Up-792/07

Up-792/07-14

9. 4. 2009

SKLEP

 

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Roberta Slane, Ivančna Gorica, ki ga zastopa Alojz Bandelj, odvetnik v Trebnjem, na seji 9. aprila 2009

 

 

 

s k l e n i l o:

 

Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRpv 454/2006 z dne 26. 10. 2006 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Grosupljem št. PRs-2241/2004 z dne 16. 8. 2006 se zavrže. 

 

 

O b r a z l o ž i t e v

 

 

A.

 

1. Prvostopenjsko sodišče je spoznalo pritožnika za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP) in mu izreklo denarno kazen ter stransko sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika kot neutemeljeno.

 

2. Pritožnik navaja, da je sodišče odredilo vročitev drugostopenjske odločbe zanj pred pretekom absolutnega zastaralnega roka, vročitev te odločbe njegovemu zagovorniku pa že po nastopu navedenega roka. Po Zakonu o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) naj bi se glede vročanja uporabljale določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), po teh določbah pa se sodna pisanja, ki se vročajo obdolžencu, vročajo tudi njegovemu zagovorniku. Pritožnik zatrjuje, sklicujoč se na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39), da mu je sodišče z odpravo drugostopenjske sodbe na naslov njegovega zagovornika že po nastopu absolutnega zastaranja pregona kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Drugostopenjsko sodišče naj bi jo zagrešilo s tem, da je na očitek glede pravilnosti odreditve in izvedbe strokovnega pregleda v zvezi z vsebnostjo psihoaktivnih snovi v

 

njegovem organizmu in na očitek bistvene kršitve pravil postopka, odgovorilo zgolj pavšalno.

 

 

B.

 

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-792/07 z dne 15. 1. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS).

 

4. ZUstS v prvem odstavku 55. člena določa, da ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. V drugem odstavku 55.a člena ZUstS je določeno, kdaj se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. V primeru, ko se z ustavno pritožbo izpodbijajo posamični akti, izdani v zadevah prekrškov, ustavna pritožba po četrti alineji drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena.

 

5. Ustavna pritožba je vložena zoper posamična akta, izdana v postopku o prekršku, zato zanjo velja domneva iz drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Ustavno sodišče lahko izjemoma odloča o ustavni pritožbi v taki zadevi pod pogojem, da gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). Izjemno odločanje o ustavni pritožbi v manj pomembnih zadevah je mogoče, če je odločitev precedenčna z vidika standardov varstva človekovih pravic v teh zadevah.

 

6. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni zadostil kriterijem za izjemno obravnavo ustavne pritožbe. S sklicevanjem na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-762/03, da mu je sodišče z odpravo drugostopenjske sodbe na naslov njegovega zagovornika že po nastopu absolutnega zastaranja pregona kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ne izkaže, da gre za precedenčno vprašanje. V navedeni odločbi je namreč Ustavno sodišče povedalo, da je zahtevi po poštenem postopku glede upoštevanja določb o zastaranju postopka o prekršku zadoščeno, če je pred pretekom absolutnega zastaralnega roka odločba vsaj odpravljena na naslov posameznika, na katerega se nanaša. Pritožnik pa tudi z navedbami glede kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne izkaže obstoja pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen njegove zadeve.

 

7. Ker ustavna pritožba ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

 

 

C.

 

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Cirila Ribičiča

 

 

1. Iskreno upam, da jutrišnja sestava ne bo z enako lahkotnostjo spreminjala odločitev, ki jih sedaj sprejema Ustavno sodišče, kot današnja sestava revidira odločitve včerajšnje.

2. Upanje ima realno podlago v tem, da Ustavno sodišče v preteklosti ni ravnalo tako, kot ravna v obravnavanem primeru. Kot pomemben prispevek k razvijanju pravne kulture ustavnega sodstva in pravne varnosti prebivalcev Slovenije štejem odločitve tistih ustavnih sodnikov, ki so po spremembi sestave Ustavnega sodišča glede nekega ustavnopravnega stališča iz manjšine postali večina, pa tega niso izkoristili za spreminjanje tistih odločitev, proti katerim so v prejšnji sestavi neuspešno glasovali. Šteli so, da je za avtoriteto Ustave pomembno, da jih spoštuje tudi Ustavno sodišče samo, pa čeprav v spremenjeni sestavi. O tem je v svojem kratkem, vendar sporočilno močnem ločenem mnenju spregovorila nekdanja ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukić, še preden je postala prva in doslej edina predsednica Ustavnega sodišča.

3. "Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam-Lukić v zadevi št. U-I-403/98

V zadevi št. U-I-301/98 sem glasovala proti večinski odločitvi in se pridružila ločenemu mnenju sodnika Udeta, ker se nisem strinjala z njeno vsebino. Še vedno vztrajam pri stališčih, izraženih v tem ločenem mnenju, za to odločbo pa sem glasovala zato, ker so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, ne glede na to, kaj si kdo misli o njihovi vsebini."

4. Enako stališče je v pritrdilnem ločenem mnenju zavzel sodnik dr. Lojze Ude, ki meni, da nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ogroža načela pravne države, ki so ključna za uveljavitev demokratičnega političnega sistema.[1] 5. Menim, da je v obravnavanem primeru Ustavno sodišče bolj jasno in neposredno kot v kateremkoli od prejšnjih primerov odstopilo od ustaljenega stališča prejšnje sestave Ustavnega sodišča in njegovega kazenskega senata. Podobno se je sicer že zgodilo pri zavrženju ustavnih pritožb v zadevah št. Up-511/05 in Up-512/05, vendar je bilo takrat, ne glede na podobnost primerov, mogoče zastopati stališče, da sodišče pri obravnavi učinkov abolicije ni vezano na stališče, oblikovano v zvezi z zastaranjem. Tokrat gre prav za vprašanje zastaranja v prekrškovnih zadevah, torej za vprašanje, glede katerega je Ustavno sodišče v najmanj desetih primerih zastopalo stališče, da mora biti odločba pred nastopom absolutnega zastaranja vsaj odpravljena na pritožnikov naslov.

6. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi na seji svojega kazenskega senata[2] 18. januarja 2008, torej po uveljavitvi sprememb Zakona o ustavnem sodišču, ki so omejile dostop pritožnikov, odločilo, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. O tej odločitvi Ustavnega sodišča je bil obveščen ustavni pritožnik. Iz nje je izvedel, da je dosegel delni, lahko bi rekli, etapni uspeh, ker je preskočil procesne ovire in bo zato Ustavno sodišče "presodilo, ali so bile z izpodbijanimi akti kršene pritožnikove pravice oziroma temeljne svoboščine". To seveda ne pomeni, da pritožba ne bi mogla biti naknadno z odločbo Ustavnega sodišča zavrnjena kot vsebinsko neutemeljena, pomeni le, da ne bo sprejet sklep o njenem zavrženju. Pa je vseeno bil sprejet.

7. V odločitvi se poleg različnih pogledov na vprašanja, povezana z absolutnim zastaranjem in z vprašanjem zavezujoče narave že sprejetih odločitev (tudi za Ustavno sodišče samo), zrcalijo še različni pogledi na precedenčnost odločitev[3] Ustavnega sodišča. Bistvo zavezujočega precedensa (binding precedent), s katerim sodišče ustvari novo pravilo oziroma standard, je, da vsa sodišča v državi sprejeto precedenčno odločitev obravnavajo kot zavezujočo v prihodnjih podobnih primerih. Seveda je mogoče pomen precedenčnosti poudarjati tudi na ta način, da Ustavnemu sodišču o nekem pomembnem pravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve, ni treba zavzeti (precedenčnega) stališča več kot enkrat samkrat. Vendar pa se takšna razlaga sprevrže v svoje nasprotje takrat, ko bi jo začeli uporabljati za opravičevanje odločitev, ki kršijo sprejeto stališče Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ne more in ne sme tolerirati, da bi se njegovo precedenčno stališče kršilo, ker ga je redno sodišče spregledalo ali mu je celo namerno nasprotovalo. Če vprašate sodnike, ki prihajajo iz držav, kjer so se precedenčne sodne odločitve rodile, kaj stori vrhovna sodna instanca, če nižja sodišča ne spoštujejo njegove odločitve, bodo verjetno odgovorili, da vprašanja ne razumejo in da se v pravni državi kaj takega ne sme dogajati.

 

8. Pristop, ki pravi, da Ustavno sodišče precedenčno stališče sprejme samo enkrat, potem pa ravnodušno opazuje, kako ga kršijo, bi bil nelogičen. Pritožnikom, ki opozarjajo, da v njihovih primerih zavezujoče stališče Ustavnega sodišča ni bilo upoštevano, pač ne moremo odgovoriti, da vprašanje ni več ustavnopravno pomembno, ker je o njem Ustavno sodišče (enkrat) že odločilo.

 

9. Kršitev Ustave, ki jo je prvič kot takšno ugotovilo Ustavno sodišče, ni nič manjša, ko se zgodi drugič, tretjič itd. Je hujša. Več je razlogov, da mora takšne kršitve Ustavno sodišče ponovno meritorno presojati, če se znova znajdejo na njegovi ovalni mizi. Prvi takšen razlog je že obravnavano vprašanje zavezujoče narave odločitev Ustavnega sodišča: z novimi kršitvami ne gre več samo za domnevno kršitev Ustave, temveč tudi za kršitev odločitve Ustavnega sodišča, s katero je sodišče protiustavnost ugotovilo. Drugi dodatni razlog je v kršitvi načela enakosti ustavnih pritožnikov. Kaj si bo pritožnik mislil o odgovoru Ustavnega sodišča, da bi s pritožbo uspel, če bi z enako pritožbo pred njim ne uspel že nek drugi pritožnik, ni težko uganiti. Takšen odgovor bi pomenil, da precedenčnost postaja mrtva črka na papirju; celo več, pomeni, da se spreminja v svoje nasprotje: pritožnik bi namreč z ustavno pritožbo uspel, če odločitve Ustavnega sodišča ne bi imele precedenčnega učinka! Takšna razlaga pomena precedenčnosti v škodo varstva človekovih pravic je nesprejemljiva. Povedano drugače: ponovno odločanje o že zavzetem precedenčnem stališču ni potrebno samo, če ne prihaja več do istovrstnih kršitev.

 

10. Sled takšnega pojmovanja precedenčnosti, za kakršnega se zavzemam sam, je zapisana v spremenjeni Zakon o ustavnem sodišču (tretji odstavek 59. člena): "Če je ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, izda odločbo, s katero ugodi ustavni pritožbi, posamični akt v celoti ali deloma razveljavi ali odpravi in vrne zadevo organu, ki je pristojen za odločanje, senat …" S to spremembo je senatu dana pomembna pristojnost, da namesto celotne sestave Ustavnega sodišča ugodi ustavni pritožbi, ki se uspešno sklicuje na precedenčno stališče Ustavnega sodišča. V obravnavanem primeru kazenski senat Ustavnega sodišča ni ravnal tako, pač pa je sprejel ustavno pritožbo v obravnavo, vsebinsko odločitev pa prepustil vsem sodnikom. Kazenski senat v prejšnji sestavi (dr. Zvonko Fišer kot predsednik, dr. Mirjam Škrk kot podpredsednica in podpisani kot član) je sprejel ustavno pritožbo v obravnavo zato, ker je ocenil, da odpira pomembno pravno vprašanje, celotni sestavi Ustavnega sodišča pa je prepustil, da oceni, ali je bilo v obravnavani zadevi kršeno stališče Ustavnega sodišča in ji ugodi, ali pa oceni, da stališče ni bilo kršeno in jo zavrne. Ustavno sodišče je na podlagi temeljite analize primera po tem, ko je bil proučen tudi celoten spis te zadeve o postopkih pred vložitvijo ustavne pritožbe, soglasno ugotovilo, da do kršitve stališča Ustavnega sodišča ni prišlo. V takem primeru je seveda ne samo logična, temveč tudi neštetokrat uporabljena praksa Ustavnega sodišča, da ustavno pritožbo zavrne.

 

11. Drugačen odnos Ustavnega sodišča do sprejema ustavne pritožbe je mogoče pričakovati v primeru, da ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo senat (soglasno), temveč trije sodniki po tem, ko je senat ni sprejel v obravnavo (torej manjšina sodnikov v t. i. kroženju). Vendar je v obravnavanem primeru šlo za soglasno sprejet sklep kazenskega senata, ki je imel podlago tudi v ustaljeni presoji Ustavnega sodišča, in ne za (manjšinsko) stališče treh sodnikov v kroženju po seji senata.

 

12. Zakaj je zavrnitev ustavne pritožbe v takem primeru edino logična? Zato, ker bi bila sicer ukinjena z Zakonom o ustavnem sodišču predpisana zavrnitev ustavne pritožbe[4], saj bi sodišče po sprejemu v vseh primerih, pri katerih bi ugotovili, da ustavni pritožbi ne gre ugoditi, sprejel sklep o zavrženju. V tem primeru bi torej poznali le zavrženje in ugoditev ustavni pritožbi, odmrle pa bi odločbe o zavrnitvi (sprejetih) ustavnih pritožb.[5]

 

13. Ustavno sodišče se je odločilo, da ne bo sprejelo odločbe o zavrnitvi ustavne pritožbe, temveč jo je s sklepom zavrglo. S tem je senatu v prejšnji sestavi in javnosti demonstrativno sporočilo, da je bila ocena Ustavnega sodišča v prejšnji sestavi napačna, pritožniku pa, da lahko vrže v koš sklep Ustavnega sodišča o tem, da je njegova ustavna pritožba uspela preskočiti procesne ovire in jo bo Ustavno sodišče meritorno obravnavalo. Medtem se je namreč sestava Ustavnega sodišča spremenila in nova meni, da v tej zadevi ne gre za pomembno in/ali precedenčno pravno vprašanje in zato ustavne pritožbe ni zavrnilo, temveč je z zavrženjem odklonilo njeno vsebinsko obravnavo.

14. Zakaj bi morali vnaprej izključiti (kot povsem neverjetno) možnost, da Ustavno sodišče tukaj in zdaj ne bi naredilo koraka naprej pri razvijanju zahtevnejših standardov varstva človekovih pravic, kot je to storilo v prejšnjih sestavah? V takem primeru bi sprejemu sledila ugoditev ustavni pritožbi. In sicer ne zaradi spoštovanja že sprejetih odločitev Ustavnega sodišča, temveč zato, ker bi prišlo do pozitivnega razvoja njegovih stališč in favorem pravic obdolženca. Zavrženje s tega vidika ustvarja vtis, kot da se je razvoj varstva človekovih pravic ustavil in je odprto le še vprašanje, pri katerih že zavzetih stališčih, ki so uveljavljala nove standarde varstva človekovih pravic, bo Ustavno sodišče v prihodnje vztrajalo, katera pa bo opustilo. Nastaja vtis, da je mogoč le še negativni razvoj varstva človekovih pravic.

15. Na srečo je takšen vtis napačen. Tudi v današnjem času, ki ni naklonjen razvoju varstva človekovih pravic na globalni ravni (kjer jih omejujejo v imenu vojne s terorizmom), niti na nacionalni ravni (zaradi reševanja preobremenjenosti Ustavnega sodišča), so mogoče pogumne odločitve. Eno takšnih, ki po mojem mnenju prispeva k omejevanju nečloveškega ravnanja s pripornikom, je nedavno tega (2. aprila 2009) sprejelo Ustavno sodišče v zadevi št. Up-1618/08. Demonstriralo je, kako mora Ustavno sodišče tudi v tem obdobju uveljavljati svojo odgovornost za varovanje avtoritete Ustave in za razvoj varstva človekovih pravic. Pripornik se je skliceval na domnevo nedolžnosti, smiselno pa je zatrjeval tudi kršitev pravice do družinskega življenja, ker so mu bili med priporom onemogočeni neposredni osebni stiki z lastnimi majhnimi otroki oziroma mu je bilo dovoljeno komuniciranje z njimi samo skozi posebno stekleno pregrado, zaradi česar enega od otrok sploh še ni videl. Ustavno sodišče je odločilo, da bi moralo Upravno sodišče presoditi, ali takšen način izvrševanja obiskov "ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do družinskega življenja". Očitka, da pomeni takšna odločitev razgrajevanje avtoritete Vrhovnega sodišča in ne daje prave smeri, se mi ne zdita prepričljiva. Ustavno sodišče zelo redko in vse redkeje razveljavlja sodbe in sklepe, sprejete v senatih Vrhovnega sodišča.[6] V konkretnem primeru je napako očitalo Upravnemu sodišču, senatu Vrhovnega sodišča pa le to, da je to napako toleriral. Ustavno sodišče tudi ni samo odločilo o zadevi, temveč jo je vrnilo v ponovno presojo Upravnemu sodišču. Če bi se pri presoji ustavnosti aktov in odločitev Ustavno sodišče preveč obremenjevalo z avtoriteto tistih, ki so jih sprejeli, pa naj gre za Vrhovno sodišče, Državni zbor, Vlado ali štirideset tisoč volivcev, bi to lahko ogrozilo smisel njegovega obstoja. Po mojem mnenju Ustavno sodišče prej premalo, kot preveč odločno, uveljavlja avtoriteto Ustave in ustavnosti ter pomen varstva pravic, ko je soočeno z neustavnimi akti in odločitvami. Seveda mu pri tem ne gre za razgrajevanje avtoritete kateregakoli organa, temveč vzpostavlja nove, zahtevnejše standarde varstva pravic. Avtoriteta Ustavnega sodišča temelji na tem, da je po Ustavi in zakonu opredeljen kot vrhovni varuh ustavnosti in varstva človekovih pravic. Pretirano bi bilo primerjati dolžino koraka, ki ga je storilo Ustavno sodišče s koraki, ki so jih storili ameriško Vrhovno sodišče v zadevi Miranda, Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Jalloh v. Nemčija, južnoafriško ustavno sodišče z ukinitvijo smrtne kazni in slovensko Ustavno sodišče v vrsti svojih "garantističnih" odločb.[7] Korak, ki ga je v zvezi z uporabo steklene pregrade, storilo Ustavno sodišče, je občutno krajši, ni pa zame nobenega dvoma, da je bil storjen v isto smer. To je prava smer, smer, ki vodi k počlovečenju ravnanja z obdolžencem[8] in poudarja varstvo njegovega dostojanstva[9]; rednim sodiščem pa sporoča, da naj v tem in podobnih primerih sorazmernosti omejevalnih ukrepov posvetijo potrebno pozornost. Avtoriteta sodišč, ki bodo sledila takšnemu stališču Ustavnega sodišča, se bo samo krepila.

16. Kritiko o razgrajevanju avtoritete Vrhovnega sodišča zaradi razveljavitve sodbe njegovega senata je bilo smiselno omeniti zato, ker je z obravnavanim primerom povezano vprašanje, kako spreminjanje odločitev njegovega senata vpliva na avtoriteto in verodostojnost Ustavnega sodišča. Da niti ne govorim o vplivu na avtoriteto Ustave in na pomen varstva človekovih pravic, s čimer sta povezana temeljna funkcija in smisel obstoja Ustavnega sodišča. Oboje je po mojem mnenju bilo premalo upoštevano pri sprejemu sklepa o zavrženju ustavne pritožbe, h kateremu sem napisal tole ločeno mnenje.

 

dr. Ciril Ribičič

 

 

 

Opombe:

[1] "… Vsebinsko nestrinjanje z izdano in veljavno odločbo Ustavnega sodišča seveda ne pomeni, da take – za nekatere več kot sporne odločbe – ni treba spoštovati. Moje osebno mnenje je, da je Ustavno sodišče zlasti z izrekom pod točko 3 odločbe št. U-I- 301/98 prekoračilo svoja pooblastila in poseglo brez zakonsko utemeljenih razlogov v aktivno in pasivno volilno pravico državljanov v Mestni občini Koper. Vendar pa določba 1. člena Zakona o ustavnem sodišču pravi, da je Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti in da so njegove odločbe obvezne. Spoštovanje odločb Ustavnega sodišča je eden izmed elementov pravne države. Nespoštovanje veljavnih odločb Ustavnega sodišča bi pripeljalo do ogrožanja načel pravne države, ki so ključna za uveljavitev demokratičnega političnega sistema."

[2]Sklep o zavrženju ustavne pritožbe v obravnavani zadevi v točki 3 pravi, da je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo "senat Ustavnega sodišča", čeprav je običajna in ustaljena formulacija za takšne primere, da je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo Ustavno sodišče na seji senata. Tudi uporabljena formulacija ne more, zlasti ne naknadno, po več kot 16 mesecih, spremeniti dejstva, da je pritožnik od Ustavnega sodišča in v njegovem imenu dobil odločitev o tem, da se bo sodišče z njegovo pritožbo vsebinsko ukvarjalo.

[3]O tem kdaj, kako in zakaj je Ustavno sodišče zavezujoča stališča oblikovalo tudi v okviru obrazložitev sklepov o zavrženju pobud in zahtev za presojo ustavnosti glej: dr. Ciril Ribičič, Varnost proti svobodi, Odvetniška šola, OZS, Bernardin, 24. 4. 2009, s. 72 in nasl.

[4] Prvi odstavek 59. člena določa, kaj stori Ustavno sodišče s sprejeto ustavno pritožbo: "Ustavno sodišče z odločbo ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ali pa ji ugodi in posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje."

[5]Takšne odločbe so velikokrat vsebinsko pomembne, saj v okviru negativne odločitve (zavrnitev ustavne pritožbe) opredeljujejo merila in standarde, na podlagi katerih bi istovrstne ustavne pritožbe lahko bile uspešne.

[6]Vrhovno sodišče je na sejah svojih senatov leta 2007 sprejelo nekaj manj kot pet tisoč končnih odločitev in v letu 2008 nekaj več kot pet tisoč končnih odločitev, medtem ko je Ustavno sodišče razveljavilo leta 2007 dvajset in leta 2008 dvajset odločitev Vrhovnega sodišča.

[7]Ustavno sodišče je sprejelo veliko odločb, ki so razlagale Ustavo izrazito v korist širšega varstva človekovih in manjšinskih pravic. Na tem mestu se omejujem na nekaj odločb, povezanih s položajem posameznika v različnih postopkih, zlasti v kazenskem. Tako je Ustavno sodišče v Odločbi št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128) zavzelo stališče, da je sodišče dolžno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, če obdolženec ob predlogu za izvedbo dokaza navede okoliščine, ki vzpostavljajo sum o obstoju duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti v času storitve kaznivega dejanja. Z Odločbo št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba zakona, ki za primere utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen dvajset let zapora, določa obvezen pripor v nasprotju z zahtevo Ustave po konkretni odločbi sodišča o priporu (prvi odstavek 20. člena), v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker ne določa, kateri sploh so upravičeni razlogi, in v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), ker breme dokazovanja, da pogoji za pripor ne obstajajo, prelaga na obdolženca. V Odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da predstavlja prisluškovanje in še posebej prisluškovanje v prostoru s tehničnimi napravami skrajen poseg v ustavno pravico do zasebnosti, zato mora temeljiti na posebno natančni ureditvi z jasnimi in podrobnimi pravili. Ta pravila državljanom zagotavljajo na eni strani predvidljivost ukrepov oziroma situacij, v katerih je ukrep mogoče uporabiti, na drugi strani pa učinkovit pravni nadzor in učinkovita sredstva zoper zlorabo teh ukrepov. V Odločbi št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/2 in OdlUS XI, 114) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je pravica do molka (četrta alineja 29. člena Ustave) ena izmed temeljnih (ustavnih) procesnih pravic obdolženca. Pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, saj se obdolženec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da se mu ni treba izpovedati zoper samega sebe. Z Odločbo št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 42) je Ustavno sodišče z odložnim rokom razveljavilo prvi, drugi in tretji odstavek 49. člena Zakona o policiji ter ustrezne določbe Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki urejajo vrste policijskih ukrepov (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje, tajno policijsko sodelovanje in prirejene listine, in identifikacijske oznake), s katerimi se posega v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Ta določba ni v skladu z zahtevo po določnosti zakona (2. člen Ustave), saj ukrepi v Zakonu niso bili opredeljeni tako, da bi bilo razvidno, katero ravnanje policije je bilo dovoljeno ter kje je bila meja med dovoljenim in prepovedanim. Z Odločbo št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, OdlUS XII, 93) je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določb Zakona o nepravdnem postopku, ki urejajo prisilno pridržanje oseb na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice in možnosti prisilnega zdravljenja, ker omogočajo hude posege v človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker prizadeti osebi ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, v neskladju pa je tudi z 22. in s 25. členom Ustave, ker prizadeti osebi ne zagotavlja dejanskega uresničevanja pravice do aktivne udeležbe v postopku. Z Odločbo št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) je Ustavno sodišče ugotovilo vrsto neskladnosti z Ustavo, ki jih bo moral zakonodajalec odpraviti, in to tako glede nekaterih pogojev za izrekanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi kot glede postopka, v katerem se ta ukrep izreka. Z Odločbo št. Up-412/03 z dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05, OdlUS XIV, 104) je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravic iz 35. člena (pravica do zasebnosti) in prvega odstavka 37. člena Ustave (pravica do tajnosti pisem in drugih občil), ker je sodišče kot dokaz v kazenskem postopku uporabilo podatke, pridobljene s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov, ki jih je izvajala varnostno-obveščevalna služba (SOVA), medtem ko je Zakon o kazenskem postopku to opravilo dal policiji. Z Odločbo št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05 in OdlUS XIV, 38) je Ustavno sodišče ugotovilo, da je sodišče pritožniku, ki mu je bila zaradi prestajanja zaporne kazni vzeta prostost, kršilo pravico do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave. z Odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39) je Ustavno sodišče ugotovilo, da v pritožnikovem primeru zahteva o upoštevanju absolutnega zastaranja postopka o prekrških ni bila spoštovana, saj je bila odločba Senata za prekrške odpravljena na pritožnikov naslov po tem, ko je že nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Z Odločbo št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06 in OdlUS XV, 37) je Ustavno sodišče ugotovilo, da mora sodišče, ki v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave tajnih policijskih sodelavcev, obrambi omogočiti, da avtorje teh izjav zasliši. Z Odločbo št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06) je Ustavno sodišče ugotovilo, da ravnanje države pri obravnavanju primerov, v katerih je posameznik, ko je bil pod oblastjo represivnih organov, izgubil življenje, ne ustreza ustavnemu standardu četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v skladu s katerim bi država morala zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in svojcem umrlega omogočiti dostop do tovrstne preiskave. Z Odločbo št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07 in OdlUS XVI, 51) je Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi pritožnice – pisateljice, razveljavilo izpodbijani sodni odločbi in na podlagi pooblastila iz 60. člena ZUstS samo odločilo o pravici, ker je ugotovilo kršitev pravice do svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave. Z Odločbo št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, 111/08) je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o pravdnem postopku v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb pri dostopu do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki. Zahvaljujem se svetovalki Ustavnega sodišča Marceli Lukman Hvastija, ki mi je pomagala pri pripravi tega pregleda pomembnejših odločitev Ustavnega sodišča.

[8]V Ustavi (18. člen) in v EKČP (3. člen) je izrecno opredeljena prepoved ne le mučenja, temveč tudi nečloveškega ravnanja in kaznovanja.

[9]Člen 21. Ustave govori o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva tudi v kazenskih postopkih in pri odvzemu prostosti.