Opravilna št.: |
U-I-140/14 |
Objavljeno: |
Uradni list RS, št. 35/2018 in OdlUS XXIII, 6 | 25.04.2018 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2018:U.I.140.14 |
Akt: |
Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo) (ZZZiv), 2. odst. 25. čl. |
Izrek: |
Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.
|
Evidenčni stavek: |
Neotežen dostop do mesa obredno zaklanih živali zaradi vsakodnevne prehrane in še toliko bolj ob kurban bajramu je bistven in pomemben del islamske vere. Izpodbijana določba ta dostop otežuje, saj je njena posledica, da je oskrba s halal mesom mogoča le iz tujine. Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali otežuje izpolnjevanje ključnih verskih dolžnosti in s tem posega v svobodo veroizpovedi pripadnikov islamske vere.
Ustavno zapovedano varstvo živali pred mučenjem zajema tudi prizadevanja zakonodajalca, da prepreči, ublaži ali omili telesno neprijetne občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek. Varovanje dobrobiti živali s tega vidika je del morale in je ustavno dopusten cilj posega v versko svobodo.
Ustavno sodišče v zadevah zahtevnih znanstvenih vprašanj ne more biti arbiter. V takih zadevah priznava zakonodajalcu določeno polje proste presoje. O primernosti in nujnosti spornega ukrepa za dosego zasledovanega cilja lahko tedaj podvomi le, če je na podlagi trditev pobude očitno, da so bile prekoračene skrajne meje njegovega polja proste presoje.
Zakon o zaščiti živali splošno zavezujoče, notranje konsistentno in versko nevtralno uvaja visoka merila zaščite živali. Izpodbijana določba ne prepoveduje le islamskih obrednih zakolov, pač pa vse zakole neomamljenih živali.
Ključnega pomena za tehtanje med koristmi izpodbijane omejitve in težo izpodbijane omejitve je dejstvo, da prepoved obrednega zakola neomamljenih živali varuje pred zadajanjem trpljenja, ki ga je moč preprečiti. S tem drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali varuje ključno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru in hkrati ne poseže prekomerno v versko svobodo. Posledice izpodbijane določbe za versko svobodo so namreč omejene.
|
Geslo: |
1.5.51.1.13.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Ugotovitev, da je predpis skladen - Z ustavo. 5.3.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Svoboda vesti „(41)“. 3.7 - Splošna načela - Razmerja med državo in organi verske ali ideološke narave. 3.16 - Splošna načela - Sorazmernost. 5.5.53 - Temeljne pravice - Kolektivne pravice - Varstvo živali pred mučenjem „(72/3)“. 1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja. |
Pravna podlaga: |
Člen 21, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Opomba: |
¤ |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-140/14-21
25. 4. 2018
ODLOČBAUstavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Slovenske muslimanske skupnosti, Ljubljana, ki jo zastopa dr. Andraž Teršek, Kamnik, in Edina Kumalića, Ljubljana, na seji 25. aprila 2018
odločilo:Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.
OBRAZLOŽITEVA.
1. Pobudnika zatrjujeta, da je drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) v neskladju s 7. in 41. členom Ustave "v povezavi" s 1., 2. in 14. členom Ustave ter 9. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pojasnjujeta, da je bila pobudnica (Slovenska muslimanska skupnost) ustanovljena zaradi ohranjanja islamskih vrednot med slovenskimi muslimani, pa tudi zaradi povezovanja z muslimani po svetu. Njeni člani naj bi bili slovenski državljani muslimanske veroizpovedi. Pobudnik (Edin Kumalić) pobudo vlaga kot musliman (pripadnik islamske vere). Pobudnika izjavljata, da je obredni zakol živali brez predhodnega omamljenja bistveni sestavni del islamske vere, s tem pa tudi svobode veroizpovedi in bogoslužnih interesov slovenskih muslimanov, ki so združeni v pobudnici. Nedopustnost predhodnega omamljenja naj bi bila zelo jasno izražena v temeljnem islamskem viru. Islam naj bi predpisoval uživanje mesa živali, zaklanih na poseben način. Pobudnika obširno opisujeta vsebino in vire verskih pravil islama, ki naj bi prepovedovala omamljenje živali pred zakolom in urejala obredni zakol. V tem okviru izpostavljata verski praznik kurban bajram, ko naj bi se zaklala ena žrtvena žival na gospodinjstvo (kamela, krava, ovca ali koza). Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj bi neposredno protiustavno posegal v ustavne pravice in interese pobudnice in slovenskih muslimanov, ki jih pobudnica predstavlja.
2. Pobudnika navajata, da ustavna pravica do svobodnega delovanja organizirane verske skupnosti in do svobodnega izpovedovanja vere vključuje svobodi verskega odločanja o (verskem) "kaj" in "kako". Menita, da verski obredi spadajo v jedro svobode verovanja in bogoslužja. Vsebinska opredelitev verskega prepričanja in način njegovega izražanja naj bi bila neločljiva. Pobudnika opozarjata, da je vsebino verovanja in bogoslužja treba ugotavljati po subjektivnem kriteriju – z upoštevanjem samodoločanja in samoopredeljevanja organizirane verske skupnosti in njenih vernikov.
3. Po mnenju pobudnikov za prepoved obrednega zakola živali brez omamljenja ni legitimnega cilja. Argument zaščite živali pred mučenjem naj bi država zgolj navrgla, ne pa vsebinsko utemeljila. Pobudnika štejeta "kulturno pogojevanje" vsebine svobodnega delovanja verske skupnosti oziroma svobode zasebnega in javnega izpovedovanja vere za neskladno s 7. in 41. členom Ustave. S tem naj bi država lahko dosegla le, da bodo slovenski muslimani svoje obrede uresničevali v tujini. Izpodbijana določba naj bi neenakopravno obravnavala slovenske muslimane, ki obredni zakol živali brez predhodnega omamljanja razumejo in doživljajo kot sestavni element svoje veroizpovedi.
4. Pobudnika poudarjata, da se obredni zakoli izvajajo strokovno in nadzorovano, v pooblaščenem obratu. Menita, da Ustava ne vsebuje določb o posebni pravni zaščiti živali, še manj živali uživajo ustavne pravice. Ustavni red naj bi temeljil na konceptu dobrobiti živali, ki živali varuje le pred pretirano oziroma nepotrebno škodo, bolečino, trpljenjem. Pobudnika se sklicujeta na presojo Zveznega ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije (v nadaljevanju BVerfG). Opozarjata, da je legitimno razpravljati le o posebnih, živalim prijaznih metodah opravljanja zakola. Izražata pomisleke glede sledljivosti in primernosti versko ustreznih mesnih izdelkov, ki so v trgovinah na voljo slovenskim muslimanom. Po oceni pobudnikov izpodbijana določba ne izhaja iz pravnega reda Evropske unije (v nadaljevanju EU) in ne pomeni usklajevanja z zakonodajo primerljivih evropskih držav.
5. Pobudnika podajata kratek izbor stališč iz veterinarske literature, iz katere naj bi izhajalo, da je pravilno izvršen obredni zakol brez omamljenja lahko neboleč ali da se glede trpljenja živali vsaj bistveno ne razlikuje od zakola z omamljenjem. Pobudnika se v zvezi s svobodo delovanja verskih skupnosti sklicujeta na strokovno literaturo in (predvsem) na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/10, in OdlUS XIX, 4). Zatrjujeta, da država ne sme preizkušati vrednostne sprejemljivosti vsebine verovanja.
6. Državni zbor je odgovoril na pobudo. Izpostavlja, da je namen izpodbijane določbe, da se prepreči nepotrebno trpljenje živali ob zakolu. Varovanje živali naj bi bilo ustavno zapovedano. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi posegal v pravice pobudnikov iz 7. in 41. člena Ustave. Po mnenju Državnega zbora ne more pripeljati do tega, da muslimani v Republiki Sloveniji ne bi mogli uživati mesa, pridobljenega v skladu z verskimi predpisi. Če je v Republiki Sloveniji ponudba mesa, pridobljenega z zakolom brez omamljenja, slaba, naj za to ne bi bila odgovorna država. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi prepovedoval uvoza mesa, pridobljenega v skladu z verskimi pravili, na katere se sklicujeta pobudnika.
7. O pobudi je dala mnenje Vlada. Navaja, da Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (UL L 303, 18. 11. 2009 – v nadaljevanju Uredba o zaščiti) državam dovoljuje obširnejšo zaščito živali na področju obrednega zakola. Vlada opozarja, da je bila v času veljavnosti prejšnje ureditve (možnost izjemnega dovoljenja za obredni zakol brez omamljenja) v trinajstih letih podana le ena vloga za tak zakol. V Republiki Sloveniji naj bi delovalo več klavnic s halal certifikatom.[1] Vlada se zavzema za ločevanje izvedbe obrednega zakola od uživanja mesa in izdelkov iz živali, zaklanih v skladu z verskimi pravili. Ker naj pobudnika ne bi bila nosilca dejavnosti predelave živilskih izdelkov, naj ne bi izkazovala pravnega interesa za ustavnosodno presojo pravil, ki urejajo obredne zakole. V zvezi z uživanjem halal[2] mesa Vlada trdi, da izpodbijana določba ne preprečuje njegovega uvoza iz držav EU ali tretjih držav. Zaradi izdanih certifikatov naj bi bila oskrba s temi izdelki dejansko mogoča tudi pri slovenskih predelovalcih. Države pa naj prav zaradi varovanja avtonomije verskih skupnosti ne bi smele posegati v zasebnopravne sisteme certificiranja teh izdelkov.
8. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv naj ne bi omejeval verske svobode. Motiviran naj bi bil z varovanjem dobrobiti živali. Vlada podrobno opisuje razpoložljive tehnike in metode zakola živali ter glavna tveganja za dobrobit živali ob zakolu (bolečina in povzročanje strahu v zvezi s tekom časa do izgube zavesti). Strokovne raziskave naj bi kazale, da živali pri zakolu trpijo hudo bolečino, ki naj je zgolj izbira pravilnega orodja in metode ne bi mogla povsem izključiti. Namen omamljenja pred zakolom naj bi bil v tem, da žival v času, ko se izvede zakol, ni pri zavesti in ni občutljiva za bolečino. Vlada je obrazložila razliko med metodami omamljenja, ki povzročijo takojšnjo smrt, in metodami enostavnega omamljenja, ki jim mora slediti še poseben postopek usmrtitve (običajno z izkrvavitvijo); zadnje navedene so lahko nepovratne (žival se nikoli več ne more zbuditi iz nezavesti in bi v določenem času – če se ne bi izvedla izkrvavitev – dejansko umrla že tudi samo zaradi uporabe tehnike omamljenja) ali povratne (žival bi se – če ne bi bilo izkrvavitve – lahko zbudila iz nezavesti in normalno funkcionirala). V vsakem primeru pa naj bi omamljenje po Uredbi o zaščiti vedno povzročilo trenutno izgubo zavesti, še preden lahko možgani živali zaznajo bolečino. V tej zvezi Vlada izpostavlja, da izguba zavesti živali, ki pred zakolom niso bile omamljene, nastopi veliko kasneje (v povprečju več kot minuto, v nekaterih primerih pa več kot dve minuti po rezu vratu). Toliko dlje naj bi trajala izpostavljenost živali bolečini, strahu in stresu, povezanim z zakolom. Vlada zatrjuje, da pobudnika strokovno literaturo napačno citirata ali da se sklicujeta na zastarelo oziroma drugače pomanjkljivo literaturo.
9. Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročilo pobudnikoma. Odzvala se je le pobudnica. Pojasnjuje, da sta zanjo dva od sedmih halal certifikatov sporna. Opisuje, kako se morajo slovenski muslimani ob kurban bajramu odpraviti v Republiko Hrvaško, da lahko v tamkajšnji klavnici prevzamejo halal meso. Dvomi, da je znanstveno mogoče natančno količinsko izmeriti stopnjo bolečine pri živalih.
B. – I.
Procesne predpostavke in obseg presoje
10. Pobudnika, glede na vsebino njune pobude, dejansko izpodbijata le tisti del drugega odstavka 25. člena ZZZiv, ki se glasi: "Ne glede na četrti odstavek 4. člena Uredbe 1099/09/ES mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri obrednem zakolu." Navedeno določbo izpodbijata, ker naj bi s tem, ko v Republiki Sloveniji preprečuje opravljanje islamskih obrednih zakolov, torej zakolov, ki morajo biti po pravilih islama opravljeni brez omamljenja (v nadaljevanju obredni zakol), muslimanom, ki živijo v Republiki Sloveniji, preprečevala dostop do mesa obredno zaklanih živali tako ob priložnosti verskega praznika kurban bajram[3] kakor tudi za namen rednega vsakodnevnega prehranjevanja. Pobudnika torej oporekata ureditvi, ki skladno s točko (c) drugega odstavka 26. člena Uredbe o zaščiti dovoljeno odstopa od četrtega odstavka 4. člena Uredbe o zaščiti[4] in zahteve prvega odstavka 4. člena Uredbe o zaščiti[5] – s tem pa tudi zahteve vseh pravil Uredbe o zaščiti, ki urejajo omamljenje živali pred zakolom, razteza na vse zakole v klavnicah, brez izjeme za obredne zakole. Pobudnika smiselno trdita, da Ustava zahteva, da bi se lahko muslimanski verniki oskrbovali s halal mesom iz slovenskih klavnic tako za vsakodnevno prehranjevanje kot tudi za prehranjevanje ob priložnosti kurban bajrama in za ob tej priložnosti ustrezno delitev mesa po tretjinah (glej 14. točko obrazložitve te odločbe).[6] Po njunem mnenju je to mogoče doseči s tem, da se – kolikor velja tudi za islamske obredne zakole – razveljavi izpodbijana prepoved zakola neomamljenih živali.
11. Vse navedeno pomeni, da pobudnika predlagata ustavnosodno presojo drugega odstavka 25. člena ZZZiv, kolikor ta zapoveduje za zakole v klavnicah, [7] brez izjeme za obredne zakole[8] po islamski religiji, predhodno omamljenje[9] živali.[10]
12. Pobudnika sta registrirana verska skupnost, katere namen je ohranjanje islamskih vrednot, in fizična oseba, ki je po veroizpovedi musliman. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Ker pobudo vlagata pobudnika, bi za izpolnjenost pogoja pravnega interesa za vsebinsko presojo drugega odstavka 25. člena ZZZiv zadoščalo, da bi pravni interes za presojo te določbe izkazal vsaj eden od njiju. Vendar sta oba pobudnika, ki zatrjujeta poseg v svojo versko svobodo, tudi nosilca te človekove oziroma ustavne pravice.[11] Izpodbijana določba ureja določena ravnanja in obnašanja, ki so po prepričljivem zatrjevanju pobudnikov del sistema zapovedi in prepovedi islamske vere, oziroma vpliva na njih. Zato ni mogoče zanikati, da na neposreden način posega v njun pravni položaj.
13. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 25. člena ZZZiv v izpodbijanem delu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
B. – II.
Materialnopravna izhodišča presoje in nekatera metodološka vprašanja
14. V primerih, kot je obravnavani, Ustavno sodišče ne more dvomiti o vsebini verskih nazorov, pravil in prepričanj, kot jih v postopku predstavi verska skupnost oziroma njeni pripadniki. Prvič, za presojo Ustavnega sodišča ni pomembno, ali predstavljene verske predpise sprejemajo vsi pripadniki neke religije ali le posamezne skupine ali frakcije znotraj te religije.[12] Drugič, in še pomembneje, Ustavno sodišče po naravi stvari ne more biti arbiter v zadevah verskega nauka. V tem pogledu mora spoštovati avtonomijo verske skupnosti. Zato je v tem postopku Ustavno sodišče štelo zatrjevano vsebino verskih pravil islama kot resnično in avtentično; pobudnika sta jo substancirano in razumljivo predstavila kot obvezujočo.[13] Ustavno sodišče zato izhaja iz tega, da so (tudi) naslednje trditve pobudnikov verodostojen izkaz vsebine pravil islama: da islam dovoljuje le uživanje mesa živali, obredno zaklane brez omamljenja, in da je sestavni del verskega praznika kurban bajram tudi zakol žrtvene živali brez predhodnega omamljenja, nakar se tretjina tako pridobljenega mesa razdeli revnim, tretjina sorodnikom, sosedom in prijateljem, tretjino pa lahko zase zadrži gospodinjstvo, ki je izvršilo oziroma dalo izvršiti žrtvovanje živali.
15. Pobudnika se sklicujeta na 7. in 41. člen Ustave v zvezi s 1., 2. in 14. členom Ustave ter 9. členom EKČP.
16. Ustavno sodišče je splošne metodološke smernice za odločanje v zadevah, v katerih se postavljajo vprašanja v zvezi z versko svobodo in ustavnim položajem verskih skupnosti, postavilo v 111. točki odločbe št. U-I-92/07. Kadar je zakonska določba izpodbijana z vidikov, ki so hkrati vsebina katerega od ustavnih načel iz 7. člena Ustave[14] in pravice iz 41. člena Ustave (zlasti s stališča pravice do svobodnega delovanja verskih skupnosti), je treba najprej opraviti presojo skladnosti z 41. členom Ustave. Ta pravica je temelj celotnega urejanja položaja verskih skupnosti in ima v tem smislu prednost pred ustavnimi načeli, ki opredeljujejo položaj verskih skupnosti v razmerju do države. Če zakonski ukrep prestane presojo ustavnosti z vidika 41. člena Ustave, je treba v okviru navedb predlagatelja ali pobudnika opraviti še presojo skladnosti s prvim in drugim odstavkom 7. člena Ustave, to je tistih njegovih vidikov, ki – čeprav sta njihov izvor in namen varstvo pravice iz 41. člena Ustave – niso neposredna vsebina te pravice. Gre zlasti za zahtevi po nevtralnosti države in po enakopravnosti verskih skupnosti.
17. Sklicevanje pobudnikov na 1., 2. in 14. člen Ustave je tako posplošeno, prazno in pavšalno, da Ustavnemu sodišču ni treba opraviti presoje z vidika navedenih ustavnih določb.[15] V zvezi s 7. členom Ustave pobudnika uveljavljata le vidik svobodnega delovanja (avtonomije) verskih skupnosti, ki je samostojna sestavina pravice iz 41. člena Ustave (na katero se pobudnika v tem okviru tudi sklicujeta). Ustavno sodišče je tako ocenilo skladnost drugega odstavka 25. člena ZZZiv s prvim odstavkom 41. člena Ustave, ki se glasi: "Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno."
18. Navedena določba (skupaj z drugim in tretjim odstavkom 41. člena Ustave) varuje versko svobodo (svobodo vere oziroma veroizpovedi). S stališča manifestacije notranjih osebnih odločitev navzven (t. i. forum externum)[16] verska svoboda jamči pravico do svobodnega izpovedovanja vere oziroma pripadnosti veri (npr. širjenje verskih resnic) ter pravico do svobodnega izvrševanja vere (izvrševanja ravnanj, ki so sestavni del vere – bogoslužje, obredje, rituali, druga pravila ravnanja, ki izhajajo iz verskega nauka, izpolnjevanje verskih dolžnosti, povezovanje v skupnosti itd.).[17] Z 41. členom Ustave so varovana navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem; pomembno v smislu, da so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in da brez njih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena. Zato splošno zavezujoče ter versko nevtralne zakonske zapovedi in prepovedi, namenjene varstvu drugih občečloveških vrednot, pomenijo omejitev te človekove pravice le tedaj, ko se nanašajo na tiste manifestacije religioznega, ki dosegajo navedeno kakovost. Zapovedi in prepovedi ravnanj, ki tega standarda ne dosegajo, ne morejo pomeniti posega v svobodo vere.[18]
19. Znotraj verske svobode je varovana tudi kolektivna dimenzija; ta zajema interakcijo med verniki, ki svoje verovanje udejanjajo skupaj z drugimi, ki delijo enako versko prepričanje (zlasti v obliki obredov), s katerimi se povezujejo v verske skupnosti.[19] Ne le posamezniki, ki jih sestavljajo, tudi verske skupnosti imajo pravico, da svobodno in v skladu s svojimi lastnimi pravili izpovedujejo verska prepričanja in opravljajo verska ravnanja.[20]
20. Prvi odstavek 9. člena EKČP zagotavlja svobodo vere z enako vsebino kot prvi odstavek 41. člena Ustave. Vendar je treba upoštevati, da so omejitve verske svobode po drugem odstavku 9. člena EKČP dopustne le zaradi taksativno navedenih ciljev (javna varnost, zaščita javnega reda, zdravja ali morale ali varstvo pravic in svoboščin drugih ljudi). Zato mora Ustavno sodišče pri presoji dopustnosti omejitev pravice do svobode vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave glede na peti odstavek 15. člena Ustave upoštevati strožjo ureditev dopustnih ciljev, zaradi katerih je dopusten poseg v svobodo vere.
B. – III.
Presoja izpodbijane določbe
21. Pobudnika svoje očitke o neskladju drugega odstavka 25. člena ZZZiv s prvim odstavkom 41. člena Ustave utemeljujeta s trditvami, da izpodbijana določba muslimanom (ki sprejemajo verska stališča pobudnikov) preprečuje vsakodnevno preskrbo in uživanje halal mesa kakor tudi preskrbo s halal mesom ob priložnosti islamskega verskega praznika kurban bajram zaradi uživanja takega mesa oziroma zaradi njegove ustrezne delitve po tretjinah.
22. Islamska vera, kakor jo predstavljata pobudnika, v sklopu pravil vsakodnevnega prehranjevanja uživanje mesa omejuje na uživanje halal mesa živali, ki so bile zaklane, ne da bi bile predhodno omamljene, prav tako pa ima islamsko versko vsebino praznovanje kurban bajrama, znotraj katerega pobudnika za namene te presoje izpostavljata (zgolj) vsebino dostopa do mesa, enkrat letno za vsako muslimansko gospodinjstvo po ene žrtvene živali, zaklane brez omamljenja, da bi lahko gospodinjstvo to meso uporabilo v skladu z obrednimi pravili (užitje ene tretjine, daritev dveh tretjin). Pobudnika sta izkazala, da gre za pravila, ki so pomembno in bistveno povezana s pripadnostjo islamu. Ustavno sodišče šteje redno prehranjevanje z mesom živali, obredno zaklanih v skladu s pravili islama, pa tudi uživanje in daritve mesa tako zaklanih živali ob kurban bajramu za izpolnjevanje verskih dolžnosti, razumno povezanih z bistvom verskega prepričanja. Zato je oboje varovano s pravico do svobodnega izvrševanja vere v okviru prvega odstavka 41. člena Ustave.
23. Ustavno sodišče sprejema, da je neotežen dostop do mesa obredno zaklanih živali zaradi vsakodnevne prehrane in še toliko bolj zaradi omogočanja polnega in neokrnjenega praznovanja v okolju, v katerem vernik živi, ob kurban bajramu, bistven in pomemben del islamske vere. Izpodbijana določba ta dostop otežuje, saj je njena posledica, da se morajo muslimani s halal mesom živali, obredno zaklanih brez omamljenja, oskrbovati v tujini. Ker drugi odstavek 25. člena ZZZiv otežuje izpolnjevanje ključnih verskih dolžnosti, posega v svobodo veroizpovedi pripadnikov islamske vere.
24. Zakonska ureditev, ki posega v človekovo ali ustavno pravico, je ustavno dopustna samo, če temelji na ustavno dopustnem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej še oceniti, ali je poseg, tudi če se z njim zasleduje dopusten cilj, v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; (2) ali je poseg sploh nujen za dosego cilja in (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo nastale zaradi posega (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten.[21]
25. Vlada navaja, da je ustavno dopusten razlog za presojani poseg dobrobit živali. Zakol brez predhodnega omamljenja naj bi povzročal živalim znatno večje trpljenje v primerjavi z zakolom predhodno omamljenih živali. Razlog za to naj bi bilo daljše (tudi dve minuti ali več daljše) trajanje stanja zavesti živali, ki ni bila omamljena. Čas izpostavljenosti živali bolečini, stresu in strahu naj bi bil pri zakolu brez omamljenja toliko daljši.
26. Četrti odstavek 72. člena Ustave določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Varstvo oziroma zaščito živali ureja ZZZiv. Opustitev normativnega urejanja zaščite živali bi predstavljala kršitev četrtega odstavka 72. člena Ustave.[22] Iz tega, da Ustava zahteva zakonodajno ureditev varstva živali, logično sledi, da je varstvo živali ustavno varovana vrednota in da pomeni vsebino ustavno dopustnega javnega interesa, ki lahko utemeljuje tudi posege v človekove in ustavne pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave).[23] Slovenski ustavni red sicer ne zahteva, da bi živali uživale enako pravno varstvo kot človeška bitja, zahteva pa njihovo varstvo. Tradiciji, zgodovini, socialnim nazorom in splošni stopnji razvoja družbene zavesti ustreza razlaga četrtega odstavka 72. člena Ustave z vsebino, ki je na podlagi zakonskega pridržka poverjena zakonodajalcu in urejena v 3. členu ZZZiv. Ustava torej ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti. Opredelitev ustavno zapovedanega "varstva živali pred mučenjem" zajema tudi prizadevanja zakonodajalca, da prepreči, ublaži ali omili telesno neprijetne občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek. Ustavno sodišče razume (potencialno sicer zelo širok) pojem dobrobit živali tako, da se za namene te odločbe nanaša prav na rezultat omenjenih prizadevanj – torej na varstvo živali pred mučenjem.
27. Zapoved predhodnega omamljenja živali pred zakolom je del morale kot skupka pravil, ki vrednotijo in usmerjajo medsebojne odnose ljudi na podlagi pojmovanj dobrega in slabega.[24] V sodobnem času morale ni mogoče pojmovati tako ozko, da bi se na njeni podlagi vrednotili le odnosi med ljudmi v dobesednem smislu, ne pa npr. ravnanje oseb v razmerju do živali in naravnega okolja. V sodobni družbi je skrb za dobrobit živali in narave del morale.[25] V kontekstu obravnavanega primera pravilo, ki varuje živa bitja, ki so zmožna trpeti, pred trpljenjem, ki se mu je moč izogniti, varuje družbeno moralo.
28. V okviru presoje primernosti posega v pravico Ustavno sodišče presoja, ali je s posegom sploh mogoče doseči zasledovani cilj. V okviru presoje nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg nujen v smislu, da ni mogoče istega cilja doseči bodisi brez posega nasploh bodisi z milejšimi ukrepi, ki bi manj intenzivno posegli v prizadeto pravico.
29. S trditvami, da (upoštevaje kriterij trpljenja živali) ni razlike med zakolom brez omamljenja in zakolom z omamljenjem, pobudnika nasprotujeta zaključku o primernosti posega v njuno versko svobodo. Če predhodno omamljenje ne ublaži bolečine in strahu živali v primerjavi s strokovno izvedenim obrednim zakolom brez omamljenja, potem z zapovedjo predhodnega omamljenja sploh ni mogoče doseči cilja (zavarovanja živalske dobrobiti).
30. Ustavno sodišče v zadevah zahtevnih znanstvenih vprašanj ne more biti arbiter. Pri vprašanju živalskega zaznavanja bolečine gre za strokovno vprašanje živalske fiziologije. V takih zadevah mora[26] Ustavno sodišče priznati zakonodajalcu[27] določeno polje proste presoje. To po drugi strani pomeni, da lahko podvomi o primernosti in nujnosti spornega ukrepa za dosego zasledovanega cilja (na kompleksnem znanstvenem ali strokovnem področju) le, če je na podlagi trditev pobude očitno, da so bile prekoračene skrajne meje njegovega polja proste presoje.
31. Glede na opravljeno presojo zakonodajalca (za katero Vlada v odgovoru na pobudo tudi razumno pojasni, da temelji na strokovnih podlagah, ne pa npr. na goli politični odločitvi) pobudnikoma ni uspelo izkazati, da s predhodnim omamljenjem ni mogoče povečati živalske dobrobiti v primerjavi z zakolom brez omamljenja oziroma da je mogoče na drug način (brez posega oziroma z blažjim posegom v versko svobodo muslimanov) doseči vsaj enake pozitivne učinke na živalsko dobrobit. Presojani poseg je zato primeren in nujen, da se doseže zasledovani cilj.
32. Za oceno sorazmernosti v ožjem pomenu je odločilno, ali varstvo živalske dobrobiti (z njim pa tudi varstvo morale) odtehta škodo, ki je v tem, da drugi odstavek 25. člena ZZZiv muslimanom v Republiki Sloveniji, ki sprejemajo stališča pobudnikov, otežuje dostop do halal mesa in s tem posega v njihovo versko svobodo.
33. Varstvo živali pred mučenjem (četrti odstavek 72. člena Ustave) je ustavna vrednota.[28] Z njim se v praksi uveljavlja varstvo dobrobiti živali kot pomembna moralna zapoved. ZZZiv splošno zavezujoče, notranje konsistentno in versko nevtralno uvaja visoka merila zaščite živali. Drugi odstavek 25. člena ZZZiv ne prepoveduje le islamskih obrednih zakolov, pač pa vse zakole neomamljenih živali v klavnicah (glej 10. točko obrazložitve te odločbe).
34. V okviru tehtanja ožje sorazmernosti je ustavnopravna teža koristi od drugega odstavka 25. člena ZZZiv velika. Odsotnost pravila iz drugega odstavka 25. člena ZZZiv v pravnem redu bi pomenila, da se izjemoma lahko opravljajo zakoli neomamljenih živali, kar bi izpostavilo zaklane živali dodatnim bolečinam, stresu in trpljenju v času od reza vratu do izgube zavesti. Na drugi strani tehtnice je otežen dostop do halal mesa, ki ima še poudarjeno težo v povezavi s pomenom daritve in uživanja tega mesa v sklopu praznovanja kurban bajrama v skladu z verskimi zapovedmi. Posledice izpodbijane določbe za versko svobodo so omejene že zaradi njene verske nevtralnosti. Poleg tega je dostop do halal mesa muslimanom le otežen, ne pa onemogočen. Po trditvah prve pobudnice je tudi obredni zakol živali ob kurban bajramu mogoče naročiti v tujini.
35. Ključnega pomena za tehtanje med koristmi izpodbijane omejitve in težo izpodbijane omejitve je dejstvo, da je prepoved obrednega zakola neomamljenih živali prepoved zadajanja trpljenja, ki ga je moč preprečiti. S tem izpodbijano pravilo varuje pomembno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru. Zato država lahko prepove ravnanje, ki ni združljivo s temeljnimi pravili in moralnim okvirjem določene družbe, in hkrati ne poseže prekomerno v pravico do svobode vere.
36. Izpodbijana ureditev ne posega prekomerno v pravico do verske svobode iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Glede na navedeno drugi odstavek 25. člena ZZZiv ni v neskladju z Ustavo.
C.
37. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnici Jadek Pensa in Mežnar ter sodniki Accetto, Jaklič, Knez in Pavčnik so dali pritrdilna ločena mnenja.
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
[1] Halal certifikat je zasebna listina, ki potrjuje, da je meso pridobljeno na način, skladen s pravili islamske vere.
[2] Izraz označuje, kar je dopustno oziroma dovoljeno po tradicionalnem islamskem pravu. Ustavno sodišče besedo halal v zvezi z mesom uporablja v pomenu prakse, ki jo v tej pobudi za skladno s pravili islamske vere štejeta pobudnika. V tem smislu je halal meso živali, ki so bile zaklane, ne da bi bile prej omamljene. Dejstvo, da ima klavnica halal certifikat, zato ne pomeni nujno, da gre za halal meso v pomenu, kot ga uporabljajo pobudnika in Ustavno sodišče.
[3] Za omenjeni islamski praznik žrtvovanja slovenščina nima posebnega izraza, zato Ustavno sodišče – tako kot pobudnika – uporablja bosansko jezikovno različico (v arabščini npr. Eid al-Adha, v turščini Kurban bayrami itd.).
[4] Ta določa, da se pri živalih, ki jih zakoljejo po posebnih metodah zakola v skladu z zahtevami določenih verskih obredov, zahteve po predhodnem omamljenju ne uporabljajo, če je zakol opravljen v klavnici.
[5] Ta določa, da se živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene v skladu z metodami in posebnimi zahtevami, povezanimi z uporabo teh metod iz Priloge I Uredbe o zaščiti. Izguba zavesti in občutljivosti traja do smrti živali. Metodam iz Priloge I, ki ne privedejo do takojšnje smrti (torej metodam t. i. enostavnega omamljenja), čim prej sledi postopek, katerega posledica je smrt, kot denimo izkrvavitev, bezanje, usmrtitev z električnim tokom ali dolgotrajna izpostavljenost pomanjkanju kisika.
[6] Na str. 25 pobude pobudnika pojasnjujeta, da muslimanom vera zapoveduje, katero vrsto hrane lahko uživajo in kateri so tisti dnevi v letu, ko je treba meso obredno zaklane živali razdeliti revnim, sosedom, sorodnikom in prijateljem, del pa zadržati zase.
[7] Po točki (k) 2. člena Uredbe o zaščiti je klavnica vsak obrat, ki se uporablja za zakol kopenskih živali in ki spada v področje uporabe Uredbe (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (UL L 139, 30. 4. 2004).
[8] Zakol živali je sicer v 30. točki 5. člena ZZZiv opredeljen kot usmrtitev živali za prehrano ljudi, obredni zakol živali pa kot zakol živali z verskim obredom. Uredba o zaščiti opredeli verski obred v točki (g) 2. člena kot vrsto dejanj, povezanih z zakolom živali in določenih v skladu z vero.
[9] Omamljenje po Uredbi o zaščiti in torej tudi po drugem odstavku 25. člena ZZZiv je vedno predhodno (glej opombo št. 5). Tudi v slovenskem pravnem redu je treba na podlagi načela primarnosti prava EU neposredno uporabljati opredelitev omamljenja iz točke (f) 2. člena Uredbe o zaščiti (vsak nameren proces, ki povzroči izgubo zavesti in občutljivosti brez bolečine, vključno z vsakim procesom, ki privede do takojšnje smrti), ne pa (vsebinsko sicer bistveno podobne) opredelitve iz 12. točke 5. člena ZZZiv, ki je bila uveljavljena pred pristopom Republike Slovenije k EU.
[10] Živali v smislu točke (c) 2. člena Uredbe o zaščiti so vretenčarji razen plazilcev in dvoživk. Glede na 11. uvodno izjavo in drugi pododstavek prvega odstavka 1. člena Uredbe o zaščiti ta uredba ribe ureja le toliko, da zanje določa zahteve iz prvega odstavka 3. člena, to je, da se jim med usmrtitvijo in povezanimi postopki prihrani vsakršna bolečina, vznemirjenje ali trpljenje, ki se mu je mogoče izogniti (ne zapoveduje pa omamljenja pred "zakolom"). Izpodbijana ureditev se torej nanaša na sesalce in ptiče.
[11] Ustavno sodišče je v 81. točki odločbe št. U-I-92/07 navedlo, da je svoboda izpovedovanja in izvrševanja vere zagotovljena posameznikom in tudi verskim skupnostim ali združenjem, ne glede na to, ali so pravne osebe ali ne. V 91. točki navedene odločbe je navedlo, da imajo tudi verske skupnosti pravico, da svobodno in v skladu s svojimi lastnimi pravili izpovedujejo verska prepričanja in opravljajo verska ravnanja.
[12] Primerjaj s 54. in 55. točko sodbe BVerfG št. 1 BvR 1783/99 z dne 15. 1. 2002.
[13] Primerjaj s prav tam, 56. točka.
[14] To so načelo o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave), načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti in načelo enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). Vendar ima načelo o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave v širšem smislu tri prvine: (1) versko oziroma nazorsko nevtralnost države, (2) avtonomnost verskih skupnosti na lastnem področju in (3) enakopraven odnos države do verskih skupnosti. Avtonomnost in enakopravnost verskih skupnosti sta sicer sestavni del širšega načela o ločenosti države in verskih skupnosti, vendar ju je mogoče obravnavati tudi ločeno in sta temu ustrezno kot posebni ustavni načeli določeni v drugem odstavku 7. člena Ustave (95. in 99. točka obrazložitve odločbe št. U-I-92/07).
[15] Glej ne dovolj substancirano sklicevanje pobudnikov na 1., 2. in 14. člen Ustave (str. 17 in 24 pobude). Na 24. strani pobude v zvezi z načelom enakosti iz 14. člena Ustave pobudnika zgolj povzemata splošna stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-92/07.
[16] V tej odločbi Ustavno sodišče versko svobodo obravnava izključno s tega vidika.
[17] Odločba št. U-I-92/07, 81. in 84. točka obrazložitve.
[18] Prav tam, 84. točka.
[19] Prav tam, 87. točka.
[20] Prav tam, 91. točka.
[21] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.
[22] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-137/04 z dne 9. 9. 2004, 13. točka.
[23] Ustavno sodišče je v 25. točki obrazložitve odločbe št. U-I-52/16 z dne 12. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 5/17) navedlo, da je javni interes po ustaljeni razlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave lahko ločen, samostojen ustavno dopusten cilj omejitve človekovih pravic.
[24] Primerjaj z opredelitvijo morale v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) in v leksikonu M. Pavčnik (ur.), Pravo, 2. izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 189. Primerjaj tudi M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 5., pregledana in dopolnjena izdaja, Ius Software in GV Založba, Ljubljana 2015, str. 274, ki navaja, da je praktična razlaga zakona nujno tudi moralno dejanje. Če se tega zavedamo in si to priznamo, je nujno, da ne prekoračimo naravnih razlik med pravom in moralo. Prav tako nujno je, da upoštevamo samo splošno sprejeta moralna pojmovanja, ki jih je mogoče tipizirati […]. Moralnost prava terja, da se je treba dvigniti nad posamične primere in jih posplošiti (načelo enakosti!).
[25] C. M. Zoethout, Ritual Slaughter and the Freedom od Religion: Some Reflections on a Stunning Matter, Human Rights Quarterly, št. 3 (2013), str. 668.
[26] Enako BVerfG v sodbi št. 1 BvR 1783/99, 39. točka obrazložitve, prav glede dvomov znanosti o tem, ali so omamljene živali pri zakolu izpostavljene znatno manjšemu trpljenju in bolečini kot neomamljene, poudarja, da ima zakonodajalec v zvezi z oceno primernosti in nujnosti sredstev za dosego zakonodajnih ciljev določen manevrski prostor (Einschätzungsspielraum) – tudi glede ocene "dejanske podlage za zakonsko urejanje".
[27] Tako slovenskemu kot evropskemu. Ne le ZZZiv, tudi Uredba o zaščiti izhaja iz presoje o primernosti predhodnega omamljenja za lajšanje stiske živali (čeprav Uredba o zaščiti sama po sebi po opravljenem tehtanju interesov daje prednost pravici do obrednega zakola).
[28] O živali kot pomembni vrednoti glej tehtno monografijo N. Visković, Životinja i čovjek: prilog kulturnoj zoologiji, Književni krug, Split 1996.
⇒
U-I-140/14-22
14. 5. 2018
Pritrdilno ločeno mnenje
sodnika dr. Marijana Pavčnika
SOBIVANJE USTAVNIH VREDNOT
Slovenska ustava prepoveduje mučenje živali, v izhodišču njenih vrednot pa je človekovo dostojanstvo, iz katerega poganja celotna ustavna zgradba.[1] Človekovo dostojanstvo zahteva, da moramo, kolikor je to le mogoče, varovati tudi dobrobit živali.[2] "Človek ni odgovoren samo zase", tako Tine Hribar, "marveč za vsa živa bitja."[3]
Človekovo dostojanstvo in dostojanstvo (dobrobit) živali sta vrednoti z različno težo. Na eni strani gre za to, da moramo biti v imenu človekovega dostojanstva odgovorni tudi za dostojanstvo (dobrobit) živali, na drugi strani pa za to, da varstvo dobrobiti živali ni absolutno. Na načelni ravni bi pridobili, če bi imeli tudi v naši zakonodaji opredelitev, da žival ni stvar, kot je to določeno v avstrijskem Občem državljanskem zakoniku (ODZ) in v nemškem civilnem zakoniku (BGB). Za živali veljajo posebni predpisi; predpisi o stvareh se za njih uporabljajo le toliko, kolikor ni posebnih pravil o živalih.[4] Ta izpeljava bi bila, gledano načelno, ustavnoskladna in bi le utrdila, da se je treba trpljenju živali kar najbolj izogibati.
V slovenski ustavni ureditvi ureja varstvo živali pred mučenjem zakon (glej četrti odstavek 72. člena Ustave), ki mora mučenje (trpljenje) ustavnoskladno razlagati od primera do primera. Primeri so raznoliki, pogosto so sad tradicije, civilizacije in pravne kulture. Med posameznimi primeri je treba razločevati, če so bistveno različni.
Ob tem védenju je treba biti še toliko bolj občutljiv tedaj, ko sta v konfliktu dobrobit živali in svoboda izpovedovanja vere (različnih veroizpovedi). V konfliktu te vrste ni mogoče kar a priori reči, da je ena od obeh vrednot tako intenzivna, da jo mora druga v celoti upoštevati. Varstvo dobrobiti živali je ustavno dovoljeno vse do tiste meje, ko poseg v izpovedovanje vere ni tolikšen, da bi onemogočil njene bistvene prvine (glej zlasti točke 23, 26 in 33−35 obrazložitve). S tem je omogočeno, da obe vrednoti, ki sta trčili druga ob drugo, sobivata in se uresničujeta v mejah, ki so ustavno dopustne.[5] Če ustreznega sožitja ni, je ohromljeno tudi človekovo dostojanstvo, ki je izhodišče ustavnih vrednot.
Sožitje med ustavnimi vrednotami ima tudi moralni naboj. Na moralo se izrecno sklicuje drugi odstavek 9. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki med razlogi za omejitev verske svobode izrecno navaja moralo. Moralno merilo ne sme vsiljevati sobivanja, ki ga sprejema le del družbene skupnosti. Iti mora za tista moralna pojmovanja, ki so splošna in so vsajena v ustavni kulturni prostor. Med vrednote te vrste sodi tudi dobrobit živali, ki jo varuje Zakon o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv). Načelno izhodišče zakona je, da nihče ne sme živali povzročiti trpljenja, bolezni ali smrti, če za to nima ustreznega razloga (3. člen). Vidik prepovedi trpljenja je tudi zapoved omamljenja pred obrednim zakolom iz drugega odstavka 25. člena ZZZiv.
To so nosilni razlogi, da sem glasoval za odločitev in utemeljitvene razloge v tej zadevi.
Dr. Marijan Pavčnik
Sodnik
[1] Glej M. Pavčnik, Krhkost človekovega dostojanstva, Pravnik, št. 9–10 (2011), str. 533 in nasl. Ponatis v: M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. izd., GV Založba, Ljubljana 2013, str. 349−361.
[2] O živalih kot zelo pomembnih vrednotah glej N. Visković, Životinja i čovjek, Književni krug, Split 1996. Prim. tudi S. Stucki, Grundrechte für Tiere, Nomos, Baden-Baden 2016, str. 395 in nasl.
[3] T. Hribar v: Gradivo za slovensko ustavo, Časopis za kritiko znanosti, št. 108 (1988), str. 46.
[4] "Tiere sind keine Sachen; sie werden durch besondere Gesetze geschützt. Die für Sachen geltenden Vorschriften sind auf Tiere nur insoweit anzuwenden, als keine abweichenden Regelungen bestehen." (ODZ, par. 285a, novela iz leta 1988; vsebinsko istovetno rešitev je sprejel tudi BGB, par. 90a, novela iz leta 1990.) Prim. M. Juhart v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 63.
[5] O uresničevanju (tudi o sobivanju) ustavnih vrednot glej na načelni ravni tehtno razpravo A. Novaka, Predpostavke načela sorazmernosti v ustavnosodnem odločanju, v: M. Pavčnik, A. Novak (ur.), (Ustavno)sodno odločanje, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 103−181.
⇒
U-I-140/14-23
14. 5. 2018
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice in sodnikov dr. Mateja Accetta, dr. Dunje Jadek Pensa in dr. Rajka Kneza ki se mu pridružuje sodnica dr. Jadranka Sovdat
Strinjamo se, da drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) ni v neskladju z Ustavo, a le do neke mere se strinjamo z razlogi odločbe. V tem pritrdilnem ločenem mnenju želimo izraziti naš pogled predvsem na dvoje: prvič, na vprašanje, ki ga naslavlja trpljenje živali, neizogibno navzoče v prav vsakem procesu njihovega usmrčevanja, in odgovornost človeka, da se vzdrži ravnanj, ki to trpljenje po nepotrebnem povzročajo; in drugič, na iskanje odgovora na ustavnopravne razsežnosti, povezane s tem vprašanjem v okviru ustavno zagotovljene svobode veroizpovedi, ki jih odpirata pobudnika. Naš pogled na razreševanje te dileme se razhaja s stališči, razvidnimi iz razlogov odločbe.
I.
Pobuda natančno opisuje sam obredni zakol in njegov pomen, ki ga ima po verskem nauku pobudnikov. Brez dvoma si pobudnika prizadevata za prostor za udejanjanje svobode veroizpovedi v procesu usmrčevanja živali v slovenskih klavnicah, ki bi omogočil, da bi se lahko namesto zapovedanih spoštovala njihova verska pravila in s tem verski pomen obrednega zakola. Vendar iz pobude ni razvidno, da bi pobudnika želela v klavnicah na območju Republike Slovenije sama izvrševati obredne zakole oziroma pri njih sodelovati. Od tu izvira v odločbi opredeljeno razumevanje ustavnopravne graje pobude, ki se osredotoča na specifični protiustavni učinek izpodbijane določbe, ki naj bi izviral iz zahteve Ustave, »[…] da bi se lahko muslimanski verniki oskrbovali s halal mesom iz slovenskih klavnic, za vsakodnevno prehranjevanje, in tudi (ob priložnosti kurban bajrama) za prehranjevanje in za ustrezno delitev mesa po tretjinah […]«.[1] Le v tem smislu se pobudnikov izpodbijana določba, ki ni brez pomena za preskrbo s halal mesom, sploh lahko dotika neposredno in osebno, kar je pogoj za dovoljenost pobude. Strinjamo se zato z razumevanjem pobude, razvidnim iz odločbe, ki je po našem mnenju bistveno za opredelitev ustavnopravne teme obravnavanega primera. Odgovoriti je zato treba, kot razumemo, na očitek pobude, da izpodbijana določba v nasprotju z Ustavo preprečuje, da bi se lahko muslimanski verniki oskrbovali s halal mesom iz slovenskih klavnic (za vsakodnevno preskrbo in uživanje halal mesa kakor tudi preskrbo s halal mesom ob priložnosti islamskega verskega praznika kurban bajram zaradi uživanja takega mesa oziroma zaradi njegove ustrezne delitve po tretjinah).
Strinjamo se nadalje, da je omenjeni očitek treba presojati z vidika pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave.[2] Prav tako v celoti sprejemamo stališča, povzeta iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/10, in OdlUS XIX, 4), ki opredeljujejo vsebino navedene temeljne svoboščine. Tako sprejemamo, da s stališča manifestacije notranjih osebnih odločitev navzven (t. i. forum externum)[3] verska svoboda jamči pravico do svobodnega izpovedovanja vere oziroma pripadnosti veri (npr. širjenje verskih resnic) ter pravico do svobodnega izvrševanja vere (izvrševanja ravnanj, ki so sestavni del vere – bogoslužje, obredje, rituali, druga pravila ravnanja, ki izhajajo iz verskega nauka, izpolnjevanje verskih dolžnosti, povezovanje v skupnosti, itd.).[4] Strinjamo se nadalje, da so prek 41. člena Ustave varovana navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem; pomembno v smislu, da so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in brez njih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena. Ti dve izhodišči opredeljujeta zunanje meje prostora, ki naj omogočijo svobodno izpovedovanje vere in ki jih je oblast zato zavezana spoštovati. Prav tako v celoti sprejemamo kriterije, ki jih je Ustavno sodišče izoblikovalo v odločbi št. U-I-92/07 za presojo versko nevtralnih zakonskih zapovedi in prepovedi, ki s tem, ko stremijo k varstvu občečloveških vrednot, lahko vplivajo na soopredeljevanje prostora za uresničevanje svobode veroizpovedi. Naj s tem v zvezi poudarimo stališče Ustavnega sodišča, da te norme pomenijo omejitev svobode veroizpovedi le tedaj, ko se nanašajo na tiste manifestacije religioznega, ki so razumno povezane z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena. Zato, kot sledi iz odločbe št. U-I-92/07, zapovedi in prepovedi ravnanj, ki tega standarda ne dosegajo, ne morejo pomeniti posega v svobodo vere.[5]
Ti kriteriji, ki v obravnavanem primeru niso bili spremenjeni, so bili za nas bistveni. Bistveni zato, ker so našo presojo nagnili k stališču, da se izpodbijana določba sicer dotika mej polja prostora svobode izpovedovanja vere, a zaradi nje v okoliščinah danega primera svobodno izpovedovanje vere (t. i. forum externum)[6] ni pomembno okrnjeno. Upoštevaje ta kriterij smo ocenili, da ne pomeni omejitve svobode veroizpovedi. To je bilo za nas odločilno, da smo lahko glasovali za izrek odločbe. V tem delu se v bistvenem razhajamo s kolegi, ki so v izpodbijani določbi prepoznali omejitev svobode veroizpovedi. Več o tem v nadaljevanju. Naj na tem mestu ponovimo, da smo enako, kot je zapisano v odločbi, razumeli, da pobudnika izpodbijani določbi očitata, da v nasprotju z Ustavo preprečuje preskrbo s halal mesom iz slovenskih klavnic. V tem delu razhajanj z razlogi odločbe torej ni.
II.
Strinjamo se z večino, da ZZZiv versko nevtralno uvaja visoka merila zaščite živali.[7] Prav tako se strinjamo, da je izpodbijana določba versko nevtralna. Vendar drugače kot večina menimo, da izpodbijana določba drugega odstavka 25. člena ZZZiv ne pomeni prepovedi, ki bi pomembno krnila svobodno izpovedovanje vere. Ne zato, ker bi tej določbi odrekali vsakršen pomen za muslimane, ki prebivajo v Republiki Sloveniji ter sprejemajo in prakticirajo v pobudi opisana verska prepričanja, ampak ker po naši presoji ne dosega zahtevanega standarda v skladu s stališči, opredeljenimi že v odločbi št. U-I-92/07, ki jih je Ustavno sodišče tudi tokrat sprejelo za izhodišče svoje presoje. Kot v svojem odgovoru oziroma mnenju poudarjata Državni zbor in Vlada, je namen izpodbijane določbe preprečitev po njunem mnenju nepotrebnega trpljenja živali ob zakolu oziroma varstvo dobrobiti živali na tem področju človekovega ravnanja. Dobrobit živali je versko nevtralna občečloveška vrednota, ki ima svoj ustavni temelj v drugem stavku tretjega odstavka 72. člena Ustave, prav tako pa je versko nevtralen tudi presojani zakon, vključno z določbo drugega odstavka 25. člena ZZZiv. Ta sicer izrecno ureja obredne zakole, vendar jo je treba razumeti v povezavi s četrtim odstavkom 4. člena Uredbe o zaščiti živali,[8] sprejete na ravni EU, ki pri obrednih zakolih dopušča odstop od splošnih pravil glede zakola živali. V tem okviru izpodbijana določba v skladu z izraženim namenom zakonodajalca izraža le, da Republika Slovenija izključuje možnost te izjeme, zato je ni mogoče razumeti kot določbo, ki bi se osredotočala na vsebino religiozne narave.
S pobudnikoma se sicer strinjamo, da živali nimajo ustavnih pravic, vendar jih tudi nikakor ni mogoče obravnavati kot stvari, ki imajo v razmerju do človeka zgolj instrumentalno vlogo oziroma služijo le njegovim interesom. Razvoj pravnega varstva dostojanstva oziroma dobrobiti živali, vključno z izrazi te vrednote v ustavnem redu, je zagotovo postopen in bo dolgotrajen proces. Eden od pravnih izrazov tega razvoja je načelo previdnosti, že dolgo pomembno načelo na področju varstva okolja,[9] ki se v zadnjem času poudarja tudi v zvezi z dobrobitjo živali kot čutečih bitij,[10] po katerem odsotnost popolne znanstvene gotovosti ni razlog za odlaganje ukrepov za preprečitev resne nevarnosti varovani dobrini.[11] Namen zakonodajalca, da na področju zakola živali v klavnicah v največji možni meri omeji trpljenje živali neposredno ob zakolu, tako razumemo kot izraz njegove odločitve, sprejete v mejah njegove proste presoje, o ureditvi pravnega varstva dobrobiti živali.
Za naše ovrednotenje izpodbijane določbe je bilo pomembno, da je versko nevtralna in utemeljena z versko nevtralno občečloveško vrednoto. Kot taka pa bi v skladu z zgoraj ponovljenimi izhodišči iz odločbe št. U-I-92/07 pomenila omejitev svobode veroizpovedi le v primeru, ko bi se nanašala na tiste manifestacije religioznega, ki so razumno povezane z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena.[12] Za nas je bilo bistveno, da zaradi tu presojanega učinka izpodbijane določbe na svobodno izpovedovanje vere to ni okrnjeno, še manj pomembno okrnjeno. Naj obrazložimo.
V skladu z navedbami pobudnikov, kot jih iz predloženih vlog lahko razberemo sami in kot jih povzema tudi odločba, izpodbijana določba preprečuje, da bi se lahko muslimanski verniki oskrbovali s halal mesom iz slovenskih klavnic, in sicer tako za vsakodnevno preskrbo kot za preskrbo ob priložnosti islamskega verskega praznika kurban bajram zaradi uživanja takega mesa in njegove ustrezne delitve po tretjinah. Torej se le posredno nanaša na izvrševanje verskih dolžnosti.
Ne zanikamo, da izpodbijana zakonska ureditev posameznikom do določene mere lahko otežuje dostop do halal mesa. Vendar uvoz in prodaja halal mesa v Republiki Sloveniji nista prepovedana – nasprotno, država ju v okviru spoštovanja pravil notranjega trga EU in ob upoštevanju četrtega odstavka 26. člena Uredbe o zaščiti živali celo mora dopuščati. Ne gre torej le za to, da je dostop trenutno mogoč, ampak je zagotovljeno tudi, da do prepovedi ali omejevanja trgovanja sploh ne more priti (razen ob morebitni spremembi pravil EU in nato še pravil v Sloveniji). Po veljavni ureditvi je torej dovoljeno, da je halal meso muslimanom in drugim kupcem na voljo tudi v Sloveniji. Četudi bi to zahtevalo dodatni angažma za organizacijo in izvedbo uvoza, pa imajo opravila, ki so s tem povezana, npr. nadzor in sledljivost distribucije ter prodaje tako uvoženega halal mesa, in z njimi povezani stroški[13] le posredno in premalo izrazito zvezo[14] s svobodo izražanja verskega prepričanja, kolikor se to izraža z uživanjem in daritvijo halal mesa. Zato izpodbijana določba nikakor niti ne onemogoča niti pomembno ne otežuje izvrševanja verskih dolžnosti in s tem bistvenih verskih vsebin svobode izražanja verskega prepričanja. Drugače kot večina v njej ne prepoznamo značilnosti omejitve svobode veroizpovedi.[15]
III.
Odločitev večine, da izpodbijana določba posega v svobodo veroizpovedi pripadnikov islamske vere, nujno zahteva nadaljnjo ustavnosodno presojo, v kateri je bilo treba odgovoriti na vprašanje ustavne dopustnosti omejitve. Če bi lahko sledili tem razlogom odločbe, bi ta del odločbe z našega zornega kota le še v večji meri pritrjeval, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo – s čimer se strinjamo. Vendar smo do tega dela razlogov odločbe iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, zadržani. Zato žal za nas ne pomenijo dodatne utemeljitve, ki bi potrjevala izrek odločbe.
Strinjamo se z izhodiščem odločbe, da so cilji, ki lahko upravičijo poseg v svobodo veroizpovedi po drugem odstavku 9. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), našteti izčrpno.[16] Kot razumemo, ti cilji izražajo velik pomen, ki ga ima svoboda veroizpovedi v demokratični družbi za posameznika, njegovo bivanje in opredelitve, ki se izmikajo racionalnemu. Verujoči in neverujoči moramo (zelo poenostavljeno) razumeti oziroma sprejemati dvoje: da vera v bistvenem opredeljuje identiteto posameznika in smisel njegovega bivanja ter da se verska prepričanja ljudi razlikujejo, kar velja tudi za relacijo med prepričanji verujočih in neverujočih. Zdi se očitno, da je v zagotovljeni svobodi veroizpovedi vsebovana možnost zelo različnih prepričanj. Nesoglasja med posamezniki, ki se zavzemajo za različna verska prepričanja, naj preseže prav zagotovljena svoboda veroizpovedi in s tem tudi svoboda izvrševanja ravnanj, ki pomenijo javno ali zasebno izražanje vere. Ta naj prepreči (pogosto žal celo nasilen) spopad za prevlado prepričanja enih nad drugimi. Zagotovljeni svobodi veroizpovedi je tako imanentna zapoved tolerance do svobode drugih – drugače versko prepričanih. To mora spoštovati tudi zakonodajalec, ki je zavezan spoštovati varovalno območje ustavno zagotovljene svobode veroizpovedi. Zato ne preseneča, da mora biti omejevanje svobodnega izvrševanja ravnanj, ki omejujejo zasebno ali javno izražanje vere v bogoslužju, pouku, praksi ali verskih obredih (prim. prvi odstavek 9. člena EKČP), utemeljeno z vrednotami, ki se lahko zaradi okoliščin posameznega primera izkažejo kot vrednote višjega ranga (prim. drugi odstavek 9. člena EKČP). Pomembna je tako vsebina v drugem odstavku 9. člena EKČP opredeljenih ciljev kot relacija teh ciljev do v prvem odstavku 9. člena EKČP zagotovljene svobode veroizpovedi. Tudi ti cilji namreč varujejo integriteto svobode veroizpovedi. Sporočajo, da je lahko omejena le, če omejitev zasleduje vrednoto, ki je v okoliščinah primera višja od te vrednote.[17]
Upoštevati je treba, da so cilji v drugem odstavku 9. člena EKČP opredeljeni abstraktno. Ali si zakonodajalec, ko vstopa na področje ustavno zagotovljenega prostora svobode veroizpovedi, v resnici za te cilje prizadeva, je lahko le stvar ustavnosodne presoje v okoliščinah danega primera. Pri tej presoji je treba, menimo, prepričljivo utemeljiti, da je podan prav tak zakonodajalčev cilj. To utemeljevanje ni nič drugega kot utemeljevanje vrednot višjega ranga od vrednote zapovedi svobode veroizpovedi, ki ima v demokratični družbi lahko za sožitje večji pomen kot ustavno zagotovljena svoboda veroizpovedi.
IV.
V odločbi je zapisano, da je družbena morala ustavno dopustni cilj za ugotovljeno omejevanje svobode veroizpovedi (glej 27. točko obrazložitve).
Vendar niti Državni zbor niti Vlada nista navajala, da bi bil cilj izpodbijane prisilne norme preprečiti ravnanje, ki bi v družbi veljalo za nemoralno. Iz njunih navedb in utemeljitev nikakor ne moremo izpeljati, da bi ju pri odločitvi za sprejem izpodbijane določbe kakorkoli vodila družbena morala. Povedano drugače, nobene podlage nimamo za sklepanje, da so bili prav razlogi družbene morale tisti, ki naj bi zakonodajalcu narekovali, da mora sprejeti izpodbijano prisilno določbo, ki onemogoča obredni zakol sesalcev in ptičev v klavnicah.
A zakonodajalec si je z njo gotovo prizadeval, da zmanjša škodo – trpljenje, ki ga živali neizogibno povzroča človekova premoč nad njo v vsakem procesu njenega namernega usmrčevanja. V tem okviru je, menimo, z izpodbijanim ukrepom stremel k dobremu in nekaj dobrega tudi ustvaril. Toda, ali je s tem na drugi strani hkrati že sporočil, da je v onemogočanju obrednega zakola v slovenskih klavnicah izraženo njegovo mnenje, da je prav taka ureditev potrebna zaradi varstva družbene morale, ki je kot neizprosen razsodnik med dobrim in slabim že izrazila, da namerno usmrčevanje živali brez njihovega predhodnega omamljanja v družbi velja za nemoralno? Za pritrdilen odgovor na to vprašanje ne v trditvah Državnega zbora in Vlade ne v okoliščinah obravnavanega primera nismo našli razlogov. Celo nasprotno, sami lahko prej najdemo razloge za negativen odgovor na zastavljeno vprašanje.
Izpodbijana določba velja le za postopke namernega usmrčevanja sesalcev in ptičev v klavnicah (prim. 11. točko obrazložitve odločbe). Prepoved namernega usmrčevanja živali brez predhodnega omamljanja se namreč po črki zakona ne razteza »na zakol perutnine, kuncev in zajcev izven klavnice za zasebno rabo« (iz drugega odstavka 25. člena ZZZiv). Tudi odvzem živali iz narave v skladu s predpisi, ki urejajo lovstvo, je dovoljen (prim. točko (b) drugega odstavka 25. člena ZZZiv). Pri tem lov ni vselej osredotočen na nujnost odstrela živali z vidika višje varovanih vrednot, kot je odgovornost človeka, da se vzdrži ravnanj, ki povzročajo živalim nepotrebno trpljenje. Prav tako živalim nezanemarljivo trpljenje povzročajo številne prakse v zvezi z vzrejo[18] in prevozom[19] živali. V vseh tovrstnih primerih je trpljenje živali neizogibni del namernega človekovega ravnanja, pri čemer njihova prepoved pogosto sploh ne bi trčila ob temeljno pravico. Ali v teh primerih za povzročanje trpljenja obstaja utemeljeni razlog in ali gre res za primere, kjer se mu ne bi bilo mogoče izogniti?
Čeravno je zakonodajalec z onemogočanjem obrednega zakola v klavnicah nedvomno stremel k zmanjševanju trpljenja živali, ki ga človek s svojim ravnanjem povzroča živalim v postopku njihovega namernega usmrčevanja, ne moremo mimo ugotovitve, da ta isti zakonodajalec obenem tolerira in izrecno dopušča trpljenje, ki bi se mu človek prav tako lahko izognil. To pomeni, da zakonodajalec izrecno dopušča ravnanja, ki so v direktnem nasprotju z odgovornostjo človeka, da se vzdrži ravnanj, ki živalim povzročajo nepotrebno trpljenje. Torej je z vidika družbene morale, kot jo razume odločba, nedosleden. Dopušča ravnanje človeka v razmerju do živali, ki je precej oddaljeno od cilja varstva družbene morale, ki naj bi ga zasledovala izpodbijana prisilna zakonsko določba. Že ta nedoslednost pravnega reda, opredeljenega na ravni navadnega prava, po našem mnenju izključuje, da je zakonodajalec z izpodbijano določbo ciljal na prisilno onemogočanje ravnanja, ki v družbi velja za nemoralno. To nikakor ne pomeni, da dvomimo v iskrene namene zakonodajalca, da kreira dobro. Želimo pa opozoriti na dilemo razlikovanja med ustavnosodno presojo cilja, ki ga je zasledoval zakonodajalec z izpodbijanim pravilom, in interpretacijo namena že sprejetega pravila, ki je v ustavnosodni presoji del sodnikovega vrednotenja. Ta dilema nas je spremljala v procesu odločanja o tem kočljivem primeru in glede nje je prišlo do razhajanja. Po našem mnenju bi se namreč morala presoja o ustavno dopustnem cilju izpodbijane določbe omejiti na cilje, ki so motivirali zakonodajalca, ko se je spraševal, kakšno vsebino prisilnega predpisa naj v zakonodajnem postopku izoblikuje.
Ti, menimo, v danem primeru nikakor niso koreninili v varstvu družbene morale, kot podstati prava, čeravno si je zakonodajalec prizadeval za dobro. Po naši presoji je to očitno. Zakonodajalec namreč, kot je bilo obrazloženo, tolerira in celo izrecno dopušča s strani človeka namerno povzročanje trpljenja živali, za katerega se nikakor ne zdi, da se mu ne bi dalo izogniti. Z izpodbijano prisilno določbo torej le na nekem segmentu človekovega ravnanja z živalmi, skritim za zidovi klavnic, povzročanje te škode živalim delno zmanjšuje in na ta način udejanja odgovornost človeka, da se vzdrži ravnanj, ki povzročajo živalim po njegovem mnenju nepotrebno trpljenje. Poleg tega je zakonodajalec, kot je razvidno iz odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade, ocenil, da izpodbijana določba sploh ne seže na ustavno varovano področje svobode veroizpovedi. To pomeni, da zakonodajalec z izpodbijano prisilno določbo ni izrazil, da je po njegovem mnenju izpodbijana določba nujna omejitev svobode veroizpovedi v demokratični družbi. Še več. Na dlani je, da se ni posvečal niti tako temeljnim razmislekom, kot so omejitve, ki jih zakonodajnemu urejanju zapoveduje ustavno zagotovljena svoboda veroizpovedi. Prav tako se zakonodajalec ni posvečal izbiri med vrednotama svobode veroizpovedi in varstvom dobrobiti živali, ki sta različni vrsti moralnega dobra in ki sta v danem primeru, kot sledi iz odločbe, v koliziji. Namesto iz navedb zakonodajalca je navedeni razmislek razviden iz razlogov odločbe po poti interpretacije namena že sprejetega pravila. Ti se osredotočajo zgolj na že sprejeto pravilo in iz interpretacije njegovega namena kreirajo moralno razsežnost. A pri tem ne upoštevajo, da zakonodajalec sploh ni stremel k odgovoru na vprašanje, ali okoliščine obravnavanega primera upravičujejo prevlado večinskega pogleda na moralo nad pogledi manjšine. V odločbi pa je zapisano prav to. Pogled, da obredni zakol v klavnici ni nemoralno ravnanje, se mora umakniti, ker je omamljanje živali pred usmrtitvijo v klavnici del v družbi prevladujoče moralne zapovedi. In čeravno gre, kot sledi iz odločbe, za področje ustavno varovane svobode veroizpovedi, ki ga Ustava zagotavlja tudi in predvsem zato, da bi zavarovala svobodno izpovedovanje vere manjšini.
Vendar navedeno ne pomeni, da zanikamo možnost moralne razsežnosti varstva živali pred namernimi ravnanji človeka zoper dobrobit živali. Prav nasprotno. Nobenega pomisleka tudi nimamo zoper izhodišče, da država sme iz razlogov varstva morale omejiti uresničevanje pravice do svobode veroizpovedi. Razlog varstva morale je dopusten cilj omejevanja, vsebovan v drugem odstavku 9. člena EKČP. To, s čimer se ne strinjamo, je, da je izkazano, da je družbena morala v okoliščinah obravnavanega primera tista vrednota višjega ranga, ki lahko utemelji omejitev svobode veroizpovedi. Že na prvi pogled je namreč očitno, da taista "družbena morala" zapoveduje omamljanje zgolj nekaterih živali oziroma dopušča njihovo ubijanje in trpljenje izven področja, na katero seže zapoved omamljanja. Razlogi, ki so s tem v zvezi navedeni v odločbi, nas zato ne prepričajo. Zlahka je namreč najti zakonske določbe, ki povsem jasno zanikajo to, kar naj bi bilo po presoji odločbe del družbene morale. Naj ponovimo, te določbe celo izrecno dopuščajo ravnanja človeka, ki jih družbena morala, kot jo razume odločba, šteje za nemoralna. Ne moremo se znebiti vtisa, da je zakonodajalec, če sledimo razlogom odločbe, na tu obravnavanem področju urejanja dvoličen, ali pa v svoji nedoslednosti sporoča, da pravzaprav ne zmore docela opraviti presoje, ki bi mu jo narekovala v odločbi prepoznana moralna razsežnost izpodbijanega pravila. Do presoje, ki, kot razumemo, s tem na področju pravnega urejanja varstva dobrobiti živali ustvarja dvojno moralo, smo zadržani.
Razlogi odločbe žal ne upoštevajo konflikta med različnima vrstama moralnega dobra, ki sta, upoštevaje razloge odločbe, soočena v obravnavanem primeru. Prav ta konflikt bi, potem ko je bilo zavzeto stališče, da izpodbijana določba omejuje svobodo veroizpovedi iz razloga varstva družbene morale, moral biti v osrčju ustavnosodne presoje. Poleg tega presoja, razvidna iz odločbe, ne odgovarja na bistveno: ali sta moralni dobri v koliziji v okoliščinah obravnavanega primera sploh soizmerljivi. Pravni red namreč izrecno dopušča, da človek živali zadaja nepotrebno trpljenje, kar tu presojana zakonska določba preprečuje zgolj na enem področju človekovega ravnanja z živalmi.
Odločba se že v izhodišču stroge presoje, kot razumemo, v celoti nasloni na zakonodajalca. Pri opredeljevanju vsebine drugega stavka tretjega odstavka 72. člena Ustave neposredno upošteva vsebino 3. člena ZZZiv,[20] katerega bistveni del je prepoved povzročanja trpljenja živalim brez utemeljenega razloga. Upoštevanje zakonske ravni, konkretno ZZZiv, na ravni Ustave hkrati pomeni sprejeti v tem zakonu izraženo zakonodajalčevo ovrednotenje, kdaj je zadajanje trpljenja živali neutemeljeno, pa tudi, kdaj je utemeljeno. Če se torej trenutno veljavna zakonska opredelitev mučenja živali povzdigne na ustavno raven, ali iz tega izhodišča ne izhaja, da odločba na ustavni ravni hkrati sprejema v ZZZiv izraženo zakonodajalčevo ovrednotenje tistih primerov, v katerih zakonodajalec izrecno dopušča ali vsaj tolerira zadajanje trpljenja živalim, ki bi se mu, kot je obrazloženo v tem mnenju, dalo izogniti in se torej ne zdi utemeljeno? Kljub temu, da odločba na to vprašanje ne podaja odgovora, pri opredeljevanju ustavno dopustnega cilja izhaja neposredno (le) iz drugega odstavka 25. člena ZZZiv in v izpodbijani zakonski določbi prepozna ustavno razsežnost moralnega pravila.[21]
Končno pa odločba kljub temu, da v izhodišču, ne da bi se kakorkoli sklicevala na kriterije iz odločbe št. U-I-92/07, šteje, da izpodbijana določba omejuje svobodo veroizpovedi, te kriterije vendarle upošteva pri presoji sorazmernosti v ožjem pomenu. Tako upošteva, da so posledice izpodbijane določbe, ker je versko nevtralna, za svobodo veroizpovedi omejene in da se dostop do halal mesa le otežuje, ne pa preprečuje.[22] To nakazuje, da tudi odločba omejitev pojmuje kot neinvazivno, morda celo kot obrobno, kar utemeljuje dopustnost omejitve. Stališče odločbe, da izpodbijana določba pomeni omejitev svobode veroizpovedi, je sicer nasprotno avtorjem tega mnenja, stališče o obrobnosti pa nam je hkrati precej blizu. Razlika je le v tem, da, upoštevaje kriterije iz odločbe št. U-I-92/07, ukrep po našem mnenju zaradi obrobnosti pomena za izvrševanje svobode veroizpovedi v to temeljno svoboščino sploh ne trči in da zato nima značilnosti omejitve svobode veroizpovedi; v odločbi pa je obrobnost posega razumljena kot pomemben argument za sklep, da je poseg ustavno dopusten. Razlike v rezultatu – izreku – zato ni, je pa znatna razlika v njegovi utemeljitvi.
V.
V tem mnenju smo skušali utemeljiti svoje razhajanje z večino predvsem v dveh pogledih: (1) v prvi vrsti v oceni, kot je obrazložena zgoraj, da izpodbijana zakonska določba v skladu z izhodišči iz odločbe št. U-I-92/07 sploh ne pomeni posega v svobodo veroizpovedi pobudnikov; (2) poleg tega pa še v zadržanosti do sklepanja iz obrazložitve odločbe, da bi v primeru, ko bi šlo za poseg v svobodo veroizpovedi, ta poseg v okoliščinah primera lahko utemeljila v odločbi poudarjena družbena morala. Na prvi pogled je vsebinska razlika pri presoji konkretne določbe majhna: tako po razlogih odločbe kot po naši presoji ima le obroben vpliv na izvrševanje vere pobudnikov; po razlogih odločbe je prav obrobnost omejitve odločilna za dopustnost omejitve svobode veroizpovedi, po naši presoji pa je posredni vpliv na svobodo veroizpovedi tako obroben, da sploh ne pomeni posega.
Vendarle pa je med pristopoma pomembna razlika, pri čemer morda prihaja do razhajanj tudi glede razumevanja te razlike. Gre za vprašanje, ki vsebinsko zaokroži in poveže oba naša zgoraj povzeta pomisleka: kakšen ustavni pomen prvi in drugi pristop pripisujeta svobodi veroizpovedi kot temeljni svoboščini? Iz odločbe bi se morda dalo izpeljati stališče, da je z vidika začrtanja obsega in s tem razsežnosti varstva svobode veroizpovedi pravilneje tudi v primeru versko nevtralne zakonske ureditve (skoraj) vsakršnemu, celo obrobnemu in posrednemu vplivu na izvrševanje svobode veroizpovedi pripisati značilnost omejitve te temeljne svoboščine in jo nato soočiti s strogo ustavnosodno presojo. Po naši presoji je obratno. Menimo, da je na mestu previdnost pri opredeljevanju zunanjih meja prostora izvrševanja svobode veroizpovedi, kajti presoja omejitve te temeljne svoboščine je in mora biti, kot razumemo, stroga zaradi njenega ustavnega pomena, pri čemer je stroga že pri opredeljevanju ustavne dopustnosti cilja omejitve. Kriteriji iz odločbe št. U-I-92/07 te zunanje meje, kot razumemo, ustrezno opredeljujejo, ko gre za soočenje z versko nevtralno zakonsko določbo, ki se dotika svobode veroizpovedi. Če pa se drugače zunanje meje opredeljujejo razširjajoče, a nato ob presoji ustavne dopustnosti omejitve svobode veroizpovedi slednja podreja dobrobiti živali oziroma iz nje izpeljani družbeni morali, čeprav se uveljavitev taiste morale ne terja na številnih drugih področjih, tudi takih, kjer sploh ne bi trčila ob svobodo veroizpovedi ali kako drugo temeljno pravico, se ustavni pomen svobode veroizpovedi, menimo, prej razvrednoti.
Vsekakor sklepno še enkrat poudarjamo, da s svojim mnenjem ne želimo zanikati pomena svobode veroizpovedi ali ji odrekati ustavno varstvo. Prav nasprotno. Želimo pa ob presoji konkretnih okoliščin ostati zvesti tistim izhodiščem, v skladu s katerimi po naši presoji v danem primeru sploh ne gre za omejitev svobode veroizpovedi, ki bi narekovala strogo presojo njene ustavne dopustnosti.
dr. Matej Accetto
Sodnik
dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
dr. Rajko Knez
Sodnik
dr. Jadranka Sovdat
Sodnica
[1] Prim. 10. točko obrazložitve odločbe.
[2] Prim. 17. točko obrazložitve in prvi stavek 20. točke obrazložitve odločbe.
[3] V obravnavani zadevi odločba Ustavnega sodišča versko svobodo presoja izključno s tega vidika.
[4] Odločba št. U-I-92/07, 81. in 84. točka obrazložitve.
[5] Prav tam, 84. točka.
[6] Če bi Ustavno sodišče menilo, da gre za vprašanje forum internum oz. za pomemben osebni notranji oz. intimni vidik veroizpovedi, bi to pomenilo drugačno izhodišče za presojo pobude. Kot je razvidno iz točk IV. in V. tega mnenja, soglašamo z razlogovanjem iz odločbe, da so učinki ukrepa obrobni, kar ukrep oddalji od t.i. vidika forum internum. Vendar pa odločba, za razliko od avtorjev mnenja, obrobnost vpliva na forum externum uporabi kot razlog za utemeljevanje posega, avtorji mnenja pa v njej vidimo argument za sklep, da do posega v svobodno izpovedovanje vere sploh ni prišlo. To je eden ob bistvenih argumentov mnenja.
[7] Prim. 33. točko obrazložitve odločbe.
[8] Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (UL L 303, 18. 11. 2009).
[9] Med drugim je bilo kot eno temeljnih načel uvrščeno v neobvezujočo Deklaracijo o okolju in razvoju, U.N. Doc. A/Conf. 151/26, Vol. I (1992), sprejeto 12. 8. 1992 na Konferenci OZN o okolju in razvoju v Riu de Janeiru.
[10] Glej npr. J. Birch, Animal Sentience and the Precautionary Principle, Animal Sentience, 2(16)/2017, str. 3–5. Da so živali čuteča bitja, določa tudi 13. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki pa ne želi posegati v verske obrede, kulturne tradicije ali regionalne dediščine. Slednje je z vidika narave in meja pristojnosti EU sicer lahko razumeti, a to ne more odreči pomembnosti stališču EU kot izrazu stopnje razvoja in stanja družbe v Evropi, da živali sprejema kot čuteča bitja. Določba je bila sprejeta v PDEU leta 2007 in je začela veljati leta 2009.
[11] Za splošni pregled zgodnejšega pravnega razvoja načela previdnosti glej npr. N. de Sadeleer, Environmental Principles: From Political Slogans to Legal Rules, Oxford University Press, Oxford 2002, str. 91–223, ki vsebuje tudi argumente za stališče (na str. 315–319), da naj bi bilo načelo previdnosti leta 2002 že treba prepoznati kot obvezujoče načelo mednarodnega običajnega prava. Načelo previdnosti je pomembno v vseh tistih primerih, kjer ni mogoče z gotovostjo predvideti oziroma dokazati določenega tveganja, a obstaja zadosten dvom oziroma negotovost. Dovolj je, da se tveganje predpostavlja. V takšnih primerih je oblastnim organom dovoljeno ukrepati tako, da se tveganje prepreči. Načelo pomeni sledenje deontološkemu pristopu urejanja pravnih razmerij. Tako videno je to načelo v korist živalim in v sinergiji z dojemanjem, da so živali čuteča bitja.
[12] Pravna znanost ocenjuje, da tudi iz prakse ESČP, ki na podlagi 9. člena EKČP (svoboda veroizpovedi) nevtralnim zakonom praviloma priznava prednost pred posameznikovo svobodo vesti, sledi, da posebna presoja, ali obstaja upravičen razlog za obstoj versko nevtralnega zakona, po presoji ESČP ni potrebna, saj svoboda misli, vesti oziroma veroizpovedi z njim neposredno ni omejena – prim. A. Power-Forde, Freedom of Religion and "Reasonable Accommodation" in the Case Law of the European Court of Human Rights, Oxford Journal of Law and Religion, 5/2016, str. 589.
[13] Prim. sklepne predloge generalnega pravobranilca Wahla v zadevi C‑426/16 Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen z dne 30. 11. 2017, ECLI:EU:C:2017:926, 79. in 80. točka, ki se v tej zvezi smiselno sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi Association Les Témoins de Jéhovah proti Franciji z dne 30. 6. 2011, 52. točko obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.
[14] Kadar nadzor nad mesnimi (ali drugimi) izdelki izvaja oblast kot nadzor nad spoštovanjem različnih (npr. fitosanitarnih) pravil na trgu (v korist potrošnikov), je to del sistemskega in sorazmernega posega na delovanje trga. Posamezniki, seveda, težje izvajajo ukrepe nadzora. Običajno jim pri tem lahko pomagajo potrošniška združenja, vendar pa bi se z istim vprašanjem nadzora srečali tudi v primeru izvajanja obrednega klanja v slovenskih klavnicah. Prav tako ni izključeno, da v državah izvoza halal mesa nadzor že obstaja in da bodo tudi slovenski uvozniki za potrebe distribucije zahtevali dokaze, da kupujejo halal meso.
[15] Prim. sodbo ESČP v zadevi Cha‛are Shalom v. Tsedek proti Franciji z dne 27. 6. 2000, 80. do 83. točka obrazložitve.
[16] Prim. 20. točko obrazložitve odločbe.
[17] V iskanju tolerance ni nepomemben tudi okvir prisilnih norm, ki je odraz dopustnih ravnanj in omejuje interpersonalno pravo vernikov. Npr. kljub temu, da določena religija omogoča mnogoženstvo, država to onemogoči s prisilno normo. Prisilna norma tako pomeni tudi odraz stanja in zahtevanih odnosov v družbi. Ne gre torej le za vprašanje tolerance (kar je odnos (do) drugače verujočih), ampak gre tudi za odnos zakonodajalca do vseh verstev; ta odnos narekuje družbena sprejemljivost. V družbeni sprejemljivosti se vsaj deloma kaže tudi toleranca do drugače verujočih, saj sta medsebojno povezani, vendar pa ta vez ni absolutna. V konkretnih okoliščinah lahko družbena sprejemljivost zasleduje tudi kako drugo vrednoto, ki pretehta nad vrednoto tolerance.
[18] Posebno poročilo o dobrobiti živali, pripravljeno za Evropski parlament, med najbolj škodljivimi praksami omenja povzročanje telesnih motenj ob vzreji pitovnih piščancev, ki naj bi jih v EU bilo približno štiri milijarde, zaradi genetske selekcije in neomejenega hranjenja za spodbujanje hitre rasti, povzročanje številnih telesnih, reprodukcijskih in drugih motenj pri kravah molznicah ter številne škodljive prakse (pogojene s prisilnim razmnoževanjem, hranjenjem, utesnjenostjo, itd.) pri vzreji različnih živali za gospodarske in druge namene – glej D. M. Broom, Animal Welfare in the European Union, Tematski sektor za pravice državljanov in ustavne zadeve, Bruselj 2017, str. 49–52.
[19] Glej npr. ekspertno analizo o tveganjih za dobrobit živali med prevozom v EFSA Panel on Animal Health and Welfare, Scientific Opinion Concerning the Welfare of Animals during Transport, EFSA Journal, 9(1):1966, 2011. Na podlagi te analize tudi Evropska komisija v svojem poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu o učinku Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom z dne 10. 11. 2011, COM (2011) 700, str. 12, ugotavlja, da ta uredba ni povsem v skladu z doseženimi znanstvenimi spoznanji in da poleg tega zaradi različne razlage in pomanjkanja nadzora glavni izziv ostaja njeno ustrezno izvrševanje.
[20] Prim. 26. točko obrazložitve odločbe.
[21] Prim. 27. točko obrazložitve odločbe.
[22] Prim. 34. točko obrazložitve odločbe.
⇒
U-I-140/14-24
14. 5. 2018
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar
1. Vprašanje, na katerega smo morali odgovoriti, se je glasilo: Ali Ustava dopušča, da zakonodajalec ob zakolu v klavnicah predpiše obvezno omamljanje vseh živali brez izjeme za (islamske) obredne zakole? Naš soglasen odgovor je pritrdilen.
2. Odločanje o tej zadevi nas je prisililo, da smo se morali podrobneje seznaniti z razmerami in procesi pred zakolom živali v klavnicah in ob zakolu. Marsikateri podatek ni prijeten. Ker je odločanje o živalih nujno povezano z našimi osebnimi življenjskimi izbirami, se mi zdi korektno povedati, da jem živalsko meso.
3. Strinjam se z obrazložitvijo odločbe. Dodajam ji nekaj misli o okoliščinah, ki so bile odločilne za moj glas.
Dobrobit živali ob zakolu
4. Pojem "dobrobiti" (well-being, bien-être, bienestar, bem estar, benessere, Wohlergehen) se nanaša na živa bitja, živali in ljudi. Pomeni stopnjo sozvočja, v katerem je živo bitje s svojim okoljem; sposobnost, s katero se žival odziva na okolje. Dobrobit živali je znanstveno merljiva in se razteza od zelo visoke do zelo nizke. Če lahko žival vpliva na svojo mentalno in telesno stabilnost, je njena dobrobit večja in obratno.[1] Dobrobit krav, ki se poleti pasejo na gorskem pašniku, je zato večja od dobrobiti prašičev, ki se gnetejo po farmah.
5. Naša odločba se ukvarja (le) s specifičnim trenutkom v življenju živali: z njegovim koncem, z zakolom v klavnici. Tam razlik v dobrobiti ni (več). Govoriti o živalski dobrobiti ob zakolu v klavnici je pravzaprav ironično, skoraj paradoksalno. A čisto brez smisla vendar ni. Če žival mora v zakol, je njena dobrobit vsaj malenkost večja, če ob zakolu (zaradi omamljenja) manj trpi.[2]
6. To in samo to je sporočilo naše odločbe. Odločba se ne ukvarja s problemi intenzivne živinoreje, onesnaževanja okolja, pretirane potrošnje mesa.[3] Prav nič ne bo prispevala k zmanjšanju ekoloških problemov, ki so (negativna) posledica intenzivne živinoreje.[4] Dobrobit živali v Sloveniji zaradi naše odločbe ne bo bistveno večja. Gre le za majhno zrnce v mozaiku mnogo večjih kamenčkov, ki bodo nekoč v prihodnosti predstavljali pomembne(jše) korake proti dobremu življenju živali (in najbrž tudi ljudi).
7. A kot rečeno – vsak, tudi tako majhen korak, kot je absolutna zapoved omamljenja živali pred zakolom, šteje. Zato sem odločbo lahko podprla.
Dostopnost halal mesa v Sloveniji
8. Dejstvo, ki je v konkretnem primeru pretehtalo v korist živali, je možnost nabave halal mesa iz tujine. Slovenski muslimani lahko meso živali, ki ob zakolu niso bile omamljene, kupijo tudi v Sloveniji. Uvoz halal mesa ni prepovedan.[5] Prepovedano pa je, da bi takšno meso "nastalo" v slovenskih klavnicah. Muslimani torej niso prikrajšani pri uživanju halal mesa; prikrajšani so le v tem, da jim ni na voljo halal meso iz slovenskih klavnic. Ker gre za relativno majhno žrtev (škodo v smislu testa sorazmernosti), soglašam z zaključkom, da pretehta varstvo živali.
9. Da tudi za muslimane obstoječa ureditev v vsakdanjem življenju ne predstavlja posebne ovire, sklepam tudi iz naslednjega podatka: v času veljavnosti prejšnje ureditve, ki je dovoljevala obredni zakol brez omamljenja ob predhodnem soglasju Veterinarske uprave, je bila v trinajstih letih vložena le ena tovrstna vloga (bila je sicer zavrnjena). Vložila jo je prva pobudnica, Slovenska muslimanska skupnost, Ljubljana.
Praksa ESČP
10. Rezultat, ki ga prinaša naša odločba, je skladen s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Junija 2000 je ESČP z vidika svobode veroizpovedi (9. člen EKČP) presojalo prav nemožnost opravljanja obrednega zakola.[6] Šlo je za manjšinsko ortodoksno židovsko ločino, katere verska pravila so zahtevala t. i. shechitah zakol živali.[7] Čeprav primer ni povsem identičen (Francija je izjemo za obredni zakol dopuščala, pritožnica pa zanjo ni dobila dovoljenja), je bistvo odločitve enako: pravna pravila o obrednih zakolih se dotikajo svobode veroizpovedi. Vendar pa do posega vanjo pride šele, če je vernikom uživanje glatt mesa onemogočeno.[8] Ker je bil uvoz glatt mesa v Francijo omogočen iz Belgije in ker je bilo takšno meso v Franciji tudi dejansko na voljo, do posega v svobodo veroizpovedi ni prišlo.[9]
11. Slovensko Ustavno sodišče je k presoji pristopilo nekoliko drugače kot ESČP. Slednje se je ustavilo pri ugotovitvi, da zaradi možnosti uvoza mesa sploh ne gre za poseg v pravico. Večina slovenskih sodnikov pa je menila, da zakonska prepoved obrednih zakolov vendarle posega v svobodo veroizpovedi. To je imelo za posledico nadaljnji korak – test sorazmernosti, ki je v Ljubljani pripeljal do enakega rezultata kot v Strasbourgu. Odločitev za prvi (ESČP) ali drugi (naš) pristop je bolj stvar občutka kot trdnih pravil; ključni argument (da je dostop do halal mesa v Sloveniji oziroma glatt mesa v Franciji omogočen) obeh odločitev je namreč isti.
12. Tudi širši pregled prakse kaže, da ESČP državam priznava široko polje proste presoje (considerable margin of appreciation), kadar z versko nevtralnimi pravili urejajo pravila skupnega življenja v družbi.[10]
13. V zadevi Osmanoglu in Kocabas proti Švici (sodba z dne 10. 1. 2017) je osnovna šola od muslimanskih staršev kljub njihovemu nasprotovanju zahtevala, da se deklica (še pred puberteto) skupaj z drugimi otroki, tudi dečki, udeleži plavalnega tečaja. Pri utemeljevanju, zakaj ima zahteva šole prednost pred svobodo veroizpovedi, je ESČP med drugim opozorilo na posebno vlogo šole v procesu družbene integracije, zlasti ko gre za tujce. Pri plavalnem tečaju ne gre le za to, da se otroci naučijo plavati, pač pa predvsem za enakovredno sodelovanje v tej dejavnosti, ne glede na izvor otrok ali versko oziroma filozofsko prepričanje njihovih staršev.
14. V zadevi Kosteski proti Makedoniji (sodba z dne 13. 4. 2006) je bil delavec denarno kaznovan, ker je brez predhodne odobritve delodajalca (in brez najave) manjkal v službi na dan muslimanskega praznika. ESČP je presodilo, da poseg v svobodo veroizpovedi v konkretnih okoliščinah ni bil nesorazmeren. Ni namreč nerazumno, če delodajalec zaposlenega, ki manjka brez odobritve in utemeljitve, disciplinsko kaznuje.
15. V zadevi Francesco Sessa proti Italiji (sodba z dne 3. 4. 2012) je bil pritožnik judovski vernik in odvetnik. Ko je sodišče obravnavo v kazenskem postopku, kjer je sodeloval kot odvetnik, preložilo na enega izmed dveh možnih datumov, se je pritožnik pritožil, da je v obeh primerih judovski verski praznik, zaradi česar mu bo udeležba na obravnavi onemogočila praznovanje. ESČP je pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da poseg ni nesorazmeren. Javni interes zagotoviti učinkovito sodno upravo in sojenje v razumnem času ima namreč prednost pred pritožnikovo svobodo veroizpovedi.
16. V znani zadevi S.A.S. proti Franciji (sodba z dne 1. 7. 2014) je ESČP presojalo prepoved zakrivanja obraza v javnosti (prepoved nošenja burke, burqa ban) z vidika svobode veroizpovedi. Ugotovilo je, da gre za sorazmeren poseg, ker zagotavlja "skupno življenje" (living togeher, le vivre ensemble). Del te vrednote je tudi možnost interakcije z drugimi ljudmi, česar zakriti obraz ne omogoča. Sodba je sprožila številne odzive.[11] ESČP je to stališče pred kratkim potrdilo v enakih belgijskih primerih.[12]
Morala, kultura in vera
17. Primerov, ki se nanašajo na islam (in druge manjšinske vere v Evropi), je veliko. Zato je razprava o tem, ali se za opisano prakso ESČP ne skriva nestrpnost do muslimanov, legitimna.[13] [14]
18. Dobrobit živali (zmanjševanje trpljenja ob zakolu) je v odločbi postavljena kot del družbene morale v našem kulturnem prostoru (točki 27 in 35 obrazložitve).[15] S stališčem, da predstavlja del današnje družbene morale[16] tudi človekov odnos do okolja in živali, se globoko strinjam.
19. Vendar to ne pomeni, da je ne-muslimanski odnos do živali moralen, muslimanski pa nemoralen.[17] Odločitev Ustavnega sodišča ni (moralna) sodba o islamski veroizpovedi. Naša odločba govori o tem, da je danes in tukaj postalo družbeno nesprejemljivo, da se živali v klavnicah kolje neomamljene. To moralno zapoved je zakonodajalec prelil v pravno pravilo. Prizadetost nekaterih veroizpovedi (islamske in judovske) je posledica te zapovedi in ne njen vzrok. Prav ta pomembna razlika me prepriča, da je izpodbijano pravilo skladno z Ustavo.
dr. Špelca Mežnar
Sodnica
[1] Broom, M. Donald, Animal Welfare in the European Union, str. 14. Dosegljivo na http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2017/583114/IPOL_STU(2017)583114_EN.pdf Glej tudi Religious slaughter of animals in the EU, dosegljivo na http://www.europarl.europa.eu/RegData/bibliotheque/briefing/2012/120375/LDM_BRI(2012)120375_REV2_EN.pdf.
[2] Za žival je sicer mučen tudi postopek omamljanja. Več o tem glej Kirbiš, Križman, Raspor Lainšček, Veterinarsko-sanitarni nadzor klavnih živali in mesa, Ljubljana 2013. str. 22 in nasl. Dosegljivo na https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-IRWDUFIR/98b78357-75f7-4af4-bac2-7ab3d426d0db/PDF.
[3] Se tudi ne more in ne sme, saj to ni bil predmet naše presoje.
[4] V Sloveniji smo v letu 2016 priredili približno 44.400 ton govejega, 29.000 ton prašičjega, 66.000 ton perutninskega, 1.300 ton ovčjega in 300 ton kozjega mesa. Rejci kokoši nesnic so v letu 2016 pobrali približno 387 milijonov kokošjih jajc. Rejci molznih živali so v letu 2016 namolzli približno 634 milijonov litrov kravjega mleka. Domača prireja govejega mesa se je glede na leto prej povečala za 15 %, prirast v živi masi pa se je povečal za približno 7 %. Večja je bila tudi domača prireja prašičjega mesa, in sicer za 10 %. Statistični urad RS, dosegljivo na http://www.stat.si/statweb/News/Index/6671.
[5] Uvoz halal mesa je po pravu EU celo zapovedan.
[7] Z njim se pridobi t. i. glatt meso, ki ga smejo uživati pripadniki te vere. Podrobneje glej obrazložitev v točkah 19 in 32 sodbe ESČP.
[8] Točke 80 do 83 obrazložitve sodbe ESČP.
[9] Glej tudi K. Henrard, Duties of reasonable accommodation on grounds of religion in the jurisprudence of the ECHR: A tale of (baby) steps forward and missed opportunities, I*CON št. 4/14 (2016), str. 975.
[10] Podrobneje in kritično o t. i. "hands-off" pristopu ESČP glej A. Power-Forde, Freedom of Religion and "Reasonable Accommodation" in the Case Law of the ECHR, Oxford Journal of Law and Religion, št. 5 (2016), str. 575 in nasl. Glej tudi Pregled sodne prakse ESČP, dosegljiv na https://www.echr.coe.int/Documents/Research_report_religion_ENG.pdf, točka 15, str. 7.
[11] Glej npr. https://strasbourgobservers.com/2014/07/03/s-a-s-v-france-missed-opportunity-to-do-full-justice-to-women-wearing-a-face-veil/ ,https://strasbourgobservers.com/2014/07/09/s-a-s-v-france-as-a-problematic-precedent/ , http://ohrh.law.ox.ac.uk/professor-frances-raday-comments-on-sas-v-france/ in Power-Forde, str. 599.
[12] Sodbi ESČP v zadevah Belcacemi in Oussar proti Belgiji z dne 11. 7. 2017 in Dakir proti Belgiji z dne 11. 7. 2017.
[13] Glej npr. https://strasbourgobservers.com/2017/03/30/osmanoglu-and-kocabas-v-switzerland-a-swiss-perspective/#more-3566.
[14] Tudi Ustavno sodišče ni prvič soočeno z zatrjevanim posegom v pravice muslimanov. Leta 2017 (št. U-I-67/14) je odločalo o ustavnosti zakonske ureditve dela prostih dni. Pobudnik (pripadnik islamske vere) je trdil, da zakon kot dela proste dni upošteva le krščanske verske praznike, zato je kot pripadnik druge verske skupnosti diskriminiran in onemogočen pri uresničevanju pravice do svobodnega izpovedovanja vere. Ustavno sodišče je očitek zavrnilo in ugotovilo, da gre za področje, kjer zakonodajalec uživa široko polje proste presoje.
[15] Glej tudi C. M. Zoethout, Ritual Slaughter and the Freedom of Religion: Some Reflections on a Stunning Matter, Human Rights Quarterly, št. 3/35 (2013), str. 667, 668, 672.
[16] O kompleksnosti odnosa med pravom in moralo glej npr. G. Radbruch, Filozofija prava, Cankarjeva založba in Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2001.
[17] Islam zapoveduje varstvo živali in prepoveduje kruto ravnanje z živalmi. Prim. P. Lerner, in A. Mordechai Rabello, The Prohibiton of Ritual Slaughtering (Kosher Shechita and Halal) and Freedom of Religion of Minorities, Journal of Law and Religion
Št. 1/22 (2006/2007), str. 5.
⇒
U-I-140/14-25
17. 5. 2018
PRITRDILNO LOČENO MNENJE
SODNIKA DDr. KLEMNA JAKLIČA
K ODLOČBI ŠT. U-I-140/14 Z DNE 25. 4. 2018
OBREDNI ZAKOL V USTAVNI UREDITVI SLOVENIJE
Po oceni treh sodnikov, ki pišejo skupno pritrdilno ločeno mnenje,[1] v tem primeru ni šlo za poseg v pravico do verske svobode. Pobudnika, ki prepoved halal obreda znotraj meja slovenske države še kako čutita na lastni koži, bosta takšno stališče zelo težko razumela. Stališče, da ne gre za poseg, spregleda dejstvo, da ne gre zgolj za vprašanje pravice do redne nabave tovrstnega mesa iz slovenskih klavnic, kar je v okoliščinah skupnega evropskega trga mogoče nadomestiti s tako pripravljenim mesom kjerkoli znotraj skupnega trga, ki se nato prodaja tudi v Sloveniji. Gre za mnogo več kot zgolj omejitev redne nabave iz določenega ozemeljskega vira. Gre za splošno zakonsko omejitev, ki učinkuje tudi kot prepoved samega obreda verskega zakola. To pa je v verskem smislu sam nukleus, iz katerega nato šele izhaja tudi vse ostalo, vključno z nabavo tovrstnega mesa, delitvijo itd. Tudi Ibrahim (slovensko Abraham) ni šel med šotore po kozličevo meso in ni trgoval z njim med svojim ljudstvom, temveč je kozliča, ki se je zapletel v grmovje, z zakolom namesto svojega sina daroval Bogu. Bog Muslimanov, Judov in Kristjanov je eden in isti: Ibrahimov (Abrahamov) Bog, ki mu je kot začetniku vere, prav zaradi njegove vere, ki je bila izkazano večja celo od najsvetejšega svetnega (ljubezni do njegovega sina), nato namesto sina zapovedal zaklati kozliča. Če katere od denominacij že tisočletja, od vsega začetka islamsko-judovsko-krščanske veroizpovedi, potem zahtevajo takšen verski obred, kdo lahko zatrdi, da njegova prepoved širom ozemlja neke države, ne predstavlja omejitve oziroma posega v takšen obred oziroma pravico do vere? Tega, da naj ne bi šlo za omejitev oziroma poseg, pobudnika preprosto ne bosta razumela in prav bosta imela sama, ne tisti izmed ustavnih sodnikov, ki skušajo razložiti, da za poseg oziroma omejitev pravice v tem primeru sploh ne gre. Prav je, da stališče treh sodnikov, ki pišejo skupno ločeno mnenje, ni postalo stališče Ustavnega sodišča (soglasen je bil zgolj izrek, ne obrazložitev). Z neživljenjsko razlago, da naj s prepovedjo za to denominacijo tako jedrnega obreda sploh ne bi prišlo do omejitve pravice, bi Ustavno sodišče neizogibno spreminjalo versko resnico in njen pomen za to konkretno denominacijo. Tega pa v svobodni demokratični družbi nekdo, ki je le institucija države in ne resnice, seveda ne sme niti ne more storiti. To je v domeni vere same, če le gre za verska prepričanja, ki ne gredo preko meje razumnosti.[2]
Da ne gre za poseg v pravico, pa prav tako ni mogoče utemeljiti po formalistični poti, češ, da se pobudnika v svoji pobudi nista sklicevala na to, da je omejen tudi sam obred (kar bi morebiti predstavljalo poseg v pravico), temveč le na omejitev dostopa do halal mesa iz slovenskih klavnic. Takšna reinterpretacija pobude po mojem mnenju ne bi bila argumentativno poštena. Dejstvo je, da je pobuda prežeta s pomenom, da je sam nukleus verske zapovedi obred in da je vse ostalo, vključno z nabavo tovrstnega mesa za redno prehrano, nekaj, kar iz takšnega verskega bistva šele sledi. Kdor bi razlagal drugače – češ, da gre v pobudi le za zatrjevanje omejitve nabave in ne samega obreda kot verskega bistva – bi po moji oceni ne razumel verske vsebine, ki je za pobudnika očitna in kot takšna pobudo prežema. Ob tem je potrebno dodati, da pobudnika celo izrecno opozarjata zoper morebitno tovrstno napačno razlago njune pobude. Na strani 25 navedeta:
"Poskus poenostavljenega soočenja argumentov Slovenske muslimanske skupnosti in pričakovanih protiargumentov javnosti, javne uprave in dnevne politike, ki niso nujno ustavnopravni argumenti, kažejo pa na ustavno sporno ali ustavno nesprejemljivo razmišljanje nasprotnikov obrednega zakola živali brez omamljanja:
1. ‘Vaše verske pravice niso kršene, saj lahko kupite halal izdelke v trgovini.'
Tovrstni argumenti so do islamske verske skupnosti in slovenskih muslimanov žaljivi in ponižujoči...Ob kurban bajramu je predpisan zakol živali in razdeljevanje po tretjinah, ne pa nakup mesa sumljivega izvora v trgovini."
Več kot očitno je torej, da se pobuda celo izrecno sklicuje na to, da seveda ne gre zgolj za argument omejitve nabave mesa, temveč v prvi vrsti in predvsem za argument omejitve pravice do samega obreda kot bistva iz katerega nato šele dodatno sledi tudi argument nabave. Izrecno stališče (vsaj) treh sodnikov[3] za svojo oceno, da v tem primeru ne gre za poseg v pravico, ker da naj bi šlo zgolj za vprašanje lokacije vira za nabavo (pri čemer pa je nato sama nabava v Sloveniji mogoča), torej nima niti formalističnega izgovora, češ, da pobuda ne navaja, da gre tudi za mnogo več, namreč za prepoved izvajanja samega verskega obreda na ozemlju države, kar pa nedvomno že omejuje bistvo verske zapovedi.
Poseg v bistvo verske svobode je lahko ustavnoskladen zgolj takrat, ko ima za takšno omejitev zakonodajalec legitimen cilj. Obrazložitev večine se v 27. točki odločbe po vzoru drugega odstavka 9. člena EKČP sklicuje na moralo kot legitimen cilj omejitve verske svobode.[4] Ne glede na to, kaj si sam mislim o tako definiranem cilju, je dejstvo, da številne teorije pravičnosti, od aristoteljanske in neoaristoteljanske teleološke etike ter etike vrlin,[5] pa do številnih sofisticiranih različic utilitarizmov[6] in naravnega prava,[7] v svojih razlogih za omejitev človekovih ravnanj, ki ne varujejo drugega človeka, neizogibno vključujejo tudi samo moralo, ali moralo zaščite drugih živih bitij, kot tako. Svet bi bil radikalno drugačen, če bi kot legitimne dopuščal zgolj tiste omejitve človekove svobode, ki varujejo izključno le svobodo drugega človeškega bitja. V omenjenih teorijah pravičnosti, za katere pa ni mogoče a priori trditi, da so nerazumne, je del legitimnih omejitev tudi morala, ki presega pravico drugega človeškega bitja.
Nadalje, omejitev svobode človeka iz razloga preprečevanja trpljenja živega bitja je mogoče utemeljiti tudi s človekovo svobodo oziroma človekovim dostojanstvom samim. Po Kantu so za resnično svobodo človeka, in torej polno uresničitev njegovega dostojanstva, nujne tudi vrline omejevanja lastne svobode. Brez ustreznega samoomejevanja človek krha človekovo dostojanstvo kot tako. Kako ravnamo z živimi bitji, je po nekaterih neokantovskih teorijah pravičnosti[8] del teh vrlin in s tem polne uresničitve človekove svobode ter človekovega dostojanstva samega.[9] Ne glede na to, kaj si sami mislimo o takšni teoriji pravičnosti, dejstvo je, da gre za eno izmed teorij, za katero težko rečemo, da je nerazumna, četudi z njo morda sami ne bi soglašali.
Podobno je s konceptom "skupnega življenja" (le vivre ensemble), ki ga v primeru teme, o kateri odločamo (verske izjeme od nevtralnih splošnih prepovedi), kot legitimen razlog omejitve verske svobode včasih omenja ESČP.[10] Če naj bo skupno življenje različnih veroizpovedi (vključno z ateizmom, agnosticizmom ipd.) sploh mogoče in dovolj učinkovito, bo vsako od takšnih prepričanj v luči neizbežnega obstoja skupnih splošno veljavnih nevtralnih pravil (dobrine skupnosti, ki so velike moralne dobrine, so mogoče zgolj ob obstoju dovoljšne mere prisilnih skupnih pravil)[11] moralo nekoliko popustiti. Sicer skupno življenje, vključno s čim večjimi dobrinami skupnosti, ki naj se pravično delijo med vse in ki v resnici niso moralno nepomembne (rešujejo življenja, revščino, zagotavljajo varnost, svobodo, demokracijo itd.), ni mogoče oziroma ni mogoče v dovoljšni meri.
Glede točnosti ali največje primernosti teh in podobnih teorij pravičnosti se sam tu ne izrekam. Ugotavljam le, da obstajajo in da – drugače kot marsikatera teorija, ki temeljne vrednote potepta (totalitarizmi, kvazitotalitarizmi, kastni sistemi ipd.) – niso nujno nerazumne, kot niso njihovi avtorji, razumni misleci, ki so jim posvetili življenja. Tako kot tudi ni nerazumna verska zapoved, o omejitvi katere presojamo. A med razumnimi možnostmi je v pluralizmu zakonodajalcu v nekem trenutku mogoče zasledovati eno izmed več legitimnih možnosti, pri čemer mora v naslednjem koraku prav tako paziti, da takega legitimnega cilja omejitve ne uporabi prekomerno, tj. v primeru pred nami prekomerno na račun verske svobode. Ker v tem primeru ni prišlo do popolne prepovedi obrednega zakola na eni strani (del živali je še vedno mogoče obredno zaklati tudi v Sloveniji, za vse tiste, za katere velja prepoved, pa je ob nekaj večjem bremenu mogoče obredni zakol naročiti v sosednjih državah), je del verske pravice kljub vsemu v pomembnem delu ohranjen. Prav tako je obenem ohranjen del tistih vrednot na drugi strani (bodisi morale, bodisi človekovega dostojanstva, bodisi skupnega življenja), ki jih konkretni zakonodajalec ocenjuje za zelo pomembne in legitimne temeljne vrednote, pri čemer mu pri opredelitvi le-teh (ne glede na lastno prepričanje o teh vprašanjih) Ustavno sodišče ne more očitati nerazumnosti, ne da bi hkrati samo poseglo v ustavno vrednoto pluralizma (razumnega nesoglasja), ki je neizogibna in obenem nujna sestavina demokratične družbe. V ustavni vrednoti pluralizma pa so vraščene temeljne pravice slehernega posameznika do samovlade, ki jih v pluralni demokratični družbi izvršuje bodisi neposredno ali pa, praviloma, posredno preko zakonodajalca. Ko je opisani sorazmernosti med nasprotujočimi si ustavnimi vrednotami zadoščeno, je odločitev za neko ureditev v polju zakonodajalčeve presoje. Prav mogoče je, da se kakšen naslednji zakonodajalec odloči drugače, v nekoliko večjo škodo trpljenja živali in nekoliko večji prid pravici do svobode veroizpovedi. A ravno zavoljo pluralizma znotraj meja razumnega nesoglasja je v mejah sorazmernosti to področje potrebno pustiti odprto razpravi. Prihodnost odprte in ne zaprte razprave naj kaže pot v teh nejasnih in težkih (morda nerešljivih) dilemah. Takšna razprava pa bi bila mnogo bolj omejena in okrnjena, če bi v polju pluralizma diskurz enkrat za vselej zaključilo (zacementiralo) kar Ustavno sodišče samo in ga s tem v veliki meri de facto izvzelo iz zakonodajne ter s tem družbene sfere.
DDr. Klemen Jaklič
Sodnik
[1] In verjetno še kakšnega v ne povsem razjasnjenih obrazložitvah nosilnih razlogov vsakega od devetih, ki smo v zadevi odločili. Ta nejasnost pa je še dodaten razlog za poskus razjasnitve moje ocene tega pomembnega vidika v pritrdilnem ločenem mnenju.
[2] V mislih slišim dragega mentorja in kasneje kolega, prof. Lawrence-a Tribe-a, kako nam svojim varovancem v začetkih mojega študija ustavnega prava v zavest vbija to isto, z vidika ustavnega prava relevantno ločnico med razumno in nerazumno veroizpovedjo. Ker je pravica do vere specifična (za mnoge se versko prepričanje tiče samega bistva, ki je v očeh verujočega neskončno pomembnejše od sveta, ki ga presega), je standard razumnosti na verskem področju z vidika ustavnega prava prekoračen šele, ko je neka verska resnica tako gotovo izmišljena, kot je gotovo ponarejen tri dolarski bankovec: "as phony as a three-dollar bill". Za tri dolarski bankovec razumni Američan ve, da je ponarejen, saj v ZDA bankovcu za en dolar sledita tista za pet in dvajset dolarjev, vmes pa ni nič.
[3] Tistih, ki pišejo skupno pritrdilno ločeno mnenje.
[4] Člen 9 EKČP določa:
"Svoboda mišljenja, vesti in vere
1. Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje, pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.
2. Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi."
[5] Glej na primer Martha Nussbaum, "Beyond Copassion and Humanity: Justice for Nonhuman Animals", The Tanner Lectures on Human Values 2002, objavljeno v: C. Sunstein in M. Nussbaum, Animal Rights: Current Debates and New Directions, Oxford University Press (2005); Frontiers of Justice, Harvard University Press (2006). Alasdair MacIntyre, Dependent Rational Animals: Why Human Beings Need the Virtues, Open Court (1999), str. 109.
[6] Peter Singer, "Animals and the Value of Life", v: T. Beauchamp in T. Regan (ur.) Matters of Life and Death, Temple University Press (1980); Practical Ethics, 2. izdaja, Cambridge University Press 1979; "Reply to Martha Nussbaum, 'Justice for Non-Human Animals', The Tanner Lectures on Human Values, November 13, 2002".
[7] Gary Chartier, "Natural Law and Animal Rights", Canadian Journal of Law and Jurisprudence, zvezek 23, št. 1, 2010.
[8] Glej na primer Christine Korsgaard, "Facing the Animal You See in the Mirror" (2007), Harvard Review of Philosophy, 16(1): 4–9; ter npr. opis njene neokantovkse različice glede tega vprašanja v Stanford Encyclopedia of Philosophy (2017), https://plato.stanford.edu/entries/moral-animal/: "Third way of addressing this problem has been taken up by Korsgaard who maintains that there is a big difference between those with normative, rational capacities and those without, but unlike Kant, believes both humans and non-humans are the proper objects of our moral concern. She argues that those without normative, rational capacities share certain “natural” capacities with persons, and these natural capacities are often the content of the moral demands that persons make on each other. She writes, what we demand, when we demand […] recognition, is that our natural concerns—the objects of our natural desires and interests and affections—be accorded the status of values, values that must be respected as far as possible by others. And many of those natural concerns—the desire to avoid pain is an obvious example—spring from our animal nature, not from our rational nature [...] What moral agents construct as valuable and normatively binding is not only our rational or autonomous capacities, but the needs and desires we have as living, embodied beings. Insofar as these needs and desires are valuable for agents, the ability to experience similar needs and desires in patients should also be valued."
[9] Podlago takšnim neokantovskim teorijam nudi Kant sam, ki v svojem delu Lectures on Ethics, ponatis, Cambridge University Press (1997), pojasnjuje, da "imamo ljudje posredne dolžnosti do živali, t.j. dolžnosti ne neposredno do slednjih, temveč dolžnosti spoštovati živali do te mere, do katere naše ravnanje z njimi vpliva na naše dolžnosti do samih sebe". "The moral Status of Animals", Stanford Encyclopedia of Philosophy (2017), https://plato.stanford.edu/entries/moral-animal/. Oziroma s Kantovimi lastnimi besedami: "If a man shoots his dog because the animal is no longer capable of service, he does not fail in his duty to the dog, for the dog cannot judge, but his act is inhuman and damages in himself that humanity which it is his duty to show towards mankind. If he is not to stifle his human feelings, he must practice kindness towards animals, for he who is cruel to animals becomes hard also in his dealings with men." Kant, Lectures on Ethics (1997) 212.
[10] SAS proti Franciji, veliki senat ESČP, 1. 7. 2014; Belcacemi in Oussar proti Belgiji z dne 11. 7. 2017 in Dakir proti Belgiji z dne 11. 7. 2017.
[11] John Rawls, Political Liberalism, Columbia University Press (1993). Osrednje vprašanje Rawlsovega epohalnega dela je, kako, kljub obstoju globokega, a razumnega nesoglasja v moderni demokratični družbi, zagotoviti eno in skupno legitimno vladavino ustavne demokracije, ki je edina dolgoročno vzdržna in sposobna generirati dovoljšnjo mero dobrin skupnosti, ki so velike in nujne moralne dobrine.
⇒
|
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Slovenska muslimanska skupnost, Ljubljana in Edin Kumalić, Ljubljana |
Datum vloge: |
12.06.2014 |
Datum odločitve: |
25.04.2018 |
Vrsta odločitve: |
odločba |
Vrsta rešitve: |
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom |
Dokument: |
US31391 |
