Up-1970/08

Up-1970/08

9. 7. 2008

 

 

 

SKLEP

 

 

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili A. B. in Č. D., oba C., ki ju zastopa Mojca Blažič, odvetnica v Trbovljah ter E. F. in G. H., oba C., ki ju po pooblastilu zakonitih zastopnikov A. B. in Č. D., zastopa Mojca Blažič, odvetnica v Trbovljah, na seji 9. julija 2008

 

sklenil:

 

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 213/2008 z dne 11. 6. 2008 se sprejme v obravnavo. 

 

2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-167/2007/25 (1352-16) z dne 2. 4. 2008. 

 

3. Začasno zadržanje iz prejšnje točke začne učinkovati z dnem vročitve tega sklepa Ministrstvu za notranje zadeve. 

 

 

Obrazložitev

 

 

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnikov in odpravilo odločbo MNZ. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo.

 

2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 22., 25. in 35. člena Ustave. Menijo, da Vrhovno sodišče svoje sodbe ni obrazložilo v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Vrhovno sodišče naj bi neustrezno in nepopolno povzelo odločitev Upravnega sodišča. Opozarjajo, da je Upravno sodišče v pravnomočni sodbi št. U 1374/2007 z dne 5. 9. 2007 navedlo, da bi moralo MNZ postopek za priznanje mednarodne zaščite ponoviti in pri tem upoštevati stališča Upravnega sodišča. MNZ naj ne bi upoštevalo stališč Upravnega sodišča, ki jih je to zavzelo v sodbi št. U 1374/2007. Iz navedene sodbe naj bi izhajalo, da zgolj dejstvo, da je brat pritožnice dobil status begunca, še ne pomeni, da so tudi pritožniki poznali institut azila in bi zato morali vedeti, da morajo prošnjo za azil nemudoma vložiti. Menijo, da so v tožbi ponovno opozorili, da je MNZ bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo ugotovitev sodišča. Stališče Vrhovnega sodišča, da bi morali pritožniki poznati pravo Republike Slovenije, naj bi bilo neživljenjsko, ker so pritožniki tujci. Menijo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo, niti do pravnomočne sodbe Upravnega sodišča, niti do tožbenih navedb, čeprav je samo odločilo o tožbi. Zato naj bi bila kršena pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornosti. S tem, ko je Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi, naj bi kršilo tudi 25. člen Ustave (pravica do pritožbe). Ker je Upravno sodišče tožbi ugodilo, naj bi bili tožbeni ugovori prvič zavrnjeni šele na instanci. Ker bi z zapustitvijo Republike Slovenije pritožnikom nastale težko popravljive posledice, pritožniki Ustavnemu sodišču predlagajo začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnikov.

 

4. Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča je postala odločba MNZ pravnomočna. Ta v 2. točki izreka določa, da morajo pritožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. To pomeni, da bi pritožniki morali zapustiti Republiko Slovenijo, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njihovi ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi ustavnih pravic. Z izvršitvijo pravnomočne odločbe MNZ bi zato lahko pritožnikom nastale nepopravljive posledice. Zato je senat Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS določil način izvršitve svoje odločitve. Določil je, da se izvršitev odločbe MNZ do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži (2. točka izreka).

 

5. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

 

 

 

 

 

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik senata

 

 

 

 

 

Up-1970/08-16

2. 4. 2009

 

 

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe A. B. in Č. D., oba C., ki ju zastopa Mojca Blažič, odvetnica v Trbovljah, ter E. F. in G. H., oba C., ki ju po pooblastilu zakonitih zastopnikov A. B. in Č. D., zastopa Mojca Blažič, odvetnica v Trbovljah, na seji 2. aprila 2009

odločilo:

 

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 213/2008 z dne 11. 6. 2008 se zavrne. 

Obrazložitev

A.

 

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnikov in odpravilo odločbo MNZ. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo.

 

2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 22., 25. in 35. člena Ustave. Menijo, da Vrhovno sodišče sodbe ni obrazložilo v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ter da je neustrezno in nepopolno povzelo odločitev Upravnega sodišča. Opozarjajo, da je Upravno sodišče v pravnomočni sodbi št. U 1374/2007 z dne 5. 9. 2007 navedlo, da bi moralo MNZ postopek za priznanje mednarodne zaščite ponoviti in pri tem upoštevati stališča Upravnega sodišča. MNZ naj ne bi upoštevalo stališč Upravnega sodišča, ki jih je zavzelo v sodbi št. U 1374/2007. Iz navedene sodbe naj bi izhajalo, da zgolj dejstvo, da je brat pritožnice dobil status begunca, še ne pomeni, da so tudi pritožniki poznali institut azila in bi zato morali vedeti, da morajo prošnjo za azil nemudoma vložiti. Menijo, da so v tožbi ponovno opozorili, da je MNZ bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo ugotovitev sodišča. Stališče Vrhovnega sodišča, da bi morali pritožniki poznati pravo Republike Slovenije, naj bi bilo neživljenjsko, ker so tujci. Menijo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo niti do pravnomočne sodbe Upravnega sodišča niti do tožbenih navedb, čeprav je samo odločilo o tožbi. Zato naj bi bili kršeni pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornosti. S tem, ko je Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi, naj bi kršilo tudi 25. člen Ustave (pravica do pritožbe). Ker je Upravno sodišče tožbi ugodilo, naj bi bili tožbeni ugovori prvič zavrnjeni šele na instanci. Pritožniki tudi menijo, da jim je zaradi pomanjkljivosti v postopku kršena tudi pravica iz 35. člena Ustave (pravica do azila). Z zapustitvijo Republike Slovenije naj bi pritožnikom nastale težko popravljive posledice, zato predlagajo začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1970/08 z dne 9. 7. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do dokončne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.

 

4. MNZ je v odgovoru navedlo, da so pritožniki prišli v Republiko Slovenijo s turističnim vizumom z namenom zasebnega obiska pritožničinega brata. Pritožniki so prošnjo za priznanje azila vložili šele 17. dan po poteku veljavnosti turističnega vizuma. Čeprav naj bi se pritožniki sklicevali na ravnanje pritožničinega brata pri pridobitvi statusa begunca, naj bi bila med položajem pritožnikov in položajem pritožničinega brata bistvena razlika. Pritožničin brat naj bi prošnjo za priznanje azila vložil takoj po poteku turističnega vizuma, pritožniki pa naj bi to storili šele 17. dan po poteku vizuma in tako 17 dni ilegalno živeli v Republiki Sloveniji. MNZ meni, da je 47 dni, kolikor so pritožniki bivali v Republiki Sloveniji, preden so vložili prošnje za priznanje azila, nerazumno dolga doba za počitek, če bi oseba dejansko potrebovala zaščito v obliki mednarodne zaščite. Navaja še, da mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red države in predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti, in se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov. Navaja še, da so prošnjo za azil zavrnili iz štirih razlogov, določenih v 55. členu Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ). Upravno sodišče naj bi ugotovilo samó, da niso podani trije razlogi, do razloga, določenega v peti alineji 55. člena ZMZ, pa naj se ne bi opredelilo. Poleg tega naj bi bil za odločitev pomemben obstoj enega od razlogov iz 55. člena ZMZ, kar pomeni, da že ena pravna podlaga zadostuje za takojšno zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito.

 

5. V odgovoru na navedbe MNZ pritožniki navajajo, da v celoti vztrajajo pri svojih navedbah. Menijo, da je MNZ ponovno potrdilo, da ni spoštovalo napotil pravnomočne sodbe Upravnega sodišča, izdane v prejšnjem postopku. Menijo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb pritožnikov v tožbi in v odgovoru na pritožbi, zato sodba Vrhovnega sodišča ni obrazložena.

 

 

B.

 

6. Pritožniki zatrjujejo, da Vrhovno sodišče, ki je samo odločilo tudi o tožbi, ni odgovorilo na vse upoštevne tožbene očitke. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katerimi se strinja, če je obrazložitev nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna.

 

7. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se lahko v pospešenem postopku odloča, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ in če je podan vsaj eden od materialnopravnih razlogov, predpisanih v 55. členu ZMZ. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je svojo odločitev oprlo le na peto alinejo 55. člena ZMZ (vložitev prošnje v nerazumno dolgem času po prihodu v Republiko Slovenijo), zato se mu do drugih pritožbenih razlogov in navedb v odgovoru na pritožbo ni bilo treba opredeliti. S tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da so drugi ugovori pritožnikov, ki se ne nanašajo na okoliščino iz pete alineje 55. člena ZMZ, za odločitev neupoštevni.

 

8. Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilcev za azil. Postopek mora biti urejen tako, da ima prosilec za mednarodno zaščito zadostne možnosti dokazati, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. To pomeni, da zahteve za dostop do azilnega postopka ne smejo biti nerazumne in nesorazmerne glede na položaj prosilcev za mednarodno zaščito. Vendar pa mora azilni postopek tudi preprečevati možnosti zlorab tega postopka ter to, da osebe, ki iz svoje države dejansko pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne bi nesorazmerno dolgo čakale, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi.

 

9. ZMZ zato ureja različne azilne postopke, in sicer: redni postopek, pospešeni postopek in posebne postopke.[1] Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. Pogoji za odločanje v pospešenem postopku so določeni v prvem odstavku 52. člena, v 54. členu in v 55. členu ZMZ. V pospešenem postopku lahko pristojni organ ugodi prošnji za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 54. členu ZMZ.[2] Prošnjo lahko zavrne v pospešenem postopku samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ ob ugotovitvi, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo. Kdaj je prošnja očitno neutemeljena, je določeno v 55. členu ZMZ. Za ugotovitev, da je prošnja očitno neutemeljena, zadostuje ugotovitev obstoja ene od okoliščin, naštetih v 55. členu ZMZ.

 

10. V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in zbrati ter ugotoviti vse okoliščine in dejstva, ki prošnjo podpirajo ali je ne. Če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Zato lahko pristojni organ ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite tudi tako, da ugotavlja splošno verodostojnost prosilca.[3] V 55. členu ZMZ so opisane okoliščine, ko lahko pristojni organ zaradi ravnanja prosilca za mednarodno zaščito pred vložitvijo prošnje ali med postopkom utemeljeno podvomi v verodostojnost prosilca (četrta do deseta alineja, dvanajsta, petnajsta in šestnajsta alineja 55. člena ZMZ). Vendar zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.[4]

 

11. V peti alineji 55. člena ZMZ je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito pristojni organ zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija) niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. V prvem odstavku 35. člena ZMZ je določeno, da mora tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Oseba, ki dejansko potrebuje zaščito tuje države, ker je iz svoje izvorne države pobegnila zaradi preganjanja, ali ker ji grozi resna škoda, bo zaščito v tuji državi poiskala takoj, ko bo to mogoče. Zato okoliščina, da prosilec za mednarodno zaščito ne vloži prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času po prihodu v državo, utemeljeno zbuja dvom v njegovo verodostojnost. Glede na to zahteva, da mora prosilec za mednarodno zaščito vložiti prošnjo v najkrajšem možnem času, z vidika presoje splošne verodostojnosti prosilca ni nerazumna ali nesorazmerna ovira, zaradi katere prosilec ne bi imel zadostnih možnosti, da dokaže, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Vendar pa pristojni organ ne sme prošnje za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi okoliščine, da prošnja ni bila vložena takoj po prihodu v državo. Prosilcu za mednarodno zaščito mora biti v postopku omogočeno, da pojasni vse okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa (odločba št. Up-1229/06 z dne 7. 2. 2007, Uradni list RS, št. 16/07 in OdlUS XV, 48).[5] Šele, če prosilec za mednarodno zaščito ne navede nobenih razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da ni izkazal splošne verodostojnosti in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena.

 

12. V konkretnem primeru so pritožniki v postopku imeli možnost pojasniti razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele 47. dan po prihodu v Republiko Slovenijo. MNZ je njihove razloge presodilo in ocenilo, da so neutemeljeni. Pritožniki so v tožbi tej ugotovitvi ugovarjali. Vrhovno sodišče je tožbene ugovore presodilo in ocenilo, da je odločitev MNZ zakonita, ker razlogi, ki so jih navajali pritožniki, niso razumni. Zato je potrdilo odločitev MNZ, da je njihova prošnja očitno neutemeljena, ker pritožniki brez utemeljenega razloga niso izrazili namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse upoštevne tožbene ugovore in zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnikov v tožbi in v odgovoru na pritožbo, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

 

13. Pritožniki se ne strinjajo tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, da njihovi razlogi, s katerimi so utemeljevali vložitev prošnje za mednarodno zaščito po 47 dneh bivanja v Republiki Sloveniji, niso razumni. S temi navedbami pritožniki oporekajo napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju in zmotni dokazni oceni ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišči oziroma upravni organ ne bi utemeljili s pravnimi argumenti. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da zgolj to, da je brat pritožnice vložil prošnjo za azil šele več mesecev po prihodu v Republiko Slovenijo in je dobil status begunca, ni razumen razlog, da pritožniki niso prej vložili prošnje za azil. Navedlo je, da so pritožniki od 47 dni bivanja v Republiki Sloveniji 17 dni bivali ilegalno. Menilo je, da morajo vsi tujci spoštovati pravni red Republike Slovenije. Razlogi Vrhovnega sodišča temeljijo na zaključkih, ki so glede na pravila razlage pravnih norm mogoči. Zato ne gre za očitno napačno odločitev, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča zaradi kršitve 22. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožniki s takšnim stališčem sodišč ne strinjajo, za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.

 

14. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi, s tem pa naj bi pritožnikom odvzelo možnost, da bi se pred pravnomočnim končanjem sojenja zoper to odločitev lahko pritožili. Očitek o kršitvi 25. člena Ustave je neutemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da pristojnost pritožbenega sodišča za spremembo sodbe nižjega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva.

 

15. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je Vrhovno sodišče pri obrazložitvi svoje odločitve zadostilo zahtevam 22. člena Ustave. Zato so neutemeljeni tudi očitki pritožnikov, da naj bi Vrhovno sodišče zaradi teh pomanjkljivosti kršilo pravico iz 35. člena Ustave.

 

16. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

 

 

C.

 

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodniki Mozetič, Ribičič in Tratnik. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Mozetič.

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

 

– podatke in izjavo iz prošnje;

– informacije, pridobljene v osebnem razgovoru;

– dokaze, ki jih predloži prosilec;

– dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, identitete, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za podajo prošnje;

– dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;

– uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;

– dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;

– splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;

– specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;

– dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile."

[3]Pojem splošna verodostojnost uporablja tudi Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (1. nova izdaja, Ženeva 1992 – UNHCR 1979, točke 37–50 in 195–204).

[4]Povzeto po S. Rakočevič, Predpisi o tujcih in azilu, Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 239.

[5]Takšno stališče izhaja tudi iz Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, 13. 12. 2005, str. 13–34 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva). V prvem odstavku 8. člena Postopkovne direktive je določeno, da brez poseganja v točko i) četrtega odstavka 23. člena te direktive države članice zagotovijo, da se prošnja za azil ne zavrne niti ne izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker bi ni bila vložena v najkrajšem možnem času.

 

 

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika mag. Mozetiča,  

ki se mu pridružuje sodnik Ribičič 

 

 

1. Temeljno vprašanje v tej ustavni pritožbi, na katerega je Ustavno sodišče moralo odgovoriti, je bilo, ali je stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe št. I Up 213/2008 skladno z 22. členom Ustave.

 

2. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se lahko v pospešenem postopku odloča, kadar so izpolnjeni pogoji iz 54. člena Zakona o mednarodni zaščiti (uradni list RS, št, 111/07, v nadaljevanju ZMZ) in če je podan vsaj eden od materialnopravnih razlogov, predpisanih v 55. členu ZMZ. V obrazložitvi je navedlo, da je svojo odločitev oprlo le na peto alinejo 55. člena ZMZ (vložitev prošnje v nerazumno dolgem času po prihodu v Republiko Slovenijo), zato se mu do drugih pritožbenih razlogov in navedb v odgovoru na pritožbo ni bilo treba opredeliti. S tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je okoliščina, določena v peti alineji 55. člena ZMZ, samostojni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato naj bi bili vsi ugovori pritožnikov, ki se ne nanašajo na okoliščino iz pete alineje 55. člena ZMZ nerelevantni za odločitev.

 

3. Ustavno sodišče je takšnemu stališču v celoti pritrdilo in zato odločilo, da so očitki o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljeni. S takšnim stališčem se nisem mogel strinjati, zato sem glasoval proti večinski odločitvi Ustavnega sodišča. Zavzemal sem se za odločitev, da je stališče Vrhovnega sodišča napačno in v neskladju z Ustavo in relevantnimi mednarodnimi akti. V nadaljevanju navajam, za kakšno odločitev sem se zavzemal, kar po drugi strani pomeni razloge za moje odklonilno stališče do večinske odločitve Ustavnega sodišča.

 

4. ZMZ ureja različne azilne postopke, in sicer: redni postopek, pospešeni postopek in posebni postopki. Namen vseh azilnih postopkov je ugotoviti, ali prosilec za mednarodno zaščito izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma pa lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoji za odločanje v pospešenem postopku so določeni v prvem odstavku 52. člena, v 54. členu in v 55. členu ZMZ. V prvem odstavku 52. člena ZMZ so določene možne vsebinske odločitve pristojnega organa v postopku ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito. V pospešenem postopku lahko pristojni organ ugodi prošnji za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 54. členu ZMZ. Prošnjo lahko zavrne v pospešenem postopku samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ ob ugotovitvi, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo. V 55. členu ZMZ so določen primeri očitno neutemeljenih prošenj. Drugače mora prošnjo zavrniti v rednem postopku. V 54. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ odloči v pospešenem postopku le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona. Iz navedenega izhaja, da je razlika med rednim in pospešenim postopkom le v tem, da lahko pristojni organ relevantno dejansko stanje ugotovi, ne da bi moral ugotavljati okoliščine iz devete in desete alineje 23. člena ZMZ in da mu ni treba obvezno opraviti osebnega razgovora (prva alineja prvega odstavka 46. člena ZMZ).[1] Če spozna, da je za ugotovitev dejanskega stanja treba upoštevati tudi dejstva in okoliščine iz 9. in 10. alineje 23. člena ZMZ, mora odločati v rednem postopku. Posledica odločanja v pospešenem postopku pa so tudi krajši roki za vložitev tožbe (drugi odstavek 74. člena ZMZ) in krajši rok, v katerem mora odločiti Upravno sodišče (prvi odstavek 75. člena ZMZ).

 

5. Iz zakonske ureditve pospešenega postopka v ZMZ torej izhaja, da pristojni organ ne more v pospešenem postopku zgolj ugotoviti eno od okoliščin, naštetih v 55. členu ZMZ in zavrniti prošnjo, ne da bi pri tem tudi ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (drugi in tretji odstavek 2. člena ZMZ).[2] Drugačna razlaga prvega odstavka 52. člena, 54. člena in 55. člena ZMZ bi prosilcem za mednarodno zaščito zagotavljala nižje garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka kot izhajajo iz mednarodnega prava. Mednarodno pravo ne ureja postopkov, v katerih se odloča o prošnjah za mednarodno zaščito. Vendar obveznost, da morajo države spoštovati t. i. načelo nevračanja[3] in obveznost spoštovanja 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP),[4] in prvega odstavka 3. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93)[5] vpliva tudi na značilnosti in posebnosti azilnih postopkov. Iz 33. člena Ženevske konvencije izhaja, da država ne sme urediti azilnega postopka na način, da prosilec za azil ne bi imel zadostnih možnosti, da bi dokazal, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca, kar bi pomenilo, da bi bila ta oseba izpostavljena nesorazmernemu tveganju, da bi prišlo do kršitve t. i. načela nevračanja. Iz 3. člena EKČP izhaja zahteva, da morajo države zagotoviti takšen postopek, da ne ovira realnih možnosti prosilca, da dokaže utemeljenost prošnje. Prosilcu za mednarodno zaščito mora biti v postopku zagotovljena podrobna in natančna presoja (rigorous scrutiny), ki mora vsebovati tudi oceno, da prisilna odstranitev v tretjo državo ne bo posameznika izpostavila ravnanju, ki je prepovedano s 3. členom EKČP.[6] Tudi Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06 in OdlUS XV, 83) navedlo, da mora zavrnitev prošnje za azil vedno vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti življenja ali svobode prosilca za mednarodno zaščito in presojo, da prosilec za mednarodno zaščito v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Če postopek ne omogoča takšne presoje, je v neskladju z 18. členom Ustave.[7]

 

6. Ženevska konvencija niti ZMZ ne določata prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. V prvem odstavku 35. člena ZMZ je določeno, da mora tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje.[9] Gre za okoliščino, ki je pomembna za ugotavljanje splošne verodostojnosti prosilca in vpliva na dokazno oceno pristojnega organa.[9] Navedena okoliščina ne more biti samostojen razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, saj sama po sebi še ne more pomeniti, da pogoji za pridobitev mednarodne zaščite niso izpolnjeni, kakor to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča. Ta okoliščina lahko kaže na to, da prosilcem ne gre verjeti, da obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpijo resno škodo. Vendar je ob upoštevanju še drugih okoliščin in dejstev iz 23. člena ZMZ treba napraviti sklep, da kasnejša vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kaže na to, da prosilci očitno ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Če bi bilo mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti samo zato, ker prosilec brez utemeljenega razloga ni nemudoma ob vstopu v državo zaprosil za mednarodno zaščito, ne da bi bilo treba to okoliščino povezati z oceno njegove verodostojnosti in z oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma (ne)obstoju utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, bi bil s tem prosilcu onemogočen dostop do azilnega postopka, v katerim bi bil pristojni organ dolžan natančno preučiti ali morebitna prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti življenja ali svobode prosilca za mednarodno zaščito in presojo, da prosilec za mednarodno zaščito v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem je treba upoštevati razlike v pogojih za pridobitev statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite.

 

7. Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku samo odločilo o tožbi pritožnikov, zato bi bilo dolžno v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe MNZ, temveč tudi na vse relevantne tožbene očitke pritožnikov. Pritožniki so v tožbi navajali, da naj bi bilo dejansko stanje v zvezi z dogodki na C., zaradi katerih so pritožniki zaprosili za mednarodno zaščito, nepopolno in napačno ugotovljeno. Menijo, da ugotovitve MNZ v zvezi s preganjanjem niso obrazložene ali pa so obrazložene nerazumno. Nasprotujejo tudi ugotovitvi MNZ, da niso verodostojni. Kot izhaja iz te obrazložitve so tudi v pospešenem postopku relevantne za odločitev vse okoliščine, iz katerih izhaja, ali pritožniki izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, določene v drugem in tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Samo na takšen način pristojni organ lahko oceni, ali bi prisilna odstranitev povzročila ogroženost življenja ali svobode pritožnikov in presojo, da pritožniki v tej državi ne bodo izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje samo ugotovitev obstoja ene izmed okoliščin, naštetih v 55. členu ZMZ in mu zato ni treba presojati nobene druge okoliščine. V konkretnem postopku naj bi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito zadostovala že ugotovitev, da pritožniki brez utemeljenega razloga niso izrazili namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. S takim stališčem je Vrhovno sodišče prikrajšalo pritožnike za obrazloženo sodno odločbo, ker je relevantne tožbene ugovore za odločitev ocenilo kot nerelevantne in se do njih ni opredelilo. S tem je kršilo pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

 

 

mag. Miroslav Mozetič

dr. Ciril Ribičič

 

 

 

Opombe:

[1]Vendar pa to ne pomeni, da pristojni organ ni dolžan spoštovati prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b., 126/07 in 65/08 – ZUP), ki določa da mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tako stališče je Ustavno sodišče že zavzelo v odločbah Up-1024/05 z dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05) in odločbi št. Up-1025/05 z dne 3. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05).

[2]Takšna razlaga pospešenega postopka izhaja tudi iz Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, 13. 12. 2005, str. 13 – 34 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva). V prvem odstavku 28. člena Postopkovne direktive je določeno, da lahko države članice štejejo prošnjo za azil za neutemeljeno le, če je organ za presojo ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca v skladu z Direktivo 2004/83/ES. Iz Postopkovne direktive ne izhaja, da v pospešenem postopku pristojni organ ne bi bil dolžan izpolniti obveznosti, določene v prvem odstavku 28. člena Postopkovne direktive.

[3] V skladu s prvim odstavkom 33. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – v nadaljevanju Ženevska konvencija), sta prepovedana izgon ali prisilna vrnitev begunca na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.

[4]Člen 3 EKČP določa. "Nikogar se ne sme mučiti ali z njim nečloveško ali ponižujoče ravnati ali ga kaznovati."

[5] Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju v prvem odstavku 3. člena izrecno prepoveduje pregon, izgon oziroma izročitev osebe drugi državi, če so podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena.

[6] Vpliv na ureditev azilnega postopka zaradi obveznosti države, ki izhaja iz 3. člena EKČP je, ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevah Vilavarajah in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 30. 10. 1991, serija A št. 215, Jabari proti Turčiji, sodba z dne 11. 7. 2000, Reports 2006-VIII in Bahaddar proti Nizozemski, sodba z dne 19. 2. 1998, Reports 1998-I, v zadevi NA proti Veliki Britaniji, sodba z dne 17. 7. 2008, v zadevi Salah Seekh proti Nizozemski, sodba z dne 11. 1. 2007.

[7]Člen 18 Ustave prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo (odločba št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000, Uradni list RS, št. 66/2000 in OdlUS IX, 295).

[8]V prvem odstavku 8. člena Postopkovne direktive je določeno, da brez poseganja v točko i) četrtega odstavka 23. člena te direktive države članice zagotovijo, da se prošnja za azil ne zavrne niti ne izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker bi ni bila vložena v najkrajšem možnem času.

[9]V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih v svoj prid navaja prosilec. Pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in zbrati ter ugotoviti vse okoliščine in dejstva, ki prošnjo podpirajo ali ne. Če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Pojem splošna verodostojnost uporablja tudi Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (1. nova izdaja, Ženeva 1992 – UNHCR 1979, točke 37 – 50 in 195 – 204).