Up-632/18

Opravilna št.:
Up-632/18
Objavljeno:
Neobjavljeno | 10.09.2018
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2018:Up.632.18
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 52398/2017 z dne 4. 4. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. II Ks 52398/2017 z dne 8. 3. 2018
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 52398/2017 z dne 4. 4. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. II Ks 52398/2017 z dne 8. 3. 2018 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 55.b.2, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-632/18-11
10. 9. 2018
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Andrei Aleksejivič Palamari, Moldavija, ki ga zastopa Odvetniška družba Sibinčič, Križanec, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji senata 30. 7. 2018 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12)
 

sklenilo:

 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 52398/2017 z dne 4. 4. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. II Ks 52398/2017 z dne 8. 3. 2018 se ne sprejme.
 
 
* * *
 
Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).
 
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Proti je glasoval sodnik Jaklič, ki se je izrekel za sprejem ustavne pritožbe. Sodnik Šorli je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
Up-632/18-13           
19. 9. 2018
 
 
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija  
 
Pritožnik je državljan Moldavije, Romunije in Rusije. Policija mu je 22. 11. 2017 na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je izdal Interpol Moskva, na avtocestnem počivališču odvzela prostost. Zoper njega poteka postopek za izročitev Ruski federaciji, v kateri je zoper njega vložena obtožnica zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine.[1]
 
Pritožnik izpodbija pravnomočen sklep sodišča o ugotovitvi, da so na podlagi 522. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) in Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP, št. 2/94 – v nadaljevanju EKI) izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnika Ruski federaciji.
 
Zatrjevane kršitve človekovih pravic
 
Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 18., 19. in 49. člena Ustave. Navaja, da je pritožniku za očitano kaznivo dejanje v Ruski federaciji mogoče izreči kazen prisilnega dela. Prvi odstavek 158. člena KZ RF naj bi predpisoval možnost izreka kazni prisilnega dela za največ dve leti ali obveznega dela za obdobje do tristo šestdeset ur ali prevzgojnega dela za največ dve leti, in sicer alternativno, namesto izreka zaporne kazni. Ker naj bi bilo prisilno delo v Republiki Sloveniji absolutno prepovedano, prav tako pa naj bi ga (z izjemo dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora ali med pogojnim odpustom s prestajanja zaporne kazni) prepovedovala tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), bi morali sodišči izročitev pritožnika Ruski federaciji zavrniti. Tako naj bi v podobnih zadevah (ki naj bi se nanašale na Ukrajino in Belorusijo) ravnala tudi sodišča v Italiji.
 
Pritožnik še navaja, da se sodišči nista (zadosti skrbno) opredelili do vprašanja, ali je prisilno delo razlog za zavrnitev izročitve, in nista vsebinsko obravnavali njegovih argumentov o preostalih okoliščinah, ki naj bi preprečevale izročitev (razmere v ruskih zaporih, zlasti odsotnost sleherne zdravstvene pomoči, pritožnikovo zdravstveno stanje, grožnje in izsiljevanje pritožnika in njegove družine, povezana postopka zoper dva sodelavca ruske policije).
 
Pritožnik predlaga začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov do odločitve o ustavni pritožbi, saj naj bi v primeru izročitve zanj nastale nepopravljive škodljive posledice (morebitna uresničitev groženj s smrtjo, izrek kazni prisilnega dela).
 
Presoja navedb pritožnika
 
Glede prisilnega dela
 
Pritožba v pretežni meri temelji na navedbi, da pritožniku v primeru izročitve Ruski federaciji grozi izrek kazni prisilnega dela. Ker naj bi sodišči kljub grozečemu prisilnemu delu potrdili izpolnjenost pogojev za izročitev, naj bi bili kršeni ustavni prepovedi prisilnega dela (četrti odstavek 49. člena Ustave) in mučenja (18. člen Ustave).
 
Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče do pritožnikovih navedb. Navedlo je, da naj bi bili njegovi očitki, da bi bil v državi prosilki ob morebitni obsodilni sodbi izpostavljen kršitvam človekovih pravic glede svobode dela (49. člen Ustave), neutemeljeni. Obrazložilo je, da naj bi bil pritožnik obtožen za kaznivo dejanje kraje, storjene v posebej velikem obsegu po b) točki četrtega odstavka 158. člena KZ RF, za katero naj bi bila zagrožena kazen zapora, globa in omejitev prostosti (ne pa tudi prisilno delo).[2]
 
Predstavljeno stališče Višjega sodišča je z vidika ustavne prepovedi prisilnega dela sprejemljivo. Če za v obtožbi očitano kaznivo dejanje po KZ RF ni predpisana kazen prisilnega dela, pritožniku v primeru izročitve takšna kazen na podlagi te obtožbe ne grozi.[3] Člen 158 KZ RF kazen prisilnega dela predpisuje v primerih kaznivih dejanj, kvalificiranih po prvem do tretjem odstavku, ne pa tudi v primeru kaznivih dejanj, kvalificiranih po četrtem odstavku. Višje (in pred njim Okrožno) sodišče je ocenilo, da obtožba pritožniku očita kaznivo dejanje po četrtem odstavku 158. člena KZ RF. Ker iz prevoda obtožnice, posredovanega s strani države prosilke, pravna kvalifikacija ni (povsem) jasno razvidna, je sodišče svojo oceno dodatno argumentiralo (s sklicem na navedbo pravne kvalifikacije v prošnji za izročitev). Ugotovljena pravna kvalifikacija je po mojem mnenju pravilna oziroma oceni ni mogoče očitati nerazumnosti ali očitne napačnosti. Pritožnik sicer navaja, da naj bi sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa "povsem napačno" povzelo b) točko četrtega odstavka 158. člena KZ RF, vendar te navedbe ne pojasni.
 
Glede opredelitve sodišč do ostalih zatrjevanih ovir za izročitev
 
Pritožnikove navedbe, da naj sodišči ne bi vsebinsko obravnavali njegovih argumentov o preostalih okoliščinah, ki naj bi preprečevale izročitev (razmere v ruskih zaporih, zlasti odsotnost sleherne zdravstvene pomoči, pritožnikovo zdravstveno stanje, grožnje in izsiljevanje pritožnika in njegove družine, povezana postopka zoper dva sodelavca ruske policije), bi lahko bile relevantne z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave).[4]
 
Pravica do obrazložene sodne odločbe sodišču nalaga, da na konkreten način in z zadostno jasnostjo poda razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[5] Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč tako obširna kot obrazložitev sodišča prve stopnje in da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen. Mora pa biti iz sodbe instančnega sodišča razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.[6]
 
Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da iz pritožnikovih navedb, da naj bi bil že od leta 2015 žrtev izsiljevalcev, ki naj bi bili povezani z ruskimi organi pregona, ne gre zaključiti, da bi šlo za po organih države prosilke preganjano osebo. Iz prošnje za izročitev namestnice Generalnega tožilstva Ruske federacije naj bi izhajala zagotovila, da zahteva za izročitev nima cilja pregona obdolženca zaradi političnih razlogov, rasne ali verske pripadnosti, narodnosti oziroma političnega prepričanja, ter jamstvo, da bo imel pritožnik v državi prosilki vse možnosti za zaščito, pomoč odvetnikov ter ne bo izpostavljen mučenju, okrutnim, nečloveškim, ponižujočim vrstam ravnanja ali kazni. Po oceni Višjega sodišča tudi ni razlogov za trditev, da ne bi bila obdolžencu v ruskih zaporih nudena ustrezna zdravstvena oskrba.[7]
 
Iz predstavljenih navedb Višjega sodišča je razvidno, da se je sodišče seznanilo s pritožnikovimi konkretnimi in dokazno podprtimi navedbami v smeri, da v njegovi zadevi pred ruskimi organi ne bo deležen ustrezne obravnave.[8] Sodišče se je do njih tudi opredelilo (ocenilo je, da politični pregon oziroma grozeča nehumana obravnava v zaporu nista izkazana), pri čemer se je oprlo na zagotovila in jamstva države prosilke v prošnji za izročitev.[9] Obrazložitev Višjega sodišča je po mojem mnenju dovolj konkretizirana in jasna, tako da kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe ni podana. 
 
Odločitev
 
ESČP je v številnih sodbah glede ekstradicije (večkrat tudi v Rusko federacijo) obravnavalo zatrjevane kršitve prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP. Po ustaljeni presoji ESČP je ekstradicija lahko problematična z vidika 3. člena, kadar so izkazani utemeljeni razlogi za pričakovanje, da bo konkretna oseba v primeru izročitve soočena z dejanskim tveganjem, da bo v državi prosilki podvržena obravnavi v nasprotju s 3. členom EKČP. Ker sodišče (še posebej za pogodbenice EKČP, kot je Ruska federacija) domneva, da države spoštujejo konvencijske pravice, mora obstoj utemeljenih razlogov v konkretnih okoliščinah primera izkazati pritožnik. Če mu to uspe, je na potezi zaprošena država, ki mora razpršiti nastale dvome. Presoja mora biti osredotočena na predvidljive posledice izročitve tako z vidika splošnega položaja v državi prosilki kot tudi z vidika pritožnikovih osebnih okoliščin. Glede splošnega položaja se ESČP pogosto opre na poročila neodvisnih mednarodnih organizacij za zaščito človekovih pravic (Amnesty International) ali vladnih virov (npr. Zunanje ministrstvo ZDA). Glede pritožnikovih osebnih okoliščin je ESČP v več odločbah glede ekstradicije v Rusko federacijo potrdilo relevantnost zagotovil glede obravnave pritožnika v primeru izročitve, ki jih je zaprošena država pridobila od Ruske federacije.[10]
 
Glede v obravnavani ustavni pritožbi zatrjevane kršitve prepovedi prisilnega dela je bilo pojasnjeno, da za v obtožbi očitano kaznivo dejanje po KZ RF ni predpisana kazen prisilnega dela, zato pritožniku v primeru izročitve takšna kazen ne grozi.
 
Za obravnavano zadevo pridejo tako v poštev predvsem kriteriji iz ustaljene presoje ESČP glede 3. člena EKČP. Pritožnik je zlasti v postopku pred višjim sodiščem zatrjeval nevarnost mučenja tako zaradi splošnega položaja v ruskih zaporih (skliceval se je na poročili Amnesty International in Zunanjega ministrstva ZDA) kakor tudi zaradi dosedanjih groženj in izsiljevanj zoper njega in njegovo družino.[11] Pritožnik ne navaja, da bi bili njegov pregon ter dosedanje grožnje in izsiljevanja politično motivirani[12] ali da bi bil pritožnik član kakšne skupine, ki bi bila sistematično izpostavljena grdemu ravnanju.[13] Povzete navedbe glede na kriterije ESČP niso razlog za zavrnitev izročitve Ruski federaciji, terjajo pa dodatno presojo, ki se lahko opira na zagotovila te države glede obravnave konkretnega pritožnika v primeru izročitve. Takšno presojo sta sodišči po mojem mnenju opravili.
 
Pritožnik ni izkazal, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12) za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.
 
 
 
Marko Šorli
                                                                                                              Sodnik

 


[1] Pritožnik je obtožen, da naj bi:
"Ob preiskovalcem neznani uri, vendar ne kasneje kot ob 16:55, dne 9. 2. 2017, se je Palamarju A.A. [pritožniku] in neznani osebi na preiskovalcem neznanem kraju, iz sebičnih motivov s ciljem hitre in nezakonite obogatitve, pojavila prestopna zamisel, napravljena za izvedbo skupne kraje tujega premoženja.
Za uresničitev svoje zamisli je 9. februarja 2017 okoli 16 ure in 55 minut, Palamarj A.A. skupaj z neznano osebo prišel na parkirišče trgovskega centra 'Metro Cash & Carry', ki se nahaja na naslovu: Pulkovska cesta 23 'A', Sankt Peterburg. Delujoča z namenom kraje tujega premoženja, iz sebičnih motivov, sta ukradla avtomobil znamke Lexus model LX 450 D (Lexus 450D), z ID številko (VIN): JTJSV00W104002526, letnik 2016, z državno registrsko številko A 322 MP, regija 178, v vrednosti 3 milijone rubljev, ki je v lasti Kamejša A.A., pri čemer sta z avtomobilom poskušala pobegniti z mesta kraje in s tem nameravala povzročiti Kamejši A.A. veliko materialno škodo v velikosti zgoraj navedenega zneska, vendar zamišljenega kaznivega dejanja nista v celoti izpeljala zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati."
S tem naj bi storil kaznivo dejanje v skladu z b) točko tretjega odstavka 30. člena in četrtega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (v nadaljevanju KZ RF).
[2] Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 52398/2017 z dne 4. 4. 2018, 7. točka obrazložitve.
[3] Zdi se, da se po tej okoliščini obravnavani primer razlikuje tudi od odločbe italijanskega sodišča, na katero se sklicuje pritožnik v ustavni pritožbi (sodba Pritožbenega sodišča v Trentu št. 48 z dne 31. 3. 2010).
[4] Pritožnik v tej zvezi sicer zatrjuje kršitev 19. člena Ustave (ustavna pritožba z dne 24. 4. 2018, II. točka obrazložitve), vendar se njegove navedbe po vsebini nanašajo na 22. člen Ustave.
[5] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, 8. točka obrazložitve.
[6] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, 9. točka obrazložitve, in številne kasnejše.
[7] Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 52398/2017 z dne 4. 4. 2018, 6. točka obrazložitve.
[8] Pritožba pritožnika z dne 19. 3. 2018, II. in III. točka obrazložitve ter priloge.
[9] Bežen primerjalni pogled na prakso nemškega Zveznega Ustavnega sodišča (BVerfG) pokaže, da BVerfG v postopkih izročitve Ruski federaciji izhaja iz načelnega zaupanja, da bo država prosilka spoštovala standarde pravne države in varstva človekovih pravic (tega izhodiščnega zaupanja niso deležne države, v katerih je razširjena stalna praksa obsežnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic, med katere pa Ruska federacija trenutno ne spada). Šele če pritožnik v konkretnem primeru izkaže utemeljene razloge, ki kažejo na precejšnjo verjetnost kršenja, je izhodiščno zaupanje omajano. Omajano zaupanje lahko ponovno vzpostavijo v postopku izročitve podana zagotovila države prosilke za konkretnega pritožnika, razen če je v konkretnem primeru mogoče pričakovati, da dana zagotovila ne bodo spoštovana (sklep BVerfG 2 BvR 1468/16 z dne 28. 7. 2016, odstavki 38–40 in 48–52; dostopen na
V tamkajšnjem primeru so bila sicer (drugače kot v tukaj obravnavanem) poleg izhodiščnih zagotovil iz prošnje za izročitev tekom postopka za izročitev s strani sodišča pridobljena dodatna zagotovila države prosilke glede izključitve smrtne kazni, zdravljenja okužbe z virusom HIV in morebitne razširitve obtožbe na druga kazniva dejanja (sklep BVerfG 2 BvR 1468/16 z dne 28. 7. 2016, 19. odstavek).
[10] Glej sodbe ESČP: Shamayev in drugi proti Gruziji in Rusiji, 333.–339. in 341.–345. točka obrazložitve; Saadi proti Italiji, 124.–136. točka obrazložitve; Umirov proti Rusiji, 92.–100. točka obrazložitve; D.L. proti Avstriji, 52.–58. točka obrazložitve.
[11] Pritožba pritožnika z dne 19. 3. 2018, II. in III. točka obrazložitve ter priloge.
[12] V smislu 3. člena EKI.
[13] V takem primeru bi veljali posebni kriteriji in bi lahko hitreje prišlo 3. člena EKČP, glej npr. sodbo Saadi proti Italiji, 132. točka obrazložitve. 
 
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Andrei Aleksejivič Palamari, Moldavija
Datum vloge:
25.04.2018
Datum odločitve:
10.09.2018
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US31565