Up-1019/12

Opravilna št.:
Up-1019/12
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 30/2015 in OdlUS XXI, 12 | 26.03.2015
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2015:Up.1019.12
Akt:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1056/2007-I z dne 4. 2. 2010
Izrek:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1056/2007-I z dne 4. 2. 2010 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Glede na varstvo, ki ga uživa pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. Toliko bolj to velja za primere, ko sodišče posamezniku v celoti odreče pravico do izvrševanja svobode izražanja oziroma njegovo ravnanje izključi iz varstva te človekove pravice.
 
Ugotovitev, da gre za pretirane, ostre in žaljive izjave, sama po sebi ne daje podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. 
Pretirane in žaljive izjave niso varovane s pravico do svobode izražanja le, če je njihov izključni namen žalitev oziroma sramotitev prizadete osebe. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
 
Za izključitev pritožnice iz varstva pravice do svobode izražanja tudi ne zadošča ugotovitev sodišč, da naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage. Le če bi sodišče ugotovilo, da je pritožnica vedoma in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o tožniku oziroma da je pri tem ravnala hudo malomarno (brezbrižno), bi ji lahko očitalo zlorabo pravice do svobode izražanja.
 
Ker sta sodišči pritožnico brez ustreznih in zadostnih razlogov izključili iz varstva pravice do svobode izražanja, sta kršili njeno pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave.
 
Okoliščine konkretnega primera sodišču nalagajo dolžnost tehtanja med pritožničino pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano v 34. in 35. členu Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.20 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda izražanja (39).
5.3.1 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do dostojanstva (21).
5.3.4 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Pravica do telesne in duševne integritete (35).
Pravna podlaga:
Člen 34, 35, 39.1, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1019/12-11
19. 6. 2014
                                                                                
 
SKLEP
 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Ana Lapuh, Ljubljana, ki jo zastopa Nina Zidar Klemenčič, odvetnica v Ljubljani, na seji 19. junija 2014
 

sklenil:

 
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 367/2011 z dne 23. 8. 2012 se ne sprejme.
 
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1056/2007-I z dne 4. 2. 2010 se sprejme v obravnavo.
 

OBRAZLOŽITEV

 
1. Predmet spora v pravdnem postopku je bila presoja, ali je pritožnica (v pravdi toženka) s svojimi zapisi v knjigi Dosje Rokomavhi razžalila čast in dobro ime tožnika Marka Jakliča in je zato nastala njena odškodninska obveznost za škodo, ki jo je tožniku povzročila s svojim poseganjem v njegove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pritožnica dolžna sklicati tiskovno konferenco, na katero mora pisno povabiti predstavnike naslednjih medijev: časopisa Delo, časopisa Dnevnik, časopisa Večer, časopisa Finance, TV Slovenija in televizije POT TV, ter na tej tiskovni konferenci preklicati svoje navedbe, objavljene v knjigi Dosje Rokomavhi, in sicer:
– da je Marko Jaklič "brezobzirna baraba",
– da "Zavrl od Jakliča (Vzajemne) prejema nakazila",
– da "Jaklič plačuje Boža Novaka, čeprav ta ničesar ne dela za Vzajemno, ampak ga plačuje le zaradi sigurnosti, prejemanje denarja zaradi tega, da se izogneš morebitnemu tveganju linčev v javnosti",
– da Marko Jaklič "drugačen kot pokvarjen ne more biti",
– da je Marko Jaklič "cvikator",
– da bo Marko Jaklič "pobral ves denar zavarovancev Vzajemne",
– da je Marko Jaklič "zagrešil malomarno krajo",
– da se Marko Jaklič "bojda ukvarja s črno magijo",
– da "Marko – Čarko zelo rad grozi in počne vragolije",
– da je Marko Jaklič "grozil predsednikom vlade",
– da "naj bi imel Marko Jaklič prste vmes pri tem, ko je bil g. Dušan Kidrič pošprican s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celo ubili",
ter se opravičiti tožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, storjene s temi navedbami. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da se pritožnici v bodoče prepoveduje posegati v osebnostne pravice ter čast in dobro ime tožnika z navedenimi navedbami. Odločilo je še, da je pritožnica dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 10. 2006. V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.
 
2. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da so pritožničine izjave, ki jih je v tožbi izpostavil tožnik, objektivno žaljive. Prav tako je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje glede pritožničinega pisanja v omenjeni knjigi o tožniku kot celoti, ki po navedbah prvostopenjskega sodišča izkazuje oseben napad na tožnika, poskus njegovega ponižanja in očrnitve, tako na osebnem kot na poklicnem nivoju. Po stališču Višjega sodišča je pravica javnosti, da je obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, tisti vidik, ki utemeljuje, da se mora osebnostna pravica te osebe izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Vendar ta demokratični interes javnosti pomeni tudi posebno odgovornost, ki se zahteva od novinarja. Zato se novinar, kadar bo trčil v osebnostno pravico druge osebe, ne bo mogel sklicevati na demokratičen interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje, marveč izrablja medij kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. Prav to je po mnenju Višjega sodišča mogoče očitati pritožnici. Višje sodišče se je nadalje sklicevalo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala resničnosti informacij, niti okoliščin, ki bi izkazovale, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Ugotovilo je še, da je bila pritožnica sama generator govoric o tožniku, ki jih je posredovala kot informacije s strani pristojnih organov, in da je z neresnicami, govoricami, namigovanji v obliki "preverjenih" trditev, zasledovala cilj tožnikovega medijskega linča "na način najbolj senzacionalističnega rumenega tiska". Po stališču Višjega sodišča se v razmerju do tožnika kot cilj knjige izkazuje poudarjanje njegovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica tudi ni dokazala dejstev, na katere je vezala svoje vrednostne sodbe o tožniku. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem kot preverjeno resničnih pa je v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja.
 
3. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da zakonski pogoji za dopustitev revizije niso podani. Pojasnilo je, da ne gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in da zadeve, na katere se sklicuje pritožnica, z obravnavano zadevo niso primerljive. Dodalo je še, da se je pritožbeno sodišče v 16. točki obrazložitve svoje sodbe opredelilo do pritožničinih trditev o prepovedi poseganja v tožnikove osebnostne pravice v bodoče.
 
4. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Meni, da ji je bila navedena pravica grobo kršena na vseh stopnjah sojenja v tej zadevi. Zlasti opozarja na neskladje izpodbijane odločitve s stališči, sprejetimi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pritožnica odločno nasprotuje oceni sodišč o protipravnosti njenega ravnanja oziroma o tem, da naj bi z navedbami v svoji knjigi presegla meje svobode izražanja in tako kršila osebnostne pravice tožnika. Pojasni, da je knjiga Dosje Rokomavhi njeno literarno delo, v katerem se med drugim dotika tožnika in njegovega delovanja v okviru družbe Vzajemna, d. d. Poudari, da ima navedena knjiga več poglavij, ki obravnavajo različne teme, osebe in dogodke, da jo je zato treba brati kot celoto in da ni dopustno jemati posameznih stavkov in besed zunaj njenega konteksta. Pritožnica je prepričana, da razlogi za omejitev njene svobode izražanja v obravnavanem primeru niso bili izkazani. Svojo tezo o tem, da je treba knjigo brati kot celoto in ni dopustno izvzemati posameznih stavkov ali besednih zvez iz njenega konteksta, pritožnica podkrepi s sklicevanjem na več sodb ESČP (v zadevi Castells proti Španiji z dne 23. 4. 1992, v zadevi Bodrožić in Vujin proti Srbiji z dne 23. 6. 2009, v zadevi Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986). Pritožnica meni, da presoja slovenskih sodišč (vključno z Vrhovnim sodiščem, ki je s svojim sklepom o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije de facto pritrdilo stališčem nižjih sodišč) ni v skladu s prakso ESČP. Poudari, v danem primeru ni šlo za objavo članka, prispevka ali vesti, torej informacij, ki po svoji funkcijski zvrsti spadajo v t. i. publicistično zvrst. Pač pa je predmet obravnave v tem primeru knjiga – literarno delo, ki spada v umetnostno zvrst, katere namen ni obveščanje o dejstvih in dogodkih, temveč je treba celotni kontekst gledati širše – v smislu svobodnega umetniškega oziroma literarnega izražanja. Pritožnica meni, da 39. člen Ustave ne zajema zgolj in samo publicističnega poročanja, kot posredno in neposredno izhaja iz izpodbijanih sodnih odločb. Za zagotavljanje pravice do svobode izražanja je po njenem mnenju nujno, da je posamezniku omogočena pravilna presoja njegovih izjav. Pritožnica sodiščem očita arbitrarno presojo o tem, da je s svojimi navedbami o tožniku, zapisanimi v omenjeni knjigi, prekoračila meje svoje svobode izražanja.
 
5. Tudi v primeru, če bi pristali na (pre)ozko, iz konteksta iztrgano obravnavanje spornih izjav, to po mnenju pritožnica privede do napačne presoje. Pritožnica poudari nujnost tehtanja med pravicami, ki so v obravnavanem primeru v koliziji. Zatrjuje, da v njenem primeru na nobeni stopnji sojenja takšno tehtanje ni bilo izvedeno, pač pa so sodišča iz konteksta iztrgala posamezne izjave in jih nato samostojno presojala v smislu, ali posegajo v čast in dobro ime tožnika. Ta presoja je po mnenju pritožnice v bistvenem pomanjkljiva, saj se je omejila zgolj na vprašanje, ali imajo sporne izjave o tožniku ustrezno materialno podlago v resničnem življenju. Napačna logika sodišč se po mnenju pritožnice odraža tudi v sklepu Vrhovnega sodišča, ki je pri povzemanju pritožničinih navedb zapisalo, da "naj bi bil tožnik dolžan trpeti žaljiva, šokantna in vznemirljiva sporočila." Pritožnica poudari, da se nikakor ne zavzema za to, da ima vsakdo kar povprek pravico žaliti druge in jih osebno diskreditirati. Pač pa vidi problem v že omenjenih pomanjkljivostih pri tehtanju med pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave) na eni strani ter pravico do varstva človekovega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani. Prav glede tega perečega vprašanja bi moralo Vrhovno sodišče po njenem mnenju dopustiti revizijo. Upoštevati bi moralo stališče ESČP (sprejeto v sodbi v zadevi Lingens proti Avstriji), po katerem osebe, ki v javnosti nastopajo kot nosilci javnih funkcij, sebe in svoje delovanje vedoma podvržejo strogi in zahtevni kritiki javnega očesa, kar zajema vsako posamično besedo in dejanje, katerega storijo ob izvrševanju svoje funkcije. Zato naj bi bilo nujno, da imajo glede posegov v njihovo čast in dobro ime višjo toleranco. Po mnenju pritožnice ni dvoma, da je tožnik ustrezal navedenim kriterijem, saj je bil vodja ene izmed glavnih zavarovalnic v Republiki Sloveniji, ki je v večinski državni lasti. Torej je bil vsaj relativno javna oseba že v času spornih objav. Meja, pri kateri lahko govorimo o posegu v njegovo čast in dobro ime, je zato postavljena izjemno visoko. Pritožnica poudari, da je v svoji knjigi zgolj podala svoje vrednostne ocene o tožniku, vse v kontekstu literarnega dela, te ocene pa je treba brati v kontekstu celotne knjige. Pritožnica je prepričana, da ima pravico izražati svoja lastna stališča in to je v svoji knjigi tudi storila, in sicer na podlagi podatkov, ki so ji bili na voljo in katere je sama zbrala, ter nato podala svojo oceno o tožniku, sicer z malo bolj ostrimi besedami. Ker tožnik sodi med javne osebnosti, je bil po mnenju pritožnice dolžan trpeti širše meje kritike, tudi v stilu in slogu, ki preveva knjigo kot celoto. Pri tem se pritožnica sklicuje na stališče ESČP, po katerem svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe (tako npr. ESČP v sodbi v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 12. 1976). Pritožnica je prepričana, da je Vrhovno sodišče s tem, ko ni dopustilo revizije, ravnalo ravno v nasprotju z navedenimi stališči ESČP. Meni, da gre v njenem primeru za zelo primerljivo situacijo z zadevo Lingens proti Avstriji, v kateri je bil pritožnik obsojen zaradi uporabe določenih ostrih izrazov na račun Kreisky-a. Pritožnica opozori, da so vzporednice med njenim in navedenim primerom zelo jasne. Poudari, da je bilo v času pisanja njene knjige v zvezi z zavarovalnico Vzajemna, d. d., izjemno veliko govora, posledično tudi o tožniku. Kot zatrjuje pritožnica, je ravnala v duhu pravice javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena, in sicer je v omenjeni knjigi izrazila svoje mnenje oziroma osebno prepričanje tudi o tožniku kot javni osebi. Pri tem je prepričana, da ni posegla v čast in dobro ime tožnika v zasebnem življenju, pač pa je zgolj izkoristila svojo pravico do svobode izražanja v delu, ki se je nanašal ne njegovo delovanje v javni sferi.      
 
6. Pritožnica sodiščem očita, da so preozko presojala posamezne navedbe v njeni knjigi, pri čemer so tudi napačno ocenila, da so ostale njene izjave o tožniku nedokazane oziroma nepodkrepljene, kar je privedlo do sklepa o njihovi protipravnosti. V tem okviru pritožnica opozori na stališča ESČP, sprejeta v sodbi v zadevi Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji z dne 25. 6. 1992, v kateri naj Thorgeir ne bi imel dovolj dokazov za podkrepitev svojih trditev o tem, da je reykjaviška policija podkupljiva in skorumpirana. Pritožnica meni, da je njen primer praktično identičen navedenemu. Poudari, da se je pri pisanju svoje knjige naslonila na podatke, ki so ji bili dosegljivi prek kriminalistov, protikorupcijske komisije, ogromnega števila člankov v medijih (Delo, Finance), prisostvovanja na kazenskih obravnavah ter iz drugih virov. Tako pestre in raznolike zbirke virov po njenem mnenju nikakor ni mogoče šteti kot nezadostno podlago za navedbe, zapisane v knjigi. Pritožnica meni, da mora biti novinarjem in drugim osebam omogočeno, da izrazijo svoje vrednostne sodbe neobremenjeno. Nižja sodišča naj bi s tem, ko so od pritožnice zahtevala, da vsako svojo navedbo konkretno dokaže in podkrepi, kršila merila presoje ESČP. Pritožnica meni, da bi morala sodišča presojati knjigo kot celoto, prav tako bi morala presojati tudi vire za posamezne navedbe v knjigi kot celoto. Pritožnici se zdi iluzorno dokazovati resničnost vsakega posameznega, osamljenega vira za posamezno sporno navedbo. Pritožnica poudari, da se je trudila dokopati do resnice glede vseh zgodb, povezanih z zavarovalnico Vzajemna, d. d.; te so že po naravi stvari zelo kompleksne, zato od pritožnice ni bilo mogoče pričakovati, da bo za vsaka besedo in stavek imela skoraj stoodstotno zanesljiv vir. V tem pogledu se pritožnica znova sklicuje na stališča ESČP, sprejeta v sodbi v zadevi Bodrožić proti Srbiji. Če upoštevamo celotno količino poročanja o nepravilnostih zavarovalnice Vzajemna, d. d., pod vodstvom tožnika, sproženih kazenskih in civilnih postopkih, po mnenju pritožnice ni dvoma, da so bili v danem primeru izpolnjeni pogoji, v katerih ESČP kot del svobode govora dopušča tudi neposredne žaljivke ter žaljive primerjave. Tožnik je bil del živahne javne razprave kot vidni predstavnik zavarovalnice Vzajemna, d. d., in je bil zato dolžan trpeti višjo stopnjo tolerance.
 
7. Glede na vse navedeno, je pritožnica prepričana, da je prišlo v obravnavani zadevi do prekomernega posega v njeno svobodo izražanja oziroma svobodo literarnega ustvarjanja, tako v ožjem kot širšem smislu. Tako Vrhovno sodišče kot tudi nižji sodišči naj bi svoje odločitve oprli na prehitre in površne ocene. Pritožnica znova poudari, da je v svoji knjigi obravnavala splošno dogajanje v javnem prostoru (in ne zgolj tožnika) in da je hotela opozoriti na nepravilnosti, ki se v tem prostoru dogajajo. Pritožnica se sklicuje tudi na stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v odločbi št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999. Meni, da so vse navedene pomanjkljivosti pri tehtanju privedle do nepravilne in nezakonite odločitve sodišč. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ter vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.
 
8. Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).
 
9. Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožnici kršena pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave).
          
10. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.
 
 
dr. Etelka Korpič – Horvat
  Predsednica senata
 
Up-1019/12-22
26. 3. 2015
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ane Lapuh, Ljubljana, ki jo zastopa Nina Zidar Klemenčič, odvetnica v Ljubljani, na seji 26. marca 2015
 

odločilo:

 
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1056/2007-I z dne 4. 2. 2010 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Predmet spora v pravdnem postopku je bila presoja, ali je pritožnica (v pravdi toženka) s svojimi zapisi v knjigi Dosje Rokomavhi razžalila čast in dobro ime tožnika Marka Jakliča in je zato nastala njena odškodninska obveznost za škodo, ki jo je tožniku povzročila s poseganjem v njegove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pritožnica dolžna sklicati tiskovno konferenco, na katero mora pisno povabiti predstavnike določenih medijev, ter na njej preklicati svoje navedbe, objavljene v knjigi Dosje Rokomavhi, in sicer:
– da je Marko Jaklič "brezobzirna baraba",
– da "Zavrl od Jakliča (Vzajemne) prejema nakazila",
– da "Jaklič plačuje Boža Novaka, čeprav ta ničesar ne dela za Vzajemno, ampak ga plačuje le zaradi sigurnosti, prejemanje denarja zaradi tega, da se izogneš morebitnemu tveganju linčev v javnosti, da je podkupovanje …",
– da Marko Jaklič "drugačen kot pokvarjen ne more biti",
– da je Marko Jaklič "cvikator",
– da bo Marko Jaklič "pobral ves denar zavarovancev Vzajemne",
– da je Marko Jaklič "zagrešil malomarno krajo",
– da se Marko Jaklič "bojda ukvarja s črno magijo",
– da "Marko – Čarko zelo rad grozi in počne vragolije",
– da je Marko Jaklič "grozil predsednikom vlade",
– da "naj bi imel Marko Jaklič prste vmes pri tem, ko je bil g. Dušan Kidrič pošprican s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celo ubili", ter se opravičiti tožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, storjene s temi navedbami. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da se pritožnici v bodoče prepoveduje posegati v osebnostne pravice ter čast in dobro ime tožnika z navedenimi navedbami. Odločilo je še, da je pritožnica dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2006. V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je nato vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da zakonski pogoji za dopustitev revizije niso podani.
 
2. Izpodbijana odločitev sodišč temelji na stališču, da sporne izjave, ki jih je pritožnica zapisala v svoji knjigi, pomenijo osebno žalitev tožnika. Po presoji sodišč je bila pritožnica sama generator govoric o tožniku, ki jih je posredovala kot informacije, prejete od pristojnih organov, ter si je z neresnicami, govoricami in namigovanji v obliki "preverjenih" trditev prizadevala tožnika medijsko linčati "na način najbolj senzacionalističnega rumenega tiska". Sodišče prve stopnje je ocenilo, da že sam podnaslov knjige (tj. "necenzurirano pričevanje o slovenskih trgovcih z informacijami") kaže na to, da gre za širjenje informacij in ne za umetniško pripoved. Po stališču sodišča prve stopnje je pritožnica izkoristila pozornost javnosti glede družbe Vzajemna, d. v. z., Ljubljana,[1] in glede tožnika ter ga poskušala medijsko diskreditirati. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je bil tožnik tedaj res "oseba javnega prava" in je javnost imela legitimen interes izvedeti določene informacije o njegovem ravnanju. Vendar to po presoji sodišča ne more biti iztočnica za pritožnico, da v medijski prostor vnaša neresnice, govorice, namigovanja v obliki "preverjenih" trditev, ko govorice poskuša prikazati kot "podatke" in "informacije" dobro obveščenih virov. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da v tej zadevi tehtanje med pravicami v koliziji odpade, saj "gre v konkretnem primeru zgolj za zlorabo osebnostnih pravic tožnika s ciljem želje po dobičku, tako ravnanje pa se ne more subsumirati pod pravico do svobodnega izražanja mnenja". Višje sodišče je v celoti pritrdilo oceni in stališčem prvostopenjskega sodišča. Pojasnilo je, da je pravica javnosti, da je obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, tisti vidik, ki utemeljuje, da se mora osebnostna pravica te osebe izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Po drugi strani prav ta demokratični interes javnosti pomeni tudi posebno odgovornost, ki se zahteva od novinarja. Po stališču Višjega sodišča se novinar, ko bo trčil v osebnostno pravico druge osebe, ne bo mogel sklicevati na demokratični interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje, temveč izrablja medij kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. Prav to je po presoji Višjega sodišča mogoče očitati pritožnici. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala resničnosti informacij niti okoliščin, ki bi izkazovale, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Po ugotovitvah sodišča predhodni članki, ki so obravnavali problematiko Vzajemne, niso dajali vrednostnih sodb o tožniku na način osebnega napada nanj in razvrednotenja, kot je to storila pritožnica. Višje sodišče je dodalo, da ob razčlenitvi konteksta ter oceni širšega okvirja, v katerem so bile zapisane sporne trditve, in uporabe jezika ni mogoče oceniti, da bi bil pritožničin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa. Po stališču Višjega sodišča se v razmerju do tožnika kot cilj knjige izkazuje poudarjanje njegovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica tudi ni dokazala dejstev, na katera je vezala svoje vrednostne sodbe o tožniku. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem kot preverjeno resničnih pa je v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja.
 
3. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Opozarja na neskladje izpodbijane odločitve s stališči, sprejetimi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Prepričana je, da razlogi za omejitev njene pravice do svobode izražanja v obravnavanem primeru niso bili izkazani. Zatrjuje, da je knjiga Dosje Rokomavhi njeno literarno delo, v katerem se med drugim dotika tožnika in njegovega delovanja v okviru družbe Vzajemna. Poudari, da ima navedena knjiga več poglavij, ki obravnavajo različne teme, osebe in dogodke, da jo je treba brati kot celoto in ni dopustno izvzemati posameznih stavkov in besednih zvez iz njenega konteksta. Po zatrjevanju pritožnice v tem primeru ni šlo za objavo članka, prispevka ali vesti, torej informacij, ki po funkcijski zvrsti spadajo v t. i. publicistično zvrst, pač pa je predmet obravnave knjiga – literarno delo, ki spada v umetnostno zvrst, katere namen ni obveščanje o dejstvih in dogodkih, temveč je treba celotni kontekst gledati širše. Pritožnica poudari nujnost tehtanja med pravicami, ki so v obravnavanem primeru v koliziji, tj. pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) na eni strani ter pravico do varstva človekovega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani. Zatrjuje, da v obravnavani zadevi na nobeni stopnji sojenja takšno tehtanje ni bilo izvedeno, pač pa so sodišča iz konteksta iztrgala posamezne izjave in jih nato samostojno presojala v smislu, ali posegajo v čast in dobro ime tožnika. Ta presoja je po mnenju pritožnice v bistvenem pomanjkljiva, saj se je omejila zgolj na vprašanje, ali imajo sporne izjave o tožniku ustrezno dejansko podlago v resničnem življenju. Po mnenju pritožnice ni dvoma, da je bil tožnik v spornem času kot vodja ene izmed glavnih zavarovalnic v Republiki Sloveniji (v večinski državni lasti) vsaj relativno javna oseba. Zato je bil dolžan trpeti širše meje kritike, tudi v stilu in slogu, ki preveva knjigo kot celoto. Kot poudari pritožnica, je bilo v času pisanja knjige v zvezi z družbo Vzajemna izjemno veliko govora, posledično tudi o tožniku. Zatrjuje, da je ravnala v duhu pravice javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena in je v knjigi izrazila svoje mnenje oziroma osebno prepričanje tudi o tožniku kot javni osebi. Meni, da pri tem ni posegla v čast in dobro ime tožnika v zasebnem življenju, pač pa je zgolj izkoristila svojo pravico do svobode izražanja v delu, ki se je nanašal na tožnikovo delovanje v javni sferi. Pritožnica je prepričana, da ima pravico izražati svoja lastna stališča, kar je v svoji knjigi tudi storila, in sicer na podlagi podatkov, ki so ji bili na voljo in ki jih je sama zbrala.
 
4. Pritožnica sodiščem očita, da so preozko presojala posamezne navedbe v njeni knjigi, pri čemer so tudi napačno ocenila, da so ostale njene izjave o tožniku nedokazane. Zatrjuje, da se je pri pisanju knjige naslonila na podatke, ki so ji bili dosegljivi prek kriminalistov, protikorupcijske komisije, ogromnega števila člankov v medijih (Delo, Finance), prisostvovanja na kazenskih obravnavah ter iz drugih virov. Tako pestre in raznolike zbirke virov po njenem mnenju nikakor ni mogoče šteti kot nezadostno podlago za navedbe, zapisane v knjigi. Pritožnici se zdi iluzorno dokazovati resničnost vsakega posameznega, osamljenega vira za posamezno sporno navedbo. Če upoštevamo količino poročanja o nepravilnostih družbe Vzajemna pod vodstvom tožnika ter sproženih kazenskih in civilnih postopkih, po mnenju pritožnice ni dvoma, da so bili v danem primeru izpolnjeni pogoji, v katerih ESČP kot del svobode govora dopušča tudi neposredno žaljive izjave. Ker izpodbijana odločitev sodišč ne upošteva stališč ESČP in pomeni prekomeren poseg v pravico do svobode izražanja, pritožnica predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
 
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1019/12 z dne 19. 6. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, v katerem pritožnica izpodbija sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. V delu, v katerem je izpodbijan sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravdnega postopka, ki nanjo ni odgovorila.
 
 
B.
 
6. Nosilno stališče sodišč v izpodbijanih sodbah je, da je pritožnica s spornimi zapisi o tožniku v knjigi Dosje Rokomavhi šla tako daleč, da njeni zapisi ne uživajo varstva v okviru pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Po stališču sodišč je pritožnica zlorabila svojo pravico do svobode izražanja izključno za osebni napad na tožnika in se zato njeno ravnanje ne more subsumirati pod pravico do svobode izražanja. Zato sta sodišči šteli, da ni treba izvajati tehtanja med pritožničino pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano v 34. in 35. členu Ustave. Pritožnica tej presoji nasprotuje in poudarja nujnost tehtanja skladno s stališči, sprejetimi v praksi ESČP.
 
7. Ustavno sodišče mora, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je mogoče pritožničino knjigo opredeliti kot literarno (umetniško) delo, ki bi bilo varovano v okviru pravice do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave),[2] presoditi, ali pritožnica v zvezi s spornimi zapisi v svoji knjigi uživa varstvo svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ta ustavna določba vsakomur zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Različne oblike svobode izražanja so prvi pogoj za samouresničitev posameznika.[3] Splošna svoboda izražanja tako pomeni, da lahko posameznik v družbi svobodno izraža svojo osebnost, svoje misli in poglede pa tudi zablode, vprašanja, iskanja.[4] Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Zato prvi odstavek 39. člena Ustave kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, ki ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.[5]
 
8. Pravica do svobode izražanja ni neomejena. Enako kot za druge človekove pravice tudi zanjo velja, da je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Največkrat prihaja do kolizije prav s pravico do varstva nedotakljivosti osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so tako določeni v 34. in 35. členu Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.[6]
 
9. Zakonodajalec je že pri opredelitvi civilnopravnih norm, ki urejajo varstvo osebnostnih pravic, upošteval načelo sorazmernosti. V prvem odstavku 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) je določil, da ima vsakdo pravico od sodišča ali drugega pristojnega organa zahtevati prenehanje kršitev osebnostnih pravic.[7] V drugem odstavku istega člena je določil možnost zagrozitve s plačilom denarne kazni, če kršitelj ne preneha kršiti osebnostnih pravic.[8] Skladno s 178. členom OZ lahko posameznik, ki mu je kršena osebnostna pravica, doseže objavo sodbe ali popravka oziroma preklic izjave, s katero je bila storjena kršitev.[9] V 179. členu OZ je urejena tudi možnost določitve pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve osebnostne pravice. Kljub temu, da je zakonodajalec pri zakonskem urejanju upošteval načelo sorazmernosti, ni mogel na splošno (in abstracto) in vnaprej predvideti vseh okoliščin, v katerih lahko pride do posega v osebnostne pravice oziroma v čast in dobro ime. Zato je naloga sodišča kot razlagalca pravne norme, da ob soočenju s konkretnim dejanskim stanom upošteva in ovrednoti okoliščine konkretnega primera in ob upoštevanju načela sorazmernosti odloči o obstoju kršitve osebnostne pravice ter o zanjo ustrezni civilnopravni sankciji. Sodišče mora opredeliti vsebino človekovih pravic v koliziji in na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic oblikovati pravilo o njunem sobivanju glede na okoliščine konkretnega primera. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.[10] Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne izključi iz obravnavanja. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme spregledati okoliščin, ki so ustavnopravno pomembne.[11]
 
10. Glede na varstvo, ki ga uživa pravica do svobode izražanja, je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. Toliko bolj to velja za primere, ko sodišče posamezniku v celoti odreče pravico do izvrševanja svobode izražanja oziroma njegovo ravnanje izključi iz varstva te človekove pravice. Ko gre za vprašanje vsebine in obsega pravice do svobode izražanja, ima Ustavno sodišče pristojnost, da preveri, ali so stališča, na katerih temelji odločitev sodišča, sprejemljiva z vidika pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Zlasti mora presoditi, ali je omejitev oziroma v obravnavanem primeru celo izključitev pritožnice iz varstva navedene človekove pravice, skladna z ustavnopravnimi merili ter utemeljena z ustreznimi in zadostnimi razlogi.
 
11. Ugotovitev, da gre za pretirane, ostre in žaljive izjave, sama po sebi ne daje podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.[12] V interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, je namreč treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih sodb lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala.[13] Na drugi strani je zaradi varstva pravic iz 34. in 35. člena Ustave tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer piscu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.[14] Zato varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
 
12. Tudi ESČP v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba te ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil ta sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient). Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je varovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, je treba upoštevati več kriterijev, zlasti tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu.[15] Navedenega tehtanja ESČP ne izvede le v primerih, ko presojane izjave pomenijo širjenje sovražnega govora ali nestrpnosti (rasne, verske, etnične ipd.).[16] V tovrstnih primerih ESČP poudarja, da se ni mogoče sklicevati na pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, če je njeno izvrševanje v nasprotju s 17. členom EKČP.[17] Po ustaljenem stališču ESČP svoboda izražanja iz 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma in strpnosti, brez katerih ni demokratične družbe.[18] Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.[19] Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma blatenje.[20] ESČP poudarja, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave.[21] Nadalje je treba upoštevati, da so lahko meje sprejemljive kritike v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih nalog in pristojnosti.[22] Kot pomemben vidik ESČP poudarja tudi razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami: medtem ko so trditve o dejstvih podvržene dokazovanju resničnosti, pri vrednostnih sodbah takšno dokazovanje po naravi stvari ni mogoče. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za takšne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga (a sufficient factual basis). Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage.[23] Zahteva po dokazovanju resničnosti vrednostnih sodb nasprotuje svobodi izražanja mnenj kot enem od temeljnih elementov pravice, varovane v 10. členu EKČP.[24]
 
13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da pritožničini zapisi o tožniku pomenijo osebni napad nanj, poskus njegovega ponižanja in očrnitve, tako na osebni kot na poklicni ravni. Po ugotovitvah sodišča pritožnica v knjigi ni zapisala preverjenih informacij, ki naj bi jih prejela od organov, temveč je bila sama generator govoric, ki jih je nato posredovala dalje kot preverjene. Iz sodbe sodišča prve stopnje še izhaja, da so v spornem obdobju novice o družbi Vzajemna in tožniku polnile dnevne časopise, tema pa je bila statusno preoblikovanje družbe Vzajemna. Po ugotovitvah sodišča so članki poročali o poteku dogajanja in večinoma izražali kritiko predvidenega statusnega preoblikovanja, do katerega kasneje sicer ni prišlo, oziroma nestrinjanje z njim. Po oceni sodišča prve stopnje v spis predloženi članki grajajo ravnanje tožnika in ne njegove osebe. Precejšen del pritožničinih trditev pa meri na osebno žalitev tožnika, medtem ko glede nekaterih trditev pritožnica ni dokazala, da jih je kakorkoli resno preverjala. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da v obravnavani zadevi tehtanje med pravicami v koliziji odpade, saj "gre v konkretnem primeru zgolj za zlorabo osebnostnih pravic tožnika s ciljem želje po dobičku, tako ravnanje pa se ne more subsumirati pod pravico do svobodnega izražanja mnenja."
 
14. Višje sodišče je pritrdilo navedenim stališčem sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da ob razčlenitvi konteksta ter oceni širšega okvirja, v katerem so bile zapisane sporne trditve, in uporabe jezika ni mogoče skleniti, da bi bil pritožničin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa. V razmerju do tožnika se kot cilj knjige izkazuje poudarjanje njegovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica tudi ni dokazala dejstev, na katera je vezala svoje vrednostne sodbe o tožniku. Do njihove morebitne neresničnosti je bila brezbrižna, kar naj bi izhajalo že iz njenih navedb v sami knjigi. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem kot preverjeno resničnih je po stališču Višjega sodišča v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja. Zato je pritožnica s svojim ravnanjem "presegla meje svojega abstraktnega upravičenja oziroma pravice do svobode izražanja oziroma posegla v tožnikove osebnostne pravice, zato je podana njena odškodninska odgovornost".
 
15. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči v spornih pritožničinih zapisih o tožniku prepoznali namen zaničevanja. Kadar ostre in kritične izjave niso usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave (ad rem), pač pa preidejo na osebno raven (ad personam), se lahko zastavi vprašanje, ali so bile podane izključno z namenom zaničevanja prizadete osebe. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Vendar pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.[25] Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.
 
16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč mora Ustavno sodišče presoditi, ali sta sodišči ustrezno in zadostno utemeljili sklep, da sporni pritožničini zapisi pomenijo osebni napad na tožnika oziroma poskus njegovega ponižanja in očrnitve ter da zato niso varovani s pravico do svobode izražanja. Pritožnica v omenjeni knjigi opisuje svoje videnje dogodkov v slovenskem medijskem prostoru, pri čemer v svojo pripoved vplete več znanih osebnosti iz slovenskega gospodarskega in političnega prostora.[26] Sporne izjave, ki se nanašajo na tožnika, so zapisane v poglavju, ki ga je pritožnica naslovila "Burleska Vzajemna".[27] Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so o tematiki statusnega preoblikovanja družbe Vzajemna v spornem času pisali in poročali praktično vsi mediji. Po ugotovitvah sodišča so članki poročali o poteku dogajanja in večinoma izražali kritiko predvidenega statusnega preoblikovanja, do katerega kasneje sicer ni prišlo, oziroma nestrinjanje z njim. Dogajanje v zvezi z družbo Vzajemna je torej zadevalo razpravo v interesu širše javnosti. Tožnik kot predsednik uprave družbe Vzajemna je bil v spornem času posebej izpostavljen javnosti in je bil glede ravnanj, storjenih pri opravljanju te funkcije, dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike.
 
17. Na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave je imela pritožnica pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju v zvezi z družbo Vzajemna, ki je bilo del javne razprave. Četudi drži predpostavka, da so jezik in izrazi, ki jih je uporabila v spornih zapisih, ostri in je mogoče vsaj nekatere od njih dojemati kot žaljive, je bil na drugi strani tožnik kot (relativna) javna osebnost, ki je opravljal poslovodno funkcijo v družbi Vzajemna, dolžan glede ravnanj, povezanih z opravljanjem te funkcije, trpeti širše meje dopustne kritike, kot če bi šlo za anonimnega posameznika. Dejstvo, da je pritožnica uporabila zelo neposreden, provokativen stil izražanja, samo po sebi ne zadošča za sklep, da je pravico do svobode izražanja izvrševala izključno z namenom blatenja oziroma očrnitve tožnika. Upoštevati je namreč treba, da je tudi oblika izražanja skupaj z vsebino izjav varovana v okviru pravice do svobode izražanja.[28]
 
18. Za izključitev pritožnice iz varstva pravice do svobode izražanja tudi ne zadošča ugotovitev sodišč, da naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage. Le če bi sodišče ugotovilo, da je pritožnica vedoma in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o tožniku oziroma da je pri tem ravnala hudo malomarno (brezbrižno), bi ji lahko očitalo zlorabo pravice do svobode izražanja.[29] Vendar ugotovitve sodišč ne potrjujejo takšnega ravnanja pritožnice, ki je s sklicevanjem na številne časopisne članke vendarle skušala dokazati, da je imela dejansko podlago za sporne zapise.[30] Poleg tega je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da je pritožnica zavestno in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o njem oziroma da je pri tem ravnala brezbrižno, ne ozirajoč se na resničnost zapisanih trditev.
 
19. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da v izpodbijanih sodbah ni ustreznih in zadostnih razlogov za stališče, da naj bi pritožnica zlorabila pravico do svobode izražanja izključno za žalitev oziroma sramotitev tožnika in da zato njeno pisanje ni varovano s pravico do svobode izražanja. Ker sta sodišči pritožnico brez ustreznih in zadostnih razlogov izključili iz varstva pravice do svobode izražanja, sta kršili njeno pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Okoliščine konkretnega primera sodišču nalagajo dolžnost tehtanja med človekovimi pravicami v koliziji. Pri ponovnem odločanju bo tako moralo sodišče opraviti tehtanje med pritožničino pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano v 34. in 35. členu Ustave.
 
 
C.
 
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Jadek Pensa je dala pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
 
 
mag. Miroslav Mozetič
Predsednik
 
[1] Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d. v. z., je družba za vzajemno zavarovanje, ustanovljena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 29/98 – ZZVZZ-C). Ustanovitelj je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (prim. 1. točko Statuta Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, d. v. z.).
[2] Podrobneje o pojmu umetnosti v ustavnopravnem smislu ter kriterijih presoje z vidika 59. člena Ustave glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36) in št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51).
[3] K. Jaklič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 417.
[4] T. Pavčnik, O mejah svobode umetniškega ustvarjanja, Pravna praksa, št. 19 (2007), str. 24 in nasl.
[5] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62).
[6] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174).
[7] Prvi odstavek 134. člena OZ se glasi: "Vsakdo ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice."
[8] Po drugem odstavku 134. člena OZ lahko sodišče oziroma drug pristojni organ odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.
[9] Člen 178 OZ se glasi: "Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino."
[10] Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-422/02, št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22) ter št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10, in OdlUS XIX, 7).
[11] Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14), št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40) in št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 35/12).
[12] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95. S to odločbo je Ustavno sodišče zavrnilo očitke o protiustavnosti tretjega odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99 – KZ), ki je določal, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
[13] Prav tam.
[14] Prav tam.
[15] Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012.
[16] Prim. sklepe ESČP v zadevah Garaudy proti Franciji z dne 24. 6. 2003, Schimanek proti Avstriji z dne 1. 2. 2000, Norwood proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 11. 2004 in Ivanov proti Rusiji z dne 20. 2. 2007.
[17] Člen 17 EKČP (prepoved zlorabe pravic) se glasi: "Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji."
[18] Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.
[19] Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.
[20] Prim. sodbo ESČP v zadevi Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003 ter sklep ESČP v zadevi Rujak proti Hrvaški z dne 2. 10. 2012.
[21] Prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014.
[22] Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji. Po stališču ESČP javni uslužbenci sicer niso izpostavljeni tako podrobni presoji vsake posamezne izjave in ravnanja, kot to velja za ravnanja in besede politikov. V določenih okoliščinah pa so pri izvrševanju svojih pristojnosti vendarle dolžni trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike.
[23] Prim. sodbe ESČP v zadevah Pedersen in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, Jerusalem proti Avstriji z dne 27. 2. 2001 ter Nilsen in Johnsen proti Norveški z dne 25. 11. 1999.
[24] Prim. sodbi ESČP v zadevah Mengi proti Turčiji z dne 27. 11. 2012 in Andrushko proti Rusiji z dne 14. 10. 2010.
[25] Prim. odločbo BVerfG št. 1 BvR 482/13 z dne 28. 7. 2014. V tej odločbi je nemško Zvezno ustavno sodišče poudarilo, da je treba v sodni praksi uveljavljen pojem sramotenja (Schmähkritik) razlagati ozko. Pretiranih ali žaljivih izjav samih po sebi ni mogoče šteti za sramotitev oziroma zaničevanje (Schmähung). Bolj pomembna je ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Bistvena značilnost zaničljive izjave je torej, da gre avtorju izjave zgolj za osebno žalitev, medtem ko je dejansko stanje oziroma ravnanje potisnjeno v ozadje.
[26] Pritožnica v podnaslovu svoje knjige zapiše, da gre za "necenzurirano pričevanje o slovenskih trgovcih z informacijami".
[27] Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik le ena od javnih osebnosti iz političnega in gospodarskega življenja, ki jih pritožnica omenja v svoji knjigi.
[28] Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12.
[29] V praksi ameriškega Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da mora tožnik dokazati, da se je toženec zavedal neresničnosti žaljivih izjav (actual malice) oziroma da je take izjave podal brezbrižno, ne ozirajoč se na njihovo resničnost (reckless). Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Gertz proti Robert Welch, Inc., 418 U. S. 323 (1974).
[30] Ob vpogledu v spis pravdne zadeve je mogoče ugotoviti, da je pritožnica priložila večje število člankov iz časopisov Finance in Delo glede nepravilnosti pri upravljanju družbe Vzajemna (ki so vodile celo v odvzem licence tožniku za vodenje uprave družbe), pisno izjavo o kazenski ovadbi na policiji, prijavo Komisiji za preprečevanje korupcije itd.
 
Up-1019/12-23     
13. 4. 2015
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa
 
Strinjam se z nosilnimi razlogi odločbe. Zato sem glasovala za razveljavitev izpodbijanih sodb. V tem mnenju želim pojasniti pojem ustreznih in zadostnih razlogov z zornega kota ustavnih zahtev v primerih, ko se sodišče sooči z razlago nedoločenih pravnih pojmov v določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), citiranih v 9. točki obrazložitve odločbe. Kot razumem, odločba pomena ustreznih in zadostnih razlogov s tega zornega kota ne opredeljuje. Omejujem se na primere, v katerih sporno izražanje zaradi svoje vsebine ni izključeno iz dometa svobode izražanja, to je pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Omejujem se torej na primere, ko izrek civilnopravnih sankcij s sodbo sodišča pomeni omejitev izvrševanja te pravice.
 
I.
 
1. Ko gre za varstvo zakonske pravice do dobrega imena in časti s civilnopravnimi sankcijami po OZ, se presoja sodišča zgosti v odgovoru na vprašanje, ali je podana kršitev te pravice. Kršitev je namreč (tisto) novo pravno dejstvo, iz katerega nastane upravičencu nova pravna možnost, to je možnost zahtevati varstvo kršene pravice.[1] Šele presoja sodišča, da je v posamičnem primeru kršitev podana, zato lahko utemelji sodbo z izrekom (konkretni kršitvi pravice) sorazmerne civilnopravne sankcije. Na drugi strani pa zavrnitev tožbenega zahtevka seveda ne pomeni zanikanja pravice do dobrega imena in časti. Gre le za zanikanje, da je v konkretnem primeru prišlo z očitanim ravnanjem do posega, ki bi ustrezalo pojmovanju kršitve te pravice.
 
2. OZ sankcionira kršitev osebnostnih pravic (med drugim tudi kršitev pravice do dobrega imena in časti posameznika), vendar pojma te kršitve ne opredeli. Izhodišče za razlago tega nedoločenega pravnega pojma je poseg, ki je, upoštevaje kriterij povprečnega človeka, več kot le neškodljiv, ki torej zasleduje vznemirjanje, motenje posameznika, ki je neka resna grožnja njegovi osebni dobrini. S tem v zvezi velja omeniti teorijo socialne adekvatnosti (Sozialadäquanztheorie), po kateri je vsakdo dolžan trpeti tiste tuje posege v lastne osebne dobrine, ki so družbeno adekvatni s stališča skupnega življenja v družbi, kot tudi opuščati izvrševanje lastnih osebnostnih pravic, ki bi bilo neadekvatno s tega gledišča. Za kršitev po OZ zavarovane pravice do dobrega imena in časti je zato značilno, da gre za varstvo pravice posameznika zoper ravnanje drugega posameznika, ki nedopustno (protipravno) posega vanjo. Sicer ne bi šlo za kršitev pravice. Predpostavka nedopustnosti mora biti, kot razumem, izpolnjena tudi v primerih, ko je pojavna oblika očitanega posega v pravico do dobrega imena in časti izražanje za ugled drugega morda škodljivih dejstev ali negativnih vrednostnih sodb. Ugovor, ki bi ga zatrjevani kršitelj v pravdnem postopku utemeljeval z ustavno zajamčeno svobodo izražanja, ob takem izhodišču ni nič drugega kot ugovor, da očitano mu ravnanje – izražanje ni bilo nedopustno. Če bi sodišče presodilo, da je ugovor zatrjevanega kršitelja utemeljen, bi to hkrati pomenilo, da ni podana kršitev osebnostne pravice; izražanje, četudi lahko škodljivo za dobro ime in čast drugega, v takem primeru namreč ne bi bilo nedopustno.
 
3. S sankcijami (med drugim) za primer kršitve pravice do dobrega imena in časti OZ izraža na splošni ravni, da ustavno zajamčena svoboda izražanja v domačem pravnem redu ni neomejena. Njene meje je (med drugimi) iskati v pravicah drugih, tudi v pravici do časti in dobrega imena. Na zakonski ravni so s tem urejene omejitve izvrševanja te svoboščine,[2] za kar ima zakonodajalec pooblastilo v tretjem odstavku 15. člena Ustave.[3] Toda, zdi se, da je treba odgovor na vprašanje, ali je izrek sankcij po OZ zaradi kršitve pravice do dobrega imena in časti posameznika v posamičnem primeru skladen z vidika ustavno zajamčene svobode izražanja, šele poiskati. Pri tem je očitno dvoje. Prvič, da je pred izrekom sankcij, predvidenih v OZ, treba izoblikovati pravo za konkretni primer, in drugič, da je nadaljnja konkretizacija prava zaupana sodišču.
 
4. Zakonodajalec torej prepušča sodišču, da udejanja pozitivne dolžnosti države na dveh področjih njenega delovanja: na področju varstva osebnega dostojanstva, zasebnosti in osebnostnih pravic posameznika v razmerjih med posamezniki in na področju zagotavljanja učinkovitega izvrševanja svobode izražanja. Vsako izmed njiju opredeljuje (in omejuje) ustavnopravni objekt varstva.[4] Oba objekta varstva imata po Ustavi vse prej kot vrednostno nevtralen pomen.[5] [6] Gre namreč za varstvo vrednot, ki imajo v družbi pomembno mesto in ki so inkorporirane v pravicah iz 34. in 35. člena ter prvega odstavka 39. člena Ustave. V tem smislu in okviru so pravkar omenjene pravice objektivne, učinkujejo kot načela.
 
5. Sodbe o tožbenem zahtevku zaradi kršitve pravice do dobrega imena in časti, kot razumem, brez predhodno opravljene izbire, katera izmed vrednot, ki sta v konkretnem primeru zaradi nasprotujočih si interesov pravdnih strank v koliziji, prevlada, niti ni mogoče izreči.[7] Očitno je potrebno soočenje in ovrednotenje nasprotujočih si interesov v okoliščinah konkretnega primera. Te zahtevne naloge brez opredelitve mesta soočenja, ki šele omogoči izostritev konkurirajočih se interesov, ne bo mogoče opraviti.[8] Upoštevati je treba torej vsebini in naravi vrednot, inkorporiranih v človekovih pravicah, ki sta v trku, logiko, običaje, splošno sprejeta merila človekovega ravnanja, pomen morebitnega javnega interesa in seveda vse okoliščine primera.
 
6. Enako kot za zakonodajalca velja tudi za sodišča dolžnost spoštovanja tretjega odstavka 15. člena Ustave. Toliko bolj takrat, ko se jim zaupa nadaljnja konkretizacija prava, katere bistvo je pravzaprav kreiranje prava za konkretni primer. In še toliko bolj takrat, ko gre pri tem za iskanje odgovora na vprašanje, katera izmed v konkretnem primeru soočenih ustavnih vrednot naj v konkretnem primeru in zaradi okoliščin konkretnega primera prevlada. Dvojne varovalne vloge, ki je sodiščem zaupana v sporih, kot je obravnavani, namreč dolžnost varovanja osebnih dobrin posameznikov v sporih med posamezniki, ki pa jo ima (jo sme imeti) le do meje, ki ji jo opredeljuje druga dolžnost, to je dolžnost zagotavljanja učinkovitega izvrševanja ustavno zajamčene svobode izražanja, brez upoštevanja zahtev tretjega odstavka 15. člena Ustave sodišče, kot razumem, niti ne more opraviti.[9] Pred očmi je namreč treba imeti, da bo izrek civilnopravnih sankcij zaradi kršitve pravice do dobrega imena in časti, praviloma pomenil omejitev izvrševanja ustavno zajamčene svobode izražanja, ta poseg v svobodo izražanja pa se lahko opraviči le, če okoliščine danega primera utemeljijo dolžnost varovanja prve pravice. Ko sodišča torej razlagajo abstraktno predpisano predpostavko civilnopravnega predpisa, ki ga morajo uporabiti, to je pojem kršitve pravice do dobrega imena in časti, v sporih, kot je obravnavani, bodo konflikt, ki ga morajo razrešiti, lahko razrešila le z upoštevanjem tretjega odstavka 15. člena Ustave, ki vnaša zapoved po spoštovanju načela sorazmernosti pri omejevanju pravic.[10] Zakonsko predvidena konkretizacija prava vnaša s tem tudi potrebo po tehtanju med kolidirajočimi se interesi, zavarovanimi v okviru vrednot, inkorporiranih v človekovih pravicah. Po tej metodi, ki nalaga upoštevanje ustavnopravno pomembnih vsebin, bo šele sodišče lahko odgovorilo na vprašanje, ali je podana v tožbi zatrjevana kršitev pravice do dobrega imena in časti. Ker ni enote mere, ki bi omogočala nasprotujoče si interese zreducirati na skupni imenovalec, zahteva po tehtanju hkrati sili sodišče, da odstrne racionalne razloge za konkretizacijo prava in s tem za svojo odločitev, pa seveda tudi, da obrazloži, kako je v okoliščinah konkretnega primera upoštevalo ustavnopravno pomembne kriterije.[11] To pomeni, da je v tem procesu v okoliščinah konkretnega primera treba upoštevati tipične, doslej izoblikovane kriterije, opredelitve in posebnosti posameznega primera.
 
7. Čeprav je država po Ustavi dolžna varovati ugled posameznika v razmerjih med posamezniki, zgolj to, da je bilo sporno izražanje morda škodljivo za ugled, še ne zadostuje za odgovor na vprašanje, ali je v danem primeru podana kršitev pravice do dobrega imena in časti, ki utemeljuje izrek civilnopravnih sankcij zoper kršitelja. Sodišče mora namreč odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj ni bilo dolžno upoštevati interesov zatrjevanega kršitelja, ki jih varuje svoboda izražanja, izhajajoč pri tem iz osebnih in družbenih dimenzij svobode govora. Če teh razlogov sodba ne vsebuje, manjkajo razlogi, ki bi opredeljevali element nedopustnosti spornega izražanja in s tem element nedopustnosti konkretnega posega v pravico do dobrega imena in časti.
 
 
                                                                                          II.
 
8. Presoja Ustavnega sodišča je bila opravljena, kot razumem, s perspektive, da z izpodbijanimi sodbami izrečene civilnopravne sankcije[12] omejujejo izvrševanje svobode izražanja. Sicer očitek kršitve pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil utemeljen. Menim, da zahteva po ustreznih in zadostnih razlogih, izražena (nazadnje) v 19. točki obrazložitve in naslovljena na sodišči(a), ob takšnem izhodišču ne pomeni nič drugega kot zahtevo po doslednem spoštovanju elementov te omejitve. Ti elementi so namreč ustavne garancije, pod katerimi se sme izvrševanje ustavno zajamčene svobode izražanja v posamičnem primeru omejiti s civilnopravnimi sankcijami, opredeljenimi na zakonskem nivoju (v OZ).
 
9. Če razlogi, na katerih temelji sodna odločitev, za dani pravni okvir niso ustrezni (relevantni), ne utemeljijo izrečene pravne posledice, ki jo opredeljuje prav dani pravni okvir. Za očitek, da razlogi sodbe niso zadostni, pa je značilen (poenostavljeno) dvom o utemeljenosti izrečene pravne posledice, ki ga obrazložitev sodbe ne sme vzbujati. Razlogi morajo, da bi bili prepričljivi (in ne dvomljivi), odstirati spoznanjski proces iskanja sodbe, ki vključuje razmisleke in odgovore na vsa pravno pomembna vprašanja posamičnega primera, s čimer imam v mislih tudi odsotnost apodiktičnih argumentov.[13]
 
10. Odsotnost ustreznih in zadostnih razlogov, ki bi utemeljili ustavno dopustnost s sodbo izrečene (konkretne) omejitve izvrševanja svobode izražanja, pomeni, da so bili prezrti elementi dopustnosti konkretne omejitve. Sodba torej razlaga pojem kršitve pravice do dobrega imena in časti, ne da bi upoštevala potrebo po utemeljitvi ustavne dopustnosti konkretne omejitve izvrševanja svobode izražanja. Zato temelji na stališčih, ki niso združljiva z ustavno zajamčeno svobodo govora. To pa pomeni, da stališča, na katerih sodba temelji, kršijo subjektivno pravico – svoboščino ustavne pritožnice iz prvega odstavka 39. člena Ustave.
 
 
                                                                                        III.
 
11. Naj pojem nezadostnih razlogov ponazorim s tremi konkretnimi pojasnili. Razume se, da gre za moje razumevanje nezadostnosti razlogov izpodbijanih sodb, in sicer (1) glede stališča sodišča, da pritožnica ni imela namena odpreti resne razprave o zadevah javnega interesa, (2) glede odsotnosti opredelitve danega konteksta spornih izjav in (3) glede odsotnosti jasnega stališča o pomenu spornih izjav in njihove umestitve med trditve o dejstvih in vrednostne sodbe.
 
12. Ko gre za vsebine, ki prispevajo k javni debati o temah, ki so prepoznane kot teme iz javnega interesa, je dana velika teža pravici do svobode izražanja. Med drugim zato, ker se v tovrstnih primerih skozi interes posameznika pravzaprav izraža interes javnosti do dostopa do debate in informacij o tovrstnih temah. Pojem "javnega interesa" je treba sicer razumeti široko, vključuje socialne, ekonomske, kulturne, komercialne in religiozne aspekte. Zato iz ustaljene prakse ESČP na primer sledi, da je le malo omejitev sprejemljivih v okviru 10. člena EKČP, če je bila očitana izjava navedena v kontekstu politične debate o vprašanju, ki zadeva javni interes.[14] [15]
 
13. V pravdnem postopku je zato v primeru, ko se toženec sklicuje na svobodo izražanja in opozarja na izražanje o temah, ki zadevajo javni interes, nujno obrazložiti, zakaj ta vidik obrambe po stališču sodišča ni utemeljen. Gre za razloge o pomembnem elementu za presojo o ustavni dopustnosti omejitve izvrševanja svobode izražanja v posamičnem primeru. Brez izčrpne utemeljitve, zakaj po presoji sodišča ne gre za tovrstno izražanje, obrazložitev sodbe, ki izreka sankcije, s katerimi omejuje izvrševanje svobode izražanja, ni zadostna. Onemogočena je tudi nadaljnja presoja, namreč, ali je v spornem izražanju, s katerim se z negativnimi vrednostnimi sodbami napada posameznikov ugled, prepoznati (zgolj) sramotitev tožnika oziroma ali gre za izražanje (zgolj) z namenom njegovega zaničevanja (primerjaj 10. točko obrazložitve odločbe).
 
14. Presoja o vprašanju, ali je sporno izražanje del javne debate o vsebinah iz javnega interesa, predpostavlja prepoznavo danega konteksta spornih izjav in razrešitev morebitnega spora o tem vprašanju med pravdnima strankama. Ta, dani kontekst bi moral biti po mojem mnenju v razlogih sodb (vselej) jasno opredeljen. Že zato, ker je razumevanje vselej kontekstualno, brez opredelitve danega konteksta spornih izjav ni mogoče obrazložiti niti pomena posameznih spornih izjav, ki ga mora opredeliti sodišče. Ta mora biti napravljen z objektivnega gledišča (ne zgolj z gledišča posameznika, ki zatrjuje kršitev osebnostnih pravic). Dani kontekst spornih izjav je tako pomemben, ker soopredeljuje pomen spornih izjav, pojasni, ali te izjave pomenijo morda odziv na pretekla ravnanja posameznika, ki zatrjuje kršitev svojih osebnostnih pravic, pripomore k opredelitvi, katera so ta ravnanja, in ali so izjave kot take v danem kontekstu predstavljene oziroma so kot take zaradi okoliščin primera lahko razumljene.
 
15. Brez opredelitve danega konteksta spornih izjav v dvomljivih primerih ne bo mogoče zavzeti stališča, ali gre za trditve o dejstvih, ki so škodljiva za dobro ime in ugled tožnika, ali pa sporne izjave pomenijo negativne vrednostne sodbe. Ta razmejitev je pomembna za presojo o ustavni dopustnosti izreka civilnopravnih sankcij, s katerimi se v posamičnem primeru omejuje svoboda izražanja, iz več ustavnopravnih razlogov. Stališče sodišča o tem, ali je v spornih trditvah prepoznalo vrednostno sodbo ali pa gre za trditev o dejstvih, mora biti zato v razlogih sodbe jasno. Naj sklenem s sumarnim pojasnilom, zakaj je razlikovanje med vrednostnimi sodbami in trditvami o dejstvih, kot razumem, pravzaprav nujno. Ko gre za izrekanje negativnih vrednostnih sodb (lahko tudi pretiranih, provokativnih), se bo pri tehtanju izpostavil interes varstva svobode oblikovanja mnenj, če za kritiko obstoji zadostna dejanska osnova. Slednji kriterij izključuje primere sramotilne kritike. Pri trditvah o dejstvih pa je pomemben element pri tehtanju resničnost za ugled škodljivih dejstev, to je odgovor na pogosto vprašanje, postavljeno v pravdnih postopkih. Vendar, čeprav za razširjanje neresničnih, za drugega škodljivih trditev praviloma ni najti upravičenega razloga, je treba na drugi strani upoštevati, da "težko izpolnljive zahteve glede dokazovanja resničnosti zatrjevanih dejstev lahko ne le ogrozijo, ampak tudi dejansko ohromijo in omejijo odprto javno razpravo."[16] Zato z vidika svobode izražanja ni pravilno, da zatrjevanega kršitelja obremenjuje dokazno breme  dokazovanja resničnosti za ugled škodljivih dejstev v pravdnem postopku, ko gre za trditve o dejstvih, katerih resničnost še ni bila nedvomno ugotovljena v času spornih izjav. Čeprav torej tožencu ne gre naložiti tega dokaznega bremena, to ne pomeni, da bi bil razbremenjen dolžnosti utemeljitve, zakaj je imel razlog, da je zaupal v verodostojnost in zanesljivost njemu znanih informacij v pogledu dejstev, ki so škodljiva za ugled drugega posameznika. V tem pogledu mu mora seveda tudi sodišče omogočiti, da dejstva s tem v zvezi dokazuje.
 
 
dr. Dunja Jadek Pensa
                                                                                               Sodnica
 
[1] J. Štempihar, Osnove civilnega prava, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 20.
[2] Kar zadosti kriteriju v zakonu predvidene omejitve svobode govora iz drugega odstavka 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Primerjaj 36. točko obrazložitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014.
[3] Primerjaj 7. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51), v kateri je Ustavno sodišče prepoznavnost tožnikov v knjigi pritožnice opredelilo kot element presoje o kršitvi osebnostne pravice, varstvo pravic tožnic iz 34. in 35. člena Ustave pa je štelo za legitimen cilj posega v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja.
[4] "Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. In 35. člena Ustave. […] Kolikor je z določbami KZ o varstvu časti in dobrega imena varovana posameznikova pravica, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti, sta s tem zagotovljeni tudi pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo osebnostnih pravic" (iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174). Ne najdem razloga, da to stališče ne bi utemeljevalo pomena 34. in 35. člena Ustave tudi v primerih, ko gre za civilnopravno varstvo pravice do dobrega imena in časti.
[5] V odločbi Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36) je bilo sprejeto stališče, da svoboda umetniškega ustvarjanja, ki je zagotovljena v 59. členu Ustave, vsebuje vrednostno načelo ter zavezuje k vzdrževanju in pospeševanju umetniškega ustvarjanja. Stališči, da človekove pravice učinkujejo tudi na zasebnopravne subjekte ter da so državi naložene pozitivne obveznosti, da posamezniku zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do komunikacijske zasebnosti v razmerjih med posamezniki, je bilo sprejeto v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 35/12).
[6] V pogosto citirani sodbi Lüth je nemško Zvezno ustavno sodišče sprejelo stališče, da določbe Temeljnega zakona o temeljnih pravicah vsebujejo tudi objektivni sistem vrednot, ki prevevajo kot temeljne ustavne odločitve vsa pravna področja. V civilnem pravu prihaja zato vsebina temeljnih pravic do izraza posredno skozi določbe civilnega prava. Zajema predvsem določbe prisilne narave, za sodnike pa je ta zahteva posebej uresničljiva, ko gre za generalne klavzule (iz odločitve z dne 15. 1. 1958, BVerfGE 7, 198).
[7] "Ko pride do kolizije dveh načel, kar se zgodi, ko eno načelo nekaj prepoveduje, drugo načelo pa prav to dovoljuje, se mora eno izmed načel umakniti. To ne pomeni niti, da je načelo, ki se je moralo umakniti bilo razglašeno za neveljavno niti da je bila v to načelo vgrajena izjema. Nasprotno, prednost enega izmed načel je utemeljena s posebnimi okoliščinami." R. Alexy, Theorie der Grundrechte, Nomos Verlag, Baden-Baden 1994, str. 78, 79.
[8] Iz ustaljene ustavnosodne presoje sledi, da mora sodišče opredeliti vsebino pravic, ki sta v trku. Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-444/09.
[9] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 310).
[10] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95.
[11] "Z vidika ustavnosti je namreč pomembna zahteva, da sodišče opravi tehtanje, upoštevaje vse ustavnopravno odločilne okoliščine, in da v obrazložitvi sodbe izpostavi tiste ustavnopravno odločilne okoliščine, ki so tehtnico nagnile v korist ene ali druge pravice. Drugače se eni izmed pravic v koliziji pripisuje absoluten učinek." Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-444/09.
[12] Pritožnici je bil zaradi spornega izražanja s sodbo zaradi kršitve nedotakljivosti osebnostnih pravic po OZ naložen preklic izjav, prepoved ponavljanja spornih izjav in plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.
[13] O zakonu zadostnega razloga glej v E. Schneider, Logika za pravnike, Pravna obzorja, Ljubljana 1995, str. 99.
[14] Primerjaj na primer 40. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji.
[15] ESČP je v sodbi v zadevi Haldimann in drugi proti Švici z dne 24. 2. 2015 ponovilo šest meril, ki jih v skladu z ustaljeno sodno prakso upošteva pri tehtanju svobode govora v razmerju do pravice do zasebnega življenja, ko gre za napad na ugled javnih oseb: prispevek k debati javnega značaja (poudarila DJP), kako znana je oseba, o kateri se poroča, njeno predhodno obnašanje, način pridobitve podatkov in njihova resničnost, vsebina, oblika in posledice objave ter strogost kazni, ki je bila izrečena.
[16] Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-226/95, primerjaj 14. točko.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Ana Lapuh, Ljubljana
Datum vloge:
07.11.2012
Datum odločitve:
26.03.2015
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US30631