U-I-147/09, Up-647/09

U-I-147/09-3

Up-647/09-9

26. 4. 2011

 

S K L E P

 

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Stojana Bračiča, Celje, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 26. aprila 2011

 

sklenilo:

 

1. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. PRp 227/2009 z dne 7. 4. 2009 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. PR 826/2005-0306 z dne 13. 3. 2009 se zavrže. 

 

2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 17/08 in 21/08 – popr., 108/09 in 9/11) se zavrže. 

 

Obrazložitev

 

1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjski sklep, s katerim sta bili kot prepozni zavrženi pritožbi pritožnika in njegovega zagovornika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju, s katero je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 30. člena v zvezi z drugim odstavkom 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo in 58/09 – v nadaljevanju ZVCP-1) in prekrška po točki d) četrtega odstavka 130. člena v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1.

 

2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. in 27. člena Ustave. Kršitev teh pravic naj bi pomenilo stališče sodišč o začetku teka roka za pritožbo. Navaja, da se Višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in da je v izpodbijanem sklepu zavrnilo možnost odločanja o očitkih glede kršitev ustavnih pravic. S tem naj bi kršilo četrti odstavek 15. člena Ustave. Navaja, da gre za posebej utemeljen primer, zaradi katerega je ustavna pritožba dovoljena. Pritožnik oziroma pobudnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o prekrških (ZP-1) in zatrjuje neskladje predpisa s četrtim odstavkom 15. člena, prvim odstavkom 23. člena in 25. členom Ustave. Pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na izpodbijane sodne odločbe.

 

3. Po prvem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Po četrti alineji drugega odstavka istega člena ZUstS se šteje, da gre za tak primer, če gre za posamične akte, izdane v zadevah prekrškov. Za taka akta gre v zadevi pritožnika. Pritožnik predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe skladno s tretjim odstavkom 55.a člena ZUstS. Po tej določbi bi šlo za posebej utemeljen primer, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Tega pogoja pritožnik ni izkazal. To, da je hkrati z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega predpisa, sámo po sebi izjemne obravnave ne utemelji. Ker ustavna pritožba ni dovoljena, jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

 

4. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pobudnik izkazati, da bo morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

 

5. Pravni interes pobudnika za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa je temeljil na hkrati vloženi ustavni pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče kot nedovoljeno zavrglo. Glede na to morebitna razveljavitev izpodbijanega predpisa v zadevi pobudnika ne bi več mogla učinkovati. To pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

 

6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnica Sovdat je dala pritrdilno ločeno mnenje.

 

 

dr. Ernest Petrič

Predsednik

 

zanj

 

mag. Miroslav Mozetič

Podpredsednik

 

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnice mag. Jadranke Sovdat  

 

 

1. Glasovala sem za sklep, ker je iz številnih odločitev Ustavnega sodišča, med njimi tudi iz zadnje odločbe št. U-I-67/09, Up-316/09 z dne 24. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 41/07 in 11/11),[1] povsem jasno razvidno, da je stališče, po katerem se sodišče ni dolžno opredeliti do zatrjevanih kršitev Ustave, ker naj za to ne bi bilo pristojno, protiustavno. Ustavno sodišče se je do vprašanja, ki naj bi bilo po mnenju pritožnika pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi preseglo pomen odločitve v tej zadevi, torej že opredelilo. Drugih pomembnih ustavnopravnih vprašanj pa pritožnik ne uveljavlja.

 

2. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju. Z njim je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločitev o zavrženju (kot prepozne) pritožbe zoper sodbo, s katero je bil pritožnik spoznan za odgovornega za prekršek. Kadar se z ustavno pritožbo izpodbijajo sodne odločbe, izdane v postopku o prekršku, lahko Ustavno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 ─ uradno prečiščeno besedilo ─ v nadaljevanju ZUstS) odloča o ustavni pritožbi le izjemoma v posebno utemeljenih primerih. Za takšen primer gre, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. To mora pritožnik zatrjevati in utemeljiti. Pritožnik zatrjuje, da je pomembno ustavnopravno vprašanje prav to, ali je "redno sodišče pri svojem odločanju dolžno uporabiti Ustavo, če se na kršitev ustavnih pravic sklicuje stranka v posameznem sodnem postopku".

 

3. Višje sodišče v Celju je namreč v obrazložitvi sklepa zapisalo: "Če pa obdolženčev zagovornik meni, da je prišlo v postopku o prekršku do kršitve ustavnih pravic, bo moral sprožiti ustrezne pravne postopke pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ki je tudi edino pristojno za odločanje o navedenih vprašanjih." To stališče sodišča je očitno protiustavno. Ne gre le za kršitev 22. člena Ustave. Gre tudi za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že tolikokrat opozorilo, da so sodniki po 125. členu Ustave vezani na Ustavo in zakon, torej tudi na Ustavo. Ta jim jasno zapoveduje dolžnost sprožitve postopka za oceno ustavnosti domnevno protiustavnega zakona v 156. členu. Če sodišče meni, da pritožnikovi ustavnopravni ugovori niso utemeljeni, pa se mora do njih opredeliti, ker to zahteva človekova pravica iz 22. člena Ustave. Zato je pravzaprav nevzdržno, da še po dvajsetih letih od uveljavitve Ustave in po petnajstih letih odločanja Ustavnega sodišča o ustavnih pritožbah sploh zasledimo takšno stališče v sodni odločbi, še toliko slabše, če gre za sodno odločbo instančnega sodišča. Človekove pravice morajo biti spoštovane v vseh sodnih postopkih, torej že na prvi stopnji sodnega odločanja. Vsa sodišča, ki odločajo o pravnih sredstvih zoper sodne odločbe, so se prav tako dolžna opredeliti do ustavnopravnih argumentov. Ustavno sodišče je le zadnje sodišče v državi, ki se do njih opredeli v postopku z ustavno pritožbo. Le če sodišče meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti pri odločanju, protiustaven, bo nastopila izključna pristojnost Ustavnega sodišča, da na zahtevo sodišča odloči o ustavnosti takšnega zakona.

 

4. Kljub temu, da gre po mojem mnenju za očitno kršitev, pa soglašam s tem, da še posebej po tem, ko Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi, ki je bila vložena pred pritožnikovo, povsem jasno ugotovi tudi to kršitev, pogoj, ki ga za izjemno obravnavo zahteva tretji odstavek 55.a člena ZUstS, ni izpolnjen. Ustavno sodišče se je namreč o vprašanju, ki ga pritožnik šteje za pomembno, izreklo prav pred kratkim. Zato sem lahko glasovala za zavrženje ustavne pritožbe. To pa seveda ne pomeni, da bo takšna stališča, če bi se tudi še v prihodnje pojavljala v sodnih odločbah, Ustavno sodišče lahko kar spregledalo glede na to, da je o tem vprašanju že odločilo. V primeru prihodnjih takšnih stališč bi se namreč pojavilo novo pomembno ustavnopravno vprašanje: ali lahko sodišča razlage Ustave, ki jo sprejme Ustavno sodišče, ko odloča o zadevah iz svoje pristojnosti, kar spregledajo. Po mojem mnenju ne.

 

 

mag. Jadranka Sovdat

Sodnica

 

 

Opomba:

[1] Enako tudi v odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, 24. točka obrazložitve).