na stališče Ustavnega sodišča glede tega, kdaj se šteje, da je bila odločitev, ki posega v njegove pravice, sprejeta? Lahko pričakuje od Ustavnega sodišča meritorno odločbo po tem, ko je dobil z Ustavnega sodišča obvestilo o sprejemu ustavne pritožbe? Ali lahko pričakuje, da mu bo Ustavno sodišče odgovorilo, zakaj tovrstna kršitev pri absolutnem zastaralnem roku sega na ustavnopravno raven, pri roku uveljavitve abolicije pa ne? Za vse te odgovore je Sklep o zavrženju pritožnici prikrajšal. Najmanj, kar sta lahko pritožnici pričakovali, bi bila zavrnilna odločba, ki bi odgovorila na ta in druga vprašanja.

27. Če pogledamo gradivo iz zakonodajnega postopka, lahko ugotovimo, da je bila abolicija uvedena zaradi "kazensko-političnih razlogov"; njen namen je bil razbremeniti sodišča, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati z manj pomembnimi prekrški iz preteklosti, temveč bi se lahko posvetila bolj pomembnim prekrškom, storjenim po sprejemu reforme prekrškovnega prava.[22] V obravnavanih primerih je šlo za manj pomemben prekršek, storjen v letu 2003. Tudi po teh značilnostih obravnavani zadevi spominjata na tiste, pri katerih je šlo za zastaranje pregona.

28. Naj omenim še en vidik pravne varnosti. Ustavni pritožbi sta bili vloženi maja 2005, Ustavno sodišče pa je o njih odločilo štiri leta pozneje. Sprašujem se, ali lahko Ustavno sodišče resnično pričakuje od pritožnikov, da bodo v svojih ustavnih pritožbah iz leta 2005 upoštevali tako spremembe Zakona o Ustavnem sodišču (uveljavljene več kot dve leti po vložitvi ustavnih pritožb), kot na njihovi podlagi spremenjeno prakso Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče od ustavnih pritožnic pričakuje, da ga bosta prepričali, da gre za primer, ki skriva v sebi pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavni pritožnici bi morali biti vedeževalki, da bi lahko leta 2005 anticipirali omejitve in pogoje za meritorno presojo ustavnih pritožb, ki jih bosta zakonodajalec in Ustavno sodišče v letih 2007 do 2009 šele uveljavila v svoji praksi. Je takšno sojenje do pritožnikov pošteno? Ali zdrži presojo z vidika v Sloveniji uveljavljenih standardov varstva človekovih pravic? Je v skladu z minimalnimi evropskimi standardi, določenimi v EKČP in v praksi ESČP? Na ta vprašanja bi tako ali drugače moralo odgovoriti Ustavno sodišče, če bi spoštovalo odločitev senata o sprejemu ustavnih pritožb in pritožbi meritorno presojalo. V Sklepu o zavrženju obravnavanih ustavnih pritožb ni nobene sledi odgovorov na ta vprašanja. Tudi zato je po mojem mnenju ta Sklep najslabša od vseh odločitev Ustavnega sodišča, pri katerih sem kot sodnik sodeloval v preteklih osmih letih[23].

29. To so temeljni razlogi, zaradi katerih v obravnavanih zadevah nisem mogel glasovati za zavrženje ustavnih pritožb. Menim namreč, da ta odločitev spodkopava (čeprav formalno ne spreminja) pomembno stališče Ustavnega sodišča, ki je izrazito v korist pritožnikov in varstva njihovih pravic in ga je Ustavno sodišče v zadnjih treh letih dosledno uveljavljalo. Poleg tega Sklep povzroča neenako obravnavanje ustavnih pritožnikov ali vsaj ustvarja negotovost glede pravic tistih pritožnikov, zoper katere bi moral biti postopek o prekršku ustavljen, pa še niso dobili drugostopenjske odločbe o prekršku. Namesto da bi pritožnici uspeli z ustavnima pritožbama po poenostavljenem postopku, ker sta primera rešljiva na podlagi precedenčnih stališč oziroma ustaljene ustavnosodne presoje, sta bili ustavni pritožbi s skopo obrazložitvijo zavrženi. Za oceno o tem, da takšna odločitev ni dobra, se ni treba strinjati z vsebino tega ločenega mnenja, niti z zasnovo odločbe, ki je temu ločenemu mnenju priložena. Dovolj je, če je ločeno mnenje prepričljivo vsaj do te mere, da vprašanj, ki jih odpirata ustavni pritožbi, ni mogoče označiti za nepomembna ustavnopravna vprašanja. To še posebej velja za vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče zavzelo nasprotno stališče kot ga ima Ustavno sodišče[24] v zadevi, ki je še odprta (Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Ips 30/2007; ustavna pritožba v zadevi št. Up-3871/07), in ki bo zaradi sprejema obravnavanega Sklepa o zavrženju ustavnih pritožb še težje rešljiva, kot je že.

Opombe:

[1]Dr. Bojan Bugarič je v svojem prispevku "Constitutional Courts in Central and Eastern Europe" za posvetovanje na Harvard University of Wisconsin, Madison, 29-30.10.2005, po pomenu takole razvrstil ustavna sodišča: najvplivnejša so madžarsko, poljsko in slovensko, potem pa si sledijo bolgarsko, češko, slovaško in ustavna sodišča iz baltiških držav. Dr. Tanja Karakamiševa je v svojem referatu Constitutional Complaint – Procedural and Legal Instrument of the Constitutional Justice na Svetovni konferenci ustavnih sodišč, ki je bila 23. in 24. januarja 2009 v Cape Townu (www.venice.coe.int/WCCJ/Papers) slovensko Ustavno sodišče uvrstila med tista ustavna sodišča (ob nemškem, španskem in hrvaškem), katerih praksa je lahko inspiracija za uvajanje ustavne pritožbe v Makedoniji.

[2]Predsednik republike dr. Danilo Türk je v slavnostnem govoru ob 17. obletnici osamosvojitve poudaril pomen državljanske svobode in uresničevanja človekovih pravic kot najpomembnejšega zagotovila razvoja Slovenije. Opozoril je, da bo (tudi z ustavnimi spremembami) treba ustvariti pogoje "za razbremenitev in ustrezno avtoriteto Ustavnega sodišča". Menim, da je drugi cilj (krepitev avtoritete Ustavnega sodišča) zahtevnejši kot razbremenjevanje njegovega dela. Če je bilo v predsednikovem nastopu v ospredju vprašanje odnosa drugih državnih organov do Ustavnega sodišča (nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča), je v tem ločenem mnenju poudarek na vprašanju, kako naj k utrjevanju svoje avtoritete skrbi Ustavno sodišče samo. V zvezi s tem je zanimivo kritično pripombo predsednik dr. Türk izrekel, ko je v Državnem zboru predstavil svoje predloge ustavnih sprememb: "Pravna stroka že kritično ocenjuje nekatere odločitve Ustavnega sodišča, v katerih ni obravnavalo za pravni sistem pomembnih vprašanj."

[3]Pojem je povzet po slavnostnem govoru dr. Franceta Bučarja na Dnevu ustavnosti 22. decembra 1999 (objavljen v Novi reviji, letnik 19, št. 213-214), v katerem se je ukvarjal z vprašanjem spoštovanja odločb Ustavnega sodišča in s tem, kako lahko na videz majhne napake vodijo do hudih posledic: "Tudi ustavno sodišče ni nezmotljivo. Nobeno sodišče ni imuno pred napakami, ne more pa si privoščiti niti najmanjšega spodrsljaja na etičnem področju, še zlasti ne ustavno sodišče. Sleherni spodrsljaj na tem področju bi pomenil isto kot lastno samoukinitev."

[4]Morda je njegova odlika v tem, da Ustavno sodišče ni izrecno odstopilo od svojega stališča, povzetega v prejšnji točki, temveč je odločilo le, da ga v obravnavanih zadevah ne bo uporabilo.

[5]Nobenega dvoma ni, da mora sodnik, ko piše ločeno mnenje, računati na posledice svoje kritike za ugled in avtoriteto Ustavnega sodišča. Menim pa, da je njegova odgovornost v primerjavi z odgovornostjo večine, ki je sklep izglasovala, vsaj stokrat manjša: v Uradnem listu se bo objavil samo Sklep o zavrženju, odločitev in stališča v njem pa ne prizadenejo samo pritožnikov, temveč zavezujejo vse in vsakogar, ločeno mnenje pa samo njegovega pisca. Pisanje ločenih mnenj bi morali spodbujati, ne omejevati. Ustavno sodišče je brez ločenih mnenj kot parlament brez opozicije ali kot redno sodišče brez instančnega nadzora.

[6]Kako je "zavrženje" temeljna značilnost delovanja Ustavnega sodišča v zadnjem obdobju kaže tudi to, da je najpomembnejše odločitve v tem obdobju (npr. tisto o ustavnoskladni razlagi pristojnosti Sove v zadevah št. U-I-216/07 in U-I-45/08) sprejelo v obliki (t. i. meritornega) zavrženja.

[7]Prim. Franc Testen, The Binding Force of the Decisions of the Constitutional Court of Slovenia, referat za seminar o "The Effects of Constitutional Court Decisions", Venice Commission, Strassbourg, 22. maj 2003. Ko govori o ustavnih pritožbah, avtor poudarja, da ima Ustavno sodišče v Sloveniji posebej pomemben položaj, ker lahko samo odloči o pravici. Redna sodišča so dolžna upoštevati odločbe Ustavnega sodišča. Kadar se z njimi ne strinjajo, lahko ugovarjajo, ravnajo v nasprotju z njimi in za to navedejo argumente (torej sprožijo dialog z Ustavnim sodiščem), zadnja beseda pa tudi v tem primeru pripade Ustavnemu sodišču.

[8]Po mnenju sodnika ESČP dr. Boštjana M. Zupančiča je spoštovanje odločb ustavnega sodišča lakmusov test za civiliziranost in kultiviranost nekega pravnega in političnega prostora. (Mednarodna sodna presoja in internacionalizacija ustavnega prava, Pravna praksa, št. 1/2005, priloga, str. 4). Več o tem glej v mojem Pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi v zadevi št. 1062/05.

[9]Češko ustavno sodišče je v zadevi, v kateri je šlo za nespoštovanje njegove odločitve o tem, da je protiustavno večkrat zaporedoma obsoditi pritožnika, ki ne želi služiti vojaškega roka in/ali opraviti civilnega služenja, poudarilo, da je za ustavno sodstvo ključnega pomena, da so odločitve ustavnega sodišča obvezne za redna sodišča: odločbe ustavnega sodišča so obvezne za vse državne organe in posameznike in so zavezujoče tudi za ustavno sodišče samo (Odločba v zadevi št. III. ÚS 425/97 sprejeta 2. aprila 1998).

[10]Takšna formulacija je v Zakonu o Ustavnem sodišču uporabljena tako na mestu, ki govori o izjemni obravnavi sicer nedovoljenih ustavnih pritožb (tretji odstavek 55.a člena), kot na mestu, ki govori o sprejemu ustavnih pritožb (drugi odstavek 55.b člena).

[11]Predpostavljam, da odločitev sodnika dr. Zvonka Fišerja, da podpre sprejem ustavnih pritožb, ne izraža spremembe njegovega negativnega mnenja o stališču Ustavnega sodišča iz Odločbe št. Up-762/03, temveč izraža zgolj oceno, da ni mogoče zavreči ustavne pritožbe, ki odpira vprašanje (ne)spoštovanja stališča Ustavnega sodišča.

 

[12]To se, čeprav izjemno redko, dogaja tudi na ESČP, kjer Veliki senat kdaj pa kdaj (na primer v zadevi Blečić v. Hrvaška) v nasprotju z odločitvijo senata ugotovi, da ni procesnih pogojev za meritorno odločanje.

[13]V letu 2007, v katerem sta bili sprejeti obravnavani ustavni pritožbi, je Ustavno sodišče meritorno odločalo o 93 ustavnih pritožbah od skupno 4517 ustavnih pritožb, o katerih je dokončno odločilo v tem letu. To pomeni, da je bila sprejeta komaj vsaka petdeseta ustavna pritožba.

[14]Naj opozorim na to, da je odločitev o zavrženju ustavne pritožbe, sprejeta v senatu, dokončna in je Ustavno sodišče ne more spremeniti, pač pa lahko spremeni odločitev senata o sprejemu ustavne pritožbe. Takšna ureditev in praksa sta lahko vprašljivi, ker plenum Ustavnega sodišča korigira samo tiste odločitve, ki so v korist pritožnikov, ne pa tudi tistih (zavrženje), ki so jim v škodo.

[15]Prim. Mitchel de S.O.Ľ E Lasser, O treh modelih sodniškega nadzora, razpravljanja in pravosodne legitimnosti, Revus, št. 6/2006, s. 15.

[16]Širše: Larry A. Alexander, Emily L. Sherwin, Judges as Rulemakers, Legal Studies Reasearch Paper Series, št. 05/14, University of San Diego, September 2004, s. 4 in nasl.

[17]Širše o takšnem dialogu, ki ga izrecno dopušča Ustavno sodišče Slovenije, glej: Franc Testen, Nav. delo, s. 8.

[18]Zelo prepričljivo s tega vidika je stališče sodnika ESČP dr. Boštjana M. Zupančiča, ki v pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi Broniowski v. Poljska (Pritožba št. 31443/96, o kateri je odločilo ESČP 22. junija 2004) utemeljuje smiselnost t. i. pilotne sodbe ESČP, s katero naloži sodišče obsojeni državi odpravo sistemske napake. Iz ločenega mnenja izhaja, da razlog za sprejem takšne sodbe, ki je temelj za rešitev deset tisočev podobnih primerov, ni v racionalizaciji in reševanju preobremenjenosti ESČP, temveč v zagotavljanju načela pravičnosti, ki terja enako obravnavanje pritožnikov, če so se znašli v enakem položaju. Ustavno sodišče mora to, da ne sprejema pilotnih sodb, nadomeščati z doslednim upoštevanjem lastnih stališč v prihodnjih podobnih primerih.

[19]Da bi se izognil očitku, da je lažje kritizirati sprejeto odločitev, težje pa napisati alternativno, ponujam ob koncu tega ločenega mnenja zasnovo odločbe, pri kateri sem izhajal iz nekaterih osnutkov, pripravljenih v zvezi z obravnavanima pritožbama.

[20]Zelo podobna ureditev naj bi se uveljavila za ESČP. Protokol št. XIV k EKČP, ki še ni uveljavljen, namreč določa, da lahko odbor treh sodnikov sprejme meritorno sodbo, če "je temeljno vprašanje v tej zadevi, ki se nanaša na razlago ali uporabo konvencije ali njenih protokolov, že del uveljavljene sodne prakse Sodišča" (8. člen).

[21]V ustavni pritožbi je pritožnica zatrjevala, da sodišči nista omogočili obravnave njenih stališč in ugovorov v pravdnem postopku ter uveljavljala kršitev 22. in 23. člena Ustave. Sodišči sta zavrnili njen ugovor zoper sklep o izvršbi zaradi neobrazloženosti in se pri tem postavili na stališče, da bi morala pritožnica svoje trditve dokazati s pomočjo "ustreznih pisnih dokazov". Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-854/05 z dne 7. februarja 2007, v kateri je poudarilo, da je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik predlaga dokaze, pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev. Ker je bila pritožnici odvzeta možnost, da se o njeni obveznosti na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev odloči v pravdnem postopku, je bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

 

[22]Predlog zakona o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora, Poročevalec, št. 18/2005, s. 11, 12.

[23]Primerja se lahko samo še s Sklepom o zavrženju ustavne pritožbe v zadevi št. Up-103/01 z dne 9. oktobra 2001. V tej zadevi je šlo za smrt sina pritožnikov zaradi domnevne zdravniške napake. Slovenija je bila pozneje obsojena pred ESČP (Šilih v. Slovenija, pritožba št. 74163/01), ker ni izvedla učinkovite preiskave primera. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, sam pa sem se povsem neustrezno zadovoljil s kratkim pritrdilnim ločenim mnenjem o tem, da načelno nasprotujem stališču, da zasebni in subsidiarni tožilci ne morejo vložiti ustavne pritožbe. Moje drugačno ravnanje v zadevi št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. julija 2006 je po hudih zapletih vodilo do sprejema ugotovitvene odločbe o tem, da so bile pritožnikoma kršene ustavne pravice, ker med policijsko akcijo ni bila izvedena učinkovita preiskava o smrti njunega bližnjega. V tem primeru pritožnikoma ni bilo treba iti pred ESČP, ki bi po vzoru na zadevo Šilih skoraj gotovo ugotovilo zelo podobno kršitev EKČP.

[24]Vrhovno sodišče sicer priznava, da želi Ustavno sodišče pospešiti postopke o prekršku, vendar ocenjuje, da vnaša stališče Ustavnega sodišča negotovost in da "dodatna kvaliteta, ki jo želi vnesti Ustavno sodišče, ne pretehta nad razlogi, ki govorijo v prid obstoječe razlage in proti spremembi ustaljene vsebine institutov zastaranja in pravnomočnosti". Ker sta po oceni Vrhovnega sodišča obe razlagi (prva, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča in druga, da je absolutno zastaranje nastopilo, če odločba v predpisanem roku ni bila vsaj odpravljena na pritožnikov naslov) v okviru Ustave, se je odločilo, da je "treba dati prednost ustaljeni razlagi", torej tisti, ki je nasprotna stališču Ustavnega sodišča. Takšen način polemiziranja Vrhovnega sodišča z Ustavnim sodiščem je milo rečeno neobičajen. Polemika je načeloma sicer dobrodošla. Toda, ali ni Ustavno sodišče tisto, ki je dolžno ocenjevati ustavnost odločitev rednih sodišč, tudi Vrhovnega, in ne obratno? In ali v dvomu, ko imamo pred seboj dve ustavnoskladni razlagi, ne bomo dali prednost tisti, ki je bolj v korist varstva človekovih pravic, še posebej, ker gre za področje kaznovalnega prava?