U-I-212/10

 

Takšno razlikovanje v ureditvi dedovanja namreč ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti, pri čemer zakonodajalec za takšno razlikovanje ni navedel ustavno dopustnega razloga. 

U-I-212/10-15

14. 3. 2013

 

 

ODLOČBA 

 

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Kopru, na seji 14. marca 2013

 

odločilo:

1. Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, št. 67/01) je v neskladju z Ustavo. 

2. Državni zbor Republike Slovenije mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. 

 

3. Do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za dedovanje med istospolno usmerjenima partnerjema, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, vendar nista sklenila partnerske skupnosti po Zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05), in tudi ni razlogov, zaradi katerih bi bila taka partnerska skupnost med njima neveljavna, enaka pravila, kot veljajo po veljavni zakonski ureditvi za dedovanje med zunajzakonskima partnerjema.  

 

 

Obrazložitev 

 

 

A. 

 

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo pravdni postopek zaradi ugotovitve dedne pravice ter vložilo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (v nadaljevanju ZRIPS) in drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Predlagatelj navaja, da bi moral navedena predpisa uporabiti pri odločanju o tožbenem zahtevku, saj ga tožeča stranka utemeljuje s sklicevanjem na domneven obstoj neregistrirane istospolne partnerske skupnosti. Predlagatelj meni, da je navedena zakonska ureditev, ker ne ureja zakonite dedne pravice partnerja neregistrirane istospolne partnerske skupnosti, v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave, saj pomeni diskriminacijo teh partnerjev v primerjavi s partnerji dalj časa trajajoče raznospolne partnerske skupnosti.

2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, mnenje pa je poslala Vlada. V njem navaja, da vprašanje, ki ga odpira zahteva, rešuje predlog Družinskega zakonika, ki izenačuje pravne posledice zunajzakonskih skupnosti oseb istega ali različnih spolov. Vlada enako kot predlagatelj meni, da ni ustavno dopustnega razloga za različno obravnavanje teh dveh partnerskih skupnosti ter da je veljavna ureditev dedovanja v neskladju z Ustavo.

 

 

B. – I. 

 

3. Slovenski pravni red ureja poleg formalnopravno ustanovljenih oblik partnerskih skupnosti, kot sta zakonska zveza (to lahko sklenejo le raznospolni pari)[1] in registrirano partnerstvo (tega lahko sklenejo le istospolni pari),[2] tudi zunajzakonsko skupnost. Pomen zunajzakonske skupnosti za pravni red je razviden že iz Ustave. Zunajzakonska skupnost je obravnavana v 53. členu, ki je naslovljen "zakonska zveza in družina" in ki v drugem odstavku ureditev zunajzakonske skupnosti – enako kot zakonske zveze in pravnih razmerij v njej (ter v družini) – prepušča zakonodajalcu.

 

4. Zakonodajalec je leta 1976 z uveljavitvijo ZZZDR (Uradni list SRS, št. 15/76), ki je začel veljati 1. 1. 1977, opredelil zunajzakonsko skupnost kot skupnost moškega in ženske.[3] Tudi drugi zakoni opredeljujejo zunajzakonsko skupnost po vzoru ZZZDR oziroma sklicujoč se na ta predpis.[4] Eden izmed njih je ZD, ki v drugem odstavku 10. člena določa: "Kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna."[5] Dalj časa trajajoča (neregistrirana) življenjska skupnost med dvema osebama istega spola kot taka pa ni pravno urejena. Očitek vlagatelja zahteve izpodbijani ureditvi je, da na področju dedovanja pomeni diskriminacijo neregistriranih istospolnih partnerjev v primerjavi s partnerji zunajzakonske skupnosti in je zato v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.

 

5. Predlagatelj z zahtevo izpodbija dva predpisa: ZD (drugi odstavek 10. člena) in ZRIPS. Ker zatrjuje, da gre za diskriminacijo zato, ker položaj dedovanja za dejanske istospolne partnerje ni urejen, pa zatrjuje protiustavno pravno praznino. To pa bi zakonodajalec, če bi se izkazale trditve za utemeljene, lahko uredil v enem ali v drugem zakonu. Zato je Ustavno sodišče, ker gre za vprašanje zakonitega dedovanja, presojalo ustavnost ureditve z vidika ZD.

 

 

B. – II. 

 

6. Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ta ustavna določba torej prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine.

 

7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29), v kateri je med seboj primerjalo položaj zakonskega partnerja in položaj registriranega partnerja v primeru partnerjeve smrti na področju dedovanja, jasno opredelilo kriterije za presojo očitkov o diskriminacijskem obravnavanju, ki so uporabljivi tudi v tem primeru. Za presojo utemeljenosti očitka o neenakem, diskriminacijskem obravnavanju je treba tudi v obravnavani zadevi odgovoriti na naslednja vprašanja: 1) ali se zatrjevano različno obravnavanje nanaša na zagotavljanje oziroma uresničevanje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, 2) če se, ali obstaja različno obravnavanje subjektov, ki jih predlagatelj med seboj primerja, 3) ali sta dejanska položaja, ki ju predlagatelj primerja, v bistvenem enaka in torej razlikovanje temelji na okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave ter 4) če gre za razlikovanje na podlagi okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave in torej za poseg v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja, ali je ta poseg ustavno dopusten. Če je odgovor na prva tri vprašanja pritrdilen, poseg pa ne prestane testa dopustnosti in strogega testa sorazmernosti, potem gre za neustavno diskriminacijo.

8. Prvi odstavek 14. člena Ustave prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine. Za ugotovitev kršitve ustavne prepovedi diskriminacijskega obravnavanja zadošča ugotovitev o obstoju nedopustne diskriminacije pri uživanju katere od človekovih pravic, medtem ko posega v to človekovo pravico samega po sebi ni treba izkazovati.[6] V obravnavanem primeru predlagatelj zatrjuje diskriminacijsko obravnavanje pri zakonski ureditvi dedovanja. Po 33. členu Ustave je pravica do dedovanja človekova pravica. Gre torej za očitek o nedopustni diskriminaciji pri zagotavljanju človekove pravice.

 

9. Iz drugega odstavka 10. člena ZD izhaja, da dedujeta enako kot zakonca drug po drugem tudi partnerja iz zunajzakonske skupnosti. To pomeni, da je zunajzakonski partner partnerjev zakoniti dedič pod pogojem, da je dalj časa trajajoča življenjska skupnost trajala vse do zapustnikove smrti.[7] Če je ugotovljen obstoj zunajzakonske skupnosti,[8] deduje zunajzakonski partner na podlagi zakona v prvem dednem redu skupaj z zapustnikovimi otroki (ali na podlagi vstopne pravice z njihovimi potomci) po enakih delih (11. in 12. člen ZD). Če zapustnik ni imel potomcev, deduje v drugem dednem redu skupaj s starši zapustnika (ali na podlagi vstopne pravice z njunimi potomci; 15. in 16. člen ZD), pripada pa mu polovica zapuščine (prvi in drugi odstavek 14. člena ZD). Vendar dedni delež zunajzakonskega partnerja niti v prvem niti v drugem dednem redu ni fiksen. Glede na njegov materialni položaj oziroma materialni položaj sodedičev se lahko poveča ali zmanjša v breme oziroma v korist deleža, ki bi ga dedovali sodediči (prim. 13., 23. in 24. člen ZD). V drugem dednem redu deduje zunajzakonski partner vso zapuščino (tudi) v primeru, da sta oba zapustnikova starša umrla pred zapustnikom in nista zapustila nobenega potomca (17. člen ZD). Čeprav zakon tega izrecno ne določa (prim. 25. člen ZD), je po mnenju pravne teorije in sodne prakse zapustnikov zunajzakonski partner (v primeru dedovanja na podlagi oporoke) tudi njegov nujni dedič.[9] Nujni delež znaša polovico tistega deleža, ki bi mu šel po zakonitem dednem redu (drugi odstavek 26. člena ZD). Zunajzakonski partner ima po stališču pravne teorije tudi pravico do izločitve gospodinjskih predmetov (t. i. zakonski prelegat) po prvem odstavku 33. člena ZD.[10]

 

10. ZD po drugi strani dalj časa trajajoči neregistrirani življenjski skupnosti dveh oseb istega spola ne pripisuje nobenih dednopravnih posledic. Neregistrirani istospolni partner torej ne sodi med zakonite (niti med nujne) dediče zapustnika. To pomeni, da deduje neregistrirani istospolni partner po pokojnem partnerju le, če ta z oporoko razpolaga s svojim premoženjem v njegovo korist (primerjaj 8. člen ZD). Vendar okoliščina, da bi lahko zapustnik z oporoko naklonil premoženje neregistriranemu istospolnemu partnerju, pri presoji zatrjevane diskriminacijske obravnave pri ureditvi zakonitega dedovanja ne more biti odločilna. Odločilna je primerjava položajev v primeru, ko zapustnik ne napravi oporoke.[11]

 

11. Očitno je torej, da pravni red istospolno in raznospolno usmerjene osebe, živeče v stabilni dejanski življenjski skupnosti, v primeru partnerjeve smrti na področju dedovanja različno obravnava. Vendar lahko o diskriminacijski obravnavi govorimo (šele) takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih položajih.[12] Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji. Bistveno je torej, ali je z vidika, ki je pomemben za presojo izpodbijane ureditve (pravica do dedovanja po umrlem partnerju), položaj partnerjev dalj časa trajajoče neregistrirane istospolne partnerske skupnosti primerljiv s položajem partnerjev zunajzakonske skupnosti. Ustavno sodišče je opravilo takšno primerjavo tudi v obravnavanem primeru in ugotovilo, da sta (tudi) v tej zadevi primerjana položaja v bistvenem enaka.

 

12. Slovenski pravni red priznava dejanski življenjski skupnosti moškega in ženske pravne posledice le, če je ta skupnost po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema.[13] Na obstoj takšne življenjske skupnosti kažejo predvsem zunanje okoliščine, kot so skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in gospodarska skupnost oziroma soodvisnost.[14]Predvsem trajanje skupnosti je tisto, ki omogoča, da se razvijejo ti zunanji znaki življenjske skupnosti, ki kažejo na stabilnost razmerja in prispevajo tudi k notornosti skupnosti, torej k temu, da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska partnerja, kot sta mož in žena.[15] Pri tem morajo zunanje manifestacije te skupnosti izvirati iz notranje potrebe partnerjev in iz njune čustvene, moralne, duhovne ter seksualne povezanosti, pa tudi iz njune volje, da živita skupaj kot mož in žena.[16]

 

13. V današnji družbi ni več razhajanj o tem, da istospolni pari enako kot raznospolni pari ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Sprejetje ZRIPS, s katerim je zakonodajalec zaščitil stabilno partnersko skupnost istospolno usmerjenih oseb, utemeljuje prav takšno zakonodajalčevo spoznanje. Iz drugega odstavka 8. člena ZRIPS, ki podaja moralnoetično vsebino partnerske skupnosti, izhaja, da je tudi za to skupnost (enako kot za zakonsko zvezo) bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Neregistrirana istospolna partnerska skupnost se v dejanskem pogledu od takšne pravno urejene oblike istospolne partnerske skupnosti (enako kot zunajzakonska skupnost od zakonske zveze) razlikuje (le) v odsotnosti oblične sklenitve partnerske zveze pred pristojnim državnim organom.[17] Sicer pa gre pri obeh istospolnih partnerskih skupnostih za po vsebini enak dejanski položaj, v katerem sta dva človeka povezana v par, pri čemer njuno (relativno trajno) razmerje bistveno opredeljujejo njuna čustvena, moralna, duhovna in seksualna povezanost na skupni življenjski poti. Partnerja neregistrirane istospolne partnerske skupnosti torej vežejo podobne tesne osebne vezi kot partnerja zunajzakonske skupnosti. V tem pogledu se primerjana položaja v bistvenem ne razlikujeta.[18] Končna ocena podobnosti primerjanih položajev pa je odvisna še od presoje, ali je položaj neregistriranih istospolnih partnerjev primerljiv s položajem zunajzakonskih partnerjev tudi konkretno, z gledišča pravice do (zakonitega) dedovanja po umrlem partnerju. Oceniti je torej treba, ali sta primerjana položaja podobna tudi glede na namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri ureditvi zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja, oziroma, ali sta primerjana položaja podobna z vidika (morebitnih dodatnih) pogojev, od izpolnjenosti katerih je odvisna pridobitev te pravice. Obstoj podobnih tesnih osebnih vezi med dvema osebama namreč sam po sebi še ne utemeljuje (nujno) sklepa o njunem enakem položaju na področju zakonitega dedovanja.[19]

 

14. Skladno z drugim odstavkom 67. člena Ustave ZD določa dva pravna temelja za dedovanje: oporoko in zakon (primerjaj 7. člen ZD). ZD dopušča posamezniku, da razpolaga s svojim premoženjem mortis causa z oporoko, to je z enostranskim preklicnim pravnim poslom, ki je najpomembnejši izraz njegove (ustavno zagotovljene) svobode razpolaganja s premoženjem za primer smrti.[20] Zakonito dedovanje pa pride v poštev v primeru, ko posameznikova poslednja volja ni bila izražena (na pravno formalen način) – bodisi zato, ker (še) ni imel oporočne sposobnosti,[21] bodisi zato, ker se ni odločil izraziti svoje poslednje volje oziroma je ni izrazil na način ali v obliki, kot jo predpisuje zakon.[22] Pri zakonitem dedovanju zakon določi krog oseb, ki pridejo v poštev za dedovanje glede na njihovo razmerje z zapustnikom. Pri tem zakonodajalec, ki mu je na tem področju sicer puščeno široko polje presoje, pogojev za dedovanje ne sme določiti arbitrarno, brez razumnih razlogov in mimo namena, s katerim mu je ustavno pooblastilo dano.[23] Zakonodajalec mora varovati tradicionalno jedro instituta dedovanja, tega pa bistveno opredeljujejo temeljna načela dednega prava. Med slednja spada poleg svobode testiranja tudi načelo dedovanja v družini.[24] To načelo pomeni, da preide zapustnikovo premoženje ob njegovi smrti na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju (seveda ob predpostavki, da ni zapustnik z oporoko razpolagal drugače; če je, preide na določen ožji krog teh oseb – prek ustanove nujnega deleža – le določen del zapustnikovega premoženja).[25]

 

15. Zakonodajalec je pri urejanju zakonitega dedovanja upošteval navedeno načelo. V skladu z načelom prilagajanja prava družbenim razmeram kot enim od temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave)[26] pa je ocenil, da danes podlaga dedovanja kot pridobivanja brez dela v pravični družbi ne more biti golo sorodstvo, ampak naj medsebojno dedovanje velja za sorodnike, ki so ne le emotivno povezani, temveč jih družita tudi skupno življenje in delo.[27] Zakonodajalec je zato možnost pridobitve lastnine na podlagi dedovanja razumno omejil na tiste kroge sorodnikov, v katerih je še mogoče z zadostno verjetnostjo domnevati med zapustnikom in potomcem upoštevna medčloveška razmerja.[28] Dalje je ocenil, da je pravična in skladna z današnjimi razmerami, v katerih pridobivajo in uživajo premoženje skupno zlasti zakonci, ki so tudi sicer zavezani k medsebojni pomoči in podpori, takšna zakonska ureditev, ki daje zakoncu v sistemu zakonitega dedovanja pomembno, najbližjim sorodnikom (otrokom in staršem) enakovredno, mesto. S sprejetjem ZRIPS, s katerim je zakonodajalec uredil s kogentnimi pravili stabilno življenjsko skupnost istospolnih partnerjev, je bil v krog zapustnikovih zakonitih dedičev (glede določenega oziroma z odločitvijo Ustavnega sodišča vsega zapustnikovega premoženja) vključen tudi njegov registrirani istospolni partner.[29]

 

16. Zakonodajalec je leta 1976 določil za zakonitega dediča (z enakim položajem, kot ga ima zakonski partner) tudi zapustnikovega zunajzakonskega partnerja. Ocenil je torej, da je treba v okviru sistema zakonitega dedovanja zagotoviti zapustnikovemu življenjskemu partnerju mesto, enakovredno njegovim najbližjim sorodnikom, ne glede na to, ali gre za formalnega ali dejanskega življenjskega partnerja.[30] V obeh primerih je zakonita dedna pravica zapustnikovega življenjskega partnerja utemeljena na enaki domnevi zakonodajalca, da je zapustnik (tudi) tej osebi za življenja posvetil vso skrb in ji (materialno) pomagal, zato naj se tudi v primeru njegove smrti poskrbi zanjo oziroma za njeno (nadaljnjo) materialno eksistenco (socialna funkcija dednega prava).[31] Zakoniti dedni delež, ki pripade zapustnikovemu življenjskemu partnerju, pa ne prispeva pomembno le k finančni, ampak (prek ohranjanja običajnih življenjskih okoliščin – na primer dotlej skupnega doma) tudi k emocionalni stabilizaciji partnerjevega nadaljnjega življenja.[32] Upoštevaje dejstvo, da pomeni danes tudi obstoj stabilnih dejanskih istospolnih partnerskih skupnosti, ki jih prav tako bistveno opredeljujeta vzajemna pomoč in podpora na skupni življenjski poti, enako upoštevno družbeno realnost kot pred nekaj desetletji obstoj raznospolnih dejanskih partnerskih skupnosti, spada med take najbližje osebe zapustnika, ki naj se jim po zapustnikovi smrti zagotovi podpora z dodelitvijo (dela) njegovega premoženja – enako kot zunajzakonski partner – tudi zapustnikov dejanski istospolni partner.

 

17. Določitev kroga zakonitih dedičev je tesno povezana z družinskim pravom.[33] Zakonodajalec je (zato) tudi zunajzakonskega partnerja vključil v krog zapustnikovih zakonitih dedičev šele zatem, ko je predhodno zavaroval (šibkejšega) zunajzakonskega partnerja že za časa življenja tako, da je (enako kot za zakonsko zvezo) zapovedal družinskopravne posledice zunajzakonske skupnosti na osebnem in premoženjskem področju.[34] Vendar dejstvo, da slovenski pravni red (drugače od zunajzakonske skupnosti) neregistrirane istospolne partnerske skupnosti (družinsko) pravno ne ureja, ne vpliva na presojo podobnosti primerjanih položajev. Odločilno je, da je zunajzakonska skupnost kljub obsežno določenim prisilnim pravnim posledicam na področju družinskega prava[35] v svojem bistvu še vedno dejanska, neformalna življenjska skupnost[36] – in ne statusnopravno razmerje.[37] Zunajzakonska partnerska skupnost namreč še vedno nastane na neformalen način, na podlagi neformalno in navzven le konkludentno izražene volje partnerjev, da želita živeti v stabilni partnerski skupnosti; podobno kot dalj časa trajajoča dejanska življenjska skupnost istospolnega para. V primeru uveljavljanja določenih upravičenj, ki jih pravni red navezuje na obstoj zunajzakonske skupnosti, je zato treba v vsakem postopku posebej kot predhodno razrešiti vprašanje njenega obstoja.[38] Zato je pri presoji podobnosti položajev istospolnih in raznospolnih dejanskih partnerjev pomembno le, ali sta primerjana položaja de facto primerljiva glede konkretnega pravnega upravičenja.[39] Pri presoji podobnosti njihovih položajev z gledišča pravice do zakonitega dedovanja je torej pomembno le, da sta tudi odnos med neregistriranima istospolnima partnerjema za življenja bistveno opredeljevala vzajemna pomoč in podpora (enako kot odnos med zunajzakonskima partnerjema).

 

18. Glede na bistveno enaka pravno upoštevna dejanska položaja zunajzakonskega in neregistriranega istospolnega partnerja v primeru nastopa pogojev za zakonito dedovanje se pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja med tema partnerjema ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. ZD namreč pridobitve zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja tudi ne pogojuje z obstojem kakšnih dodatnih pravno upoštevnih okoliščin (torej tudi ne takšnih, ki bi se navezovale na družinskopravno ureditev zunajzakonske skupnosti – denimo z obstojem iztožljive preživninske terjatve preživelega partnerja,[40] z obstojem določenega premoženjskega režima med partnerjema[41] ali morda z obstojem skupnih otrok[42]). Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave.[43] Gre namreč za osebno lastnost posameznika, ki ga, tako kot okoliščine, kot so na primer rasa, spol, rojstvo, pomembno opredeljuje ter odločilno vpliva na njegovo življenje.[44] Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP (niti med okoliščinami v 1. členu Protokola št. 12 k EKČP, Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10 – Protokol št. 12). [45]

 

19. Zakonodajalčeva opustitev, da pripiše stabilni dejanski istospolni partnerski skupnosti na področju zakonitega dedovanja enake pravne posledice kot zunajzakonski skupnosti, pomeni zato poseg v pravico neregistriranega istospolnega partnerja do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave), kar narekuje presojo o ustavni dopustnosti posega. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten samo, če temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave) in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju.[46]

 

20. Ustavno sodišče je najprej presojalo, ali za razlikovanje v ureditvi zakonitega dedovanja med partnerjema zunajzakonske skupnosti in med partnerjema dalj časa trajajoče dejanske istospolne partnerske skupnosti obstaja kakšen ustavno dopusten razlog. Pri tem je upoštevalo, da lahko razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti utemeljijo le posebej tehtni razlogi.[47] Taki razlogi v obravnavani zadevi niso razvidni. Državni zbor namreč ni odgovoril na zahtevo. Iz zakonodajnega gradiva pa ustavno dopusten razlog za izpodbijano ureditev, ki posega v pravico iz prvega odstavka 14. člena Ustave, tudi ni razviden. Že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava, torej ni izpolnjen.[48]

 

21. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je ureditev dedovanja po ZD v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave (1. točka izreka). Ker zaradi ugotovljene protiustavne pravne praznine razveljavitev ni mogoča, je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) sprejelo ugotovitveno odločbo. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).

 

22. Ustavno sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve svoje odločbe. Da bi bila v času do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo zagotovljena ureditev dedovanja, ki za partnerje neregistriranih istospolnih partnerskih skupnosti ni diskriminacijska, je Ustavno sodišče odločilo, da veljajo do odprave ugotovljenega neskladja za dedovanje med partnerjema dalj časa trajajoče neregistrirane istospolne partnerske skupnosti – ta mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti registriranih istospolnih partnerjev, pri tem pa tudi ne smejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi bilo registrirano partnerstvo neveljavno (prim. 5. člen ZRIPS) – enaka pravila, kot veljajo po veljavni zakonski ureditvi za dedovanje med zunajzakonskima partnerjema. Sodišča obstoj takšne stabilne dejanske istospolne partnerske skupnosti ugotavljajo na enak način kot obstoj zunajzakonske skupnosti. To pomeni, da odločajo o tem vprašanju v (zapuščinskem oziroma v primeru spornih dejstev pravdnem) postopku za ugotovitev dedne pravice, pri čemer ima odločitev o tem vprašanju pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (primerjaj drugi odstavek 12. člena ZZZDR in 210. člen ZD).[49]

 

 

C. 

 

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Klampfer in sodnik Mozetič. Tretjo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Jadek Pensa in Klampfer ter sodnik Mozetič. Sodnica Jadek Pensa je dala delno pritrdilno, delno odklonilno ločeno mnenje, sodnica Sovdat in sodnik Zobec sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

 

 

dr. Ernest Petrič

Predsednik

 

 

Opombe:

[1] Prim. 3. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR).

[2] Prim. 2. člen ZRIPS.

[3] Prvi odstavek 12. člena ZZZDR določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice le, če posamezen zakon tako določa. Pojma "zunajzakonska skupnost" zakonodajalec sicer ni uporabil, vendar se je to ime ustalilo v teoriji in praksi.

[4] Pri tem pogosto le podrobneje opredeljujejo potreben čas trajanja te skupnosti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – ZPIZ-1) je denimo v 114. členu določal, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka.

[5] Enako opredeljuje zunajzakonsko skupnost tudi četrti odstavek 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 – ZDKG).

[6] Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 59) ter v odločbi št. U-I-425/06, točka 8. Tako presoja zatrjevane kršitve prepovedi diskriminacije po 14. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) – prim. sodbo ESČP v zadevi E. B. proti Franciji z dne 22. 1. 2008 (veliki senat), točka 48.

[7] K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 92.

[8] O tem se odloča v zapuščinskem postopku (prim. drugi odstavek 12. člena ZZZDR). Če se v zapuščinskem postopku izkaže, da so sporna dejstva, od katerih je odvisen obstoj zunajzakonske skupnosti, zapuščinsko sodišče prekine postopek in napoti stranko na pravdo (prim. 210. člen ZD).

[9] K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 95, in V. Žnidaršič Skubic, Zunajzakonska skupnost – nekateri (aktualni) problemi, Podjetje in delo, št. 1 (2007), str. 206.

[10] K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 55.

[11] Tako tudi ESČP v sodbi v zadevi Inze proti Avstriji z dne 28. 10. 1987, točka 43.

[12] ESČP govori v zvezi s tem o analognih situacijah – prim. sodbo v zadevi Van der Mussele proti Belgiji z dne 23. 11. 1983, točka 46.

[13] K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1993, str. 88. Prim. tudi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 90­–92.

[14] Prav tam.

[15] Prav tam.

[16] Prav tam.

[17] Pod pogojem, da ne obstajajo zakonski zadržki oziroma da niso podani pogoji za neveljavnost registracije partnerske skupnosti (prim. prvi odstavek 5. člena v zvezi s 3. členom ZRIPS).

[18] Tudi ESČP je že sprejelo stališče, da spada v koncept družinskega življenja (8. člen EKČP), ki ga ustvarjajo tesne osebne vezi med partnerjema, enako kot raznospolna partnerska skupnost v istem položaju tudi stabilna de facto istospolna partnerska skupnost. Po oceni ESČP bi bilo namreč glede na razvoj v državah pogodbenicah kot tudi na ravni Evropske unije umetno vztrajati pri drugačni razlagi (prim. sodbo v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji z dne 24. 6. 2010, točke 93–95, in sodbo v zadevi P. B. in J. S. proti Avstriji z dne 22. 7. 2010, točke 29–30).

[19] Tudi po presoji ESČP iz zahteve po spoštovanju družinskega življenja same po sebi še ne izhaja zahteva po priznanju zakonite dedne pravice zapustnikovemu dejanskemu življenjskemu partnerju (prim. sodbo v zadevi Şerife Yiğit proti Turčiji z dne 2. 11. 2010 (veliki senat)).

[20] K. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 472–473.

[21] Prim. 59. člen ZD.

[22] Prim. 60. in 62. člen ZD.

[23] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-86/97 z dne 1. 6. 2000 (OdlUS IX, 146).

[24] K. Zupančič v: L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 474–479.

[25] Prav tam.

[26] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-69/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 100/05, in OdlUS XIV, 75).

[27] K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, nav. delo, str. 84.

[28] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-86/97.

[29] Prim. 22. člen ZRIPS in 3. točko izreka odločbe št. U-I-425/06.

[30] V zakonodajnem gradivu k Predlogu ZD (Poročevalec št. 12/76, ESA 220) je navedeno: "Osnutek zakona [prim. Poročevalec št. 4/75, ESA 220/73] ni urejal dedovanja moškega in ženske, ki živita dalj časa v življenjski skupnosti. Ker pa predlog ZZZDR v 12. členu določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot da bi sklenila zakonsko zvezo, če zakon ne določa drugače, je v ZD treba urediti tudi dedne pravice takih oseb. Predlog ZD sprejema navedeno načelo, izhajajoč z vidika zaščite družine, in moškega in žensko, ki dalj časa živita v življenjski skupnosti, izenačuje glede dedovanja z zakonci, vendar z omejitvijo, da ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna."

[31] Takšen zakonodajalčev namen izhaja posredno tudi iz spremembe zakonske ureditve instituta (povečanja ali) zmanjšanja dednega deleža zakonca (v breme ali) v korist dedičev prvega dednega reda (prim. 13. člen ZD). Nova zakonska ureditev namreč upošteva ne le morebitne večje materialne potrebe zapustnikovih otrok, ampak (upoštevaje današnjo demografsko in socialno situacijo, ki se odraža v višji povprečni starosti, kar pomeni, da zapustnik praviloma ne zapušča mladoletnih otrok, zato ti preživljanja praviloma ne potrebujejo, ampak ga potrebuje preživeli partner) tudi materialne potrebe preživelega zakonca (oziroma zunajzakonskega partnerja). Prim. zakonodajno gradivo k Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZD (ZD-B), Poročevalec DZ, št. 51/01, EPA 224-III; prim. tudi V. Žnidaršič Skubic, Dedovanje v istospolni partnerski skupnosti, Podjetje in delo, št. 6–7 (2008), str. 1526 in nasl.

[32] Prim. D. Leipold v: G. Schlichting (ur.), Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, Band 9, Erbrecht, 5. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2010, str. 11–13.

[33] Prim. 14. in 15. točko obrazložitve te odločbe.

[34] Prim. opombo 30 te odločbe.

[35] Na osebnem področju se te kažejo v vrsti medsebojnih pravic in dolžnosti, kot sta dolžnosti skupnega življenja in medsebojnega preživljanja. Na premoženjskem področju pa se te kažejo v obliki prisilnega režima skupnega (in posebnega) premoženja, kot velja za zakonca (prim. 51. do 62. člen ZZZDR). Podrobneje o tem K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 90.

[36] Čeprav naj bi po mnenju pravne teorije med drugim prav takšen obseg zakonodajnega urejanja pravnih posledic zunajzakonske skupnosti kazal na namen zakonodajalca ustvariti poseben institucionalni okvir skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze (tako K. Zupančič, Izvenzakonska skupnost v pravu Jugoslavije, Pravnik, št. 5–7 (1987), str. 284).

[37] V. Žnidaršič Skubic, Dedovanje v istospolni partnerski skupnosti, nav. delo, str. 1526 in nasl.

[38] Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (glej drugi odstavek 12. člena ZZZDR).

[39] Tako ESČP denimo v sodbi v zadevi J. M. proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 9. 2010 (tu je ESČP presojalo očitke pritožnice o diskriminacijski obravnavi zaradi njene (isto)spolne usmerjenosti na področju določanja višine preživnine, ki jo je bila dolžna kot razvezani zakonec plačevati za skupnega (zakonskega) otroka) in v sodbi v zadevi Kozak proti Poljski z dne 2. 3. 2010 (tu je ESČP presojalo očitke pritožnika o diskriminacijski obravnavi zaradi njegove (isto)spolne usmerjenosti na področju stanovanjskega prava, konkretno glede pravice do vstopa v najemno razmerje po najemnikovi smrti). Drugače – upoštevaje tudi pravne prvine primerjanih položajev – ESČP v sodbi v zadevi Gas in Dubois proti Franciji z dne 15. 3. 2012 (tu se je ESČP ukvarjalo z vprašanjem diskriminacijske obravnave partnerice dejanske istospolne partnerske skupnosti v primerjavi s partnerjem formalnopravno urejene oblike raznospolne partnerske skupnosti (zakonske zveze) glede možnosti enostranske posvojitve partnerjevega biološkega otroka).

[40] Čeprav zakoniti dedni delež pomembno prispeva k zagotavljanju partnerjeve nadaljnje materialne eksistence, ne pomeni (nujno) nadomestila za izgubljeno preživljanje.

[41] Režim skupnega premoženja s partnerjevo smrtjo tudi sicer preneha obstajati (prim. prvi odstavek 58. člena v zvezi s 63. členom ZZZDR). Predmet dedovanja po pokojnem zunajzakonskem partnerju je tako – po opravljeni delitvi skupnega premoženja – le njegovo premoženje. Premoženjski režim, ki je za življenja obstajal med (zunaj)zakonskima partnerjema, po slovenskem pravu tudi ne vpliva na velikost partnerjevega dednega deleža. To je tudi edino logična posledica trenutno veljavne zakonske ureditve prisilnega premoženjskega režima, ki ne dopušča morebitnega drugačnega dogovora med partnerjema.

[42] Sicer pa tudi ZZZDR razmerja zunajzakonskih partnerjev do skupnih otrok ne ureja (prim. K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 90).

[43] Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-425/06.

[44] Spolna usmerjenost pomeni sposobnost vsake osebe gojiti globoko čustveno, ljubečo in spolno privlačnost do posameznikov nasprotnega ali istega spola ali obeh spolov ter imeti z njimi intimne in spolne odnose. Ta široko sprejeta opredelitev je povzeta po Yogyakartskih načelih o uporabi mednarodnega prava človekovih pravic v zvezi s spolno usmerjenostjo in spolno identiteto (International Commission of Jurists (ICJ), The Yogyakarta Principles – Principles on the Application of International Human Rights Law in Relation to Sexual Orientation and Gender Identity, marec 2007, dostopno na: http://www.unhcr.org/refworld/docid/48244e602.html (14. 3. 2013). Primerjaj Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Priročnik o evropski zakonodaji o nediskriminaciji, 2010, str. 95, dostopno na:

http://fra.europa.eu/sites/default/files/fra_uploads/1510-FRA_CASE_LAW_HANDBOOK_SL.pdf (14. 3. 2013).

[45]Tako ESČP že v sodbi v zadevi Salgueiro da Silva Mouta proti Portugalski z dne 21. 12. 1999, točki 28 in 36. Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi E. B. proti Franciji, točka 89.

[46] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86) točka 25.

[47] Prim. sodbe ESČP v zadevi Kozak proti Poljski, v zadevi Karner proti Avstriji z dne 24. 7. 2003, v zadevi P. B. in J. S. proti Avstriji in v zadevi J. M. proti Združenemu kraljestvu.

[48] Drži sicer, kot pojasnjuje Vlada, da naj bi ugotovljeno razlikovanje odpravil predlog Družinskega zakonika (prim. Poročevalec DZ, št. 168/09, in Poročevalec DZ z dne 3. 6. 2011, EPA 817-V), vendar ta zaradi zavrnitve na referendumu z dne 25. 3. 2012 ni bil uveljavljen.

[49] Takšen način izvršitve odločbe pa ne pomeni, da se ne bi mogel zakonodajalec tudi na drugačen način odzvati na odločbo Ustavnega sodišča.

 

 

U-I-212/10-16      

29. 3. 2013

Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat 

 

1. Glasovala sem za odločbo, z razlogi za ugotovljeno protiustavnost se strinjam. Pri odločanju sem se zavzemala, da Ustavno sodišče na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) odloči tudi o ustavnosti ureditve Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 75/95 – v nadaljevanju ZDKG). Tudi glede te ureditve, ki je zgolj specialna ureditev dedovanja na točno določnem področju, pride po mojem mnenju do diskriminacije iz enakih razlogov, če so sicer izpolnjeni vsi drugi pogoji, ki jih ta zakon določa za dedovanje kmetijskih gospodarstev. Vendar to stališče ni dobilo večinske podpore. Večinsko podporo pa je dobilo besedilo 3. točke izreka, s katero je določen način izvršitve odločbe tako, da se sklicuje na "veljavno zakonsko ureditev za dedovanje", ne pa na točno določen zakon. Sodiščem je tako, dokler zakonodajalec ugotovljene protiustavnosti ne odpravi, prepuščena odločitev, ali je mogoče na podlagi 3. točke izreka te odločbe s pomočjo ustaljenih metod razlage norm zajeti tudi primere iz ZDKG. Če se bo sodišče srečalo s takim primerom in s pomočjo razlage ne bo mogoče odločiti vsebinsko enako, kot izhaja iz te odločbe, se bo nujno zastavilo vprašanje ustavnosti ZDKG; sodišče bo moralo, enako, kot je storilo Okrožno sodišče v Kopru v tej zadevi, prekiniti postopek in po 156. členu Ustave začeti postopek za oceno ustavnosti ZDKG. Vsekakor pa bo moral imeti to pred očmi zakonodajalec, ko bo odpravljal protiustavnost, ugotovljeno s to odločbo.

 

2. Že iz navedenega izhaja, da se strinjam tudi s tem, da je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe. Z njim je za čas, dokler protiustavnosti ne odpravi zakonodajalec, da bi preprečilo nadaljnjo diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti glede človekove pravice, samo uredilo položaje, ki bi morali biti urejeni že v veljavni zakonski ureditvi. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07, in OdlUS XVI, 108), pomenita izrek in obrazložitev ugotovitvene odločbe celoto, zaradi česar sodišča pri odločanju v posameznem primeru ne veže le izrek, temveč ga vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi odločbe. Če Ustavno sodišče že v izreku odločbe izrecno določi način izvršitve svoje odločbe, pa seveda zavezuje že izrek, pri čemer je način izvršitve odločbe logična posledica ustavnopravnih razlogov, ki so narekovali ugotovitev protiustavnosti zakonske ureditve.

 

3. Način izvršitve odločbe, določen na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS, s katerim Ustavno sodišče začasno uredi položaj, ki ga mora sicer urediti zakonodajalec, je za sodišče obvezujoč. Učinkuje erga omnes. Sodišče mora ravnati v skladu z njim. Tudi v sprožilnem primeru, ki je bil podlaga za to, da je Okrožno sodišče v Kopru sploh začelo to ustavnosodno presojo, mora sodišče spoštovati sprejeto odločitev iz 3. točke izreka te odločbe. S tem načinom izvršitve odločbe Ustavno sodišče tako ni samo vzpostavilo začasne zakonske ureditve za naprej, ampak je hkrati določilo tudi pravne učinke svoje tokratne odločitve za prekinjeni postopek. Glede na to, da gre za zakonito dedovanje, in glede na to, da je ugotovljena prepovedana diskriminacija glede človekove pravice – pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave, ne more biti dopustna diskriminacija v obstoječih sodnih postopkih.

 

U-I-212/10-17

5. 4. 2013

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca 

 

 

1. Razloga, zaradi katerih sem glasoval za odločitev, sta dva. Prvi je enostaven in neproblematičen. V tej zadevi gre namreč samo za (logično) nadaljevanje zgodbe iz odločbe št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 95/09, in OdlUS XVIII, 29), ki pomeni zgolj preslikavo zapovedi enakosti dednopravnega režima med zakonci in partnerji registrirane istospolne partnerske skupnosti (prepoved diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena Ustave) na področje zunajzakonskih oziroma neregistriranih partnerskih skupnosti. Tako kot sta si glede na namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri ureditvi zakonite dedne pravice zakonskega partnerja, podobna položaja zakoncev in partnerjev registrirane istospolne partnerske skupnosti, sta si glede na zakonodajalčev namen ureditve zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja podobna položaja zunajzakonskih partnerjev in neregistriranih istospolnih partnerjev. Zato je tako kot v zadevi št. U-I-425/06 tudi tu razlog razlikovanja na področju dedovanja (ki uživa ustavno varstvo – 33. člen Ustave) osebna okoliščina (spolna usmerjenost). In tako kot je glede pravice do dedovanja po umrlem partnerju protiustavno različno obravnavanje zakoncev na eni strani in partnerjev registrirane istospolne partnerske skupnosti na drugi strani, je glede iste pravice protiustavno različno obravnavanje partnerjev zunajzakonske skupnosti in partnerjev dalj časa trajajoče neregistrirane istospolne partnerske skupnosti.

 

2. Vendar me spoznanje, da gre tu za neenakost v človekovi pravici na podlagi spolne usmerjenosti, samo po sebi še ni prepričalo v obstoj protiustavne pravne praznine. Če je namreč protiustavnost (samo) v diskriminaciji, jo je mogoče odpraviti na dva načina – z izenačitvijo dednopravnega položaja neregistriranih istospolnih partnerjev z dednopravnim položajem zunajzakonskih partnerjev (kar je kot način izvršitve provizorično vzpostavilo Ustavno sodišče v 3. točki izreka odločbe), ali pa z izenačitvijo dednopravnega položaja zunajzakonskih partnerjev z obstoječim dednopravnim položajem neregistriranih istospolnih partnerjev. Če bi bilo Ustavno sodišče mnenja, da je vključitev zapustnikovega zunajzakonskega partnerja v krog zakonitih dedičev protiustavna, bi bilo diskriminacijo mogoče odpraviti samo na en način – z izključitvijo zapustnikovega zunajzakonskega partnerja iz kroga zakonitih dedičev (se pravi z razveljavitvijo določbe Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 67/01 – ZD) o zunajzakonskem partnerju kot zakonitem dediču). Ta rešitev (ki bi zahtevala razširitev presoje ustavnosti ureditve zakonitega dedovanja med zunajzakonskimi partnerji po 30. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS)) se zdi na prvi pogled privlačna. Najprej zato, ker je pri vsaki diskriminacijski zadevi predhodno vprašanje, ali je primerljivi pravni položaj sploh skladen z Ustavo. Če ni, potem v resnici sploh ne gre za diskriminacijo – ni namreč enakosti v nepravu ("keine Gleichheit im Unrecht"). In drugič, ker institut zunajzakonske skupnosti (primerljivi pravni položaj) vzbuja resne ustavnopravne pomisleke.

 

3. Ti pomisleki so v izenačitvi zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo. Prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) namreč določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Izenačitev se mi zdi ustavno sporna z dveh vidikov. Najprej z vidika drugega stavka prvega odstavka 53. člena Ustave, po katerem se zakonska zveza sklene pred pristojnim državnim organom (ki stranke seznani z nekaterimi od pravnih posledic sklenitve zakonske zveze),[1] z zunajzakonsko skupnostjo pa nastanejo enaki pravni učinki na povsem neformalen način, ne da bi se (ob fluidnih, odprtih in nejasnih ter razlagi podvrženih merilih opredelitve zunajzakonske skupnosti)[2] partnerja sploh zavedala, da je, in če, kdaj je njuno dejansko razmerje prestopilo magično mejo in se spremenilo v novo, pravno razsežno družinskopravno kvaliteto, – kaj šele da bi ju kdo vnaprej opozoril na prihajajoče pravne posledice. V primeru spora se to vselej ugotavlja za nazaj. Z različnih časovnih perspektiv gledan isti objekt pa se lahko enkrat pokaže v takšni, drugič v drugačni zaznavni obliki – ko gre za vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti, dejanska oblika in vsebina razmerja določata njegovo pravno vsebino (ali praznino). Vse to vnaša v razmerje med partnerjema nejasnost in negotovost, – partnerja pravzaprav nikoli natančno ne vesta, pri čem sta (tako glede nastanka kot glede prenehanja skupnosti).

 

4. Še bolj sporen se mi zdi poseg v ustavno jamstvo splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave). Z izenačitvijo zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo se je zakonodajalec vmešal v zasebno, tako rekoč intimno razmerje med dvema odraslima osebama ter jima vsilil pravne posledice, ki jih ima zakonska zveza in ki si jih morda sploh ne želita (sicer bi sklenila zakonsko zvezo – še več, "s tem, ko sta se odločila za izvenzakonsko skupnost, sta izključila uporabo predpisov zakonskega prava").[3] S tem je posegel v njuno pravico do svobodnega osebnostnega razvoja, zlasti v pravico živeti v skladu z izbranim življenjskim stilom, ki uživa varstvo v okviru ustavnega jamstva splošne svobode ravnanja. "Za posameznika je namreč pomembno, da izbere svoj življenjski slog, da razvije svojo osebnost in da živi tako, kot se sam odloči."[4] Strinjam se s stališči teorije, da je želel zakonodajalec s pravno ureditvijo zunajzakonske skupnosti ustvariti poseben institucionalni okvir skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ter da jima je tako vsilil pravo proti njuni volji ter omejil njuno svobodo glede odločanja o ureditvi njune skupnosti.[5] Prav tako se strinjam, da vpliv prava na oblikovanje človeških intimnih razmerij ni izraz napredne pravne politike[6] ter da je zakonodajalec pare prisilil k sprejemanju medsebojnih pravnih zavez na področju družinskega prava, ki jih očitno niso želeli, saj niso sklenili zakonske zveze.[7] To, da bi zakonsko zvezo lahko sklenili ("…če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna…"), je celo pogoj za (ipso iure) nastanek zunajzakonske skupnosti.

 

5. Tudi sam se sprašujem, ali lahko država razsodnemu državljanu, ki noče skleniti zakonske zveze, vsili njene pravne posledice – z izgovorom, da je to dobro za njega (le da sam tega ne ve). Čeprav verjamem v dobre namene, izraža tak odnos države do posameznikov etatistično držo, ki ni v skladu s konceptom svobodnega in odgovornega posameznika, ki samostojno sprejema odločitve o svojem (osebnem in zasebnem) življenju in ki je pripravljen za svoje odločitve nositi odgovornost. Svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, je tudi temelj demokratično organiziranega političnega sistema.[8] Svoboda in odgovornost, ki je samo njena navzven, do drugih učinkujoča stran iste ustavne vrednote (posameznik je polno svoboden šele, ko se zaveda iz svoje svobode sevajoče odgovornosti ter ko to odgovornost tudi sprejema in živi), sta sestavni del človekovega dostojanstva, nezdružljivi z doktrino parens patriae, po kateri nastopa država kot varuh in skrbnik tistih, za katere oceni, da so šibki in da ne morejo sami skrbeti za svoje pravice in interese. Ko gre za zunajzakonsko skupnost, so to po volji države kar vsi, ki se odločijo za življenje v taki skupnosti – čeprav bi morali biti to predvsem (ali samo) v njej rojeni otroci kot najšibkejši člani te skupnosti. Prav njih pa slovenska država (drugače kot v primerljivih ureditvah)[9] ni zavarovala (npr. z domnevo očetovstva in s posebnim varstvom otrok po prenehanju zunajzakonske skupnosti) – in samo zaradi tega izenačitev na družinskopravnem področju ni popolna. Z drugimi besedami: zunajzakonska skupnost je izenačena z zakonsko zvezo na vseh družinskopravnih področjih razen na tistem, na katerem bi morala biti.[10]

 

6. Zato tudi v tem, da je namen izenačitve zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo zaščititi šibkejšega partnerja (oziroma preprečevati možnosti medsebojnega izkoriščanja partnerjev), ne vidim legitimnega razloga za poseg v svobodo ravnanja.[11] Država naj poskrbi za enakopravnost partnerjev, ustvari naj pogoje, v katerih bosta spola enakovredna jima bodo zagotovljene enake možnosti ter jima nato pusti svobodo, da kot enakopravna in svobodna posameznika sama urejata in usmerjata svoji zasebni življenji – ne pa, da se z izgovorom varstva šibkejšega meša v zasebnost in v intimno življenje ljudi (ter si s tem pripravi še izgovor za svojo neučinkovitost tam, kjer bi morala zagotoviti enake možnosti za vse državljane). Razen tega za dosego takega (po mojem mnenju sporno legitimnega) cilja niti ne bi bila potrebna (skoraj)[12] popolna družinskopravna izenačitev.[13] Cilj je dosegljiv tudi z blažjim sredstvom – z izenačitvijo na posameznem, izbranem družinskopravnem področju (npr. glede preživninske obveznosti po razpadu skupnosti).[14]

 

7. Kljub resnim pomislekom v ustavno skladnost izenačitve zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo sem glasoval za odločbo. Vključitev zunajzakonskega partnerja v krog zakonitih dedičev namreč ni neposredno in pravno izpeljana iz (po mojem mnenju ustavno sporne) izenačitvene klavzule prvega odstavka 12. člena ZZZDR. To, da je zunajzakonski partner vključen v krog zakonitih dedičev, je avtonomna in posamična pravnopolitična odločitev (dednopravnega) zakonodajalca in, čeprav tuja primerljivim pravnim ureditvam,[15] zato, ker je posamična, ne more biti ustavno problematična. Z ustavnega vidika je nepomembno, da se je zakonodajalec za to odločil, ker je zunajzakonsko skupnost na družinskopravnem področju izenačil z zakonsko zvezo. Bistveno je, da dednopravni položaj zunajzakonskega partnerja ni pravna posledica ustavno sporne izenačitve zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo na družinskopravnem področju ter da z vključitvijo zunajzakonskega partnerja v krog zakonitih dedičev ni poseženo v katero od človekovih pravic. Ko je tako, sem kljub omenjenim pomislekom glasoval za odločbo.

 

 

Jan Zobec

Sodnik

 

Opombe:

[1] Načelnik upravne enote ali od njega pooblaščena oseba bodočima zakoncema prebere določbo 14. člena in določbe 44. do 50. člena ZZZDR o pravicah in dolžnostih zakoncev (gl. drugi odstavek 31. člena ZZZDR).

[2] ZZZDR v prvem odstavku 12. člena opredeljuje zunajzakonsko zvezo kot "dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze", ter pod pogojem da "ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna". Vse ostalo je prepuščeno razlagi sodne prakse (in pravne teorije).

[3] Gl. K. Zupančič, Izvenzakonska skupnost v primerjalnem pravu, Pravnik, let. 42, št. 3–4 (1987), str. 149.

[4] Gl. 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-218/07, z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12)

[5] Gl. K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1993, str. 86, in Izvenzakonska skupnost v pravu Jugoslavije, Pravnik, let. 42, št. 5–7 (1987), str. 271, 272

[6] Gl. K. Zupančič, Prav tam.

[7] Gl. V. Žnidaršič, Zakonska zveza (kot pravni fenomen) in njena pravna narava, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, LX. letnik, št. 2 (2000), str. 273.

[8] Gl. 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-141/97, z dne 22. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 104/01, in OdlUS X, 193)

[9] Npr. Švedska, Norveška, Finska, Danska, Islandija, Nizozemska, Belgija, Francija.

[10] Prim. K. Zupančič, Izvenzakonska skupnost v pravu Jugoslavije, nav. delo, str. 273. Avtor ugotavlja, da "[z]a izvenzakonskega moža, čigar očetovstvo ni ugotovljeno, […] preživljanje otrok iz skupnosti ne more biti pravna dolžnost, ker zakon za izvenzakonsko skupnost ne postavlja domneve očetovstva, ampak obstaja zgolj v moralni sferi; zato je ni mogoče iztožiti" (prav tam, str. 279). Prim. tudi V. Žnidaršič, nav. delo, str. 273.

[11] Tak namen izhaja iz zakonodajnega gradiva k predlogu ZZZDR (Poročevalec št. 12/76, ESA 286, str. 19) in iz stališč teorije.

[12] "Skoraj" zato, ker ni izenačitve glede varstva otrok.

[13] K. Zupančič ugotavlja, da »[…] lahko pomeni taka ureditev v posameznih primerih nasilje nad voljo partnerjev tudi tam, kjer to nasilje iz omenjenih varovalnih razlogov sploh ni potrebno.« Gl. K. Zupančič, Izvenzakonska skupnost v pravu Jugoslavije, nav. delo, str. 272.

[14] Tak je pristop primerljivih evropskih pravnih ureditev. Gl. izčrpen prikaz v K. Waaldijk (ur.), More or less together: Levels of legal consequences of marriage, cohabitation and registered partnership for different-sex and same-sex partners – A comparative study of nine European countries, dosegljivo na: http://www.ined.fr/fichier/t_publication/1034/publi_pdf1_document_de_travail_125.pdf, str. 40–43 ter 47 in nasl. Gl tudi V. Žnidaršič Skubic, Zunajzakonska skupnost – nekateri (aktualni) problemi, Podjetje in delo, let. 33, št. 1 (2007), str. 192 in nasl.

[15] Tuji pravni redi praviloma ne vsebujejo kogentnih norm, ki bi predpisovale pravne posledice zunajzakonske skupnosti na področju dedovanja. Le v posameznih pravnih redih ima zunajzakonska skupnost določene pravne posledice tudi na tem področju – vendar ne takšnih, ki bi določale zunajzakonskega partnerja za zakonitega dediča (gl. V. Žnidaršič Skubic, prav tam).

 

 

5. 4. 2013

 

 

Delno pritrdilno, delno odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa 

1. To mnenje podajam, ker želim opisati dilemo enakega/različnega položaja oseb po smrti partnerja, v primerih, v katerih je bil (1) pokojni partner iz neformalne dalj časa trajajoče življenjske skupnosti dveh oseb (2) oseba (3) istega ali (4) različnega spola.

 

2. Ta dilema me je spremljala ves čas odločanja in zaradi nje sem se zavzemala za drugačen pristop k presoji, kot je razviden iz večinske odločbe. Menila sem, (1) da je neenaka ureditev na področju zakonitega dedovanja po pokojnem partnerju dalj časa trajajoče življenjske istospolne skupnosti, (2) posledica (3) protiustavne neenakosti na področju ureditve pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti (za časa življenja partnerjev). Tako je opredelilo problem tudi Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju predlagatelj), kot sem razumela njegovo zahtevo.[1], [2]

 

Ustavno pravno relevantni okvir značilnosti, ki opredeljujejo primerjana položaja 

 

3. Naj namesto uvoda izpostavim vprašanje: ali za presojo o protiustavni neenaki obravnavi na področju zakonitega dedovanja zadostuje, da se primerjava med položajem preživelega partnerja zunajzakonske skupnosti in položajem preživelega partnerja neformalne istospolne dalj časa trajajoče skupnosti na področju ureditve zakonite dedne pravice zreducira na de facto primerljivost položajev, ki ga opredeljuje ena značilnost primerjanih skupnosti, in sicer, da je tako zunajzakonska skupnost kot istospolna skupnost (za časa skupnega življenja) temeljila na vzajemni pomoči in podpori partnerjev.[3] To pa zato, ker je zunajzakonska skupnost dejanska, neformalna skupnost, ki nastane na neformalen način.[4] S tem v zvezi naj pojasnim, da razločujem med "nastankom" skupnosti na neformalen način[5] in pravnim pojmom "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti," ki, skladno opredelitvi v 12. členu ZZZDR, opredeljuje zunajzakonsko skupnost kot stanje – to je stanje pravno urejenega razmerja med moškim in žensko.[6]

 

4. Dilema različnega/enakega položaja oseb, ki se primerjata, je v ospredju vsakokrat, ko se presoja, ali je sporna ureditev v skladu z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom. Težava je namreč v tem, da sta primerjana položaja oseb vselej glede določenih značilnosti "enaka" glede drugih pa "neenaka." Vnaprej dane enote za izmero okvira za presojo o ustavnopravno relevantni analognosti primerjanih položajev, ki je pravzaprav šele uvod v presojo, ali za sporno razlikovanje obstoji utemeljen razlog, pa ni. Jedro problema te primerjave je tako v opredelitvi okvira pravno pomembnih značilnosti primerjanih položajev. Če naj ima test primerjave vsebino, morajo biti, kot razumem, izbrani kriteriji ustrezno povezani s predmetom ureditve.[7] Tudi pri testu primerjave se po mojem mnenju tako ni mogoče izogniti namenu, razlogu, ki utemeljuje izpodbijano zakonsko določbo in z njo uveljavljeno razlikovanje.[8] Slednje je predmet ustavnosodne presoje. Presoja o ustavnopravno relevantni analognosti primerjanih položajev se zato pravzaprav zlije s presojo, ali je imel zakonodajalec utemeljen razlog za sporno razlikovanje.[9] Odgovor na to vprašanje je odvisen od presoje, ali je ta razlog stvaren in razumen; tak pa bo, kot Ustavno sodišče dosledno ponavlja, če izhaja iz narave stvari. "Narava stvari" je, kot razumem, merilo presoje izpodbijanega razlikovanja.

 

5. Pri opredelitvi kriterijev, ki bodo dali odgovor na vprašanje, katere značilnosti primerjanih položajev so pravno pomembne, je treba tako upoštevati razlog zakonodajalca za ureditev zakonite dedne pravice preživelega partnerja zunajzakonske skupnosti v ZD. Ta pa je bil urediti zakonito dedno pravico preživelega partnerja iz družinsko-pravnega razmerja.[10] Zato po mojem mnenju ne more biti odločilno, da to razmerje (dalj časa trajajoča skupnost moškega in ženske) nastane neformalno, to je takrat, ko razmerje postane notorno. Notornost skupnosti je namreč (le) v zakonu opredeljen pogoj za nastanek pravno urejene skupnosti, kar pomeni, da zaradi te okoliščine po sili zakona samega nastane pravno urejeno razmerje med moškim in žensko. Med značilnosti, ki so pomembne za primerjavo primerjanih položajev, bi bilo treba tako uvrstiti tudi pravno urejenost zunajzakonske skupnosti na družinskopravnem področju.[11] To pa zato, ker je to tista značilnost razmerja, ki to razmerje kot tako šele opredeli[12] in zato ustreza kriteriju narave stvari. Ob tem izhodišču sta primerjana položaja v bistvenem različna. Na eni strani gre za pravno urejeno družinsko pravno razmerje, na drugi strani za skupnost dveh oseb. Če je tako, tudi razloga za izpodbijano razlikovanje med preživelima partnerjema ene in druge partnerske skupnosti na področju zakonite dedne pravice ne morem pripisati osebni okoliščini oseb istega spola (to je njuni (isto)spolni usmerjenosti), kar je po Ustavi prepovedan razlog za razlikovanje (prvi odstavek 14. člena), temveč ga pripisujem različnosti njunega položaja na družinsko-pravnem področju.

 

6. Zakonodajalec je zakonito dedno pravico v drugem odstavku 10. člena ZD v krog zakonitih dedičev enako kot zakonca vključil zunajzakonskega partnerja zato, ker je ZZZDR dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske pravno uredil kot razmerje z enakimi pravnimi učinki med njima kot med zakoncema. Da je bilo prav pravno urejeno družinsko razmerje razlog za uzakonitev te zakonite dedne pravice, razberem iz zakonodajnega gradiva k ZD.[13] S tem je zakonodajalec spoštoval temeljno načelo dednega prava, to je načelo dedovanja v družini. Za zakonodajalca torej, kot razumem, ni bila pomembna zgolj predpostavljena značilnost medsebojnega odnosa moškega in ženske, ki živita v zunajzakonski skupnosti, ki je bila (pravno[14] in življenjsko) razlog za ustanovitev tovrstne skupnosti. Zakonita dedna pravica zapustnikovega pravno priznanega zunajzakonskega partnerja je bila tako utemeljena tudi s pravno etično funkcijo zakonite dedne pravice zapustnikovega partnerja (in ne le s socialno in ekonomsko funkcijo dednega prava). Pomenila je namreč nadaljnje priznanje pomena udeležbe preživelega partnerja v življenju pokojnika, podedovano premoženje pa konkretizacijo tega pomena na premoženjskem področju, ki naj po partnerjevi smrti še naprej poudari obstoj tesnega osebnega in pravno urejenega razmerja med partnerjema.[15] Zakonita dedna pravica moškega ali ženske, ki sta živela v razmerju, opredeljenem v 12. členu ZZZDR, je v drugem odstavku 10. člena ZD neločljivo navezana na to – pravno urejeno – razmerje[16] in ni bila utemeljena zgolj z njuno medsebojno čustveno navezanostjo, ki si jo partnerja izražata (med drugim) z vzajemno podporo in pomočjo.

 

7. Razloga za uzakonitev zakonite pravice preživelega partnerja v ZD zato ne morem zreducirati na vzajemno pomoč in podporo.[17] Če bi to zadostovalo za utemeljitev zakonite dedne pravice preživelega partnerja v ZD, potem ne najdem razloga, da pravni red na drugi strani zakonito dedno pravico preživelemu partnerju odreka v primeru, v katerem bi bili podani razlogi za (pravno) neveljavnost zakonske zveze, a bi bili vzajemna pomoč in podpora podani in tudi navzven povsem nedvoumno izkazani. Zahtevo, da ne smejo obstajati zadržki, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna, ki ji sledi ZD v drugem odstavku 10. člena, je v ZZZDR zakonodajalec postavil zato, da bi neformalno, a pravno urejeno skupnost moškega in ženske, izenačil z zakonsko zvezo tudi v pogojih za njen obstoj, tj. za njeno pravno priznanje.[18] Zunajzakonska skupnost je tako pravno priznana skupnost v nasprotju s tako skupnostjo, ki je pravo ne priznava, ker niso podani za priznanje v zakonu predpisani pogoji.[19] Ne zdi se mi logično, da bi pravo odrekalo veljavnost določeni obliki življenjske skupnosti zaradi določenih v zakonu predvidenih zadržkov, če te oblike življenjske skupnosti sicer ne bi urejalo kot pravnega razmerja med partnerjema. Pravno pravilo daje smiselnost pravni izjemi.

 

Posredno protiustavno neenako obravnavanje 

 

8. Zahtevi po izpolnitvi predpostavke, ki utemeljuje zakonito dedno pravico preživelega partnerja zunajzakonske skupnosti v drugem odstavku 10. člena ZD – to je obstoj pravno urejenega družinskopravnega razmerja, istospolno usmerjeni pari neformalne skupnosti ne morejo zadostiti. Domači pravni red za razliko od zunajzakonske skupnosti pravnih učinkov istospolne skupnosti ne ureja (nanjo ne navezuje pravnih posledic). Zakonodajalec z opustitvijo enake obravnave pravnih posledic raznospolne in istospolne skupnosti dveh oseb tako slednjim posredno onemogoča možnost dostopa do zakonite dedne pravice, ki jo navezuje na obstoj pravno urejenega razmerja med osebama različnega spola. Zato gre na področju zakonitega dedovanja po mojem mnenju za primer posrednega ustavno nedopustnega neenakega obravnavanja. Razlog za to vidim v (1) ustavnopravni analognosti primerjanih položajev in (2) odsotnosti utemeljenega razloga za razlikovanje.

 

9. Osebi istega spola, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki je utemeljena na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, sta v bistveno podobnem položaju kot moški in ženska, ki živita v razmerju, opredeljenem v 12. členu ZZZDR, zato, ker je njuno razmerje utemeljeno z bistveno podobnimi medčloveškimi vrednotami kot razmerje oseb različnega spola.

 

10. Osnovni namen urejanja pravnih posledic zunajzakonske skupnosti je bil po mnenju zakonodajalca preprečevanje možnosti izkoriščanja šibkejšega partnerja.[20] Vendar danemu pravnemu okvirju K. Zupančič po mojem mnenju utemeljeno pripisuje širši učinek; s popolnim približevanjem te oblike skupnosti zakonski zvezi je bil ustvarjen nov institucionalni okvir skupnosti moškega in ženske.[21] In ker ta okvir nastane po sili zakona samega, lahko v posameznem primeru resnični volji partnerjev nasprotuje. Če je tako, omejuje njuno svobodo glede odločitve o pravni ureditvi njune življenjske skupnosti.[22] Povedano drugače, če pravo na eni strani opredeljuje pogoje za sklenitev zakonske zveze (in s tem hkrati za nastop njenih pravnih posledic), katere bistveni značilnosti sta svobodno izjavljena volja[23] pred pristojnim organom,[24] iz tega po metodi a contrario lahko izpeljem, da pravo nastanek teh posledic (hkrati) odreka, če pogoji, predpisani za nastanek določenega pravnega razmerja v zakonu, niso bili izpolnjeni. Zato bi, izhajajoč pri tem iz pomena predpisane obličnosti izjave volje za sklenitev zakonske zveze, lahko sklenili: če je za nastanek tega razmerja po zakonu upoštevna le (svobodna) volja, izjavljena v določeni obliki, razmerje s takšnimi pravnimi posledicami ne nastane, če volja ni bila izjavljena na predpisani način. ZZZDR v 12. členu to logiko seveda negira.

 

11. Na tem mestu se zato vsiljuje vprašanje pomena juridičnega omejevanja svobode izbire tipa življenjske skupnosti. Vendar, ali so lahko ti pomisleki relevantni v okviru ustavnosodne presoje o podobnosti primerjanih položajev in protiustavni neenaki obravnavi partnerjev zunajzakonske in istospolne neformalne skupnosti za časa življenja? Odgovor na to vprašanje je po mojem mnenju nikalen. Razloga, ki ju želim izpostaviti, sta dva. Prvič, ustavna zahteva po enakem obravnavanju ne daje odgovora na vprašanje, kakšna naj bo ta ureditev po vsebini v zakonu.[25] In drugič, posameznikovo vključenost v družbo zaznamuje z njegove perspektive možnost dostopa do različnih kategorij pravic, potrebnih za razvoj osebnosti v privatni in družbeni sferi; preseganje argumenta o heteroseksualnosti kot značilnosti, ki je pogoj za institucije, ki regulirajo razmerja med odraslimi, zato razširja socialno vključenost manjšine.[26] Če na to pogledam s tega zornega kota, lahko razumem prizadevanja za enako obravnavo oseb, ki jih zaznamuje istospolna usmerjenost, četudi gre to na račun svobode izbire tipa življenjske skupnosti.

 

12. Ker je bistvo ustavne zahteve po enakosti ravno v tem, da morajo biti posamezniki kljub njihovi dejanski različnosti v pogledu osebnih lastnosti (med drugimi glede spolne usmerjenosti) v določenih razmerjih obravnavani enakopravno, in ker razloga za razlikovanje zakonodajalec ni navedel, sama pa ga tudi ne najdem, menim, da gre za protiustavno neenako obravnavanje. Glede na navedeno sem menila, da je podano ustavno nedopustno neenako obravnavanje na področju ureditve pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti oseb istega spola za časa njunega skupnega življenja in (posledično) na področju zakonite dedne pravice. Za prvi dve točki izreka odločbe sem glasovala, ker menim, da je ureditev zakonite dedne pravice posledica posredne protiustavne neenake obravnave. Ugotovljeni protiustavnosti pritrjujem in dodajam, da menim, je tudi ZRIPS v neskladju z Ustavo.

 

13. Nisem pa mogla ob obrazloženem glasovati za tretjo točko izreka. Ustavno sodišče je v tem delu s sklicevanjem na obstoječo zakonsko ureditev zakonite dedne pravice pravzaprav na mestu zakonodajalca odpravilo ugotovljeno protiustavnost. Ker pa menim, da bi bil moral zakonodajalec, da bi odpravil neenako obravnavo na področju zakonite dedne pravice, v zakonu upoštevati ustavno zahtevo po enakem obravnavanju na področju urejanja pravnih posledic dalj časa trajajoče skupnosti že za časa življenja partnerjev take skupnosti, bi s pritrditvijo tretji točki izreka (logično) zanikala svoje stališče o potrebi po enakem obravnavanju istospolnih partnerjev iz stabilne življenjske skupnosti s partnerjema zunajzakonske skupnosti za časa njunega življenja za ureditev zakonite dedne pravice.

 

 

 

dr. Dunja Jadek Pensa

Sodnica

 

 

Opombe:

[1] V konkretnem sodnem sporu je predlagatelj soočen s tožbenim zahtevkom, naj ugotovi, da ima tožeča stranka (zakonito) dedno pravico, ker je med njo in zapustnico do njene smrti obstajala dalj časa trajajoča življenjska istospolna partnerska skupnost.

[2] Predlagatelj je opozarjal na neskladje Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Uradni list RS, št. 65/05 – v nadaljevanju ZRIPS) z Ustavo. S tem v zvezi je opozarjal na opustitev zakonodajalca, da v ZRIPS izenači v pogledu pravnih posledic neformalno dalj časa trajajočo istospolno življenjsko skupnost z registrirano istospolno partnersko skupnostjo. Menil je, da obstajajo, izhajajoč pri tem iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) in drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju ZD), v pravnem redu pomembne razlike med ureditvijo položaja raznospolnih partnerjev, ki živita v neformalni dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (v nadaljevanju zunajzakonska skupnost), v primerjavi s položajem istospolnih partnerjev v primerljivi situaciji. Po stališču predlagatelja opisana različna obravnava nasprotuje prvemu odstavku 14. člena Ustave. Zato je predlagal, naj Ustavno sodišče odloči tudi, ali so določbe ZRIPS v nasprotju z Ustavo.

[3] Primerjaj s 17. točko obrazložitve večinske odločbe.

[4] Prav tam.

[5] Z "nastankom na neformalen način" razumem, da objektivne zunanje znake njunega skupnega življenja, kar predpostavlja soglasje volj partnerjev glede tega, spremlja tudi nedvoumno dojemanje okolice, da gre za skupnost, ki ima enako vsebino, kot formalno sklenjena zakonska zveza. Primerjaj K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list republike Slovenije, Ljubljana 1993, str. 88.

[6] K. Zupančič temu pravnemu okvirju zaradi popolnega približevanja te oblike skupnosti zakonski zvezi, kolikor gre za razmerje med partnerjema, utemeljeno pripisuje učinek ustvaritve novega institucionalnega okvira skupnosti moškega in ženske. K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 86.

[7] Primerjaj s tem v zvezi P. van Dijk, M. Viering v: P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn in L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia, Antwerpen – Oxford 2006, str. 1036.

[8] Prav tam.

[9] Prav tam.

[10] Primerjaj spodaj, točko 6. tega mnenja.

[11] Ustavno sodišče je v Odločbi št. U-I-425/06, z dne 2. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29) odločilo, da je 22. člen ZRIPS v neskladju z Ustavo zaradi protiustavnega neenakega obravnavanja partnerjev registrirane istospolne skupnosti na področju zakonitega dedovanja. Položaja zakoncev in partnerjev registrirane istospolne skupnosti je primerjalo, upoštevaje njune dejanske in pravne prvine, ki ju opredeljujejo (primerjaj 12. in 13. točko obrazložitve navedene Odločbe).

[12] Kriterij narave stvari upošteva (med drugim) človeka v "naravnem" redu v smislu socioloških, pravno začrtanih primarnih razmerjih, kot so (med drugim) zakonska zveza, družina, sorodstvo. Ta red je v tolikšni meri vnaprej opredeljen, kolikor je utemeljen skozi splošno sprejetost v pravnem okviru. Primerjaj G. Dürig v: T. Maunz in G. Dürig, Grundgesetz – Kommentar, zvezek 1, Verlag C. H. Beck, München 1994, str. 147.

[13] Iz zakonodajnega gradiva k Predlogu ZD (Poročevalec št. 12/76, ESA 220) namreč sledi, da "[o]snutek zakona [prim. Poročevalec št. 4/75, ESA 220/73] ni urejal dedovanja moškega in ženske, ki živita dalj časa v življenjski skupnosti," da pa je zato, "ker […] predlog ZZZDR v 12. členu določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot da bi sklenila zakonsko zvezo, če zakon ne določa drugače, […] v ZD treba urediti tudi dedne pravice takih oseb." Iz tega gradiva sledi še, da "predlog ZD sprejema navedeno načelo, izhajajoč z vidika zaščite družine, in moškega in žensko, ki dalj časa živita v življenjski skupnosti, izenačuje glede dedovanja z zakonci, vendar z omejitvijo, da ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna."

[14] Določba 13. člena ZZZDR, ki opredeljuje nekatere značilnosti zakonske zveze se glasi: "Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči." Z ureditvijo zunajzakonske skupnosti v 12. členu ZZZDR in njeno izenačitvijo z zakonsko zvezo zakonodajalec predpostavlja enako razmerje med moškim in žensko po vsebini.

[15] O pravnoetični funkciji zakonite dedne pravice zakonca primerjaj D. Leipold, v: G. Schlichting (ur.), Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, Zvezek 9, Erbrecht, 5. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2010, str. 178.

[16] Primerjaj s tem v zvezi K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 90; "Zunajzakonska skupnost je družinskopravno razmerje" K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 89.

[17] Vzajemna pomoč in podpora ni tuja odnosom med ljudmi v številnih in raznolikih življenjskih skupnostih, ki se oblikujejo med sorodniki pa tudi med tujci; vendar v temeljnih načelih dednega prava ni razlog za opredelitev zakonitega dednega reda.

[18] K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 89.

[19] Prav tam, str. 86.

[20] Primerjaj Predlog ZZZDR, Poročevalec št. 12/76, ESA 286, str. 19.

[21] K. Zupančič, Oris družinskega prava, nav. delo, str. 86.

[22] Primerjaj prav tam in L. Ude v: M. Cerar in G. Perenič (ur.), Nastajanje Slovenske Ustave, Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja 1990–1991, II. zvezek, Ljubljana 2001, str. 549.

[23] Prvi odstavek 17. člena ZZZDR se glasi: "Zakonska zveza ni veljavna brez svobodne privolitve bodočih zakoncev; svobodne privolitve ni, če je bila privolitev izsiljena ali dana v zmoti."

[24] Primerjaj 16. člen ZZZDR.

[25] Upoštevaje razširjeno sprejemanje tovrstnega urejanja življenjske skupnosti moškega in ženske v družbi, se zdi, da je to šibek argument.

[26] Primerjaj s tem v zvezi A. J. Moreira, We Are Family! Legal Recognition of Same-Sex Unions in Brazil, American Journal of Comparative Law, let. 60, št. 4 (2012), str. 1003–1042.