Opravilna št.: |
U-I-186/17, Up-1038/16 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 11.05.2018 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2018:U.I.186.17 |
Akt: |
Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo) (ZUSDDD), 3. in 4. odst. 1. č čl. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 151/2016 z dne 29. 9. 2016 ter zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 163/2015 z dne 16. 3. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-345/2014/3 (1312-12) z dne 11. 12. 2014 in odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-12088/2013-13 z dne 28. 10. 2014 |
Izrek: |
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.
Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 151/2016 z dne 29. 9. 2016 ter zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 163/2015 z dne 16. 3. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-345/2014/3 (1312-12) z dne 11. 12. 2014 in odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-12088/2013-13 z dne 28. 10. 2014 se ne sprejme.
|
Evidenčni stavek: |
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.
|
Geslo: |
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic. 1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa. 1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude. 1.4.51.1 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Popolnost vloge. |
Pravna podlaga: |
Člen 25.3, 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS] |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-186/17-8
Up-1038/16-14
11. 5. 2018
SKLEPUstavno sodišče je v postopku za preizkus pobude mag. Matevža Krivica, Medvode, in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Zorana Vasiljkovića, Republika Srbija, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 11. maja 2018
sklenilo:1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 151/2016 z dne 29. 9. 2016 ter zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 163/2015 z dne 16. 3. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-345/2014/3 (1312-12) z dne 11. 12. 2014 in odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-12088/2013-13 z dne 28. 10. 2014 se ne sprejme.
OBRAZLOŽITEVA.
1. Pritožnik je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Upravna enota Ljubljana je pritožnikovo vlogo zavrnila. Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo pritožbo. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.
2. Pritožnik navaja, da Vrhovno sodišče ne bi smelo pogojev za dovoljenost revizije po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1) presojati po kriterijih, ki so določeni v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, da niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije. Zatrjuje, da je v reviziji navedel štiri pomembna pravna vprašanja. Presoja Vrhovnega sodišča, da ta vprašanja niso pomembna, naj bi bila napačna. Vrhovno sodišče naj bi prvo pomembno vprašanje zavrnilo s protislovno obrazložitvijo. Pritožnik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da drugega pomembnega pravnega vprašanja ni konkretiziral. Vrhovno sodišče naj bi napačno štelo, da je bilo vprašanje povezano s presojo upravičene odsotnosti iz države. Vrhovno sodišče bi se po mnenju pritožnika moralo opredeliti do vprašanja, kaj v ZUSDDD pomeni besedna zveza odsotnost iz Republike Slovenije. Vrhovno sodišče naj bi v sklepu zavajajoče prikazalo tretje pomembno pravno vprašanje. Če je bila pritožnikova vloga obravnavana na podlagi ZUSDDD, potem bi morali pristojni organi ugotoviti, kdaj in kako je bil pritožnik izbrisan, in šteti, da mu je bil šele po datumu izbrisa onemogočen vstop v Republiko Slovenijo. Ker naj bi Vrhovno sodišče napačno zavrnilo presojo pomembnega pravnega vprašanja glede upravičene odsotnosti, naj bi si na videz omogočilo logično zavrnitev presoje četrtega pomembnega vprašanja, v katerem naj bi pritožnik opozoril na protiustavnosti zakonske ureditve v ZUSDDD. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču kršitev 22. in 23. člena Ustave. Zatrjuje tudi, da so mu bile z upravnimi odločbami in s sodbo Upravnega sodišča kršene pravice iz 32., 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Razlogi za navedene kršitve naj bi bili razvidni iz priložene tožbe in drugih prilog.
B. – I.
3. Pooblaščenec mag. Matevž Krivic je v imenu pritožnika Zorana Vasiljkovića vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZUSDDD. Priložil je zgolj pooblastilo za zastopanje, ki je bilo dano za vložitev ustavne pritožbe, ne pa za zastopanje v postopku s pobudo za presojo ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb.
4. Ker pooblaščenec v zvezi s pobudo ni predložil ustreznega pooblastila za zastopanje pred Ustavnim sodiščem, ga je Ustavno sodišče pozvalo, naj predloži pooblastilo, ki bo izpolnjevalo pogoje iz prvega odstavka 24.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Ob tem ga je opozorilo na posledice, ki jih določa tretji odstavek 25. člena ZUstS, če pooblastila v danem roku ne bo predložil.
5. Pooblaščenec je po poteku roka za dopolnitev pobude z ustreznim pooblastilom poslal dopis, v katerem je obvestil Ustavno sodišče, da se ne strinja z dosedanjo ustavnosodno presojo, ki ob istočasni vložitvi ustavne pritožbe in pobude zahteva posebno pooblastilo za zastopanje v postopku s pobudo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa je po Ustavi in ZUstS posebno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija zakon ali drug predpis. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, s katerim pritožnik izpodbija sodne odločbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ZUstS izrecno določa, da mora pooblaščenec predložiti hkrati s pobudo pooblastilo, ki je dano posebej za postopek pred Ustavnim sodiščem (prvi odstavek 24.a člena ZUstS). Tretji odstavek 50. člena ZUstS izrecno določa, da mora biti pooblastilo v postopku z ustavno pritožbo dano posebej za postopek z ustavno pritožbo in mora biti izdano po vročitvi posamičnega akta, zoper katerega se vlaga ustavna pritožba. Zato zgolj pooblastilo za postopek z ustavno pritožbo – in pobudnik je predložil zgolj pooblastilo za ustavno pritožbo – ne more odražati tudi pooblastila za vložitev pobude. Ustavno sodišče mora na podlagi tretjega odstavka 25. člena v zvezi s prvim odstavkom 24.a člena ZUstS pobudo zavreči, če pobudnik ne predloži posebnega pooblastila za pobudo. Ustavno sodišče zato v določbah ZUstS nima podlage, da bi spremenilo svoja dosedanja stališča.[1] Ob tem poudarja, da je pooblaščenca, kot je že obrazložilo, pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v zvezi s pooblastilom, a ta pomanjkljivost ni bila odpravljena.
6. Upoštevati je zato treba, da pooblaščenec ni predložil ustreznega pooblastila za zastopanje. Pobudo bi moralo zato Ustavno sodišče zavreči (tretji odstavek 25. člena ZUstS). Kljub temu je preizkusilo še, ali so morda izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo pobude, če se šteje, da mag. Matevž Krivic vlaga pobudo v svojem imenu.[2] Ugotovilo je, da te predpostavke niso izpolnjene. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti namreč lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Če se torej šteje, da je pobudnik mag. Matevž Krivic, za vložitev pobude ne izkazuje pravnega interesa. Ustavno sodišče je zato pobudo zavrglo (1. točka izreka).
B. – II.
7. Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče s presojo pogojev za dovoljenost revizije po kriterijih, ki so določeni v ZPP, kršilo 14. in 22. člen Ustave. Iz narave pravnega sredstva, še posebno izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. To pomeni, da sta tako trditveno kot dokazno breme dokazovanja izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta.[3] Ustavno sodišče se je o pravni naravi revizije v upravnem sporu že opredelilo v odločbi št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09, in OdlUS XVIII, 27), kjer je navedlo, da je ZUS-1 sicer govoril o dovoljeni reviziji (drugi odstavek 83. člena ZUS-1), vendar je šlo po vsebini za kombinacijo z zakonom dovoljene revizije in t. i. dopuščene revizije, tj. revizije, ki jo dopusti sodišče.[4] Pojasnilo je, da lahko tako po ZUS-1 kot po ZPP sodišče revizijo dopusti, če je od odločitve sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če je odločitev v konkretnem primeru pomembna za poenotenje sodne prakse. Poudarilo je, da so bili, kljub temu, da po ZUS-1 Vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo tudi, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, hude posledice za stranko (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), namen in cilji zakonodajalca pri uvajanju novega sistema izrednih pravnih sredstev pred Vrhovnim sodiščem po ZUS-1 enaki kot po ZPP.[5] Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti, če je pri presoji uveljavljanega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uporabilo enake kriterije, kot so določeni z ZPP.[6] Zato so neutemeljeni očitki pritožnika, da Vrhovno sodišče neenake položaje obravnava enako. Očitek pritožnika o kršitvi drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave je zato neutemeljen.
8. Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče napačno presodilo, da ne gre za reševanje pomembnih pravnih vprašanj. Ko Vrhovno sodišče odloča o tem, ali so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije, razlaga določbe procesnega zakona, kar je v njegovi pristojnosti. Ustavno sodišče ni upravičeno presojati, ali Vrhovno sodišče pravilno, tj. zakonito, uporablja določbe ZUS-1 o dovoljenosti revizije. Ustavno sodišče presoja le, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Glede na očitke pritožnika je treba poudariti, da o očitno napačni razlagi zakona lahko govorimo le tedaj, ko iz zakonskega besedila povsem jasno izhaja, da ga sodišče na takšen način, kot ga je razlagalo, sploh ne bi smelo razlagati. Ko gre za razlago procesnih predpostavk, pod katerimi je dovoljeno izredno pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem, je presoja Ustavnega sodišča zadržana. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja s stališči Vrhovnega sodišča, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave.[7]
9. Pritožnik zatrjuje, da so mu bile s sodbo Upravnega sodišča in upravnima odločbama kršene pravice iz 32., 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Pritožnik v ustavni pritožbi ni utemeljil zatrjevanih kršitev, temveč se je skliceval na razloge, ki jih je navedel v tožbi in v pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo[8] ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti s splošnim sklicevanjem na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, izčrpanih pred vložitvijo ustavne pritožbe. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presojanja. Zato je treba v ustavni pritožbi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 53. člena ZUstS izrecno navesti razloge, ki naj bi jo utemeljili. Pritožnik je v ustavni pritožbi citiral del tožbe zoper odločitvi upravnih organov. Vendar je s temi očitki utemeljeval kršitev 22. člena Ustave zaradi očitno napačne odločitve Vrhovnega sodišča in navajal razloge za protiustavnost zakonske ureditve. Ni pa utemeljil zatrjevanih kršitev 32., 34. in 35. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče teh očitkov ni moglo preizkusiti.
10. Ustavne pritožbe Ustavno sodišče zato ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sodnik dr. Rajko Knez je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
[1] Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-225/98 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 152) in št. U-I-3/16, Up-14/16 z dne 7. 12. 2016.
[2] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-130/15 z dne 19. 11. 2015.
[3] Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08, in OdlUS XVII, 96).
[4] Po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) je tudi v upravnem sporu uvedena le t. i. dopuščena revizija.
[5] Podrobneje glej 13. in 14. točko obrazložitve odločbe št. Up-1782/08, U-I-166/08.
[6] Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-80/16 z dne 25. 10. 2016.
[7] Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-858/08, 4. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 31/14), 5. točka obrazložitve.
[8] Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-80/16.
⇒
Up-1038/16-15
U-I-186/17-9
31. 5. 2018
ODKLONILNO LOČENO MNENJE
SODNIKA DDr. KLEMNA JAKLIČA
K SKLEPU ŠT. Up-1038/16, U-I-186/17 Z DNE 11. 5. 2018
O pretiranem formalizmu v slovenski ustavnosodni praksi ali
"skupaj z vodo, v kateri kopaš otroka, ne vrzi proč tudi otroka"[1]
1. V nasprotju z večino sodnikov bi pobudo za presojo ustavnosti in ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Pooblaščenec pritožnika je po pritožnikovem izrecnem, v spisu priloženem pooblastilu zanj v postopku pred Ustavnim sodiščem vložil ustavno pritožbo. Ob vsebinski argumentaciji ustavne pritožbe, ki je – kot se to mnogokrat zgodi – razkrila tudi vprašanja protiustavnosti samega zakona, je pooblaščenec v okviru tega istega postopka skupaj z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo za presojo ustavnosti zakona ter na ta, čimbolj učinkovit način branil pravice svoje stranke.
2. Toda Ustavno sodišče pobude ni sprejelo v obravnavo, ker naj bi zanjo pooblaščenec ne imel strankinega pooblastila. S takšno, ne le pretirano formalistično ("excessive formalism"[2] je izraz, ki ga uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice), temveč za pravice škodljivo in uničujočo razlago, ne morem soglašati.
3. Prvič, iz Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne izhaja, kot to zmotno daje misliti razlaga večine, da naj bi bila za vložitev pobude predpisana zahteva po posebnem pooblastilu, torej pooblastilu izrecno zgolj za pobudo, tako da pooblastilo za ustavno pritožbo za pobudo ne zadošča. Dikcija 24.a člena ZUstS namreč ne določa, da mora pobudnik pooblaščencu dati pooblastilo posebej za pobudo, ampak pravi, da mora pooblaščenec imeti "pooblastilo, ki je dano posebej za postopek pred ustavnim sodiščem" (podčrtal K.J.). Jasno je, da "postopek pred ustavnim sodiščem" ne pomeni zgolj postopka po specifični poti pobude (sicer bi zakonodajalec predpisal zahtevo po posebnem pooblastilu le za pobudo, pa ni), ampak gre za "postopek pred ustavnim sodiščem" tudi v primeru, ko je vložena ustavna pritožba, kjer pa je pooblaščenec pooblastilo za zastopanje pred Ustavnim sodiščem izkazano predložil! S tem je zadostil zakonskemu pogoju, da ima "za postopek pred ustavnim sodiščem" pooblastilo svoje stranke. Ker je pooblaščenec "za postopek pred ustavnim sodiščem" torej dokazano imel pooblastilo, težko razumem, kako lahko večina razlaga, da citirana določba ne predpisuje tega, kar pravi, ampak nekaj drugega (česar izrecno ne pravi), namreč, da je besedno zvezo "postopek pred ustavnim sodiščem" treba razlagati, kot da pomeni zgolj postopek s pobudo in ne postopka pred Ustavnim sodiščem kot takega. Takšno stališče, ki je v očitnem nasprotju že s samo besedno razlago zakonske določbe, v bistvu pravi, da v primeru ustavne pritožbe, kjer je priloženo pooblastilo, ne gre za "postopek pred ustavnim sodiščem". Pa to seveda ne drži. Z vidika besedne razlage bi bil takšen zaključek očitno napačen. Pritožnik zato za postopek pred Ustavnim sodiščem ima izrecno pooblastilo, to pa je edino, kar terja citirani 24.a člen ZUstS. Napačna interpretacija zakonske norme, kot jo ponuja večina zgolj s sklicevanjem na "ustaljeno prakso", pa v luči izpostavljenih vsebinskih argumentov ne predstavlja zgolj pretiranega pravnega formalizma ("excessive formalism"), ampak je za odločitev o človekovih pravicah tega pritožnika celo usodna. Odloči o tem, da Ustavno sodišče varstva človekovih pravic pobudniku ne bo nudilo. Takšno ravnanje nesorazmerno poseže v pravico do sodnega (v tem primeru ustavnosodnega) varstva.
4. Drugič, ne glede na samo razlago zame sicer jasne citirane zakonske določbe, je že v naravi stvari, da v okvir pooblastila za vložitev ustavne pritožbe zavoljo kar najbolj učinkovitega varstva človekovih pravic že samo po sebi sodi tudi pooblastilo za varovanje teh pravic zoper protiustavne norme, ki jih državni organi pri konkretnem odločanju uporabljajo (pobuda). Pritožniki laiki, ki jih pooblaščenci zastopajo, razlike med obema tesno povezanima instrumentoma za izpodbijanje pred Ustavnim sodiščem – ustavno pritožbo in pobudo – praviloma niti ne poznajo. Sama tehnika, po kateri njihov pooblaščenec pred Ustavnim sodiščem doseže varstvo njihovih pravic, je zanje nepomembna in jim upravičeno ne pomeni ničesar. Nadvse pomembno pa jim je vprašanje učinkovitega varstva njihovih pravic oziroma ali je v primeru, ko bi uporaba obeh instrumentov prispevala k uspešnosti njihove vloge, pooblaščenec, kot nekdo, ki je dolžan pristno skrbeti za njihove pravice, v njihovo korist v postopku pred Ustavnim sodiščem dejansko uporabil najučinkovitejša sredstva, ki so mu na voljo? To je tisto, zaradi česar je pritožnik oziroma pobudnik svojemu pooblaščencu v resnici dal pooblastilo za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem. Niti najmanjšega dvoma nimam o tem, da bi konkretni pritožnik, za katerega človekove pravice gre, pritrdil temu stališču – da je seveda želel nič drugega kot učinkovito varstvo pred Ustavnim sodiščem in torej tudi presojanje zakonske norme, če se izkaže, da je ta tista, ki mu pravico onemogoča. Z vidika učinkovitega varstva človekovih pravic, kot osrednje vrednote, zaradi katere Ustavno sodišče v ustavni ureditvi sploh obstaja,[3] se zdi nasprotno stališče (stališče večine, ki se izgublja v izčiščevanju pravne forme, pa še to po moji oceni napačno) neživljenjsko. Ali, kot bi rekli v angleško govorečem svetu: skupaj z vodo, v kateri kopa otroka, odvrže proč tudi otroka.[4]
5. Prav tako ne soglašam s stališčem večine, da poleg pobude ni mogoče sprejeti v obravnavo niti ustavne pritožbe, ker da pooblaščenec v ustavni pritožbi ni vsebinsko utemeljil (argumentiral) sicer izrecno zatrjevanih kršitev pravic iz 22., 32., 34. in 35. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Kot pravi večina, namesto, da bi jih vsebinsko utemeljil tudi v sami ustavni pritožbi, se je glede tovrstne argumentacije izrecno navedenih pravic zgolj skliceval na obstoječo argumentacijo v tožbi in pritožbi zoper prvostopenjski organ. Po mnenju večine to ne zadostuje, ker naj bi takšna argumentacija morala biti vsebovana tudi v sami ustavni pritožbi, sicer slednja ne zadosti pogojem za sprejem v obravnavo.
6. Že v zadevi št. Up-323/17 z dne 6. 7. 2017 sem takšnemu pretiranemu formalizmu nasprotoval in definiral svoje nasprotno stališče, ki se ga v korist človekovih pravic čutim dolžan zagovarjati vse do izteka svojega mandata, če me le v nasprotno ne prepriča kakšen tehten vsebinski argument (ki pa ga do sedaj še nisem dobil):
"Ker je pritožnik v ustavni pritožbi izrecno vsebinsko navedel, da se med drugim pritožuje zaradi kršenja pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca in pravice do obrambe, obenem pa je iz spisa že na prvi pogled jasno, kaj bolj podrobno s tem misli, je tudi po moji oceni[5] s tem zadoščeno 53. členu ZUstS in je sodišče zato ustavno pritožbo utemeljeno sprejelo v obravnavo.[6] Če bi razlagali, da moramo tudi v primerih, ko je iz spisa smiselno povsem očitno, kaj neka že tako ali tako vsebinska navedba kršitve v ustavni pritožbi pomeni, ustavno pritožbo vseeno zavreči zaradi nepojasnjenih razlogov kršitve, bi to pomenilo, da se kljub temu, da so razlogi jasni, pretvarjamo, da niso. Odločali bi povsem neživljenjsko in formalistično, prav zares "črkobralsko".[7] Po moji oceni bi bila takšna interpretacija, ki gre v škodo pravici tudi, ko so stvari jasne in očitne (pa bi se vseeno pretvarjala, kot da jih ni), v očitnem nasprotju z Ustavo. Tako kot je sobota zaradi človeka in ne človek zaradi sobote, sta tudi Ustava in pravo zaradi pravic človeka in ne obratno.[8] Stališče, ki pri pravni interpretaciji te življenjske modrosti ne upošteva, je skregano z duhom in namenom, zaradi katerega Ustava sploh je, s tem pa z Ustavo samo."[9]
7. Povsem enako kot v citirani zadevi je tudi v primeru, ki je pred nami danes, iz spisa brez posebnega naprezanja očitno, kaj so tisti vsebinski razlogi, zaradi katerih pooblaščenec zatrjuje kršitev v ustavni pritožbi izrecno navedenih ustavnih pravic. Zato zame ni dvoma, da bi bilo v obravnavo seveda potrebno sprejeti tudi ustavno pritožbo. Gre za tehtne navedbe glede kršitve temeljnih človekovih pravic, ki bi jih bilo potrebno temeljito presojati. V nasprotnem primeru Ustavno sodišče po nepotrebnem spregleda smoter svojega lastnega obstoja.
DDr. Klemen Jaklič
Sodnik
[2] Glej npr. zadevo Poirot proti Franciji, št. 29938/07, z dne 15. 12 2011, ali pa zadevo Maširević proti Srbiji, št. 30671/08, z dne 11. 2. 2014, v katerih je ESČP odločilo, da so nacionalna sodišča procesne določbe razlagala "pretirano formalistično" in s tem kršila pravico pritožnikovega dostopa do sodišča: "judicial authorities applied the relevant procedural rules in an excessively formalistic manner, thereby infringing on the applicant’s right of access to a court", Hanbook of European Law Relating to Access to Justice, European Union Agency for Fundamental Rights and Council of Europe, 2016, str. 119-121, dostopno tudi na povezavi: https://www.echr.coe.int/Documents/Handbook_access_justice_ENG.pdf
[3] Je človek zaradi sobote ali sobota zaradi človeka? Glej opombo 8, spodaj.
[4] "Don't throw the baby out with the bathwater".
[5] Glej tudi ločeno mnenje sodnika Šorlija v tej zadevi [t.j. zadevi Up-323/17].
[6] Za še podrobnejše razloge, ki utemeljujejo to stališče in s katerimi soglašam tudi sam, glej ločeno mnenje sodnika Šorlija v tej zadevi [t.j. zadevi Up-323/17].
[7] Ločeno odklonilno mnenje sodnika Ribičiča k odločbi št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009, Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84 (cit. A. Terška).
[8] V tej zvezi nekateri govorijo tudi o »načelu dobrohotnosti« v pravu. To pravno načelo je znano že vse od rimskega prava. Glej tudi slovito odklonilno ločeno mnenje sodnika Blackmuna v zadevi DeShaney v. Winnebago Cty, ter Boštjan M. Zupančič »Človek zaradi sobote«, esej v njegovi zbirki Prvine prave kulture, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1995.
[9] Up-323/17, z dne 6. 7. 2017, odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Jakliča, ki se mu pridružuje sodnik Šorli.
⇒
|
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
zakon posamični akt |
Vlagatelj: |
Zoran Vasiljković, Republika Srbija |
Datum vloge: |
13.12.2016 |
Datum odločitve: |
11.05.2018 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje nesprejem ustavne pritožbe |
Dokument: |
US31417 |
