Opravilna št.: |
Up-741/06 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 57/2009 | 18.06.2009 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2009:Up.741.06 |
Akt: |
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2005 z dne 23. 2. 2006 |
Izrek: |
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2005 z dne 23. 2. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. |
Evidenčni stavek: |
Vrhovno sodišče pritožniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Vrhovnega sodišča seznanil s pisnim odgovorom vrhovnega državnega tožilca in se glede njega izjavil, zato odločba o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. |
Geslo: |
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje. 5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14). 1.4.10.6.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Vmesni postopki - Izločitev sodnika - Izločitev na zahtevo sodnika. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 22, Ustava [URS] Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Opomba: |
¤ |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-741/06-19
18. 6. 2009
ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Uroša Merkača, Dravograd, ki ga zastopa mag. Dominik Grešovnik, odvetnik na Ravnah na Koroškem, na seji 18. junija 2009
odločilo:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2005 z dne 23. 2. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Obrazložitev
A.
1. Pritožnik izpodbija pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve 14., 22., 25., 29. in 36. člena Ustave. Navaja, da izpodbijane odločbe niso zadostno obrazložene oziroma da sodišče ni odgovorilo na vse njegove upoštevne navedbe, s čimer naj bi bila podana kršitev 22. in 25. člena Ustave. Tako naj sodišče ne bi odgovorilo na njegove navedbe o nezakonitosti hišne preiskave, o neizpolnjenih znakih kaznivega dejanja, o neobstoju materialnih dokazov, zlasti glede preliminarnega testa in strokovnega mnenja policije, o obstoju direktnega naklepa, o izločitvi nedovoljenih dokazov ter o neobrazloženi odločitvi o stroških postopka. Kršitev 36. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, saj pritožnik ni bil obveščen o tem preiskovalnem dejanju, niti ni bil navzoč pri sami hišni preiskavi. Pritožnik navaja, da ga Vrhovno sodišče ni seznanilo z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti; meni da ima kot obsojenec pravico, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, zato naj bi mu kršilo pravico iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-741/06 z dne 15. 12. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču.
B.
4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 153/02 in v spis Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2005.
5. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.
6. Ustavno sodišče je glede vzpostavitve načela kontradiktornosti tako pri rednih kot pri izrednih pravnih sredstvih v kazenskem postopku že zavzelo stališče. Iz 22. člena Ustave, ki je konkretiziran s 16. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), izhaja, da ima obdolženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Kot takšno procesno gradivo je Ustavno sodišče v dosedanjih odločitvah štelo pisni predlog višjega državnega tožilca, podanega na podlagi drugega odstavka 445. člena ZKP (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003, Uradni list RS, št. 114/03 in OdlUS XII, 83 ter odločba št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006, Uradni list RS, št. 127/06 in OdlUS XV, 105), obrazloženo mnenje prvostopenjskega sodišča v postopku za izredno omilitev kazni (odločba Ustavnega sodišča št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54) in odgovor vrhovnega državnega tožilca na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/05 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 46).
7. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. V zadevi Belziuk proti Poljski[1] je ESČP npr. navedlo, da mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in s predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzame stališče, ne glede na to, ali ima organ (avocat général) v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. V zadevi Meftah in drugi proti Franciji[2] in zadevi J. J. proti Nizozemski[3] je ESČP poudarilo, da pravica do kontradiktornega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP praviloma pomeni možnost za stranke v kazenskem in v civilnem postopku, da se seznanijo s predlaganimi dokazi ali s pripombami in se izjavijo o njih, celo če jih predlaga neodvisni član pravosodne državne službe (independent member of the national legal service) z namenom, da vplivajo na odločitev sodišča.
8. Vrhovno sodišče pritožniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Vrhovnega sodišča seznanil s pisnim odgovorom vrhovnega državnega tožilca in se glede njega tudi izjavil, zato odločba o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Glede na to jo je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni bilo treba spuščati, med njimi tudi ne glede zatrjevanih kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave.
10. Pritožnik podrejeno vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/2000, 2/04 in 47/04). ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa, in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnem predpisu, oceno njegove ustavnosti opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnika dr. Mitja Deisinger in Jože Tratnik sta bila pri odločanju o zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.
dr. Ciril Ribičič
Podpredsednik
[1]Sodba ESČP z dne 25. 3. 1998. [2]Sodba ESČP z dne 26. 7. 2002. [3]Sodba ESČP z dne 27. 3. 1998. Ločeni mnenji sodnika dr. Cirila Ribičiča v zadevah št. Up-741/06 IN Up-2054/07[1]
2. Nedotakljivost stanovanja je klasična, že davno uveljavljena pravica, saj se je razvila iz angleške predpostavke o nedotakljivosti državljanovega doma ("English-man's home is his castle.") in četrtega amandmaja k ameriški Ustavi ("freedom from searches and seizures"). Za sodobno razumevanje nedotakljivosti stanovanja je bistven test razumno pričakovane zasebnosti ("reasonable expectation of privacy"), ki ga je že 1967. leta razvilo Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Katz v. ZDA in ga je prvič povzelo Evropsko sodišče za človekove pravice 30 let pozneje v zadevi Halford v. Združeno kraljestvo (v kateri je policistka uspešno uveljavljala, da lahko pričakuje zasebnost, ko telefonira s službenega telefona na policijski postaji, ki je namenjen njeni uporabi).[4] Izhodišče o razumno pričakovani zasebnosti je uveljavljeno tudi v praksi Ustavnega sodišča.[5] 3. Za obravnavana primera je zanimiva ameriška izkušnja, ko je na podlagi doktrine o preiskavi stanovanja ob aretaciji osumljenca prišlo do široke interpretacije in zlorab v tem smislu, da je policija načrtovala aretacijo osumljencev v njihovih stanovanjih zato, da bi se izognila omejitvam in jamstvom, ki so povezana z nedotakljivostjo stanovanja. Na to je reagiralo Vrhovno sodišče ZDA s sodbo v zadevi United States v. Robinson leta 1973 (414 U.S. 218, 94 S. Ct. 467, 38 L.Ed.2d 427)[6]. Pri tem opozarja, da policisti "osumljenca raje aretirajo doma kot kje drugje", da lahko obenem opravijo preiskavo stanovanja brez posebne sodne odredbe. Takšna preiskava bi bila sprejemljiva samo, če bi šlo za preiskavo osumljenca in prostora, v katerem se nahaja, v povezanosti z možnostjo, da bi si pridobil orožje[7], ki bi lahko ogrožalo policiste, ali prikril kakšen dokaz: za širitev preiskave preko teh meja brez sodne odločbe ni nobenega ustavno-pravnega opravičila.[8] 4. Vrhovno sodišče Slovenije in Ustavno sodišče sta v svojih odločitvah dajali nedotakljivosti stanovanja veliko težo in pomen. Tako je na primer Ustavno sodišče leta 1997 v zadevi št. U-I-25/95 opredelilo pogoje, pod katerimi je izjemoma dopustno tajno namestiti naprave za prisluškovanje v stanovanje. Sodnik dr. Lovro Šturm je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da je takšna namestitev izjemoma "ob izpolnitvi pogojev iz 37. člena ustavno dopustna samo v primerih, če je ogroženo človekovo življenje, če je potrebno preprečiti mučenje ali če je ogrožena svoboda vesti ali veroizpovedi". 5. Pomembna so opozorila teorije o pomenu sodnih odločb za posege v nedotakljivost stanovanja in zasebnost nasploh. Tako na primer dr. Andraž Teršek opozarja na odločilen pomen sodne odredbe pri vseh posegih policije v zasebnost posameznika.[9] Pri hišni preiskavi je treba namreč upoštevati, da ne posega samo v nedotakljivost stanovanja, temveč nedvomno predstavlja tudi poseg v nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ki so varovane v 35. členu Ustave.[10] 6. V obravnavanih primerih je Ustavno sodišče imelo možnost napraviti korak ali dva naprej glede interpretacije nedotakljivosti stanovanja, ali vsaj precizirati omejitve glede možnih posegov policije vanjo. Vendar se primera medsebojno bistveno razlikujeta. V odločbi št. Up-741/06 je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, ker pritožniku ni bilo omogočeno, da se seznani in opredeli do odgovora Vrhovnega državnega tožilca na pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti. V 9. tč. odločbe je omenjeno, da se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev, "med njimi tudi ne glede zatrjevanih kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave". Menim, da bi se do tega vprašanja Ustavno sodišče lahko opredelilo in ugotovilo kršitev, do katere je prišlo, s tem, da je dovoljenje za vstop v stanovanje dala pritožnikova mati, pritožnik pa o tem sploh ni bil obveščen.[11] To je onemogočilo prisotnost pritožnika in njegovega zastopnika pri preiskavi njegove sobe, v kateri policija ni našla tistega, kar je iskala. Našla je sadike, iz katerih je mogoče pridobiti prepovedana mamila. 7. Prepričan sem, da ne more imetnik stanovanja razpolagati s pravicami polnoletnega sina v zvezi s preiskovanjem tistega dela stanovanja, v katerem stanuje sin. Prizadeti, zoper katerega je uperjena hišna preiskava, mora imeti možnost, da je sam ali prek svojega pravnega zastopnika, prisoten pri preiskavi in jo lahko nadzira. Do tega vprašanja se je na takšen način, za kakršnega se zavzemam sam, že opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Ips 269/2000 z dne 17. 10. 2002. Zavzelo je stališče, po katerem bi moral obdolženec, ki je imel v družinskem stanovanju svojo sobo, dobiti sodno odredbo o hišni preiskavi in bi mu bilo treba omogočiti prisotnost pri hišni preiskavi. Po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja njegova soba njegovo stanovanje, glede katerega uživa varstvo, zato bi mu bilo treba v skladu z določbo prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku omogočiti uveljavitev pravice, da je sam navzoč pri hišni preiskavi, ali da je navzoč njegov zastopnik. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z Zakonom o kazenskem postopku in da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnik o opravljeni hišni preiskavi. Takšna odločitev Vrhovnega sodišča kaže na posebej občutljivo obravnavanje ustavnih jamstev iz 36. člena Ustave, kar ni in ne sme biti značilnost samo odločitev Ustavnega sodišča. Na žalost je navedeno stališče izjema v praksi Vrhovnega sodišča, v kateri prevladujejo odločitve, ki varovanju zasebnosti polnoletnih otrok, ki stanujejo v družinskih stanovanjih, ne dajejo takšnega pomena in vloge. 8. Dobra stran odločbe v zadevi št. Up-741/06 je, da je izrecno opozorila Vrhovno sodišče na to vprašanje, kar pomeni, da bo ob morebitni novi ustavni pritožbi Ustavno sodišče pri svoji presoji lahko upoštevalo tudi stališča, ki jih bo v zvezi s tem vprašanjem zavzelo Vrhovno sodišče. Zato sem lahko glasoval za sprejem takšne odločbe. Priložnost, da se Ustavno sodišče opredeli do tega vprašanja, je z njo sicer odložena, ni pa dokončno izgubljena. 9. Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo v zadevi št. Up-2054/07. Postavilo se je na stališče, da dejanja policije niso pomenila hišne preiskave, temveč le ogled kraja kaznivega dejanja. Na enako stališče se je poprej postavilo že Vrhovno sodišče, ki je navedlo, da je ogled v procesnem pomenu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja, ali ugotovijo druga, za kazenski postopek pomembna dejstva. Po oceni Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča sicer lahko preiskovalno dejanje ogleda "preraste v preiskavo stanovanja", vendar po njunem mnenju okoliščine obravnavanega primera temu ne pritrjujejo. Dejanje, ki ga je opravila policija "po svojem namenu in vrsti policijske aktivnosti ne utemeljuje sklepa, da je šlo za hišno preiskavo". Po mnenju Ustavnega sodišča "se ogled kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni razlikoval od ogleda, ki bi bil opravljen na kraju izven tega stanovanja, če bi bilo na primer kaznivo dejanje storjeno na prostem … Dejstvo, da je bilo poseženo v ustavno zavarovan prostor (stanovanje pritožnika), samo po sebi ne more biti odločilno za presojo narave posega. Ker ogleda kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni mogoče šteti za preiskavo, niso upoštevane navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev zakonskih in ustavnih pogojev za njeno izvedbo". S takšno argumentacijo Ustavnega sodišča se ne morem strinjati. 10. Nasploh si je težko predstavljati takšen ogled kraja kaznivega dejanja v stanovanju (osumljenca), ki ne bi obenem predstavljal posega v nedotakljivost stanovanja. Za kaj takšnega ne najdem opore niti v Ustavi, niti v zakonodaji, niti v kazenskopravni literaturi. Še posebej pa je kaj takega neupravičeno v obravnavanem primeru. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja v obravnavani zadevi namreč izhaja, da je policija preiskala najmanj tri prostore pritožnikovega stanovanja in pri tem odkrila in zavarovala vrsto sledov v kopalnici in na hodniku (preiskava vsebine koša za smeti) ter zasegla video kamero, ki jo je našla v kuhinji. Zasegla je tudi obleko, ki jo je na sebi nosil pritožnik. Na prvi pogled je očitno, da je v tem primeru ogled kraja kaznivega dejanja prerasel v obsežno in podrobno hišno preiskavo, zaradi česar bi morala policija upoštevati jamstva iz Ustave in Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na nedotakljivost stanovanja. 11. Za mene torej ni nobenega dvoma, da je policija v obravnavanem primeru izvedla hišno preiskavo stanovanja pritožnika. Utemeljitev, da je šlo za ogled kraja kaznivega dejanja, ki se je slučajno zgodil v pritožnikovem stanovanju, spregleda, da je tako v teoriji, kot v sodni praksi razčiščeno, da ogled mesta kaznivega dejanja trči na ustavne prepovedi in omejitve, če ga je treba izvesti v stanovanju (osumljenca). To, da policija takšno hišno preiskavo poimenuje kot ogled kraja kaznivega dejanja, pač ne more vplivati na dejstvo, da je šlo za resen poseg v zasebnost pritožnika in nedotakljivost njegovega stanovanja, ki ni dovoljen brez sodne odločbe in izpolnitve drugih pogojev, določenih z Ustavo in Zakonom o kazenskem postopku. 12. Kadar prizadeti pristane na vstop policije v svoje stanovanje brez sodne odredbe, se postavlja zanimivo vprašanje, kako daleč sega in kaj zajema takšen pristanek, tudi če je bil resnično prostovoljen. Upoštevati velja, da se vstop v stanovanje in hišna preiskava bistveno razlikujeta[12] in da soglasje za vstop v stanovanje še ne pomeni soglasja za to, da se opravi hišna preiskava. V konkretnem primeru je pritožnik dovolil policiji vstop v stanovanje, kar pa ne bi smelo imeti nobenega vpliva na takšna jamstva pri izvedbi preiskave stanovanja, kot je na primer prisotnost dveh prič. Še zlasti ne v evropskem kontinentalnem kazenskem pravu, kjer takšna jamstva, kot je prisotnost prič, niso vgrajena v sistem samo v interesu osumljenega, temveč tudi v javnem interesu, povezanim z odkrivanjem materialne resnice o dogodku. Poleg tega je vprašanje, kdaj in kako velja prizadetega poučiti o posledicah njegovega pristanka na vstop, in še posebej na to, da se hišna preiskava lahko opravi brez odredbe sodišča, brez prisotnosti njegovega zastopnika itd.[13] Brez takšnega pouka pritožnika je odpoved pravic posledica neznanja in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz proste volje, da na takšne posledice pristaja. V zvezi s tem Boštjan Polegek poudarja, da se prizadeti lahko potem, ko je dovolil vstop policije v svoje stanovanje, premisli in kadarkoli terja od policije, da mora stanovanje zapustiti.[14] Avtor poudarja, da je namen obvezne izključitve dokazov v primerih kršitve zakonskih določb o hišni preiskavi v odvračanju policije od nezakonitih posegov v človekove pravice. 13. Priče bi morale biti navzoče tudi v primeru, če bi šlo za upravičeno preiskavo stanovanja brez sodne odločbe na podlagi pristanka prizadetega (drugi odstavek 218. člena Zakona o kazenskem postopku).[15] Če bi v obravnavanem primeru priči bili prisotni, ne bi bilo nobenega dvoma o tem, katera verzija je resnična: tista, ki jo pripoveduje policija ali tista, ki jo (prepozno) zatrjuje pritožnik v dopolnitvi ustavne pritožbe. Priči bi pojasnili, ali je pritožnik resnično kot nekakšen gostoljuben turistični vodič popeljal policijo po stanovanju, ji razkazoval posamezne prostore in pomagal pri iskanju sledi domnevnega kaznivega dejanja, ali pa je bil po vstopu policije vklenjen in je lahko le nemočno opazoval preiskavo svojega stanovanja. 14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v vrsti svojih odločb zelo podrobno presojalo, ali so bila v konkretnem primeru spoštovana jamstva iz 36. člena Ustave, ki se nanašajo na poseg v nedotakljivost stanovanja. O tem Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1997 pravi, da pri hišni preiskavi obvezno morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči, ne glede na to, ali je preiskava opravljena na podlagi odredbe sodišča ali na podlagi izjeme, ko je preiskava mogoča brez takšne odredbe na podlagi tretjega odstavka 218. člena Zakona o kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002 ugotovilo, da je bila pri preiskavi notranjih delov vozila in prtljage prisotna le ena solenitentna priča namesto dveh. Zato sodišče svoje odločbe ne sme opreti na tako pridobljene dokaze. Gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je v tem primeru privedla do razveljavitev sodbe. 15. V zvezi s tem je zgovorno tudi mnenje Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Ips 105/96 z dne 6. 5. 1999, da policisti pri nadzorovanju poteka hišne preiskave z vidika nepristranskosti niso primerni za priče, tudi če so v civilu. Štefan Horvat opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 219/99 z dne 13. 3. 2003, po kateri morata biti pri preiskavi obe priči navzoči ves čas in se sodba ne bi smela opreti na dokaze, odkrite v času, ko je bila ena od njih odsotna.[16] 16. Vrhovno sodišče je sodbi št. I Ips 264/2002 z dne 23. 12. 2004 presojalo, ali je bila v obravnavanem primeru opravljena hišna preiskava ali pa te preiskave ni bilo in je šlo za dovoljen vstop policista v stanovanje. Vrhovno sodišče je ocenilo, da potek dogodkov, kot jih opisuje pritožnik, "predstavlja izvedbo hišne preiskave po policistu". Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ki naj natančnejše ugotovi procesnopravno relevantna dejstva, brez katerih o kršitvi določb Zakona o kazenskem postopku ni mogoče odločiti. 17. Najmanj prepričljiv je tisti del Odločbe Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru, ki govori o razliki med ogledom kraja kaznivega dejanja in hišno preiskavo: "S preiskovalnima dejanjema ogleda in hišne preiskave se zagotavljajo predmeti in sledovi, pomembni za kazenski postopek. Vendar je dejavnost policije pri ogledu usmerjena predvsem v iskanje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo na kraju dejanja in omogočajo preverjanje hipotez o kaznivem dejanju in storilcu. Pri hišni preiskavi pa se navadno iščejo točno določeni predmeti, ki jih je storilec uporabljal pri kaznivem dejanju, ki jih je storilec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja ali so posledica kaznivega dejanja, pri čemer pa ni treba, da bi bilo stanovanje hkrati kraj kaznivega dejanja." S takšno argumentacijo ni mogoče v ničemer omajati mojega prepričanja, da je ogled kraja kaznivega dejanja v stanovanju (osumljenca) mogoč samo ob spoštovanju omejitev in jamstev, ki se nanašajo na nedotakljivost stanovanja ter izpolnjevanju pogojev, predpisanih za hišno preiskavo. Ni bistveno s kakšnim motivom, za kakšen namen in v kateri fazi (pred)kazenskega postopka se iščejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja v stanovanju pritožnika, ker sta vstop in preiskovanje stanovanja izrecno zavarovana s 36. členom Ustave in med izjemami, ki dopuščajo vstop v stanovanje brez odločbe sodišča in njegovo preiskovanje brez navzočnosti prič ni naveden ogled kraja kaznivega dejanja. 18. Prepričan sem, da bo sprejem te odločbe vodil do novih primerov negiranja ustavnih jamstev, povezanih z nedotakljivostjo stanovanja. Odslej se bo namreč štelo, da je v skladu z Ustavo, kadar policija brez sodne odločbe in brez sodelovanja prič vstopa v tuje stanovanje in ga preiskuje z utemeljitvijo, da gre "samo" za ogled kraja kaznivega dejanja. Zato bodo morala redna sodišča in Ustavno sodišče prej ali slej storiti to, kar niso v obravnavanem primeru: jasno sporočiti policiji, da izgovor, da gre za ogled kraja kaznivega dejanja, ne more in ne sme opravičevati kršitev z ustavo določene pravice do nedotakljivosti stanovanja. To bi Ustavno sodišče v obravnavanem primeru lahko storilo in moralo storiti tudi zato, ker je v tuji in domači literaturi in sodni praksi, še posebej pa v odločitvah Vrhovnega sodišča, dovolj pogumnih nastavkov za utrjevanje ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja in za ustavno skladno interpretacijo Zakona o kazenskem postopku v zvezi s hišno preiskavo. Odločbe Ustavnega sodišča so dalekosežne; to je mogoče prepričljivo ilustrirati z obravnavanim primerom. Če se je 36. člen Ustave doslej bral tako, kot je napisan, se bo odslej bral drugače. In sicer tako, kot da je v njem napisano, da sme policija vstopiti v stanovanje in ga preiskovati, če je podan sum, da je v njem prišlo do kaznivega dejanja, zaradi česar je potreben ogled kraja tega dejanja. 19. Večkrat sem v svojih ločenih mnenjih pisal v korist dinamične in razvojne interpretacije Ustave in zagovarjal stališče, da si lahko Ustavno sodišče kot vrhovni varuh človekovih pravic kdaj pa kdaj vzame pravico do takšne razlage Ustave, ki bi jo utegnil kdo imeti za aktivistično, če je seveda takšna razlaga v funkciji utrjevanja in razvoja varstva človekovih pravic, v korist širšega varstva človekovih pravic in posodabljanja ustavne ureditve v skladu z razvojem človekovih pravic v svetu in širjenjem njihovega mednarodnega varstva. Takšne svobode si po mojem mnenju Ustavno sodišče nikakor ne more privoščiti v nasprotni smeri, torej takrat, ko ustvarja nova pravila, teorije in doktrine, ki bi bile retrogradne z vidika razvoja varstva človekovih pravic. Zato nisem mogel glasovati "za" Odločbo v zadevi št. Up-2054/07, ki po mojem prepričanju zožujoče razlaga ustavne določbe o nedotakljivosti stanovanja, ko dovoljuje vstop in preiskovanje v stanovanju pod krinko, da gre za ogled kraja kaznivega dejanja. dr. Ciril Ribičič
Opombe:
[1]V zadevi št. Up-741/06 gre za pritrdilno ločeno mnenje, v zadevi št. Up-2054/07 pa za odklonilno ločeno mnenje. Mnenji sta povezani zato, ker se v obeh opredeljujem do stališč Ustavnega sodišča glede nedotakljivosti stanovanja.
[2]Člen 36. (nedotakljivost stanovanja), v: Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L. Šturm, FPDEŠ, Ljubljana, 2002, str.387.
[3]Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 704, 705.
[4]Prim. dr. Boštjan M. Zupančič, nav. delo, str. 387, 388 in dr. Zlatko Dežman, Anže Erbežnik, nav. delo, str. 709, 710.
[5]Glej npr. naslednje odločitve Ustavnega sodišča: odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38), odločba št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158), odločba št. U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 31/98, 70/98, OdlUS VII, 56), odločba št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 57) in odločba št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 42).
[6]Povzeto po Boštjan M. Zupančič in drugi, Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, založba Pasadena, Ljubljana, 2000, str. 552 in nasl. Tudi drugi primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA, omenjeni v tem ločenem mnenju, so povzeti po tem viru.
[7]V sodbi Warden v. Hyden (387 U.S. 294, 87 S.Ct. 1642, 18 L:.Ed.2d 872) leta 1967 je Vrhovno sodišče ZDA ugotovilo, da je bila preiskava v zvezi z aretacijo upravičena, ko je šlo za to, da je policija odkrila orožje, s katerim bi bilo mogoče ogroziti njeno varnost.
[8]V zadevi Vale v. Louisiana (399 U.S. 30, 90 S.Ct. 1969, 26 L.Ed.2d 409) leta 1970 Vrhovno sodišče ZDA ugotavlja, da "zdrži preiskava brez odredbe ustavno-pravno kontrolo samo v redkih določno postavljenih in ostro začrtanih položajih, čeprav imajo oblasti utemeljen sum zanjo".
[9]Andraž Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2 členom ustave RS s posebnim poudarkom na problemu posegov policije v pravico do zasebnosti z uporabo tajnih metod in sredstev, Pravna praksa št. 10/2003, str. 30.
[10]Prim. Janko Marinko, O hišni preiskavi, Pravna praksa, št. 400, Ljubljana, 1998, str. 35.
[11]Vrhovno sodišče ZDA je v zadevi Stoner v. California (376 U.S. 4483) leta 1964 razveljavilo sodbo z obrazložitvijo, da se lastnim pravicam lahko odpove le osumljenec sam. Šlo je za primer, ko je receptor v hotelu privolil v preiskavo sobe enega od gostov.
[12]Dr. Janez Šinkovec poudarja ustavnopravno razliko med vstopom v stanovanje in hišno preiskavo, pri kateri se opravi ogled oseb, stvari in sledov kaznivega dejanja. (Pravice in svoboščine, Uradni list, Ljubljana, 1997, str. 191).
[13]Prim. Boštjan Polegek, nav. delo, op. 28.
[14] Boštjan Polegek, Razmerje med ogledom kraja kaznivega dejanja in hišno preiskavo, Pravna praksa št. 35/2008, str. 22.
[15]Širše o tem: dr. Zlatko Dežman, Anže Erbežnik, nav. delo, str. 714 in Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 516.
[16]Nav. delo, str. 515. |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
posamični akt |
Vlagatelj: |
Uroš Merkač, Dravograd |
Datum vloge: |
15.05.2006 |
Datum odločitve: |
18.06.2009 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
razveljavitev ali odprava |
Dokument: |
US28805 |
