Up-1391/07

Up-1391/07-13

10. 9. 2009

 

 

ODLOČBA

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Mladina, časopisno podjetje, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Nina Zidar Klemenčič, odvetnica v Celju, na seji 10. septembra 2009

 

 

odločilo:

 

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 6164/2006 z dne 24. 1. 2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2756/2005 z dne 16. 5. 2006 se zavrne. 

 

 

Obrazložitev

 

 

A.

 

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in pritožnici, časopisni hiši, naložilo plačilo odškodnine za duševne bolečine v višini 700.000 SIT ter objavo uvoda in izreka sodbe v svojem tedniku na njene stroške. Ugotovilo je, da je pritožnica objavila članek, s katerim je nedopustno posegla v čast in dobro ime tožnika, poslanca Državnega zbora. Objavljen članek je bil odziv na nastop poslanca v parlamentu pri obravnavi Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05 – v nadaljevanju ZRIPS). V tem nastopu naj bi poslanec z besedami in s kretnjami izražal negativno mnenje o istospolno usmerjenih. Sodišče je ugotovilo, da je zapis v članku objektivno žaljiv ter da napada osebnost tožnika in s tem nedopustno posega v njegovo čast in dobro ime. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na objavo besedila v tedniku, v ostalem pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

2. Sodišče, ki je v pravdnem postopku odločalo v obravnavni zadevi (Višje sodišče pa se je z njegovimi ugotovitvami večinoma strinjalo), je ugotovilo, da gre v tem primeru za kolizijo med ustavnimi pravicami, in sicer med svobodo izražanja (39. člen Ustave) na eni strani ter pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani. V obrazložitvi svoje sodbe je napisalo, da se morajo vse ustavne pravice (tudi pravica do svobode izražanja) izvrševati z upoštevanjem drugih ustavnih pravic, da je pravica do svobode izražanja omejena s pravico do osebnega dostojanstva ter da je torej treba opraviti tehtanje. Zavzelo je stališče, da pravica do svobode izražanja zajema tudi svobodo tiska, spremljanje ter izražanje vesti in mnenj ter pravico vsakogar, da dobi informacijo javnega značaja. Napisalo je tudi, da je tožena stranka imela pravico objaviti informacijo o tem, da je tožnik kot poslanec Državnega zbora sodeloval v razpravi ob sprejemanju ZRIPS, kaj je izjavil ter na kakšen način je to izjavil, ter da je imela tudi pravico podati mnenje in resno kritiko o načinu tožnikovega nastopanja. V članku, ki ga je objavila pritožnica, je med drugim napisano, da je politik "svojo imenitno domislico pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole". Sodišče se je opredelilo do vsebine sporne izjave in celotnega članka ter ocenilo, da iz celotnega konteksta članka, kot bi si ga razlagal vsak povprečen bralec, izhaja, da ima tožnik tako zelo omejen um in tako slabe osebnostne lastnosti, da še dela hišnika osnovne šole ne bi mogel opravljati. Zapis tožene stranke je po mnenju sodišča objektivno žaljiv in ne pomeni resne kritike dela tožeče stranke kot poslanca, temveč podaja negativno vrednostno sodbo o njem, o njegovih sposobnostih in osebnostnih lastnostih. Iz načina, kako je članek tožene stranke napisan (žaljiv, zbadljiv, posmehljiv), je po mnenju sodišča razvidno, da namen članka presega le informiranje javnosti ter kritiko poslančevega dela in s tem v zvezi kritiko njegovega vedenja ter ima namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Sodišče sprejema izhodišče, da je tožnik kot poslanec Državnega zbora javna osebnost in je zato dolžan trpeti več kritike na svoj račun kot oseba, ki nima takšne funkcije. Navedeno pa po mnenju sodišča velja za kritike, izrečene na račun tožnikovega dela, ne pa za žaljive vrednostne sodbe o njem, ki se nanašajo na njegovo osebnost. Sodišče je po vpogledu v slikovni zapis seje Državnega zbora ugotovilo, da je pritožnik v spornem nastopu med drugim izjavil: "Predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: Čavči. Prišel sem pote. Si že oblečen?", to izjavo pa pospremil s kretnjo rok. Po mnenju sodišča je bila ta kretnja zgolj podobna kretnjam, kakršne uporabljajo npr. igralci za prikaz, da gre za istospolnega moškega. Kretnje tožnika naj ne bi bile žaljive, prav tako ne ton izrečenih besed. Tožnik je tudi izjavil: "... ni v celi dvorani verjetno nikogar, ki bi želel imeti svoj plod ljubezni, ki bi bil tako opredeljen kot danes glasujemo s pravicami… Z drugimi besedami nihče od nas ne bi želel imeti sina ali hčerke, ki bi se opredelil za tako zakonsko skupnost." Tožnikovega nastopa in izjave po oceni sodišča tudi ni mogoče šteti kot skrajno izjavo, s katero bi dal tožnik javnosti povod za kritično pisanje in bi bil zato dolžan trpeti kritike svojega ravnanja, kakršno je podala pritožnica. Višje sodišče v zvezi s tem meni, da tudi, če bi bil nastop tožnika žaljiv, to ne upravičuje žaljive vrednostne ocene njegove osebnosti, kakršna je bila podana v spornem članku.

 

3. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da izpodbijani sodni odločbi pomenita kršitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da gre za izraz mnenja o vprašanju, ki pomembno zadeva javnost, ter da je bila izjava tožnika žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi. Pritožnica meni, da iz izjave in ravnanja tožnika izhaja očitno zaničevanje istospolno usmerjenih oseb. Po mnenju pritožnice se je novinar v spornem članku zgolj odzval na tako ravnanje, ki je v njem vzbudilo neodobravanje in ogorčenje, ter podal mnenje zgolj o izjavah in načinu razpravljanja tožnika in ne o njem kot osebi. Njegov zapis naj bi bila politična satira. Pritožnica opozarja na dolžnost novinarja, da obvešča javnost o zanjo pomembnih dogodkih, da sodeluje v javnih razpravah in da se opredeljuje do izjav drugih udeležencev v teh razpravah. S tem naj bi se v družbi zagotavljal demokratičen dialog ter pluralnost mnenj, širši javnosti pa naj bi bilo omogočeno, da je o stvareh javnega pomena celovito obveščena. Pritožnica tudi s sklicevanjem na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) opozarja na velik pomen tiska v demokratični družbi ter na vlogo novinarjev v družbi. V ustavni pritožbi se sklicuje na nekatere odločitve ESČP, ki po njenem mnenju vsebujejo stališča, pomembna za odločitev v obravnavani zadevi (sodbe Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986, Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji z dne 2. 11. 2006, Sürek proti Turčiji z dne 8. 7. 1999 in Öllinger proti Avstriji z dne 29. 6. 2006).

 

4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1391/07 z dne 9. 3. 2009 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi. Na ustavno pritožbo ni odgovorila.

 

 

B. – I.

 

5. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da sta sodišči s tem, ko sta ugodili tožnikovemu zahtevku zaradi nedopustnega posega v njegovo čast in dobro ime, kršili njeno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave.

 

6. Kot sta zapisali že sodišči v izpodbijanih sodbah, gre v obravnavanem primeru za kolizijo človekovih pravic tožnika na eni strani in pritožnice na drugi. Nosilca lahko v takem primeru svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega (prim. odločba št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36; odločba št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, Uradni list RS, št. 28/08 in OdlUS XVII, 22 ter odločba št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09).[1] Zato mora sodišče obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.

 

7. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali sta sodišči z izpodbijano odločitvijo, kot trdi pritožnica, res prekomerno zavarovali pravico tožnika (do varstva osebnostnih pravic), medtem ko njeni pravici (do svobode izražanja) nista dali prave teže. Pri tem je moralo najprej odgovoriti na vprašanje, kakšna je v danem primeru vsebina človekovih pravic, ki so v koliziji, nato pa, ali sta glede na to vsebino in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera sodišči dali vsaki od pravic ustrezno težo (tako, da zaradi zavarovanja ene pravice nista prekomerno posegli v drugo).

 

 

 

 

B. – II.

 

8. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Pomen in vloga svobode izražanja sta torej večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94 in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. V sklepu št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004[2] je zapisalo, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.

 

9. Podobna stališča izhajajo iz sodne prakse ESČP, na katero se sklicuje tudi pritožnica. V številnih odločitvah je ESČP poudarilo pomen tiska za demokratično družbo. Po stališču ESČP je njegova dolžnost posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost, na način, skladen z njegovimi odgovornostmi in dolžnostmi.[3] Na drugi strani ima javnost pravico te informacije prejeti, sicer tisk ne bi mogel opravljati svoje pomembne vloge kot "public watchdog".[4] Kot opozarja tudi pritožnica, se po stališču ESČP svoboda govora kot eden izmed temeljev demokratične družbe razteza tudi na informacije in ideje, ki so lahko žaljive, šokantne ali moteče, ter da je svoboda izražanja podvržena določenim omejitvam, ki pa morajo biti določene strogo in prepričljivo.[5] Po praksi ESČP je v primerih, ko gre za politične govore ali razprave v javnem interesu, malo prostora za omejitve svobode govora.[6]

 

10. Vendar pa tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena.

 

11. Navedeno velja tudi takrat, ko o svobodi izražanja govorimo v povezavi z novinarskim poročanjem. Prej navedene ugotovitve o velikem pomenu novinarskega dela in vloge novinarjev v družbi ne pomenijo, da svoboda izražanja novinarja ni z ničimer omejena. Tudi če gre za opravljanje novinarskega dela na področju javnih zadev ali v zadevah, pri katerih je interes javnosti velik, je treba upoštevati tretji odstavek 15. člena Ustave o tem, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih. Da morajo biti novinarji pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni, je v svoji odločbi zapisalo že Ustavno sodišče. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, češ da dajejo javnosti to, kar si želi.[7]

 

12. Tudi iz prakse ESČP izhajajo omejitve svobode izražanja novinarjev zaradi zaščite pravic drugih (zlasti osebnostnih pravic). Po stališču ESČP je dolžnost novinarjev posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost, na način, skladen z njihovimi odgovornostmi in dolžnostmi, pri tem pa ne smejo prestopiti določenih meja, zlasti glede spoštovanja ugleda in pravic drugih.[8] To pa predpostavlja ravnanje v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko, zato da bi javnosti posredovali točne in zanesljive informacije.[9] Po praksi ESČP je s pravico do svobode izražanja zagotovljeno varstvo vsem vrstam informacij. Treba pa je ločiti med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče, tako kot pri dejstvih, zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti.[10] Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.[11]

 

13. V obravnavani zadevi je tožnik, ki zatrjuje nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice, poslanec Državnega zbora. Sporna izjava je povezana z njegovim nastopom v Državnem zboru v razpravi pri sprejemanju zakona. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (prim. odločba št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04 in OdlUS XIII, 86 in odločba Up-2940/07). V obravnavani zadevi sicer ne gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti, temveč za poslanca, nedvomno pa gre za javno osebo. V splošnem so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre.

 

14. Po oceni Ustavnega sodišča sodišči s stališči v izpodbijanih sodbah in s svojo odločitvijo v pravdnem postopku nista nedopustno omejili pritožničine svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave oziroma v tehtanju med svobodo govora na eni strani in pravico do osebnega dostojanstva na drugi strani razmerja med omenjenima ustavnima dobrinama nista opredelili tako, da bi bila svoboda govora prekomerno omejena. Sodišči prve in druge stopnje sta skladno z zahtevami Ustave opravili preizkus tehtanja med obravnavanimi človekovimi pravicami in sta se zavedali, da zavarovanje pravic tožnika povzroči omejevanje svobode izražanja. Pri odločitvi sta upoštevali prej navedene kriterije in izhodišča, ki izhajajo iz odločitev Ustavnega sodišča in ESČP, pri čemer ni mogoče reči, da sta izpustili katerega izmed ključnih kriterijev za odločitev v obravnavani zadevi ali da sta kakšnemu izmed kriterijev dali očitno preveliko težo in s tem prekomerno zavarovali eno pravico na račun druge.

 

15. Pritožnica v ustavni pritožbi zlasti poudarja, da gre pri spornem zapisu za izraz mnenja o vprašanju, ki pomembno zadeva javnost, ter da je bila razprava tožnika očitno žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi, zato je novinar, v katerem je vzbudila ogorčenje, želel izraziti nestrinjanje z njo in neodobravanje. Trdi tudi, da novinar ni podal mnenja o tožniku kot osebi, temveč o njegovem ravnanju. O vseh teh argumentih, ki jih je pritožnica uveljavljala že v pravdnem postopku, sta sodišči zavzeli stališča in jih tudi upoštevali pri tehtanju pravic. Obe sodišči sta izhajali iz izhodišča, da ima pritožnica pravico objaviti informacijo o tem, da je tožnik sodeloval v razpravi v Državnem zboru, kaj je izjavil in na kakšen način je to izjavil, prav tako ima pravico objaviti mnenje in resno kritiko njegovega ravnanja. Vendar pa zapis tožene stranke po mnenju sodišč ne pomeni resne kritike dela tožeče stranke kot poslanca, temveč podaja negativno vrednostno sodbo o njem, o njegovih sposobnostih in osebnostnih lastnostih. Iz načina, kako je članek tožene stranke napisan (žaljiv, zbadljiv, posmehljiv), je po mnenju sodišča razvidno, da namen članka presega le informiranje javnosti ter kritiko poslančevega dela in s tem v zvezi kritiko njegovega vedenja ter ima namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Nastop in gestikuliranje tožnika je sodišče prve stopnje ocenilo zgolj kot poskus prikaza, da gre za istospolno usmerjenega moškega, ne pa kot širjenje predsodkov in hujskanje ljudi proti istospolno usmerjenim, s katerimi bi tožnik dal javnosti povod za kritično pisanje. Višje sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da tudi, če bi bil nastop tožnika žaljiv za istospolno usmerjene osebe, se pritožnica nanj ni upravičena odzvati z žaljivo vrednostno oceno osebnosti tožnika.

 

16. Po oceni Ustavnega sodišča navedena stališča sodišč v obravnavni zadevi niso privedla k odločitvi, ki bi nedopustno posegla v pritožničino pravico do svobode izražanja. Velik obseg varstva pravice do svobode izražanja novinarjev pri opravljanju njihovega dela je pogojen z njihovo pomembno vlogo v družbi (public watchdog). Po drugi strani pa je obseg varstva z vsebino njihove vloge tudi omejen. Novinarjeva svoboda izražanja je varovana, dokler novinar deluje v okvirih opravljanja svojega "poslanstva". Kje so ti okviri, je treba presoditi v vsakem posameznem primeru. Pravila novinarske etike pri tem lahko služijo kot oporne točke, ne dajo pa vseh odgovorov na to vprašanje. Svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko tudi žaljiva, zlasti če gre za odzive na provokativne izjave. Pri presoji, do kam sega to varstvo, je zlasti pomembna presoja, ali ima odziv dejansko podlago v ravnanju oškodovanca. Tudi če gre za družbeno pomembno temo in na drugi strani za neprimerno, provokativno ali celo žaljivo izjavo oškodovanca, je odziv nanjo lahko pretiran in presega okvire varstva pravice do svobode izražanja. To velja tudi za novinarsko poročanje. Če novinar s svojo izjavo tako prekorači vsebinske okvire razprave oziroma teme, o kateri poroča, da ni več mogoče reči, da z njo kakorkoli prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljal svojo družbeno vlogo in da zato njegova svoboda izražanja pretehta poseg v osebnostne pravice oškodovanca. V tem smislu sta zadevo ocenili tudi sodišči, ki sta odločali v obravnavanem primeru.

 

17. Pritožnica sicer zatrjuje, da pri sporni izjavi ni šlo za oceno pritožnikovih intelektualnih sposobnosti, temveč za kritiko njegovega ravnanja, ker je novinar zapisal, da "je domislica izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca" in ne, "da je tožnik cerebralni bankrotiranec". Vendar ta argument ni prepričljiv. Ne glede na poskus pritožnice prikazati tako izjavo zgolj kot neodobravanje in kritiko vsebine tožnikovega nastopa, po oceni Ustavnega sodišča povprečni bralec sporni zapis razume kot novinarjevo oceno, da je tožnik nizke inteligence, slabih osebnostnih lastnosti ter zato nesposoben opravljati kakršno koli zahtevnejše delo. Tak zapis (pri tem ne gre za obliko, temveč za njegovo vsebino) po oceni Ustavnega sodišča ni pripomogel k obveščenosti ljudi, niti ni prispeval k družbeno pomembni in občutljivi javni razpravi o položaju istospolno usmerjenih oseb. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožničini trditvi, da gre za satiro. Iz konteksta celotnega članka je razvidno, da je namenjen obveščanju o tem, da je potekala razprava o tej temi v parlamentu, kdo je razpravljal, kakšna je bila vsebina razprave, vsebuje pa tudi kritično mnenje o nastopih razpravljavcev.

 

18. Pritožnica se sklicuje na ravnanje tožnika in trdi, da je novinar želel prikazati ogorčenje in neodobravanje razprave, ki je bila žaljiva za določeno, zelo občutljivo skupino ljudi. Res je, da je v primerih, ko gre za kritične zapise, ki so vrednostne sodbe, pri tehtanju med pravico do svobode izražanja ter osebnostnimi pravicami za presojo pomembno tudi ravnanje oškodovanca, na katerega se kritika nanaša. Če je njegovo ravnanje provokativno ali celo žaljivo, lahko to pomeni, da mora kot odziv na svoje ravnanje trpeti tudi ostrejšo kritiko. Vendar pa to predpostavlja, da med ravnanjem oziroma izjavami oškodovanca ter kritiko obstaja neka vsebinska povezava oziroma da ima tudi vrednostna sodba nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko (v praksi ESČP "fair comment"), temveč gre zgolj za žalitev. V obravnavani zadevi ni mogoče reči, da je ocena o intelektualnih zmožnostih tožnika ter njegovi (ne)sposobnosti za opravljanje dela hišnika v navedenem smislu "upravičena kritika" njegovega nastopa, tudi če je ta nastop mogoče oceniti kot neprimeren in žaljiv do istospolno usmerjenih oseb.

 

19. Glede na navedeno sodišči nista kršili pritožničine svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo.

 

 

C.

 

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Ribičič in Tratnik. Sodnik Ribičič je dal odklonilno ločeno mnenje.

 

 

 

Jože Tratnik

Predsednik

 

 

Opombe:

[1] Prim. tudi F. Testen, 15. člen (Uresničevanje in omejevanje pravic) v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 195.

[2] Sklep je bil objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča www.us-rs.si.

[3] Glej npr. sodbi ESČP v zadevah De Haes in Gijsels proti Belgiji z dne 24. 2. 1997 ter Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji.

[4] Sodba ESČP v zadevi Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji z dne 25. 6. 1992.

[5] Sodbi ESČP v zadevah Nilsen in Johnsen proti Norveški z dne 25. 11.1999 ter Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji.

[6] Sodba ESČP v zadevi Sürek proti Turčiji.

[7] Tako Ustavno sodišče že v odločbi Up-2940/07.

[8] Glej npr. sodbi ESČP v zadevah De Haes in Gijsels proti Belgiji ter Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji.

[9] Tako ESČP v sodbi v zadevi Lombardo in drugi proti Malti z dne 24. 4. 2007.

[10] Sodba ESČP v zadevi Lingens proti Avstriji.

[11] Tako stališče je ESČP zavzelo npr. v zadevah Karman proti Rusiji (sodba z dne 14. 12. 2006, tč. 41), Scharsach in News Verlagsgesellschaft proti Avstriji (sodba z dne 13. 11. 2003, tč. 40), Feldek proti Slovaški (sodba z dne 12. 7. 2001, tč. 86) in Jerusalem proti Avstriji (sodba z dne 27. 2. 2001, tč. 44 in 45). V sodbi Karman proti Rusiji je ESČP to zahtevo poudarilo kot odločilno, ko je ugotovilo, da je imela oznaka (vrednostna sodba) "lokalni neofašist" zadostno dejansko podlago v spoznanjih izvedencev, ki so na podlagi pregleda številnih publikacij časopisa soglasno ugotovili sorodnost z nacionalsocialističnimi ideali.

 

 

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Cirila Ribičiča,  

ki se mu pridružuje sodnica mag. Marija Krisper Kramberger 

 

 

"Heglov razmislek razumem s tega vidika, da je treba svobodo, ki ni niti juridično dana, niti kot svoboščina podarjena z bitjo (T. Hribar), niti vsiljena (kot bi to paradoksalno opredelila Rousseau in Weber), odkrivati vedno znova." Dr. Bogomir Novak (www.geocities.com) 

 

 

1. Minervino sovo kot alegorijo modrosti, pogosto upravičeno omenjajo v zvezi z dejstvom, da je sodnik, še zlasti na takšnih instancah, kot sta Ustavno sodišče in ESČP, podoben sovi, ki poleti nad pokrajino in jo opazuje, ko že pade mrak.[1] Za potrebno časovno odmaknjenost sojenja slovenskemu sodniku ni treba skrbeti, že dolga leta je dana sama po sebi. Obravnavana zadeva se je na primer dogajala junija 2005. Nevarnosti, da bi ustavnosodna odločba prehitro in pregloboko posegla v dogajanje ni tudi zaradi zadržanosti Ustavnega sodišča, ki zelo redko odloči o pravici, redko, pa vendarle pogosteje, pa ugotovi pomanjkljivosti sojenja rednih sodišč in jim primer vrne v ponovno sojenje (Evropsko sodišče za človekove pravice pa niti tega ne more storiti in to kompenzira z dosojanjem pravičnega materialnega zadoščenja). Za obravnavani primer in druge primere, ki zadevajo svobodo (izražanja), pa je po mojem mnenju prispodoba z Minervino sovo še bolj pomembna z naslednjega vidika: sova mora vzleteti nad pokrajino, mora se povzdigniti nad njo, da bi jo lahko videla in spoznala v njeni celovitosti, ne more opazovati in presojati dogajanja samo z vidika tožnika in tistega, kar govori njemu v prid. S tega vidika sojenje ni združljivo s strahom pred letenjem takrat, ko je za celovito obravnavo primera nujno potrebna celovita presoja z distance. Nič namreč ne pomaga še tako natančno lekarniško tehtanje in zatekanje v takšne in drugačne teste sorazmernosti, če je že v izhodišču na eni strani tehtnice vse in še več kot bi tam sploh lahko bilo (na primer v zvezi z užaljenostjo in prizadetostjo poslanca), druga stran pa je že apriorno obsojena na poraz zaradi neprepričljivega stališča, da je ocena poslančevega nastopa za tehtanje nepomembna.

 

2. Toda to se pokaže šele, ko ocenjujemo izrek odločbe Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru. Sicer se lahko strinjam z marsikaterim izhodiščem te odločbe. Ne morem pa se strinjati z rezultatom, se pravi z uporabo teh izhodišč v konkretnem primeru in s sporočili, ki izhajajo iz takšne odločitve. In še posebej ne z oceno ravnanja rednih sodišč, ki so obsodila ustavno pritožnico, revijo Mladina, zaradi objavljenega članka novinarja Jureta Aleksiča na plačilo odškodnine tožniku, poslancu Državnega zbora Srečku Prijatelju in objavo izreka sodbe.

 

3. Izhodišča, s katerimi se lahko strinjam, so zlasti:

– v obravnavanem primeru gre za kolizijo človekovih pravic poslanca, v katerega čast in dobro ime naj bi novinar Mladine posegel, in pravice do svobode izražanja oziroma svobode tiska te revije,

– naloga sodišča je opraviti vrednostno tehtanje, ki naj pokaže, ali je v luči vseh okoliščin konkretnega primera izvrševanje ene pravice prekomerno omejilo izvrševanje druge,

– Ustavno sodišče mora preizkusiti, ali sta redni sodišči z izpodbijanima sodbama res prekomerno zavarovali pravico tožnika do varstva osebnostnih pravic in dali premajhno težo pravici ustavne pritožnice do svobode izražanja,

– svoboda izražanja je temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe; v njenem okviru ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska,

– svoboda tiska in svobodno izražanje mnenj pomagata vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost,

– svoboda izražanja ima še poseben pomen v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe,

– pomen svobode izražanja in svobode tiska močno poudarja Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki pravi, da ima tisk v družbi pomembno vlogo kot "public watchdog",

– svoboda govora se razteza tudi na informacije in ideje, ki so lahko žaljive, šokantne ali vznemirljive, medtem ko morajo biti omejitve te svoboščine določene ozko in restriktivno,

– po stališču ESČP je še posebej malo prostora za omejitve svobode govora takrat, ko gre za politični govor ali razprave v javnem interesu,

– ko gre za vrednostne sodbe novinarjev, ni mogoče tako kot pri dejstvih, zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti; po stališču ESČP zadošča, da ima vrednostna sodba nekaj podlage v dejstvih,

- poslanec, kot javna oseba in nosilec oblastne funkcije, mora v večji meri kot drugi, trpeti kritične ocene na svoj račun,

– Ustavno sodišče mora pri presoji sprejemljivosti kritike posebej presojati družbeno vlogo tistega, na katerega se te kritike nanašajo,

– javne osebe morajo biti pripravljene na bolj kritične in neprijetne ocene, še posebej, če so te povezane z opravljanjem njihove funkcije,

– ali je novinar deloval v okviru opravljanja svojega poslanstva, je odvisno od vseh okoliščin vsakega posameznega primera,

– svoboda izražanja varuje tudi mnenja, ki so kritična, lahko celo žaljiva, še zlasti če gre za odzive na provokativne izjave prizadetega,

– posebnega pomena je ocena, ali je kritika odziv, ki ima dejansko podlago v ravnanju tistega, na katerega se nanaša.

 

4. Kot rečeno se ne morem strinjati z rezultatom, se pravi z zavrnitvijo ustavne pritožbe in z argumentacijo, ki je podana v obrazložitvi te zavrnitve. Še posebej pa se ne morem strinjati s tem, kako sta redni sodišči ocenili ravnanje poslanca, ki je izzvalo kritiko pritožničinega novinarja Jureta Aleksiča. Zlasti sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani kot prvostopenjskega sodišča v tej zadevi po mojem prepričanju napačno prikazuje in ocenjuje novinarjevo besedilo, objavljeno v Mladini 27. 6. 2005. Sodba je napisana izrazito pristransko. V njej je sicer mogoče najti korekten prikaz nekaterih zgoraj navedenih izhodišč, vendar na žalost predvsem v delu, v katerem so povzete navedbe ustavne pritožnice. Očitno je, da sodišče uporablja dvojna, izrazito različna merila pri ocenjevanju nastopa poslanca Srečka Prijatelja v Državnem zboru in pri ocenjevanju članka novinarja, ki je poslančev nastop prikazoval, ocenjeval in kritiziral.

 

5. Okrožno sodišče je menilo, da se lahko omeji na vprašanje, ali obstojijo elementi odškodninske odgovornosti novinarja in se mu pri tem ni treba spuščati v širše okoliščine primera, zlasti ne tiste, ki zadevajo nastop poslanca Državnega zbora. To je mogoče prepričljivo ilustrirati zlasti na podlagi tega, kako sodišče odgovarja na vprašanje, ali je bilo pisanje novinarja v Mladini žaljivo za poslanca, in kako na drugi strani ocenjuje, ali je bil nastop poslanca, ki je izzval to pisanje, sam po sebi žaljiv, izzivajoč in provokativen. Takole pravi sodišče: "Težko si je predstavljati, da bi toženka vedela, kakšni občutki so tožnika spremljali. To najbolje ve tožnik …" Tožnik je pojasnil, da je "cerebralnega bankrotiranca" v članku, objavljenem v Mladini, razumel kot kritiko svoje osebnosti. Ta kritika naj bi bila zapisana v poniževalnem tonu, z namenom ponižati ga. Članek je bil zanj šokanten, žaljiv. Osebno je bil diskvalificiran, drugi pa so mu to privoščili. Zanj kot poslanca naj bi to bilo boleče. Zaradi članka je postal predmet zasmehovanja, posmehovanja itd.

 

6. Ko gre za nastop poslanca, pa se Okrožno sodišče postavi na stališče, da tega nastopa "ni mogoče šteti za širjenje predsodkov in hujskanje ljudi do istospolno usmerjenih". Takšnih izjav tudi ni mogoče šteti kot skrajnih izjav, s katerimi naj bi tožnik dal javnosti povod za kritično pisanje in bi bil zato dolžan trpeti kritike svojega ravnanja. Tožnik je le izrazil svoje mnenje. Če je morda napačno, to po mnenju sodišča še ne pomeni širjenja predsodkov in hujskanja ljudi do istospolno usmerjenih.

 

7. Tako torej sodišče ocenjuje poslančev nastop. In kako ga ocenjujejo prizadeti, se pravi pripadniki ranljive manjšinske skupine istospolno usmerjenih, torej tisti, ki tudi po stališču Okrožnega sodišča edini lahko vedo in čutijo, ali gre za žaljive izjave in ocene, ki vzbujajo nestrpnost in stigmatizirajo pripadnike istospolno usmerjene skupine? Takole ocenjuje nastop poslanca Mitja Blažič, gejevski aktivist: od slovenskih nacionalistov je vajen "že vsega hudega", od njihovih "strokovnih mnenj", da je homoseksualna ljubezen bolezen, ki jo je treba institucionalno zdraviti, da homoseksualnost ni naravna, ni normalna, do obtožb, da smo istospolno usmerjeni sramota za Slovenijo, in navajen je bil tudi manipuliranja z govorom o posvojitvah, ki jih zakon sploh ne ureja. Kljub temu je Mitjo Blažiča nastop poslanca Srečka Prijatelja ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti presenetil: "Nisem pričakoval, da se bo poslanec Srečko Prijatelj spustil na tako infantilno raven žaljenja. S tistim, kar je prikazoval in kar je očitno njegovo razumevanje homoseksualnosti, se zagotovo nisem mogel poistovetiti. In verjamem, da se s takšnim poniževanjem, žaljenjem in spakovanjem ne bi hotel poistovetiti nihče." Blažič še dodaja, da je žalostno, da si lahko poslanci iz svojih klopi privoščijo takšna in podobna teptanja dostojanstva državljank in državljanov, še bolj žalostno pa je, da lahko to počnejo, ne da bi bili kaznovani.[2]

 

8. Seveda ne gre za to, da poslanec v razpravi o nekem zakonu ne bi smel govoriti tisto, kar misli, da je prav, in v skladu s svojim prepričanjem in vestjo. Še posebej, če gre za poslanca opozicije. Svoboda izražanja in poseben ustavni položaj, začinjen z imunitetno pravico, sta podlaga za njegovo svobodno nastopanje. In s tem ni nič narobe. Ocena poslančevega nastopa in njegovih posledic je v obravnavanem primeru zanimiva samo z nekega posebnega zornega kota: ali in v kakšni meri je vplival oziroma celo izzval novinarjevo kritiko, zaradi katere je bila revija, ki je kritiko objavila, obsojena na plačilo odškodnine?

 

9. Kritične ocene poslančevega nastopa so neposredno po nastopu podali tudi njegovi kolegi iz takrat navzočih poslanskih skupin. Roberto Battelli je ocenil, da gre za žalitve človekovega dostojanstva, in predsedujočega pozval, naj takšne nastope v Državnem zboru prepreči. Upoštevati velja tudi, da je bil poslančev nastop uperjen zoper predlog o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki ni bil kakšen skrajno ali radikalno liberalistično naravnan zakon, pač pa zakon, ki je poskušal zagotoviti minimalne standarde, sprejemljive za takratno vladajočo desnosredinsko vlado. Poslanci iz vladajočih strank so namreč v razpravi poudarjali, da so ponosni na to, da se sporno in dolgo zatajevano vprašanje končno ustrezno ureja. Poudarjali so, da so ponosni na to, da je po njihovi zaslugi končno prišlo do ureditve registracije istospolnih partnerskih skupnosti. Vladnim poslancem (Alojz Sok, Jože Tanko) gre priznanje, da so se izrecno ogradili od neprimernega in žaljivega nastopa poslanca Srečka Prijatelja, čeprav je s svojo navzočnostjo odločilno prispeval k sklepčnosti Državnega zbora v času sprejemanja tega zakona. S tem so pokazali, da ne pristajajo na zavezništvo s skrajnimi stališči poslancev Slovenske nacionalne stranke (v nadaljevanju SNS), stranke, ki se je že večkrat zapletla v spore z manjšinami glede narodnih, spolnih, etičnih in drugih vprašanj. Poslanec Srečko Prijatelj se na kritike poslanskih kolegov ni odzval s kakšnim pojasnilom, kaj šele z opravičilom, temveč je v obrazložitvi glasu pred glasovanjem o predlogu zakona šel v svojem nasprotovanju registraciji še korak naprej. Pozval je namreč istospolno usmerjene državljane Slovenije, naj odpotujejo na Finsko ali Dansko, kjer je od svobodne presoje posameznika odvisno, ali se želi poročiti z istospolno usmerjenim.[3] Tako je ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti poslanec Srečko Prijatelj zastopal najbolj skrajna stališča od vseh, ki so bila izražena v Državnem zboru, in je moral pričakovati ostre odzive v javnosti.

 

10. Poslanec je pred Okrožnim sodiščem navajal, da so mu grozili, da bodo z njim obračunali. Toda tisti, ki so v resnici fizično ogroženi in so bili že večkrat napadeni, so ravno ljudje, ki jih poslanec žali in vzbuja nestrpnost do njih. Med njimi je že omenjeni Mitja Blažič[4], ki je leta 2009 postal žrtev fizičnega napada zamaskiranih mladeničev, ki so ga poškodovali in so poskusili zažgati lokal, v katerem so se zbrali organizatorji Parade ponosa. Iz tega je mogoče sklepati, da vzbujanje nestrpnosti in stigmatiziranje istospolno usmerjenih morda le ni tako nedolžno in nenevarno kot se zdi Okrožnemu sodišču. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali lahko štejemo takšen nastop, kot je bil nastop poslanca Srečka Prijatelja, za takšno opravljanje opozicijske poslanske funkcije, ki naj uživa posebno varstvo pred kritično obravnavo v javnosti. Ustava v 14. členu prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo na podlagi katerekoli osebne okoliščine. V Listini temeljnih pravic EU je med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, izrecno navedena tudi spolna usmerjenost.[5] Poslančev nastop pa je še posebej sporen z vidika 63. člena Ustave, ki ga ustavna pritožba sicer izrecno ne omenja. V tem členu Ustava določa prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, in poudarja, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Tudi s tega vidika je vprašanje, ali nastop poslanca, kakršnega si je privoščil Srečko Prijatelj, zasluži enako ustavnopravno varstvo časti in dobrega imena, kot pri kom drugem, ki ni politik in nosilec javne funkcije ter žaljive kritike na svoj račun ni izzval s svojim javnim nastopom?

 

11. Pomembna posebnost obravnavanega primera je, da je poslanec svoje napade usmeril zoper ranljivo manjšinsko skupino ljudi. V zvezi s tem opozarja Ervin Hladnik Milharčič v svoji kolumni: "V resnici se lahko v Sloveniji na vsako manjšino v družbi ali na skupino ljudi, ki velja za šibkejšo, spraviš z vsemi kanoni opravljanja, izmišljotin, polresnic, predsodkov in sovražnega govora, ne da bi se svet zaradi tega stresel. To je polje normalnosti. Ko gre za manjšine in šibke, je Slovenija raj svobode izražanja."[6]

 

12. Jure Aleksič je v Mladini celovito in objektivno poročal o parlamentarni razpravi in odločanju o sprejemu Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Opisal je okoliščine nastajanja zakona, njegov omejen domet, nezadovoljstvo s tem dometom med tistimi, na katere se nanaša, opisal je kritike zunaj parlamenta itd. Če primerjamo njegovo poročanje z dobesednim zapisom, je novinar korektno povzel poslansko razpravo. Zelo oster je bil samo pri ocenjevanju nastopov poslancev SNS in še posebej poslanca Srečka Prijatelja. Opisal je njegov nastop in posebej ostro kritiziral to, da je poslanec pozival istospolno usmerjene, naj se gredo poročit v tujino. Najbolj neprimeren se mu je zdel tisti del nastopa, v katerem je poslanec skušal oponašati geja, ki naj bi prišel v vrtec po svojega otroka. Oponašal ga je na način, ki je smešil in se norčeval iz istospolno usmerjenih. Podpisani avtor tega ločenega mnenja sem si video posnetek poslančevega nastopa pozorno ogledal in ugotovil, da je šlo za poskus stigmatiziranja istospolno usmerjenih, za vzbujanje nestrpnosti do njih in za norčevanje iz njih. Ta del poslančevega nastopa je novinar Mladine zelo ostro ocenil z besedami: "Svojo imenitno domislico je pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole."

 

13. Priznati velja, da so te ocene poslančevega nastopa zelo ostre. Toda tudi zato, ker so same po sebi tako ostre, jih ne gre dodatno zaostrovati na način, kot to dela Okrožno sodišče. Mislim na to, da z večkratnim ponavljanjem iztrganega citata prikazuje, kot da je novinar ustavne pritožnice zapisal, da je poslanec cerebralni bankrotiranec oziroma da je izgubil pamet. Ni napisal tako, pač pa je ostro kritiziral poslančev nastop in zatrdil, da je ta izjava "izpadla zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca…". Novinar se ni ukvarjal z analizo poslančeve osebnosti, temveč se je odločil, da javnosti predstavi in ostro kritizira vsebino poslančevega nastopa in način, kako je bil ta nastop podan. Tista dela besedila, ki govorita o "dometu" in o tem, kako je izjava poslanca "izpadla", dokazujeta, da ni šlo za zmerjanje poslanca ad personam, temveč za ostro kritiko njegovega ravnanja ad rem.

 

14. Okrožno sodišče torej enostransko prikazuje novinarjev članek tudi s tem, da trdi, da je novinar v njem poslanca označil kot cerebralnega bankrotiranca. Sodišče bi moralo opaziti, da novinar v okviru kritike njegovega nastopa pravi, da so izjave izpadle tako, kot da bi jih izrekel cerebralni bankrotiranec, da so imele poslančeve besede takšen domet. Tudi sam menim, da so takšne ocene poslančevega nastopa objektivno žaljive in jih kot takšne razume tudi povprečni bralec Mladine. Toda zato še ni sprejemljivo v sodbi neštetokrat z narekovaji citirati izraz "cerebralni bankrotiranec" in dosledno izpuščati tisti del besedila, ki govori o tem, kako je izpadla poslančeva izjava, in tisti del besedila, ki govori o dometu poslančevega nastopa v Državnem zboru.

 

15. Podobno ravna tudi Višje sodišče, ki pravi da "nima nobenih pomislekov nad zaključkom prvostopenjskega sodišča, da celoten zapis tožene stranke, da je tožnik "cerebralni bankrotiranec", ne predstavlja navajanja dejstev oziroma del kritike tožnikove razprave v Državnem zboru, pač pa žaljivo vrednostno oceno o tožnikovi osebnosti, ki je tožnik, kot javna osebnost ni dolžan trpeti." Sodišči sta celo prisilili ustavno pritožnico, da je morala iz novinarjevega prispevka objaviti pomanjkljiv iztrgani citat o "cerebralnem bankrotirancu". Ta že izvršena sankcija je za pritožnico morda celo bolj boleča, vsekakor pa težje popravljiva kot plačilo odškodnine.

 

16. Višje sodišče pri ocenjevanju in primerjavi nastopa poslanca in članka novinarja tudi ni reagiralo na pristransko obravnavanje in dvojna merila Okrožnega sodišča. Edino, kar v zvezi s tem pravi Višje sodišče, je, da tudi v primeru, če bi ocena o tem, da je poslanec žalil vse istospolno usmerjene, "namreč ni mogoče sprejeti teze tožene stranke, da naj bi tožnik s tem, ko je sam posegal v osebnosti istospolno usmerjenih, pristal v poseg v njegovo osebnost. Če je tožnik s svojo razpravo v Državnem zboru kršil pravice kogarkoli, bi pač moral tisti posameznik, čigar pravice so bile prizadete, uveljaviti ustrezno pravno varstvo. Vsekakor pa tožena stranka ni poklicana za to, da na morebitno žaljivo razpravo poslancev ali drugih javnih osebnosti odgovori z žaljivo vrednostno oceno osebnosti takšnega posameznika v tisku, ko poroča o dogajanju o pomembnih dogodkih v državi …".

 

17. Čeprav je mogoče oceniti, da je Višje sodišče s takšno oceno vsaj deloma korigiralo ocene Okrožnega sodišča, pa je vendarle značilnost sodb obeh rednih sodišč, da za ocenjevanje poslančevega in novinarjevega nastopa uporabljata izrazito različna merila. Če bi upoštevali dosedanjo sodno prakso rednih sodišč, Ustavnega sodišča in ESČP, bi morali ravnati bistveno drugače, torej bolj kritično oceniti prispevek poslanca k reakciji novinarja in bolj razumevajoče obravnavati novinarjevo reakcijo na poslančev žaljiv nastop. O tem na primer Vrhovno sodišče v svoji odločbi št. I Ips 237/97 pravi: "Po drugem odstavku 10. člena te Konvencije se namreč lahko izvrševanje pravice do svobodnega izražanja, s katero se posega v ugled in pravice drugih ljudi, omeji in kaznuje le, če je to nujno v demokratični družbi. Navedeno izjemo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice zelo restriktivno, še posebej ko gre za pisanje novinarjev, ki se žaljivo izražajo o posameznih politikih, ki so s svojimi ravnanji sami dali novinarjem povod za takšno pisanje". In prav slednje se je v obravnavanem primeru zgodilo, zaradi česar bi bilo upoštevanje navedenega stališča Vrhovnega sodišča, ki ima oporo tudi v številnih sodbah ESČP[7], v obravnavanem primeru več kot primerno.

 

18. Stališče Višjega sodišča, da bi morali tisti, ki jih je užalil poslanec s svojim nastopom, uporabiti ustrezna pravna sredstva, ostaja na zelo splošni ravni. Piscu tega ločenega menja se dozdeva, da skupnost ali združenje istospolno usmerjenih ali posamezni pripadnik te skupnosti ne bi mogla biti uspešna pri iztoževanju svoje pravice zoper očitno žaljiv nastop poslanca Državnega zbora. Lahko bi seveda poskusili, morda bi celo morali to storiti. Bojim pa se, da v sodni praksi ni najti primerov učinkovito uporabljenih pravnih sredstev zoper poslanske nastope, v katerih so napadene manjšinske skupine, pa četudi gre za posebej ranljive manjšinske skupine in za vzbujanje nestrpnosti, ki je z Ustavo izrecno prepovedano. Iz članka novinarja Mladine bolj ali manj izrecno izhaja, da se čuti dolžnega ostro kritično oceniti poslančeva stališča prav zato, ker v Državnem zboru in izven njega niso doživela ustrezne kritike. Tako na primer pravi, da na seji (tudi zaradi obstrukcije) ni bilo "nikogar, da bi jim karkoli impotentno zaječal nazaj". In se je očitno čutil dolžnega to storiti sam.

 

19. Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike, Nemško zvezno Ustavno sodišče, ESČP in druga ugledna sodišča zelo pogosto in izrazito poudarjeno obravnavajo svobodo izražanja in svobodo tiska ter skrajno restriktivno priznavajo možne omejitve te svobode, še posebej če gre za novinarje. Takšen pristop ima bolj ali manj univerzalni značaj in je, drugače od obravnave drugih človekovih pravic in svoboščin, deležen najmanjših nihanj zaradi sprememb v sestavi naštetih sodišč.

 

20. Ustavno sodišče Republike Slovenije se lahko glede na svoja doslej zavzeta stališča uvršča med zgoraj našteta sodišča. Tako je na primer v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310) zapisalo, da mora biti človeku kot družbenemu bitju omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti posameznik pravico, da upoštevajoč omejitve glede posameznikovega intimnega življenja, v svojem avtorskem delu popiše osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja, oziroma umetniškega izražanja, in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za navadnega posameznika. V drugi zadevi (odločba št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36) je Ustavno sodišče obravnavalo stališče, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti takoj, ko se v njem nekdo prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Po presoji Ustavnega sodišča so sodišča s tem prekomerno zavarovala pritožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. Tudi v zadevi št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07 in OdlUS XVI, št. 51) je Ustavno sodišče presodilo, da je bil poseg sodišč v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja prekomeren in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi sodišči z njimi lahko upravičili takšen poseg. Pri tem se je oprlo na prakso ESČP, ki v tovrstnih primerih presoja poseg v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi opravičila poseg, upoštevni in zadostni (prim. sodbo v zadevi Editions Plon proti Franciji z dne 18. 8. 2004; sodbo v zadevi Association Ekin proti Franciji z dne 17. 10. 2001 in sodbo v zadevi Vereinigung Bildender Künstler proti Avstriji z dne 25. 1. 2007).

 

21. Za odločitev v obravnavanem primeru je ključno stališče ESČP, ki ga je povzelo tudi že Ustavno sodišče, da svoboda izražanja varuje tudi žaljiva, šokantna in vznemirljiva sporočila. To stališče je mogoče prebrati v zelo številnih sodbah ESČP[8], s katerimi so bile obsojene države članice Sveta Evrope zaradi kršitve 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP; med drugim v sodbi Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995). Iz obsežne judikature ESČP izhaja, da objektivna žaljivost ocen, še zlasti če gre za absolutne javne osebe, ne zadošča za obsodbo novinarjev. Najbolj razvpit primer je s tega vidika označba bedak oz. norec ("Trottel") v okviru poročanja novinarja o govoru nacionalističnega avstrijskega voditelja in poslanca. ESČP je ocenilo, da je predstavljala obsodba novinarja zaradi žalitve kršitev pravice 10. člena EKČP o svobodi izražanja (Oberschlick proti Avstriji z dne 1. 7. 2007). Sporni članek in žaljiva označba "Trottel" sta bila nedvomno polemična, vendar ne pomenita samovoljnega osebnega napada, ker je novinar za svoje besede navedel objektivno razumno obrazložitev, izhajajočo iz politikovega govora, ki je bil tudi sam provokativen. Po oceni ESČP so bile zapisane besede del politične razprave, ki jo je sprožil politik, in so pomenile mnenje, ki ni podvrženo dokazovanju. Takšno mnenje je lahko sicer prekomerno (še zlasti, če nima zadostne dejanske podlage), vendar v tem primeru glede na okoliščine primera temu ni bilo tako. ESČP je večkrat poudarilo, da je treba omejitev pravice do svobode izražanja razlagati restriktivno; takšne omejitve so dopustne samo v primeru, ko novinar dejansko prekorači meje dopustne kritike. Sodišča so takšno omejitev dolžna utemeljiti z zadostnimi in s prepričljivimi razlogi.

 

22. Ko torej sodišče tehta med pravicami, ki so v koliziji, je dolžno poseg v svobodo izražanja presojati v luči primera kot celote in vseh njegovih okoliščin, tako glede vsebine izjave kot glede konteksta, v katerem je bila dana, pa tudi glede na posebne okoliščine, ki zadevajo vse vpletene posameznike (prim. sodbo ESČP v zadevi Feldek proti Slovaški z dne 12. 10. 2001, sodbo ESČP v zadevi Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH. proti Avstriji in sodbo ESČP v zadevi Perna proti Italiji z dne 25. 7. 2001). V slednjem od navedenih primerov je šlo za žaljiv zapis na račun javnega tožilca, znanega kot borca proti korupciji in mafijskim združbam, vendar je ESČP v njegovi preteklosti našlo dovolj podlage za očitke na njegov račun in ugotovilo kršitev 10. člena EKČP. Zaradi preveč ekstenzivne razlage omejitve svobode izražanja so bile pred ESČP obsojene praktično vse tradicionalne evropske demokratične države. Nekatere države kljub temu vztrajno ponavljajo nesprejemljive posege v svobodo izražanja, ki jih ESČP ravno tako vztrajno opredeljuje kot kršitev 10. člena EKČP in presodi v korist pritožnikov. Zato ugotovitev, da je novinar v obravnavanem primeru uporabil objektivno žaljive ocene, ni zadostna podlaga za obsodbo ustavne pritožnice.

 

23. Od novejših sodb ESČP, s katerimi je to sodišče ugotovilo kršitev 10. člena EKČP, je za obravnavani primer posebej relevantna sodba v zadevi Bodrožić proti Srbiji z dne 23. 6. 2009. Šlo je za poročanje novinarja o izjavi zgodovinarja J. P., ki je z nastopom na javni televiziji razburkal javnost s svojo kontroverzno izjavo glede obstoja in zgodovine narodnih manjšin v Vojvodini. Izjavil je, da so "bili vsi Madžari v Vojvodini kolonisti (naseljenci)" in da "na tem območju ni bilo nobenih Hrvatov". Novinar je v izjavah zgodovinarja zaznal nestrpnost nasproti narodnim manjšinam. ESČP je zapisalo, da je treba upoštevati dejstvo, da je bila reakcija novinarja, ki je čutil dolžnost, da se ostro odzove na take izjave, upravičena. ESČP je nadalje upoštevalo položaj zgodovinarja J. P.; ugotovilo je, da gre za dobro znano javno osebnost, ki je z objavo knjige o temi, ki je nedvomno zanimiva za širšo javnost, in s tem, ko je nastopil na lokalni TV, nedvomno vzbudil zanimanje javnosti in s tem pristal na to, da utegne biti izpostavljen ostrim kritikam v javnosti. Čeprav je novinar uporabil objektivno žaljive ocene, je to storil kot reakcijo na zgodovinarjev nastop in v okviru odprte javne razprave. ESČP je tako ugotovilo, da je bil članek pod naslovom "Besedo ima fašist (Reč ima fašista)", ki je o prizadetem govorila kot o idiotu in fašistu, reakcija na provokativen intervju in je bil v povezavi s svobodno razpravo, ki je bila zanimiva za širšo javnost. Tako kot v obravnavanem primeru, je šlo tudi v primeru Bodrožić za javni napad na manjšinske pravice, kar velja upoštevati, ko ocenjujemo žaljivo reakcijo novinarja na takšen napad. Razlika je seveda v tem, da v srbskem primeru ni šlo za nastop nekoga, ki je kot nosilec politične funkcije dolžan v večji meri trpeti kritične ocene svojih nastopov.

 

24. Slovenska sodišča so dolžna pri svojem odločanju upoštevati navedene minimalne evropske standarde, določene v EKČP in v judikaturi ESČP, ki razvojno in ustvarjalno razlagajo EKČP kot živ mednarodni instrument. EKČP je v Sloveniji ratificirana in ima učinke notranjega zavezujočega prava, ki je nadrejeno zakonodaji. Čeprav je podrejeno Ustavi, ji je pravzaprav prirejeno v vseh tistih elementih, pri katerih gre za določitev višjih standardov varstva pravic, kot so določeni v Ustavi (to Ustava izrecno dopušča v petem odstavku 15. člena). Zato mora nacionalno sodišče, pa naj bo redno ali ustavno, ob upoštevanju stališč ESČP paziti, da ne povzroči kršitve EKČP. Postaviti se mora v vlogo evropskega sodnika in se vprašati, kako bi ta sodnik odločil. Redni sodišči in Ustavno sodišče niso ravnali tako. Za sodbe ESČP je značilno (primerjaj npr. sodbe v zadevi Feldeck proti Slovaški z dne 12. 10. 2001 in Dichand in drugi proti Avstriji z dne 26. 5. 2002), da dajejo prednost svobodi izražanja pred varstvom zasebnosti, kar velja tudi za dosedanjo ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča. Zato pomeni sprejem odločbe v obravnavanem primeru neutemeljeno in neprepričljivo spremembo odnosa Ustavnega sodišča do pomena svobode izražanja, ki utegne privesti do obsodbe Slovenije zaradi kršitve 10. člena EKČP. Še bolj kot z vidika EKČP in ESČP, ki določata minimalne standarde varstva pravic, pa je odločitev sporna z vidika kršitve Ustave.

 

25. Tisto, kar neposredno izhaja iz sodne prakse ESČP, je, da se morajo sodišča držav članic Sveta Evrope poglobljeno ukvarjati z vprašanjem, ali je imel tisti, ki se sklicuje na svobodo izražanja, neko realno podlago za svoje ocene v resničnosti (sodba v zadevi De Haes in Gijsels proti Belgiji z dne 24. 2. 1997, sodba v zadevi Kuliš proti Poljski z dne 18. 6. 2009 in sodba v zadevi Feldek proti Slovaški z dne 12. 10. 2001). Če tega ne storijo, seveda pomeni, da zadeve niso obravnavala celovito, torej tako, da bi upoštevala vse relevantne okoliščine primera. Z vidika sodne prakse ESČP je torej nesprejemljivo, da sta redni sodišči v obravnavani zadevi zanemarili dejstvo, da je bilo kritično pisanje novinarja Mladine izzvano s poslančevim žaljivim in ustavno spornim nastopom. Že samo zato bi v obravnavani zadevi veljalo sodbi razveljaviti in odrediti ponovno sojenje. Osebno celo menim, da je kar precej argumentov tudi za odločnejši poseg Ustavnega sodišča, torej za to, da bi samo odločilo o pravici ustavne pritožnice, kot je to storilo v primeru kršitve svobode umetniškega izražanja (odločba Ustavnega sodišča št. Up-406/05), ki je bila v javnosti pospremljena s komplimentom: "Breze so spet ozelenele". Takšna odločitev bi imela svoj temelj v oceni Ustavnega sodišča, da se ob celoviti obravnavi vseh okoliščin primera in drugačni oceni ter ob upoštevanju poslančevega nastopa, tehtanje nikakor ne bi moglo končati v škodo pritožnice.

 

26. Tisti, ki izenačujejo položaj poslanca kot nosilca zakonodajne oblasti in absolutno javno osebo s položajem novinarja kot nosilca t. i. četrte veje oblasti, spregledujejo, da je poslanec plačan iz državnega proračuna in se s svojimi nastopi v Državnem zboru bori za volilne glasove. V nasprotju s tem sta novinar in takšna revija, kot je ustavna pritožnica, odvisni od trga, na katerem bralci tako rekoč vsakodnevno glasujejo o njunem obstoju. Poleg tega s kritičnim spremljanjem političnih dogajanj opravljata za razvoj demokracije in varstvo človekovih in manjšinskih pravic izredno pomembno družbeno vlogo, ponesrečeno poimenovano kot "public watchdog". Zato poslanca in novinarja ni mogoče obravnavati, kot da bi bila v prirejenem položaju, in še manj je upravičeno na podlagi ocene o velikem vplivu novinarjevega dela na javno mnenje privilegirati poslanca. Zdi se, da je obsodba pritožnice povezana z željo, da se sporoči t. i. rumenemu tisku, da obstoje tudi v demokratični družbi neke skrajne meje poseganja v dobro ime in čast nosilcev javnih funkcij. Za kaj takega je obravnavani primer povsem napačno izbran. Ne le zato, ker novinarjev prispevek ni bil objavljen na t. i. rumenih straneh, temveč predvsem zato, ker se je loteval resne družbene teme in ne "rumenih" posegov v zasebno in intimno življenje nosilcev javnih funkcij, ki z njihovim delovanjem nimajo nobene zveze.

 

27. Seveda velja priznati, da postopki, ki se vodijo zoper revijo, še zlasti če gre za odškodninsko odgovornost, ne pomenijo tako drastičnega in skrajnega posega v svobodo tiska, kot bi bila prepoved revije in/ali kazenski postopek zoper novinarja. Vendar pomeni obsodba na plačilo odškodnine in objavo izreka sodbe kljub temu zelo hud poseg v svobodo tiska, ki ima lahko usodne posledice. Mislim na tako imenovan zastraševalni učinek (chiling effect), o katerem rado govori ESČP in zaradi katerega lahko novinarji opustijo namero posredovati določene izjave, mnenja oziroma informacije javnosti, ker se bojijo, da bi jim lahko izraženo mnenje škodovalo, "pa čeprav le zato, ker bi se morali zaradi svoje izjave zagovarjati, oziroma ker bi svojo izjavo morali upravičevati"[9]. Seveda gre pri ugotovljeni odškodninski odgovornosti za mnogo več. Gre za to, da sili uredništvo obsojene revije in uredništva drugih revij k temu, da opozarjajo novinarje, naj bodo previdni pri polemiki z nosilci oblastnih funkcij, ker bo sicer lahko ogrožena materialna podlaga njihovega delovanja. Poleg tega jemlje uredništvom in novinarjem pogum, da se v prihodnje uprejo žaljivim napadom in vzbujanju nestrpnosti zoper vsakršne manjšine, za katere je podpora v javnem mnenju ključnega pomena.

 

28. Dr. Andraž Teršek posebej opozarja, da so meje sprejemljive kritike "odvisne tudi od identitete tistega, ki ga zadevajo. Omejitve kritičnega izražanja bodo najstrožje presojene v primerih, v katerih kritika zadeva delo politikov. V primerjavi z njimi sodijo npr. policisti v srednjo kategorijo, ker se v nasprotju s politiko ne izpostavijo zavestno natančni presoji svojih besed in ravnanj"[10]. Avtor zelo ostro ocenjuje tako imenovano črkobralsko analiziranje rednih sodišč, ki besede, ki so zgolj "mnenja", "ostra kritika", v skrajnem primeru pa "pretirana mnenja" ali "zelo ostre vrednostne ocene" o delu javnih funkcionarjev, obravnavajo kot "žaljivo navajanje dejstev" ali kot "nedopustno zatrjevanje neresnic". In potem so kritični novinarji, kolumnisti ali drugi publicisti kaznovani zaradi pisanja, ki ne presega okvira ustavnosti in ki je legitimen del njihove družbene vloge. S tem se svoboda izražanja resno ogroža. Ogrožajo jo pa prav sodne institucije, ki bi morale to svobodo varovati v največji meri. In tako se nasprotniki svobode izražanja spreminjajo v žrtve, zagovorniki svobode izražanja v njene napadalce, institucionalni branilci te svobode pa v njeno grožnjo … Za obravnavani primer je pomembna tudi avtorjeva ocena, da je sovražni predvsem "tisti govor, ki izraža sovražnost ali diskriminatorne predsodke na račun osebnih okoliščin, kot so rasa, vera, etična pripadnost, nacionalnost, spolna usmerjenost in fizična ali mentalna hendikepiranost. Na eni strani gre za skupine tistih ljudi, ki so že v izhodišču in zaradi določenih osebnih značilnosti tradicionalno postavljeni v slabši položaj oziroma v položaj ogroženosti".[11] S tega vidika je na prvi pogled očitno, da s strokovnega vidika za sovražni govor ni mogoče razglasiti novinarjeve reakcije na sovražni nastop poslanca.

 

29. Naj se z nekaj vprašanji vrnem k uvodnemu izhodišču o obveznosti (ustavnega) sodnika, da celovito presodi vsak konkretni primer: Ali je sprejemljivo, da se sodnik pri presoji obravnavanega primera dela, kot da je pred njim samo objektivno žaljiva, iz novinarjevega članka iztrgana ocena, in da je njegova dolžnost le, da presodi, ali vsebuje elemente za odškodninsko odgovornost? Se lahko obnaša, kot da ne pozna ozadja, ki zadeva pravice istospolno usmerjenih, in da ne ve za žaljiv nastop poslanca na njihov račun, nastop, ki je sprožil kritičen odziv novinarja? Ga lahko zanima le, kaj je v skladu s procesnimi pravili in pravilno, in ne, kaj je prav in pravično? Je lahko suženj formalističnih postopkov, čeprav očitno vodijo do rezultata, ki je krivičen? Mislim, da ne.

 

30. Sodnik, še posebej ustavni sodnik, si ne more dovoliti izolirane obravnave dveh besed iz nekega novinarskega prispevka, ne da bi se poglobljeno ukvarjal z nastopom politika, ki je novinarsko kritiko sprožil. Ne more si zatiskati oči pred tem, kakšen je celovito gledano končni rezultat obravnavanega primera. Primera, v katerem se redno sodišče zadovolji z ugotavljanjem elementov odškodninske odgovornosti, čeprav to vodi do tega, da je tisti, ki je z žaljivim oblastniškim nastopom in vzbujanjem nestrpnosti pridobival volilne točke in izzval reakcijo novinarja, nagrajen z odškodnino za prestano trpljenje, revija, ki je objavila kritiko njegovega nastopa, je plačnik te nagrade, ranljiva manjšinska skupina istospolno usmerjenih, ki jih je nagrajeni žalil, obsojena revija pa branila, pa je samo pasivni opazovalec, za katerega se nihče ne zmeni.

 

31. Prepričan sem, da navedeno utemeljuje moje stališče, da se Ustavno sodišče pri oceni sodb rednih sodišč v obravnavanem primeru ne bi smelo zadovoljiti s tem, da je ponovilo njuni stališči, da poslančev nastop ni bil žaljiv, prav tako tudi ne ton njegovih izrečenih besed, da njegove izjave ni mogoče šteti kot skrajne, ki bi bila povod za kritično pisanje in s tem, da je ponovilo za Višjim sodiščem, da "tudi če bi bil nastop tožnika žaljiv, to ne opravičuje žaljive vrednostne ocene njegove osebnosti". Neprepričljivo je tudi stališče Ustavnega sodišča, da ne obstaja vsebinska povezava med žaljivostjo poslančevega nastopa in novinarjevo kritično oceno, "temveč gre zgolj za žalitev" (točka 18 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče bi moralo razveljaviti sodbi obeh sodišč in terjati od njiju, da pri ponovnem sojenju poglobljeno vrednostno pretehtata pomen tako svobode izražanja in svobode tiska kot tudi pravice do časti in dobrega imena, in sicer tako, da nepristransko upoštevata vse okoliščine konkretnega primera. Pri tem bi moralo opozoriti na različna merila pri ocenjevanju poslančevega nastopa in novinarjevega članka ter terjati poglobljeno obravnavo njune medsebojne povezanosti. Ker Ustavno sodišče ni ravnalo na takšen način in je s tem odstopilo od tega, kakor je doslej vrednotilo pomen svobode izražanja ter v zadostni meri ni upoštevalo prakse ESČP, sem bil prisiljen glasovati proti sprejemu takšne odločbe. Tudi za Ustavno sodišče namreč velja, da je s tem, ko je zanemarilo pomen poslančevega nastopa in zanikalo žaljivo in provokativno naravo tega nastopa, predvsem pa ni upoštevalo, da gre za žalitev in stigmatiziranje ene najbolj ranljivih manjšinskih skupin, ravnalo v nasprotju z uvodoma navedenimi izhodišči te odločbe in v nasprotju z dosedanjo ustaljeno presojo glede pomena svobode izražanja, ki je bila doslej več kot zgledna. Dalo je namreč preveliko težo varstvu časti in dobrega imena tistega, ki je na račun dostojanstva ranljive manjšinske skupine pridobival poceni volilne točke, in premajhen pomen varstvu svobode izražanja in svobode tiska, za kateri pravi ista odločba, da sta "temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe".

 

dr. Ciril Ribičič

S o d n i k

 

mag. Marija Krisper Kramberger

S o d n i c a

 

 

 

Opombe:

[1] Prim. dr. Boštjan M. Zupančič, The Owl of Minerva, Eleven, Utrecht, 2008, str. XIV.

[2] Povzeto po: Jure Trampuš, Po mnenju sodišča je Mladina žalila poslanca SNS Srečka Prijatelja, Mladina št. 8/2007.

[3] Odnos Sveta Evrope do tega vprašanja nazorno pokaže naslednja izjava namestnice in vršilke dolžnosti generalnega sekretarja Sveta Evrope Maud de Boer-Buquicchio, podana 21. septembra 2009, ki se nanaša na odpoved Parade ponosa v Beogradu: "To je bil žalosten dan ne le za homoseksualno skupnost, temveč za vse v Srbiji, ki verjamejo v demokracijo, človeško dostojanstvo in človekove pravice. Srbske oblasti spodbujam, da analizirajo okoliščine, ki so pripeljale do preklica parade ter v prihodnosti zagotovijo, da nasilje, predsodki in sovraštvo ne bodo mogli preprečiti izvajanja pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah," (www.coi.si/sl/novice).

[4] Mitja Blažič je pred časom (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009, Uradni list RS, št. 55/09) uspel z ustavno pobudo, na podlagi katere je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ker z režimom dedovanja posega v pravico pobudnikov do nediskriminatornega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave) ter z načinom izvršitve določilo, da se do spremembe zakona tudi za istospolne skupnosti uporabljajo pravila, ki po Zakonu o dedovanju veljajo za dedovanje med zakoncema.

[5] Gre za listino iz leta 2000, ki je bila kot sestavina Lizbonske pogodbe že ratificirana v Sloveniji, vendar še nima obvezne pravne moči. Spolno usmerjenost najdemo vse pogosteje kot osebno okoliščino, vključeno tudi v nacionalne zakonodaje članic Sveta Evrope, na primer v novem protidiskriminacijskem švedskem zakonu, ki je stopil v veljavo v začetku leta 2009 (prim. European Anti-Discrimation Law Review, št. 8/2009, str. 67).

[6]Neslavne barabe, Dnevnik, 27. avgusta 2009, str. 16.

[7] Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Öllinger proti Avstriji z dne 29. 9. 2006, v kateri sodišče opozarja, da je pomembna sestavina tehtanja tudi ocena o dopustnosti ravnanja tistega, ki je reakcijo povzročil.

[8] To dikcijo, da namreč svoboda izražanja varuje tudi izjave, ki so žaljive, šokantne in vznemirljive ("offend, shock or disturb"), navaja ESČP v svojih sodbah kar 146 krat.

[9] Teršek, Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope, Ljubljana 2007, str. 186.

[10] Isto, str. 190.

[11] Isto, str. 264.