Up-777/17

Opravilna št.:
Up-777/17
Objavljeno:
Neobjavljeno | 29.03.2018
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.777.17
Akt:
Ustavna pritožba zoper vabilo na glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru št. III K 12533/2012 z dne 25. 5. 2017 ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave Okrožnega sodišča v Mariboru št. III K 12533/2012 z dne 6. 6. 2017
Izrek:
Ustavna pritožba zoper vabilo na glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru št. III K 12533/2012 z dne 25. 5. 2017 ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave Okrožnega sodišča v Mariboru št. III K 12533/2012 z dne 6. 6. 2017 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Izpodbijani akt ni posamičen akt, s katerim je bilo odločeno o pritožnikovi pravici ali obveznosti, zato ustavna pritožba zoper takšen akt ni dopustna. 
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.1.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-777/17-21
29. 3. 2018   
                                                                                  
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Boštjana Brumna, Jakobski Dol, ki ga zastopa Odvetniška družba Brumen, o. p., d. o. o., Maribor, na seji 29. marca 2018
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper vabilo na glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru št. III K 12533/2012 z dne 25. 5. 2017 ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave Okrožnega sodišča v Mariboru št. III K 12533/2012 z dne 6. 6. 2017 se zavrže.
 
OBRAZLOŽITEV
 
1. Pri Okrožnem sodišču v Mariboru se zoper pritožnika vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – KZ-1). Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper vabilo na glavno obravnavo ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave.
 
2. Pritožnik uveljavlja kršitve Ustave, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP). Meni, da so izpolnjene vse procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe. Zatrjuje, da odredbe v zvezi z vabilom na glavno obravnavo ter preklicem in preložitvijo glavne obravnave ne more izpodbijati z nobenimi rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi v kazenskem postopku in da odredba sodišča za vabljenje na glavno obravnavo ne sodi v kategorijo aktov, ki so izčrpno našteti v drugem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
 
3. Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa zakon (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Vabilo na glavno obravnavo ter dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave nista akta, s katerima državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika,[1] temveč sodita med ukrepe za zagotovitev (obtoženčeve) navzočnosti pri dejanjih v kazenskem postopku (prvi odstavek 193. člena in 288. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – ZKP).
 
4. Ustavna pritožba zoper vabilo na glavno obravnavo ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave je nedopustna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik z njo izpodbija vabilo obdolžencu. Ustavni pritožbi je sicer priložil vabilo zagovorniku in ne vabila obdolžencu, ker pa to dejstvo za odločitev ni pomembno, Ustavno sodišče pritožnika ni pozvalo k dopolnitvi vloge.
 
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnik dr. Rajko Knez je bil pri odločanju v zadevi izločen. Za zavrženje ustavne pritožbe so se izrekli sodnice Jadek Pensa, Korpič – Horvat, Mežnar in Sovdat ter sodnika Accetto in Pavčnik. Sodnika Jaklič in Šorli sta dala odklonilni ločeni mnenji.
 
dr. Jadranka Sovdat 
Predsednica
 
 

[1] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-39/04 z dne 29. 4. 2004.
 
 
Up-777/17-22           
29. 3. 2018
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija
 
 
Ni sodnika brez tožnika
 
Pri Okrožnem sodišču v Mariboru se zoper pritožnika vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Pritožnik navaja, da ustavno pritožbo vlaga zoper odredbo sodišča v zvezi z vabilom na glavno obravnavo.
 
Glavni očitek pritožnika je uperjen v ravnanje tožilstva in sodišča v postopku obtoževanja. Zatrjuje, da je sodišče na podlagi lastne iniciative brez ustreznega obtožnega akta začelo kazenski postopek.
 
Iz gradiva, priloženega ustavni pritožbi, in iz podatkov spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 4. 11. 2013 odločil, da se zoper pritožnika in soobdolženca opravi preiskava. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 7. 2. 2014 na pritožbo zagovornice pritožnika sklep razveljavil. Preiskovalnemu sodniku je naložil, naj tožilki vrne zahtevo za preiskavo z opozorilom, da bo vloga kot nepopolna in nerazumljiva zavržena, če pomanjkljivosti ne bodo odpravljene.
 
Preiskovalni sodnik je 12. 2. 2014 od tožilke zahteval dopolnitev zahteve za preiskavo v roku 15 dni.[1] Tožilka v danem roku zahteve za preiskavo ni dopolnila, ampak je 18. 3. 2014 vložila neposredno obtožnico. Zoper njo je zagovornica pritožnika vložila ugovor, zunajobravnavni senat mu je s sklepom z dne 5. 9. 2014 ugodil in obtožnico vrnil tožilstvu z zahtevo, da v treh dneh zahteva uvedbo preiskave.[2] Tožilka je 12. 9. 2014 umaknila zahtevo za preiskavo, ki jo je preiskovalni sodnik nato s sklepom z dne 18. 9. 2014 zavrgel. Zunajobravnavni senat je 13. 7. 2015 znova odločil o ugovoru, o katerem je odločal že 5. 9. 2014, in na podlagi svoje odločitve obtožnico vrnil tožilstvu, da jo v treh dneh popravi.[3] Tožilka je 24. 7. 2015 vložila popravljeno obtožnico, ugovor obrambe zoper njo je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 30. 6. 2016 zavrnil.
 
Taka izvedba postopka s strani državnega tožilstva in sodišča je večplastno problematična. Zahteva za preiskavo ni bila dopolnjena, zato bi morala biti zavržena (kot pojasnjeno v opombi 1). V 276. členu ZKP je med drugim predpisano, da mora tožilec v treh dneh, odkar mu je bila sporočena odločba senata o vrnitvi obtožnice, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo ali da se preiskava dopolni oziroma opravi, predložiti popravljeno obtožnico ali zahtevati preiskavo oziroma njeno dopolnitev; da sme senat na zahtevo tožilca ta rok podaljšati iz opravičenih razlogov; in da če državni tožilec zamudi rok, mora o razlogih obvestiti Vrhovno državno tožilstvo. Ko je bila tožilki obtožnica vrnjena z navodilom, naj v treh dneh zahteva opravo preiskave, tega ni napravila, temveč je zahtevo za preiskavo 12. 9. 2014 umaknila. Postopek je nato miroval skoraj eno leto, do 13. 7. 2015, ko je zunajobravnavni senat (z istim predsednikom in poročevalko) na podlagi že izčrpanega ugovora zoper obtožnico, ki je na sodišču ni bilo več, saj je bila vrnjena tožilstvu, znova odločil o ugovoru in sprejel drugačno odločitev kot prvič. Odločitev sodišča o že izčrpanem ugovoru zoper obtožnico, ki je bila sprejeta brez predloga strank, na lastno iniciativo sodišča, ne more imeti pravnih učinkov. Sklep sodišča, naj državno tožilstvo v treh dneh popravi obtožni akt, ki ga je šteti za pravno neobstoječega, je v resnici le navodilo državni tožilki, kako naj ravna, da bo uspela s kazenskim pregonom. Zoper obtožnico, popravljeno in spremenjeno v skladu z navodilom sodišča, je bil vložen ugovor, o njem je odločal senat z istim predsednikom in poročevalko. Ugovor je senat zavrnil.
 
Kazenski postopek se lahko uvede le na zahtevo (upravičenega) tožilca (prvi odstavek 19. člena ZKP). To pomeni, da sodišče ne more oz. bolje ne sme začeti kazenski postopek na podlagi svoje iniciative. V tej procesni predpostavki je izraženo tradicionalno akuzatorno (obtožno) načelo – nemo iudex sine actore. Eksistenčna vezanost postopka na zahtevo tožilca je poudarjena s strogostjo sankcioniranja kršitve tega načela. Sodišče je dolžno ves čas postopka paziti, ali je podana ta procesna predpostavka, postopka ne sme uvesti, če ni tožilčeve zahteve.
 
Očitna je kršitev načela poštenega postopka, vsebovanega v 29. členu Ustave, ki med drugim zahteva tudi, da se kazenski postopek lahko uvede in vodi le na zahtevo upravičenega tožilca. Obtožnico, na podlagi katere teče ta postopek, je treba šteti za neobstoječo.[4] Sodišče je s tem, ko je tožilstvu na opisan način omogočilo uvedbo postopka, ravnalo v nasprotju z zahtevo po enakosti orožij iz 22. člena Ustave, ravnanje v korist tožilca kaže na kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja (23. člen Ustave).
 
Zaradi takšnih kršitev pritožniku nastanejo oz. nastajajo nepopravljive posledice. S tem, ko je potisnjen v navidezni kazenski postopek, za katerega ni bila izpolnjena temeljna predpostavka, se posega v njegovo osebno svobodo in dostojanstvo, izpostavljen je medijski stigmatizaciji, ustvarja se videz njegove krivde (27. člen Ustave). Teh posledic ni mogoče odpraviti, na voljo je kvečjemu denarna odškodnina – satisfakcija.
 
Ustavno sodišče je z večino glasov pritožbo zavrglo s sklicevanjem na prvi odstavek 50. člena ZUstS, češ da vabilo na glavno obravnavo ni akt, s katerim državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. S takim stališčem, ki niti ni argumentirano, se ni mogoče strinjati. Ne glede na različne klasifikacije kazenskih procesnih dejanj v teoriji ni sporno, da so ukrepi, ki se izrekajo v kazenskem postopku, posamični pravni akti, ki jih izrekajo lahko le organi državne oblasti, ki sodelujejo v postopku; njihov strogo predpisani cilj je vedno omejitev pravice ali svoboščine posameznika zaradi uvedbe ali vodenja kazenskega postopka.[5] Vabilo obtožencu je pisna odredba sodišča.[6] Je najmilejši, a vendar prisilen ukrep. Zakon določa vsebino vabila, med drugim mora biti v njem opozorilo obdolžencu, da bo prisilno priveden, če ne pride na sodišče. Vabilo kot ukrep prisile na podlagi odredbe – odločitve sodišča, posega v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave).[7]
 
Drugi odstavek 51. člena ZUstS določa, da se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, izjemoma pa pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in bi zaradi nje za pritožnika nastale nepopravljive posledice. Zahteva, po kateri bi moral pritožnik v tej izjemni situaciji, ko se je znašel v postopku, začetem brez veljavne obtožnice, izčrpati pravna sredstva vse do pravnomočne sodbe, je absurdna, da ne rečemo kafkovska. Tak njegov položaj je s hudo, komaj razumljivo kršitvijo povzročilo sodišče, izkoristilo pa jo je tožilstvo. Sodišče napake kljub ugovorom pritožnika ni odpravilo, čeprav bi moralo to storiti tudi po uradni dolžnosti. Kršitev se poglablja s časom postopka in z vsakim procesnim dejanjem posebej, posledice za pritožnika so vse težje.
 
Ustavno sodišče je na primer v zadevi št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 med drugim navedlo:
 
»V delu, v katerem izpodbija kazen izgona tujca iz države, pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev […] Kljub temu je Ustavno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena in tretjega odstavka 52. člena ZUstS odločilo, da so tudi za odločanje o tem delu ustavne pritožbe procesne predpostavke podane. Ti dve določbi v posebno utemeljenih primerih in ob očitnih kršitvah človekovih pravic omogočata odločanje o ustavni pritožbi, četudi katera izmed procesnih predpostavk (rok, izčrpanost pravnih sredstev) ni podana
 
Izjemnost obravnavanega primera predstavljajo posebej hude kršitve, do katerih je prišlo zaradi težko razumljive malomarnosti sodišča. Nepopravljive posledice za pritožnika se poglabljajo. Kršitve bi narekovale Ustavnemu sodišču, da primer vzame v obravnavo.
 
 
                                                                                                          Marko Šorli
                                                                                                              Sodnik
 

[1] Glede na to, da tožilka v 15-dnevnem roku ni dopolnila zahteve za preiskavo, bi sodišče moralo zahtevo zavreči. S tretjim odstavkom 76. člena ZKP je namreč med drugim predpisano, da če ni v tem zakonu drugače določeno, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže.
[2] Senat je ocenil, da je bila obtožnica vložena prekmalu, saj o predhodno vloženi zahtevi za preiskavo še ni bilo pravnomočno odločeno – sklep o opravi preiskave je bil namreč razveljavljen, tožilstvo pa je vložilo neposredno obtožnico, namesto da bi popravilo zahtevo za preiskavo.
[3] Senat je ocenil, da je konkreten dejanski stan neustrezen in istoveten tistemu iz zahteve za preiskavo, in ugotovil, da se obtožba sklicuje na izpovedbe prič, ki so bile zaslišane na podlagi razveljavljenega sklepa o opravi preiskave.
[4] Glej D. Krapac, Kazneno procesno pravo, Narodne novine d. d,. Zagreb 2003, str. 198–203.
[5] D. Krapac, navedeno delo, str. 181, tč. 274.
[6] Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 433, 434.
[7] D. Krapac, navedeno delo, str. 398, tč. 397.
 
 
Up-777/17-23        
29. 3. 2018
 
 
 
ODKLONILNO LOČENO MNENJE
SODNIKA DDR. KLEMNA JAKLIČA
K SKLEPU ŠT. Up-777/1  Z DNE 29. 3. 2018 
 
 
 
Sojenje brez obtožnega akta?
 
 
Zoper ustavnega pritožnika, dr. Boštjana Brumna, teče kazenski postopek zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Zadeva je v fazi sojenja na Okrožnem sodišču v Mariboru. Ustavni pritožnik se pritožuje zaradi kršitve temeljne človekove, ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja, natančneje načela, da brez tožnika ni sodnika, kar je ena od bistvenih sestavin pravice do poštenega sojenja. Pred trenutno fazo postopka, ko se na Okrožnem sodišču že odvija sojenje, je Okrožno državno tožilstvo v tej zadevi sprva vložilo zahtevo za preiskavo, katere pravni temelj (sklep o preiskavi z dne 4. 11. 2013) pa je sodišče po uradni dolžnosti nato razveljavilo in tožilstvu naložilo, da svojo zahtevo za preiskavo popravi. Tožilstvo zahteve za preiskavo ni popravilo, temveč je 18. 3. 2014 na sodišče namesto popravljene zahteve vložilo neposredno obtožnico. Zoper obtožnico se je pritožnik pritožil. Sodišče je o ugovoru odločalo 5. 9. 2014 in mu ugodilo, ter obtožnico vrnilo tožilstvu, "da v roku treh dni zahteva opravo preiskave".[1] Toda tožilstvo preiskave v roku treh dni ni zahtevalo, temveč je svojo zahtevo za opravo preiskave v roku dveh dni umaknilo, zaradi česar je preiskovalni sodnik izdal sklep o zavrženju zahteve za preiskavo. Ta sklep je postal pravnomočen. Po njegovi pravnomočnosti septembra 2014 pred sodiščem torej ni bilo več niti neposredne obtožnice niti zahteve za opravo preiskave. Zoper dr. Brumna ni bilo tožnika. Nato pa se je v pravnem smislu zgodilo nekaj dramatičnega. Skoraj eno leto po tem, ko pred sodiščem ni bilo več nobene vloge tožilstva, je sodišče 13. 7. 2015 brez tožnika kazenski postopek kar samo začelo. Iz predala je potegnilo pritožnikov stari ugovor zoper neposredno obtožnico – tisti isti ugovor, o katerem je že pravnomočno odločilo dne 5. 9. 2014 ter na njegovi podlagi neposredno obtožnico vrnilo tožilstvu, da namesto te v roku treh dni zahteva opravo preiskave – ter o njem začelo odločati, kot da tega pred skoraj letom dni ne bi že opravilo. Sodišče je torej na lastno iniciativo (ker niti vrnjene neposredne obtožnice niti s strani tožilstva umaknjene zahteve za preiskavo sploh ni več imelo) kar samo začelo kazenski postopek in o neobstoječi neposredni obtožnici, ki jo je leto pred tem vrnilo tožilstvu (sic!), ter na podlagi istega pritožnikovega ugovora, o katerem je pred letom to storilo, tokrat odločilo drugače: da ima tožilstvo tri dni časa, da neposredno obtožnico popravi. Ker pa pred sodiščem v času opisanih ravnanj julija 2015 že skoraj eno leto ni bilo več nobene obtožnice oziroma kakega drugega tožilskega akta ali zahteve, ustavni pritožnik zatrjuje, da je prišlo do kršitve načela "brez tožnika ni sodnika" in s tem do kršitve ene najbolj temeljnih človekovih, ustavnih in konvencijskih pravic: pravice do poštenega sojenja (fair trial). Kazenski postopek je na podlagi opisanih ravnanj sodišča nato namreč dejansko stekel ter se do danes razvil vse do stopnje sojenja ustavnemu pritožniku na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem. Slednje je ustavnemu pritožniku zaradi njegove udeležbe na naroku glavne obravnave poslalo vabilo, ki ga ustavni pritožnik iz opisanih razlogov skupaj s spornim sklepom iz julija 2015 izpodbija kot protiustavnega. Zoper takšno vabilo nima posebne pritožbe, ima le kasnejšo pritožbo na Višje sodišče zoper končno meritorno sodbo Okrožnega sodišča o njegovi krivdi.
 
Ustavno pritožbo na podlagi zatrjevanja tako očitnih in ekscesnih kršitev bi – v nasprotju z zame nerazumljivo odločitvijo večine – vselej sprejel v obravnavo. Gola navedba iz obrazložitve večine, da vabilo na glavno obravnavo "ni akt, s katerim državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika", in da Ustavno sodišče (ki sodi le o aktih takšne narave) zatorej o njem ne more odločati, je brez vsakršne vsebinske moči. Popolnoma jasno je, da gre za posamični akt, ki predstavlja pravno obvezujočo odločitev državne oblasti (in sicer sodne) in za katerim stoji aparat državne prisile, tako fizične (prisilna privedba, če se obtoženi ukazu iz vabila izogiba) kot tudi finančne (ki jo za kršenje ukaza iz vabila izrecno določa zakon[2]). Zavestna odločitev, da naj bi s prisilno privedbo in grožnjo le-te (ter s spremljajočim finančnim bremenom) v primeru nespoštovanja odločitve državnega organa, kot je vsebovana v vabilu, ne bilo poseženo v posameznikovo svobodo, da ravna drugače, kot je z vabilom odločilo sodišče, z vidika materialne resnice drži približno toliko kot zavestna odločitev, da je zemlja ravna ploskev in da se ne vrti. A vendar se vrti. In je seveda okrogla. Prav tako, kakor je tudi svoboda ustavnega pritožnika v fantomskem postopku še kako hudo okrnjena s prav vsakim novim aktom (v katerem je vsebovana konkretna oblastna odločitev in za katerim zoper pritožnika sloni fizična in finančna prisila), ki ga v takšnem "kazenskem postopku", ki to brez tožnika v resnici sploh ni, sprejme državni organ.
 
Prav tako navidezen je argument, ki se je tokrat sicer pojavil le v razpravi, da mora Ustavno sodišče po nekem avtomatizmu slediti svoji dosedanji formalni praksi: da mora namreč pritožnik pred pritožbo na Ustavno sodišče vedno izčrpati vse stopnje pred rednimi sodišči in da je izjemna (predhodna) obravnava na Ustavnem sodišču v primeru očitnih kršitev, ki bi za pritožnika predstavljale nepopravljive posledice, mogoča zgolj ob neizčrpanju izrednih pravnih sredstev, ne pa tudi, ko pritožnik ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev zoper sodbo kazenskega sodišča. To stališče je pravno napačno, v končni fazi pa, kot bomo videli na koncu, temelji na predpostavki, ki ni izmišljena nič manj kot tista, da s prisilnim vabilom v fantomskem "kazenskem postopku" sodišče ne krni pritožnikove svobode.
 
Drugi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) izrecno določa, da lahko Ustavno sodišče (1) pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev (2) očitna in če bi zaradi nje nastale za pritožnika (3) nepopravljive posledice. Po moji oceni je kršitev več kot očitna, obenem pa "kazenski pregon", ki ni imel tožnika, z vso svojo arbitrarno prisilno naravo in z vsakim novim dejanjem prisile, ki izvira iz takšne kršitve, za pritožnika sproža hude, nepopravljive posledice. Obravnava ga kot nekoga, ki v nasprotju s sodržavljani ni vreden najbolj osnovnih postulatov civilizirane družbe, temelječe na vladavini prava. Prav tako je po moji oceni izpolnjen tudi prvi pogoj za predčasno obravnavo, ki izhaja iz tistega dela dikcije zakonske določbe, kjer ta govori o tem, da lahko v takšnih primerih (če je kršitev očitna in za pritožnika povzroča nepopravljive posledice) Ustavno sodišče primer predhodno vzame v obravnavo še "pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev". Po moji oceni najboljša besedna, in pravzaprav edina ustavnoskladna, razlaga te dikcije dopušča predčasno obravnavo Ustavnega sodišča v vseh fazah postopka pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Dikcija ne pravi "pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, a šele po izčrpanju rednih pravnih sredstev", temveč zgolj "pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev", pika. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev pa so seveda vse faze postopka pred tovrstnimi zadnjimi (izrednimi) pravnimi sredstvi. Če bi zakonodajalec želel omejiti vlaganje ustavnih pritožb v primerih očitnih kršitev samo na eno od faz postopka pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, bi to lahko zlahka in izrecno določil, pa tega ni storil. Besedna razlaga določbe je torej jasna in vsako večje oženje pravic preko sodne interpretacije bi moralo biti predmet resnega dvoma, saj kaže na verjetnost samovoljnega, protizakonitega ravnanja Ustavnega sodišča. Če je le kršitev dovolj huda in očitna ter bi njeno neobravnavanje pred Ustavnim sodiščem povzročilo hude nepopravljive posledice, ima Ustavno sodišče torej diskrecijo ("lahko" pravi dikcija zakonske določbe!), da po svoji presoji glede na težo in očitnost kršitve, težo nepopravljivih posledic in verjetno glede na ustrezno zoženo število najhujših kršitev odloči o sprejemu posamezne pritožbe v predčasno obravnavo ne glede na to, v kateri fazi pred izčrpanjem zadnje stopnje (tj. izrednih pravnih sredstev) se zatrjuje kršitev, ki je sicer ni mogoče odpraviti brez hudega nepopravljivega posega v človekove pravice.[3]
 
Prav tako se je Ustavno sodišče za predčasen sprejem primera v obravnavo pred izčrpanjem ne le izrednih, temveč tudi rednih pravnih sredstev (na podlagi točno te določbe zakona, ki določa pogoj očitne kršitve in nepopravljivih posledic), v preteklosti kljub prevladujoči nasprotni praksi nekoč že odločilo. Glej odločbo št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005, iz katere izhaja, da se je Ustavno sodišče tako odločilo zato, ker obtoženec v kazenskem postopku zaradi neznanja slovenskega jezika ni bil ustavno skladno seznanjen s sklepom o zavrženju njegovega pravnega sredstva. Kršitev je bila očitna, posledice protiustavnega oblastnega ravnanja (vsaj do nadaljnjega pravnega sredstva bi mu bila začasno odvzeta svoboda) pa bi ⇒bile zanj nepopravljive.
 
Še pomembneje, nemško Zvezno ustavno sodišče deluje ravno na podlagi stališče, kot ga zagovarjam v tem ločenem mnenju: ustavno pritožbo lahko sprejme v obravnavo kadarkoli pred izrednimi pravnimi sredstvi, če obstoječa pravna sredstva pred rednim sodiščem pritožniku ne bi mogla preprečiti hude nepopravljive škode. Drugi odstavek 90. člena nemškega Zakona o Ustavnem sodišču tako določa: ''Če ima pritožnik na voljo pravna sredstva zoper druga sodišča, sme vložiti ustavno pritožbo šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Vendar pa lahko Zvezno ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči tudi, če je bila ta vložena preden so bila izčrpana vsa pravna sredstva, če gre za ustavno pritožbo splošnega pomena ali pa, če bi zatekanje k pritoževanju po poti ostalih sodišč za pritožnika imelo za posledico nastanek hude nepopravljive škode.''
 
Zakaj torej slovensko Ustavno sodišče v ostrem nasprotju s tem po formalnem avtomatizmu oži svojo pristojnost, tako da je predhodna obravnava očitnih kršitev mogoča zgolj ob neizčrpanju izrednih pravnih sredstev, ne pa tudi, ko pritožnik ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev? Ko so zastopniki avtomatizma soočeni s tem izzivom, ponavadi ponudijo protiargument prenatrpanosti Ustavnega sodišča s primeri, če bi le-to očitne kršitve z nepopravljivimi posledicami lahko saniralo tudi na stopnjah pred končanjem rednih pravnih sredstev (glej npr. sklep št. U-I-78/17 in Up-412/17, pritrdilno ločeno mnenje sodnice Sovdat). Ob zgornjem pojasnilu, da je nasprotna rešitev, kot jo zagovarjam sam, v uporabi ravno pri vodilnem evropskem ustavnem sodišču – nemškem –, se tovrsten protiargument naposled izkaže za navideznega. Ali je torej tudi nemško Zvezno ustavno sodišče zaradi dopuščanja predčasnega obravnavanja tovrstnih primerov prenatrpano? Seveda ne. Tako kot pri nas njihova določba predpostavlja diskrecijsko odločanje sodišča, tako da sodišče lahko in mora skrbno izbrati v sprejem le tiste primere očitnih kršitev iz rednih stopenj, ki so najbolj očitne in katerih relativno neznatno število (npr. nekaj na leto) z lahkoto prenese uresničevanje te pomembne pristojnosti zaradi katere so nižja sodišča vselej pod koristnim pritiskom. Ker gre pri predhodnih sprejemih v obravnavo torej v resnici za vprašanje diskrecije, ki jo je potrebno uporabiti prek ustrezne argumentacije, kdaj in zakaj je kakšna kršitev očitna in posledica nepopravljiva, se kakršenkoli pomislek, da bi bilo sodišče, če bi določba veljala za vse stopnje pred izrednimi pravnimi sredstvi, lahko povsem zasuto s tovrstnimi pritožbami, v končni analizi pokaže za praznega. Zateka se k sofizmu navideznega apokalipsizma, da bi potešil nemoč na ravni argumentacije. Med drugim se tudi izogne celo ključnemu delu argumentacije: zakaj in ali v nekem primeru gre oziroma ne gre za takšno stopnjo "očitnosti" kršitev in "nepopravljivosti" njihovih posledic, ki še prenesejo sprejem v obravnavo. V to razpravo o stopnji očitnosti in teži kršitve v konkretnem primeru, ki jo zakonska določba sicer izrecno zahteva, večina ni niti stopila (stopilo je ločeno mnenje). Tudi s tega vidika je obstoječo zakonsko zahtevo preprosto prezrla.
 
                                                         
           DDr. Klemen Jaklič
                                                                             Sodnik
 
 
[1] Celoten izrek se eksplicitno in nedvoumno glasi: "Ugovoru zagovornice obdolženega Boštjana Brumna se ugodi in se obtožnica vrne Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru, da v roku 3 (treh) dni zahteva opravo preiskave". 
 
[2] 94. člen Zakona o kazenskem postopku.
 
[3] Za podrobnejše pojasnilo, zakaj bi bila nasprotna razlaga tudi ustavno neskladna, glej U-I-78/17 in Up-412/17, odklonilno ločeno mnenje sodnika Jakliča.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Boštjan Brumen, Jakobski Dol
Datum vloge:
23.08.2017
Datum odločitve:
29.03.2018
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US31367