Up-413/11

Up-413/11-27

2. 4. 2013

 

ODLOČBA 

 

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Gregorja Britovška, Ljutomer, ki ga zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, na seji 2. aprila 2013

 

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 19/2011 z dne 24. 2. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. V Kp 225/10 z dne 4. 2. 2011 se zavrne. 

 

OBRAZLOŽITEV

A. 

 

1. Pritožnik je bil s prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 z dne 13. 10. 2009, po 3. točki prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), oproščen obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Pritožbi, ki jo je zoper navedeno sodbo vložil državni tožilec, je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo ugodilo in pritožnika spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreklo kazen trideset let zapora. Na navedeni podlagi je zoper pritožnika odredilo tudi pripor.

 

2. Pritožnik izpodbija odločitvi sodišč o odreditvi pripora, navedeni v izreku tega sklepa. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je to sodišče pripor zoper pritožnika odredilo na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP), in sicer iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP/09.[1] Višje sodišče je odločitev o odreditvi pripora utemeljilo s tem, da je po opravljenih obravnavah ugodilo pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilstva in spremenilo oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 z dne 13. 10. 2009 tako, da je pritožnika spoznalo za krivega storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 26. členom KZ ter mu izreklo kazen trideset let zapora. Izrečeno kazen trideset let zapora je štelo kot tehten razlog za pobeg pritožnika iz države in s tem za dokončno preprečitev zaključka tega kazenskega postopka ter za sklepanje o obstoju begosumnosti. Kot nadaljnji razlog za odreditev pripora, in to zaradi ponovitvene nevarnosti, je Višje sodišče upoštevalo dejstvo, da je bilo pritožniku tudi po storitvi tega kaznivega dejanja izrečenih pet pravnomočnih obsodb za storitev kaznivih dejanj zoper premoženje ter zoper življenje in telo. Ocenilo je, da ni dvoma, da je ob izreku visokih zapornih kazni pritožniku le s priporom mogoče preprečiti pobeg in nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper navedeni sklep vložil pritožnikov zagovornik, je Vrhovno sodišče delno ugodilo tako, da je odreditev pripora zoper pritožnika dopustilo le zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj naj bi sklepanje Višjega sodišča o obstoju begosumnosti za pritožnika poleg sklicevanja na visoko izrečeno zaporno kazen temeljilo zgolj na načinu storitve umora, kar naj ne bi bila okoliščina, na katere podlagi bi bilo mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke pritožnika o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom in domneve nedolžnosti, do katerih naj bi prišlo s tem, ker je Višje sodišče pripor odredilo po izreku sodbe 4. 2. 2011 in ne šele po njeni razglasitvi 7. 2. 2011. Sprejelo je stališče, da izreči sodbo pomeni sprejeti sodbo po ustnem posvetovanju in glasovanju, kar je Višje sodišče tudi storilo. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je Višje sodišče, ker po končani obravnavi 3. 2. 2011 ni moglo izreči sodbe še isti dan, v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZKP odložilo razglasitev sodbe na 7. 2. 2011. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ocenilo, da Višje sodišče z odreditvijo pripora ob izreku sodbe 4. 2. 2011 in z razglasitvijo sodbe 7. 2. 2011 ni kršilo 360. in 361. člena ZKP. Kot neutemeljene je zato zavrnilo očitke pritožnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta akt izreka in razglasitve sodbe vezana na sočasnost trenutka in da bi sodišče pravilno odredilo pripor šele po razglasitvi sodbe. V zvezi z očitki pritožnika o kršitvi pravice do kontradiktornosti iz 29. člena Ustave in 5. člena ZKP je Vrhovno sodišče pojasnilo naslednje: Ugotovilo je, da je bila glavna obravnava pred sodiščem druge stopnje zaključena 3. 2. 2011 ob 15.05 in da je senat istega dne ob 16.00 in 4. 2. 2011 ob 9.00 opravil posvetovanje in glasovanje, po tem pa izdal sodbo in sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je sodišče celoten izrek sodbe in izdan sklep o priporu v skladu s 317. členom ZKP vneslo v zapisnik o glavni obravnavi, na kateri so bili tako 3. 2. 2011 kot tudi na vseh predhodnih obravnavah navzoči oba obdolženca in njuna zagovornika. Po oceni Vrhovnega sodišča je Višje sodišče pri odločanju o priporu ravnalo v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZKP, saj je odreditev pripora predlagala višja državna tožilka v sklepni besedi, na ta predlog pa naj bi pritožnikov zagovornik tudi odgovoril. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnikovega zagovornika, da pritožnik še nikoli ni bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja. Pojasnilo je, da iz izpiska iz kazenske evidence za pritožnika izhaja, da je bil dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in enkrat kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ.

 

3. Pritožnik zatrjuje kršitve 19. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25., 27. in 29. člena Ustave, 5. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Zatrjuje, da mu je bila v pritožbenem postopku prostost nezakonito vzeta, ker pogoji za policijsko pridržanje po 157. členu ZKP niso bili izpolnjeni, ker sta bila postopek odločanja o priporu in seja pred sodiščem druge stopnje izvedena nezakonito, nezakoniti pa naj bi bili zato tudi odločitvi o priporu in o obsodbi. Pritožnik trdi, da Višje sodišče za odreditev pripora 4. 2. 2011 ni imelo zakonske podlage, saj naj bi mu pripor odredilo prej, preden je (zanj) začela učinkovati obsodilna sodba tega sodišča, ki naj sploh še ne bi bila izrečena in razglašena. Do tega trenutka naj bi za pritožnika zato še vedno učinkovala prvostopenjska oprostilna sodba in s tem veljala domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pritožnik navaja, da mu je bila 5. 2. 2011 prostost zato vzeta pred trenutkom, ko je bil seznanjen z izidom pritožbenega postopka, in pred predpisano vročitvijo sklepa o priporu. Kot sporno ocenjuje stališče Vrhovnega sodišča, da izreči sodbo pomeni sprejeti sodbo po ustnem posvetovanju in glasovanju ter da akt izreka in akt razglasitve sodbe nista vezana na sočasnost trenutka, zato bi sodišče pravilno odredilo pripor šele po razglasitvi sodbe. Pritožnik meni, da mu je bila obsodilna sodba izrečena šele z njeno razglasitvijo, torej 7. 2. 2011, zato naj bi do takrat še vedno učinkovala prvostopenjska oprostilna sodba. Ocenjuje, da bi smel po razglasitvi sodbe pripor zoper njega odrediti samo zunajobravnavni senat (tretji odstavek 361. člena ZKP), zoper odločitev katerega mu Zakon zagotavlja tudi pritožbo. Ker je pripor odredil senat Višjega sodišča, pa pritožnik trdi, da ga je odredil nepristojen organ. S tem naj bi bila kršena tudi njegova pravica iz 25. člena Ustave, saj zoper takšno odločitev nima pritožbe. Nadalje trdi, da mu Višje sodišče pri odločanju o priporu ni zagotovilo kontradiktornosti, zato naj bi s tem kršilo njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Za zagotovitev te pravice naj ne bi zadoščalo to, da je višja državna tožilka v zaključni besedi strank na obravnavi pred Višjim sodiščem predlagala odreditev pripora. O priporu naj bi sodišče odločilo kasneje, na seji o posvetovanju in glasovanju, kamor pritožnik in zagovornik nista bila vabljena. Zato pritožnik meni, da bi moral biti o predlogu tožilke za odreditev pripora zaslišan na posebnem naroku, in kot sporno ocenjuje stališče Vrhovnega sodišča, ki naj bi zahtevo iz četrtega odstavka 361. člena ZKP enačilo z možnostjo opredelitve pritožnika in njegovega zagovornika v zaključni besedi. Zatrjuje tudi, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal njegov zagovornik in s katerimi je zatrjeval, da je pripor odredil nepristojen organ, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do pritožbe, da je bila z nezakonitim sklepom o priporu kršena domneva nedolžnosti in da je bila obravnava pred Višjim sodiščem odrejena in opravljena nezakonito.

 

4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-413/11 z dne 3. 4. 2012 sprejel v obravnavo, ker odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. O sprejemu ustavne pritožbe je obvestil Vrhovno sodišče.

 

5. Ustavno sodišče je v postopku odločanja vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 in spis Višjega sodišča v Ljubljani št. V Kp 225/10.

 

 

B. – I.  

6. Veljavnost izpodbijanih sodnih odločitev o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi že potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[2] Poseg v to pravico je eden od najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo, čeprav lahko svojo odločitev omeji le na morebitno ugotovitev kršitve človekove pravice,[3] in to ne glede na to, za katero človekovo pravico ali temeljno svoboščino gre.[4]

 

7. Za položaj, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, gre tudi v obravnavani zadevi. Izpodbijana stališča so bila sprejeta v postopku odločanja Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero je pritožnik izpodbijal odločitev Višjega sodišča o odreditvi pripora. To pomeni, da so bila sprejeta v postopku, v katerem se je odločalo o tem, ali je bil poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, katerega podlaga je bila na zapisnik o posvetovanju in glasovanju izrečena, vendar še ne razglašena obsodilna sodba Višjega sodišča, dopusten.

 

8. V obravnavani zadevi je sprejem ustavne pritožbe v obravnavo narekovalo le vprašanje, ali je razlaga 360. in 361. člena ZKP, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče, skladna z ustavnimi jamstvi iz 20. člena Ustave in s tem tudi s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ker drugih pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi presegala pomen konkretne zadeve, ustavna pritožba ne odpira, se je Ustavno sodišče pri presoji omejilo le na navedeno vprašanje.

 

 

B. – II. 

 

9. Po prvem odstavku 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Ustava na podlagi 19. člena (varstvo osebne svobode) to pravico zagotavlja tako, da jo varuje. To pomeni, da gre pri ustavnem varstvu osebne svobode predvsem za omejitev pooblastil tistih državnih organov, ki posegajo v osebno svobodo posameznika.[5] Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen (i) v primerih in (ii) po postopku, ki ga določa zakon. V okviru določb, ki urejajo možnost omejevanja osebne svobode, Ustava med drugim postavlja tudi pomembno pravico osebe, da je seznanjena z razlogi, zaradi katerih se ta pravica omejuje. Tako Ustava že v tretjem odstavku 19. člena, ko gre za aretacijo, zahteva takojšnje obvestilo o razlogih za odvzem prostosti in čimprejšnje obvestilo o tem.[6] Zahteva po tem, da je posameznik seznanjen z razlogi, zakaj mu je vzeta prostost, pride še toliko bolj do izraza v 20. členu Ustave, ki ureja ustavne pogoje, pod katerimi se ta pravica lahko omeji. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave se sme oseba, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Navedena določba Ustave torej zahteva tri pogoje, pod katerimi je mogoče odrediti pripor: (1) utemeljen sum, (2) odločbo sodišča in (3) neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Ustavno zapovedani pogoji, ki jih je treba upoštevati pri odrejanju pripora, s katerim se omejuje pravica do osebne svobode, so hkrati za posameznika ustavna procesna jamstva, ki morajo biti izpolnjena, da država lahko poseže v njegovo pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Bistvo 20. člena Ustave je torej v tem, da o priporu v poštenem sodnem postopku odloči neodvisna sodna oblast, ki mora odločiti o tem, ali so podani ustavni (in zakonski) pogoji za pripor. Sestavni del zahteve poštenega sodnega postopka je nadalje tudi to, da mora biti osebi v določenem kratkem času, najkasneje v 24 urah, vročena pisna, obrazložena sodna odločba, iz katere je razvidna utemeljitev, zakaj so ti pogoji podani, kar Ustava izrecno določa v prvem stavku drugega odstavka 20. člena.[7] Sodno oblast torej veže izrecna ustavna zahteva, da mora pri priporu osebo v navedenem roku seznaniti z razlogi za odvzem prostosti.

 

10. Ustava sicer ni izrecno določila, da mora presoja sodišča tako ob odločanju o odreditvi kot ob odločanju o podaljšanju pripora temeljiti na vseh ustavno in zakonsko opredeljenih pogojih. Vendar je jasno, da je to nujno zaradi zadostitve ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Da morajo sodišča tako ob odreditvi kot ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora presojati, ali so izpolnjeni ustavni pogoji za poseg v pravico do osebne svobode, izhaja tudi iz ustaljene ustavnosodne presoje.[8]

 

11. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je temeljni pogoj za odreditev pripora obstoj utemeljenega suma,[9] in stališče o tem, kakšen mora biti utemeljen sum v kazenskih zadevah.[10] Ustavno sodišče je prav na podlagi navedenih ustavnih določb v svojih številnih odločitvah že vzpostavilo zahtevo, da morajo sodišča obrazložiti, zakaj štejejo, da je utemeljen sum podan,[11] in pri tem še posebej poudarilo, da mora biti obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora, izdanem pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka.[12]

 

12. Pravico do osebne svobode (in varnosti) zagotavlja tudi 5. člen EKČP. Podobno kot v drugem in tretjem odstavku 19. člena Ustave je tudi v prvem odstavku 5. člena EKČP določeno, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih (izčrpno naštetih v točkah a. do f. te določbe) in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom. V drugem odstavku 5. člena EKČP pa je določeno, da je treba ob odvzemu prostosti vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo.

 

13. Jamstva, ki jih določa EKČP za dopustnost omejevanja pravice do osebne svobode, so torej enako zajeta v predstavljenih določbah Ustave. Zato je Ustavno sodišče pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do osebne svobode, ne glede na njegovo sklicevanje tudi na 5. člen EKČP, presojalo le z vidika ustavnih določb.

 

14. Pravica sodne veje oblasti odrejati pripor zoper določeno osebo izhaja iz utemeljenega suma, da je ta oseba že storila kaznivo dejanje, torej iz predhodno izkazane verjetnosti, da je ta oseba že posegla v konkretno ustavno varovano dobrobit specifičnega objekta varstva kaznivega dejanja, ki naj bi ga bila storila. Določba prvega odstavka 20. člena Ustave se torej nanaša le na osebo, za katero že obstaja visoka stopnja artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je storila konkretno kaznivo dejanje.[13] Ob naraščanju te verjetnosti in ob oceni, da so izpolnjeni vsi ustavno zahtevani pogoji in zakonsko opredeljeni razlogi, sme sodišče za čas trajanja postopka pred prvostopenjskim sodiščem, v določenih procesnih položajih pa tudi v postopku pred drugostopenjskim sodiščem, s priporom poseči v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ovira za takšno poseganje ni niti domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, ta domneva nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj je Ustava sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe.[14]

 

15. Sodba je najpomembnejša odločitev, ki jo sodišče izda v kazenskem postopku. Logična in nujna posledica pomena in učinkov te najpomembnejše odločitve sodišča v kazenskem postopku je tudi posebna ureditev, ki jo je sodbi namenil zakonodajalec.[15] Za odločitev o obravnavani zadevi so z vidika obstoja utemeljenega suma in s tem dopustnosti posega s priporom v pravico do osebne svobode pomembni le učinki meritornih oziroma materialnih sodb, s katerimi sodišče odloči o utemeljenosti obtožbe (oprostilna ali obsodilna sodba).[16] Z oprostilno sodbo sodišče odloči, da obtožba iz pravnih[17] ali dejanskih[18] razlogov ni utemeljena. Oprostilna sodba v svojem bistvu zanika obstoj utemeljenega suma, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno. V takem položaju je zato nujna, logična in edino ustavnopravno sprejemljiva posledica oprostilne sodbe odprava pripora. Nasprotno pa obsodilna sodba pomeni ugotovitev sodišča, da je obtožba o tem, da je obtoženec storil dejanje, očitano v obtožbi, utemeljena. Z obsodilno sodbo se utemeljen sum, ki je obstajal ves čas kazenskega postopka, potrdi. Stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, še naraste. Iz dokaznega standarda utemeljenega suma preide v tisto najvišjo stopnjo dokaznega standarda – stopnjo "gotovosti oziroma prepričanja".[19] Za posameznika, ki je že v priporu, nastane z obsodilno sodbo na kazen zapora zato nov procesni položaj, v katerem je sodišče dolžno takoj oceniti, ali posameznik ostane v priporu ali pa je treba pripor zoper njega odpraviti in ga izpustiti na prostost. Za posameznika, ki je na prostosti, pa pomeni obsodilna sodba na kazen zapora lahko novo okoliščino, novo podlago za odreditev pripora in s tem za poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

16. Zoper pritožnika je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ. Ob zaključku postopka na prvi stopnji je bil pritožnik s prvostopenjsko sodbo oproščen obtožbe, da je storil to kaznivo dejanje. Zato glede na prvi odstavek 20. člena Ustave ni bilo več temeljnega ustavnega pogoja, tj. utemeljenega suma, na podlagi katerega bi sodišča smela oziroma bi sploh lahko začela odločati o tem, ali je pripor nujno potreben. Ta položaj je bil bistveno spremenjen z obsodilno sodbo Višjega sodišča, s katero je bil pritožnik spoznan za krivega storitve navedenega kaznivega dejanja. S tem, ko je Višje sodišče v pritožbenem postopku prvostopenjsko oprostilno sodbo spremenilo tako, da je izreklo obsodilno sodbo na kazen zapora, se je znašlo v položaju, ko je že smelo odločati tudi o nujnosti odreditve pripora zoper pritožnika. Položaj, v katerem lahko sodišče ob izreku obsodilne sodbe na kazen zapora zoper posameznika odredi pripor, ureja prvi odstavek 361. člena ZKP,[20] razglasitev izrečene sodbe pa prvi odstavek 360. člena ZKP.[21] Višje sodišče je 4. 2. 2011 ob izreku obsodilne sodbe na zapisnik o posvetovanju in glasovanju zoper pritožnika odredilo pripor na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 361. člena ZKP. Razglasitev obsodilne sodbe je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZKP odložilo za tri dni, tj. do 7. 2. 2011. Ker gre po prvem odstavku 361. člena ZKP za odreditev pripora, morajo sodišča v takem položaju upoštevati vsa jamstva, ki jih za dopustnost posega v pravico do osebne svobode določa Ustava.

 

17. Odločba o priporu, ki ga sme po tradiciji t. i. pritožbe habeas corpus v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave odrediti le sodišče, mora vsebovati ustavni pogoj utemeljenega suma, da je oseba storila kaznivo dejanje. V skladu z zahtevo iz prvega stavka drugega odstavka navedene ustavne določbe mora biti priprtemu posamezniku ob priporu, najkasneje pa v 24 urah vročena pisna, obrazložena odločba. Takšna odločba pomeni jamstvo, da je posameznik seznanjen s pogoji za odvzem prostosti, torej da je z obrazloženo sodno odločbo seznanjen s tem, ali ustavni pogoj utemeljenega suma obstaja. Kršitev oziroma nespoštovanje te zahteve vodi v kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

18. Višje sodišče se je v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora sklicevalo na pritožniku izrečeno, vendar še ne razglašeno obsodilno sodbo s kaznijo zapora. Do tega, ali to ustreza obrazložitvi utemeljenega suma, se Vrhovno sodišče sicer ni izrecno opredelilo. Na očitke pritožnika in njegovega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče pripor odredilo v nasprotju s 360. in 361. členom ZKP, pa je to sodišče odgovorilo z že navedenimi stališči.

 

19. Stališči Vrhovnega sodišča, da izreči sodbo pomeni sprejeti sodbo po ustnem posvetovanju in glasovanju in da ni nujno, da sta izrek sodbe in njena razglasitev sočasna, ustavnopravno nista sporni. Sporno pa je, ali je glede na ustavne zahteve iz prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave dovolj, da je posameznik ob odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP obveščen le o tem, da mu je sodišče izreklo obsodilno sodbo na kazen trideset let zapora, katere razglasitev je odložilo za tri dni, ali pa mora biti v obrazloženem sklepu obveščen tudi o bistvenih razlogih, zaradi katerih mu je sodišče takšno sodbo izreklo. Ključno vprašanje, na katero mora odgovoriti Ustavno sodišče, je zato, ali je razlaga 360. in 361. člena ZKP, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, skladna z ustavnimi jamstvi iz 20. člena Ustave in s tem tudi s pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

20. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta Višje in Vrhovno sodišče zadostili zahtevi iz prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave, da je pritožnik v ustavnem roku 24 ur z obrazloženo sodno odločbo seznanjen z razlogi o tem, da ustavni pogoj utemeljenega suma obstaja. V obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora je namreč Višje sodišče izrecno navedlo, da je po opravljenih obravnavah ugodilo pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilstva in spremenilo oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 z dne 13. 10. 2009 tako, da je pritožnika spoznalo za krivega storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 26. členom KZ ter mu izreklo kazen trideset let zapora. S tem je namreč pritožnika seznanilo z obstojem nove okoliščine, nove pravne podlage za odreditev pripora in z razlogi za obstoj utemeljenega suma.[22] Navedeno pomeni, da je bil pritožnik seznanjen z razlogi za odvzem prostosti. Zato tudi razlaga Vrhovnega sodišča, da Višje sodišče z odreditvijo pripora ob izreku sodbe 4. 2. 2011 in z razglasitvijo sodbe 7. 2. 2011 ni kršilo določb 360. in 361. člena ZKP, ni v neskladju s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

21. Ker s stališči Višjega in Vrhovnega sodišča ni bila kršena pravica pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

 

 

C. 

 

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Korpič – Horvat in Sovdat ter sodnik Mozetič. Sodnica Jadek Pensa je dala pritrdilno ločeno mnenje, sodnica Sovdat pa odklonilno ločeno mnenje.

 

 

dr. Ernest Petrič

Predsednik

 

 

Opombe:

[1] Prvi odstavek 361. člena ZKP se je glasil: "Ob izreku sodbe, s katero senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona."

[2] Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10).

[3] Člen 47 v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS.

[4] Glej 23. točko obrazložitve odločbe št. U-I-50/09, Up-260/09.

[5] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40).

[6] "Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. …" (tretji odstavek 19. člena Ustave).

[7] "Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba." (prvi stavek drugega odstavka 20. člena Ustave).

[8] Glej npr. 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-164/95 z dne 7. 12. 1995 (OdlUS IV, 138) ter številne kasnejše odločitve (npr. odločbo št. U-I-50/09, Up-260/09).

[9] Glej 17. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-349/96 z dne 2. 7. 1997.

[10] Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-34/96 z dne 19. 6. 1996 (OdlUS V, 202) in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-171/01 z dne 16. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03). Iz navedenih odločitev izhaja, da so bistveni elementi utemeljenega suma (1) predhodnost, kar pomeni, da morajo dokazi zanj obstajati, še preden se pripor, za katerega naj bi bil podlaga, odredi in izvede, (2) konkretnost, (3) specifičnost in (4) izrazljivost (artikulabilnost).

[11] Glej 9. točko obrazložitve sklepa št. Up-109/06 z dne 8. 3. 2006.

[12] Glej npr. 7. točko obrazložitve sklepa št. Up-465/02, Up-532/02 z dne 25. 9. 2002, 12. točko obrazložitve sklepa št. Up-655/03 z dne 13. 7. 2004, 11. točko obrazložitve sklepa št. Up-361/05 z dne 12. 7. 2005, 5. točko obrazložitve sklepa št. Up-59/09 z dne 14. 12. 2010.

[13] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-265/01 z dne 26. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 88/01, in OdlUS X, 228).

[14] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 in št. Up-74/95 z dne 7. 7. 1995 (OdlUS IV, 131) ter druge odločitve Ustavnega sodišča.

[15] Zakonodajalec je v XXII. poglavju ZKP podrobno uredil izrekanje sodbe, vrste sodb, razglasitev sodbe ter pisno izdelavo in vročitev sodbe. V tem poglavju je v 361. členu ZKP uredil tudi primere, v katerih je zaradi izreka sodbe dopustno odrediti pripor.

[16] S formalno oziroma procesno sodbo sodišče iz razlogov, določenih v 357. členu ZKP, zavrne obtožbo, vendar o njeni utemeljenosti ne odloči.

[17] Sodišče sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe, izreče, če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje ali če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (1. in 2. točka 358. člena ZKP).

[18] Sodišče sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe, izreče, če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, za katero je obtožen (3. točka 358. člena ZKP).

[19] Dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe ZKP sicer ne pozna, vendar ga lahko izpeljemo iz tretje točke 358. člena ZKP: "… če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen" v povezavi z domnevo nedolžnosti.

[20] Prvi odstavek 361. člena ZKP se je glasil: "Ob izreku sodbe, s katero senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona."

[21] Prvi odstavek 360. člena ZKP se glasi: "Ko sodišče izreče sodbo, jo predsednik senata takoj razglasi. Če sodišče po končani glavni obravnavi ne more izreči sodbe še isti dan, odloži razglasitev sodbe največ za tri dni in določi, kdaj in kje bo razglašena."

[22] Tudi po stališču sodne prakse zadostuje, da se sodišče, ko odredi pripor po prvem odstavku 361. člena ZKP, pri obrazložitvi utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora, sklicuje na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki drugega odstavka 46. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/77 in nasl.), prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 8/2001 z dne 23. 1. 2001.

 

 

 

Up-413/11

10. 4. 2013

 

 

Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa 

 

1. V obravnavani zadevi je bil ključen odgovor na vprašanje: ali je informacija o izrečeni (a še ne razglašeni) obsodilni sodbi na kazen zapora, ki jo je izreklo Višje sodišče, potem ko je spremenilo oprostilno sodbo prvostopenjskega sodišča, v sklepu o priporu zadostna z gledišča zahteve iz prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja, da je z obrazloženo sodno odločbo seznanjen o tem, da ustavni pogoj utemeljenega suma obstaja? To pritrdilno ločeno mnenje podajam, ker želim pozitivni odgovor na to vprašanje osvetliti z gledišča smisla navedene ustavne zahteve.

 

2. Ena izmed pomembnih faz kazenskega postopka z gledišča preizkusa utemeljenega suma je nedvomno faza, v kateri sodišče odloči, ali bo obtožbo dopustilo ali ne. V primeru pritožnika je sodišče ugovor zoper obtožnico zavrnilo. To pomeni, da je obtožnica zoper njega postala pravnomočna. S tem je bil s strani sodišča potrjen in obrazložen[1] tudi obstoj utemeljenega suma. Ko senat sklepa o ugovoru zoper obtožnico namreč preizkuša (med drugim), ali je zadosti dokazov za presojo, da je (takrat še) obdolženec utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe.[2] Pritožnik je bil s tem sklepom sodišča seznanjen. V nadaljevanju kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje je bil pritožnik oproščen, ker, kot je presodilo to sodišče, ni bilo dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.[3] Prvostopenjska oprostilna sodba je tako zanikala obstoj utemeljenega suma. Vendar, ta sodba je bila s pritožbo državnega tožilca izpodbijana in v pritožbenem postopku spremenjena v obsodilno sodbo, s katero je bila pritožniku izrečena kazen zapora. Tudi to je bilo pritožniku znano.

 

3. Vedenje pritožnika o tem, katerega kaznivega dejanja je bil utemeljeno osumljen in zakaj, je bilo vzpostavljeno z obrazloženim sklepom sodišča o zavrnitvi njegovega ugovora zoper obtožnico in pritožnikovo seznanitvijo s tem sklepom. Oprostilna sodba, ki je zanikala obstoj utemeljenega suma, pa je bila izpodbijana s pritožbo državnega tožilca (s tem je bil pritožnik seznanjen), ki je v pritožbenem postopku zastopal isto (še vedno pravnomočno) obtožnico zoper njega. Kazenski postopek se je zoper pritožnika tako pred Višjim sodiščem nadaljeval, in sicer na podlagi iste (pravnomočne) obtožnice. Prav zaradi nadaljevanja kazenskega postopka na podlagi iste (pravnomočne) obtožnice nepravnomočna oprostilna sodba prvostopenjskega sodišča ni mogla vzbuditi upravičenega zaupanja, da je bil utemeljeni sum glede očitanega kaznivega dejanja že dokončno ovržen.

 

4. Višje sodišče je v sklepu o priporu pritožnika seznanilo, da ga je spoznalo za krivega storitve (s pravnomočno obtožnico očitanega) napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) in 26. členom KZ ter da mu je izreklo kazen trideset let zapora. Ta informacija povsem jasno sporoča o izidu pritožbenega postopka. Ta informacija vsebuje poleg tega tudi sporočilo, da je bil z izrekom obsodilne sodbe Višjega sodišča (ki sicer še ni bila pravnomočna), utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora potrjen – celo več, da je prerastel v gotovost, da je pritožnik storil kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala vseskozi ista (pravnomočna) obtožnica.

 

5. Smisel prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave je, da je posameznik seznanjen s pogoji za odvzem prostosti, torej da je z obrazloženo sodno odločbo seznanjen (med drugim) s tem, ali ustavni pogoj utemeljenega suma obstaja.[4] Ker menim, da pritožniku v pritožbenem postopku (ki se je nadaljeval na podlagi iste obtožnice) ni moglo postati neznano, česa je bil in zakaj je bil utemeljeno osumljen, ne vidim smisla pri vztrajanju v zahtevi po obrazložitvi razlogov za utemeljeni sum: zadostni razlogi o tem so vsebovani v informaciji, da je bila oprostilna prvostopenjska sodba spremenjena in izrečena obsodilna sodba. To pa zato, ker je to obenem sporočilo, da je bil z izrekom obsodilne sodbe utemeljeni sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora potrjen – celo več, da je prerastel v gotovost, da je pritožnik storil kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala vseskozi ista (pravnomočna) obtožnica. Sklicevanje na izrečeno obsodilno sodbo v sklepu o priporu po mojem mnenju zadostuje, četudi drži, da razlogi za spremembo oprostilne sodbe prvostopenjskega sodišča v obsodilno zgolj z informacijo o izreku obsodilne sodbe pritožniku niso bili sporočeni. Ta okoliščina po mojem mnenju ne more biti odločilna, ker nepravnomočna oprostilna sodba, izpodbijana s pritožbo državnega tožilca, ni mogla biti škodljiva za vedenje pritožnika o razlogu, zaradi katerega se je kazenski postopek zoper njega nadaljeval pred Višjim sodiščem, to pa je, da je bil in zakaj je bil utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja, očitanega s pravnomočno obtožnico. Zato nisem mogla sprejeti teze, da je (en sam) kazenski postopek zoper pritožnika razpadel na dve zaključeni celoti: na prvostopenjski postopek in na postopek pred pritožbenim sodiščem.

 

6. Ker razumem, da je kazenski postopek zoper pritožnika pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem celota, menim, da je sodišče zgolj s sklicevanjem na izrečeno obsodilno sodbo v sklepu o priporu v okoliščinah konkretnega primera zadostilo smislu zahteve iz prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave. Zato sem glasovala za zavrnitev ustavne pritožbe.

 

 

Up-413/11-28      

10. 4. 2013

 

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat 

 

1. Z odločbo večine žal ne morem soglašati, ker menim, da pomeni opustitev enega od izrecno določenih ustavnih jamstev, ki morajo biti vselej spoštovana pri odreditvi posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

2. Soglašam z vsem, kar je v odločbi navedeno do 20. točke obrazložitve. Logično nadaljevanje poudarjanja ustavnih procesnih jamstev in med njimi tudi izrecne ustavne zahteve po obrazloženi sodni odločbi v roku 24 ur po odreditvi pripora pa po mojem mnenju ne more pripeljati do tega, kar je navedeno v 20. točki obrazložitve odločbe, in do zavrnitve ustavne pritožbe. Tudi odločba sama poudarja, da morajo biti po ustaljeni ustavnosodni presoji vsa ustavna procesna jamstva zagotovljena ob vsakem odločanju o odreditvi (in tudi o podaljšanju) pripora (10. točka obrazložitve odločbe). Prav tako poudarja, da sodno oblast veže izrecna ustavna zahteva, da mora posameznika pri priporu v roku 24 ur seznaniti z razlogi za odvzem prostosti (9. točka obrazložitve odločbe), kar jasno izhaja iz prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave. Razlogi za odvzem prostosti s priporom pa se ne začnejo pri ponovitveni ali koluzijski nevarnosti ali nevarnosti bega, ampak se začnejo pri prvem ustavnem pogoju za odreditev pripora, to pa je utemeljen sum, da je posameznik storil kaznivo dejanje. Pri tem ne zadošča trditev "utemeljeni sum obstaja", ampak mora sodišče, kot je velikokrat že povedalo Ustavno sodišče, obrazložiti, zakaj obstaja.

 

3. Res je, da se primer, ki smo ga imeli pred seboj, v praksi bolj redko zgodi. Vendar to ne more vplivati na vezanost sodišča na Ustavo. Ko je Višje sodišče prvostopenjsko oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno sodbo in svojo odločitev zapisalo v zapisnik o posvetovanju in glasovanju, razglasitev te sodbe pa je odložilo, se je pri odločanju o priporu znašlo v položaju, ko je na novo odrejalo pripor. Ustavni standard obrazložitve takšne sodne odločbe o odreditvi pripora, s katero mora biti pritožnik seznanjen z razlogi za obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora, je v takem položaju, prav ob upoštevanju v odločbi navedenih ustavnih zahtev, zato višji kot tedaj, ko se sodišče lahko sklicuje na razloge iz svojih prejšnjih upoštevnih sodnih odločb. V obravnavanem položaju je prvostopenjska oprostilna sodba v bistvu zanikala obstoj utemeljenega suma (kar izrecno pravi tudi 15. točka obrazložitve odločbe), obsodilna sodba Višjega sodišča, s katero je bil utemeljen sum, čeprav na višji stopnji, spet vzpostavljen, pa še ni bila razglašena. Zato je za Višje sodišče, ko je zoper pritožnika odredilo pripor ob izreku sodbe, obstajala ustavna zahteva, da pritožnika seznani z razlogi za odreditev pripora z obrazloženo sodno odločbo. Torej, ne samo s tem, da ustavni pogoj utemeljenega suma (ki je v tem primeru že potrjen z nepravnomočno obsodilno sodbo) obstaja, temveč tudi s tem, kateri so tisti bistveni razlogi, zaradi katerih je bila oprostilna sodba "razveljavljena" in izrečena obsodilna sodba. Le iz teh razlogov bi bilo za posameznika razvidno, zakaj je izpolnjen že prvi ustavni pogoj za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen. Višje sodišče je namreč odločalo o pritožbi zoper oprostilno sodbo. V položaju, ko je bila obsodilna sodba izrečena oziroma njen izrek zapisan le na zapisnik, pritožnik z razlogi, zakaj je izpolnjen prvi ustavni pogoj za odreditev pripora, še ni mogel biti seznanjen, saj je sodišče razglasitev obsodilne sodbe v skladu z zakonsko določbo odložilo za tri dni.

 

4. Prav seznanitvi obsojene osebe z razlogi obsodbe je namenjen institut razglasitve sodbe, ker ta vsebuje poleg izreka sodbe tudi bistvene razloge za sprejeto odločitev sodišča. Šele iz njih je namreč, tudi ko gre za pripor, razvidno, zakaj sodišče šteje, da je izpolnjen prvi ustavni pogoj – utemeljen sum, ki je v tem primeru obsodilne sodbe že prerastel v višjo stopnjo, stopnjo prepričanja oziroma gotovosti, kar je res bistveno več kot utemeljen sum. Vendar pa med utemeljenim sumom in obsodilno sodbo, ki potrjuje utemeljen sum, v tem primeru nismo imeli ničesar, prav zaradi oprostilne sodbe, izrečene na prvostopenjskem sodišču. Če bi v tem času z vidika utemeljenega suma res učinkovala pravnomočna obtožnica, bi bil pripor lahko odrejen (ali podaljšan) tudi ob izreku oprostilne sodbe na prvi stopnji, ki bi ga lahko upravičevali s tem, da imamo sicer res oprostilno sodbo, ampak da ta tako in tako še ni pravnomočna. To bi bilo po mojem mnenju nedopustno. Kot poudarja tudi odločba v 15. točki obrazložitve in s čimer se strinjam: ob izreku oprostilne sodbe, pa čeprav na prvi stopnji sojenja (torej še ob nepravnomočni oprostilni sodbi), mora biti pripor odpravljen oziroma ne sme biti odrejen, ker oprostilna sodba pomeni zanikanje utemeljenega suma. Šele s spremembo sodbe, ki po naravi stvari predpostavlja razveljavitev oprostilne prvostopenjske sodbe, je nastal položaj, ko je bil utemeljen sum ponovno vzpostavljen. Vendar pritožnik vse do razglasitve obsodilne sodbe z razlogi, zakaj se je to zgodilo, ni bil seznanjen.

 

5. To, da imamo pri drugostopenjski obsodilni sodbi opravka že z bistveno več kot z utemeljenim sumom, ne odvezuje od ustavne zahteve obrazložene sodne odločbe, na katere podlagi se bo posameznik lahko seznanil z razlogi za odvzem osebne svobode. O tem, zakaj izpolnjuje ta standard zgolj navedba, da je bila izrečena obsodilna sodba, odločba niti v 20. točki obrazložitve, razen trditve, da ga izpolnjuje, ne vsebuje razlogov. Višje in Vrhovno sodišče, ki je pritrdilo ravnanju Višjega sodišča, zahtevi iz prvega stavka drugega odstavka 20. člena Ustave po mojem mnenju nista zadostili. Ustreznih določb zakona, ki ureja kazenski postopek, ni dopustno razlagati tako, da je v položaju, ko je Višje sodišče prvostopenjsko oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno sodbo, ki je bila izrečena na zapisnik, ni pa bila še razglašena, pripor zoper pritožnika dopustno odrediti tako, da sodišče obstoj prvega ustavnega pogoja utemelji zgolj z navedbo, da je bila izrečena obsodilna sodba na kazen zapora, in pri tem ne navede bistvenih razlogov za sprejeto sodbo. Tem ustavnim pogojem sodišče po mojem mnenju zadosti bodisi tako, da pripor zoper obdolženca odredi ob razglasitvi sodbe, bodisi tako, da bistvene razloge obsodilne sodbe navede v sklepu o priporu, ki ga odredi ob izreku sodbe, če se odloči za odložitev razglasitve sodbe za več kot 24 ur, bodisi tako, da obsodilno sodbo razglasi v 24 urah po odreditvi pripora. Ne eno, ne drugo, ne tretje v tem primeru ni bilo storjeno. Zato pri odrejanju tega pripora ni bil spoštovan prvi stavek prvega odstavka 20. člena Ustave. Odvzem osebne svobode, ne da bi sodišče pri tem upoštevalo ustavna procesna jamstva, pa vodi v kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

 

6. Pritožnik torej nima prav, ko zatrjuje, da v navedenem položaju pripor sploh ne bi smel biti odrejen. Lahko je bil, vendar bi moralo sodišče ob njegovi odreditvi spoštovati vsa ustavna procesna jamstva. Kot izhaja iz podatkov v spisih, je postaja mejne policije pritožnika 5. 2. 2011 ob 5.40 uri privedla v oddelek pripora v zavod za prestajanje kazni zapora. Višje sodišče je obsodilno sodbo razglasilo 7. 2. 2011 ob 9.00 uri. To pomeni, da je bil pritožnik lahko šele takrat seznanjen z bistvenimi razlogi za sprejeto sodbo in s tem z vsemi razlogi za odreditev pripora, moral pa bi biti glede na izrecno ustavno zahtevo o njih seznanjen najkasneje v 24 urah po odvzemu osebne svobode. Glede na navedeno je prišlo do kršitve pritožnikove osebne svobode v času od 6. 2. 2011 (od 5.40 ure) do 7. 2. 2011 (do 9.00 ure), ko je bila ta kršitev sanirana. To bi po mojem mnenju moralo ugotoviti Ustavno sodišče. Tako pa je z odločbo večine dalo nadaljnji odpustek sodiščem pri spregledovanju ustavnih standardov, ki bi morali veljati ob odrejanju pripora – pri posegu v eno temeljnih človekovih pravic, za dopustnost katerega vzpostavlja Ustava stroga ustavna jamstva. Zahteva po obrazloženi sodni odločbi, katere namen ni samo v tem, da posameznik lahko izpodbija sodno odločbo s pravnim sredstvom, temveč je njen namen najprej v tem, da se ima pravico seznaniti z razlogi, zaradi katerih mu je prostost vzeta (tretji odstavek 19. člena Ustave), pa je eno od teh procesnih jamstev.

 

 

dr. Jadranka Sovdat

Sodnica